Lah, Valentin (1833–1886)

Lah Valentin, nabožen pis., r. 9. febr. 1833 v Komendi, u. v noči 24./25. maja 1886 v Dubici v Bosni. Ord. je bil 30. jul. 1857, bil nato kaplan v Metliki, Šmariju pri Grosupljem, Radovljici in Šmartnu pri Kranju. Odtod je šel jeseni 1873 k trapistom v Banjaluko, od njih pa k resurekcionistom in se mudil v Odrinu, Carigradu in Rimu. Zaradi bolehnosti se je vrnil domov, v maju 1877 prišel za kaplana v Dol pri Lj., jeseni istega leta za kurata v žensko kaznilnico v Begunjah, 1879–81 je bil kaplan v Naklem. Jeseni 1881 je dobil od škofa Pogačarja odpustne listine in šel v Bosno ter bil dušni pastir v Dubici. Umrl je kot žrtev roparskega napada. L. je začel pisati v Alojzijevišču v domači list Daničico. V bogoslovju je po A. Schlöru priredil knjižico Sv. Alojzij ali šestnedeljna pobožnost v čast sv. Alojzija (Lj. 1856, 1861, 1867, 1874, 1888; prve tri izdaje anonimno), v kaplanskih letih pa izdal molitvenika Pobožni otrok (Lj. 1862, 1865) in Krščanski posel (Lj. 1872). Pisal je v N, posebno mnogo v ZD, 1875/6 v S. Ko je bil kurat v Begunjah, je objavil v časopisu Archiv für kath. Kirchenrecht latinsko pisani razpravi o bolgarskem carju Borisu (1878) in o njegovih naslednikih do 1019 (1879). — Prim.: ZD 1886, 182, 188, 196; S 1886, št. 123; KMD 1887; Marn XXV, 85; Glaser III, 117, 273. Lsr.