Lah, Rado (1879–1955)

Lah Rado, kmetijski pisatelj, r. 1. jul. 1879 v Trstu, kjer je dovršil osnovno šolo in gimn. (1892–900). Študiral je visoko šolo za kmetijstvo na Dunaju (dipl. za inž. agronom. 1904), nato služboval pri knezu Schwarzenbergu na njegovih posestvih Třeboň (Wittingau) in Lovosice na Moravskem (1904–7), postal 1908 kmetijski potovalni učitelj v Sežani, bil od jeseni 1910 do dec. 1917 namestnik dež. kulturnega nadzornika pri namestništvu v Trstu, od 1918 tajnik pri Kmetijski družbi za Kranjsko, kjer je 1928 napredoval za ravnatelja. — (Sodeloval je pri Wiener landwirtschaftliche Zg (1910 do 1914), od 1912 pri K, ki mu je maja 1918 postal urednik in ga v duhu svojega prednika G. Pirca vodil do 1923; v avg. 1930 mu je družbin glavni odbor zopet poveril uredniški posel. Strokovne članke o raznih panogah kmetijstva, posebno o poljedelstvu in živinoreji je večinoma objavljal v K, anonimno tudi v S in Domoljubovi prilogi »Gospodar«, dopisoval je v beograjski Privredni pregled (1924–9), novosadski Poljoprivredni glasnik (od 1923), Bankarstvo (1928–9) i. dr. Ob 160 letnici Kmet. družbe je poročal o njeni zgodovini (Vel. kol. Kmet. matice 1927, 80–6; K 1928, št. 16), o kmetijskih razstavah v Sloveniji (Lj. velesejem ob 10letnici, Lj. 1930, 39–41) in o vplivu Kmet. družbe na kulturne ustanove v Sloveniji (Agronomski glasnik I, Zagreb 1930, 31–4). Po naročilu delegacije proizvajalcev čilskega solitra je napisal brošuri »Pridelovanje žita« (Beograd 1924) in »Hmeljarstvo« (Beogr. 1925). — Prim.: K 1928, 128 (s sliko). Šr.

Lah Rado, kmetijski pisatelj, r. 1. jul. 1879 v Trstu, u. 9. nov. 1955 v Gornjem Logatcu. Oče Matija, mati Josipina. Osn. š. in gimn. (1892–1900) je dovršil v Trstu, Visoko š. za kmetijstvo na Dunaju in 1904 diplomiral za inž. agronomije. Služboval je pri knezu Schwarzenbergu na njegovih posestvih Trebon (Wittingau) in Lavosice na Moravskem (1904–07), postal 1908 kmet. potovalni učitelj v Sežani, bil od jeseni 1910 do dec. 1917 namestnik dež. kult. nadz. pri namestništvu v Trstu, od 1918 tajn. Kmet. družbe za Kranjsko, kjer je 1928 napredoval za ravn. Od tu je odšel v Šentjur pri Celju, kjer so ga Nemci ob prihodu zaprli v Celju in Gornjem gradu, nato izgnali na Hrv., kjer je učil v Božjakovini pri Dugem selu. Po vojni je bil v Lj. v kmet. službi do 1949, ko je stopil v pokoj in se preselil k sestri v Gor. Logatec. – L. je sodeloval pri Wiener landwirtschaftliche Zg (1910–14), od 1912 pri Kmetovalcu, ki mu je maja 1918 postal ur. in ga v duhu svojega prednika G. Pirca vodil do 1923, od avg. 1930 do 1933 skupaj s Fr. Kafolom. Strok. članke o raznih panogah kmetijstva, posebno o poljed. in živinor. je večinoma objavljal v K., anonimno tudi v S in Domoljubovi prilogi Gospodar, v KolMD 1926 je poročal o Stanju naše živinoreje, 18 člankov o umnem kmetov., vrtnarstvu, vinogradništvu, kletarstvu in setvi je priobčil v Slov. gosp. listu (1934–35; naslovi v MohBibl 468). Dopisoval je v bgd Privredni pregled (1924–29), novosadski Poljoprivredni glasnik (od 1923), v Bankarstvo (1928–29) idr. Ob 160-letnici Kmet. družbe je poročal o njeni zgod. (Veliki koled. Kmet. matice 1927; K. 1928, št. 16), o kmet. razstavah v Sji (Lj. velesejem ob 10-letnici, Lj. 1930) in o vplivu Kmet. družbe na kult. ustanove v Sji (Agronomski glasnik I, Zgb 1930, 31–34). Po naročilu delegacije proizvajalcev čilskega solitra je napisal brošuro Pridelovanje žita (Bgd 1924) in Hmeljarstvo (Bgd 1925). 1933 so izšli Zlati nauki o gnojenju, izdalo Občestvo učiteljev kmetsko-nadaljevalnih šol (Knjižnica kmet. mladine 1). Po vojni je izšel pri Kmetskem glasu (KmG) Gnoj, gnojila in gnojenje, izd. KmG 1947 (Knjižnica KmG 4).

Prim.: SBL I, 605–06; K. 1928, 128 s sl.; podatki prof. Avg. Pirnata 17. febr. 1983; MohBibl 468.

Jem.