Lah, Anton (1803–1861)

Lah Anton, prevajalec in nabožen pesnik, r. 3. jan. 1803 v Jarenini, u. 26. jul. 1861 kot župnik in duh. svetovalec v Limbušu pri Mariboru. Po odlično dovršenih gimn. študijah v Mariboru (1817–22, sošolec Marku Glaserju in Antonu Šerfu) je obiskoval prvi tečaj filozofije v Raabu, drugega v Požunu, zadnja dva v Gradcu, kjer je tudi študiral bogoslovje (1824–8) in kot tretjeletnik bil 28. avg. 1827 posvečen. 1828–32 je bil kaplan pri Sv. Petru pri Radgoni, nato je zaradi bolezni moral v začasni pokoj; živel je v Gornji Radgoni. L. 1833 je zopet nastopil kaplansko službo v Radgoni, odkoder se je 1835 vrnil k Sv. Petru. L. 1837 je šel za provizorja h Gor. Sv. Kungoti, kjer je 1838 dobil to župnijo; 1843 je postal Cvetkov naslednik v Limbušu. Pred imenovanjem dr. Antona Murka za hoškega dekana je bil začasno tudi upravitelj hoške dekanije. — Kot dijak je pisal gladko tekoče nemške pesmi, prigodnice meditativnega značaja, pod vplivom in po vzorcu prof. J. A. Zupančiča. Popolnoma priložnostnega značaja je tudi njegova nemška poezija radgonskih in gornjeradgonskih let (glose k raznim darilom, voščila, epitafi; vse v rokopisu, sedaj v arhivu Zgod. dr. v Mariboru). Slov. pisanja se je lotil najbrž po zgledu Petra Dajnka, ki je do 1831 kaplanoval v Radgoni, tako da sta z Lahom tri leta bila soseda; pismeno je stal z njim tudi pozneje v stiku. Iz l. 1833 vemo, da sta si Lah in Marko Glaser, njegov najboljši prijatelj (»mein Augapfel«), med seboj ocenjevala slov. literarne poskuse. L. 1835 je izdal pri Weitzingerju v Radgoni prevod Schmidove povesti »Leseni križec ali pomoč v potrebi« v dajnčici. Jezik knjižice je močno dialektično pobarvan; prehod v knjižno slovenščino se kaže v tem, da so dialektičnim izrazom pod črto pristavljeni knjižno-slovenski, oz. obratno. S tem razširjanjem čitateljevega besednega zaklada v splošno-slovensko smer je L. za vzhodni Štajer soudeležen pri prizadevanjih za ustvaritev skupne knjižne slovenščine. L. 1850 je pomagal J. Muršcu pri »Bogočastju«, za katero je prevedel 7 antifon in 4 sekvence. Istega leta je pri Leyrerju v Mariboru izdal »Duhovne pesme za šolsko mladost«: 15 pesmi, prirejenih večinoma z uporabo dotakratnega repertoarja slov. cerkvene pesmi; šestim so na koncu zbirke dodani nemški izvirniki, »ker je dobro ino lepo, ako slovenska mladost poleg svojega maternega jezika tudi nemšine se pervadi«. Z obema knjigama spada L. popolnoma v okvir takratne utilitaristične slov. literature na Štajerskem, kakor jo reprezentirata Dajnko in Slomškov krog. Praktičnega narodnega vzgojitelja se je pokazal, ko je 1847 ustanovil »Družbo slovenskega branja v-Lembahi«, pač eno prvih bralnih društev na Slovenskem; vodil jo je do svoje smrti. Za njegovega župnikovanja se je tudi zgradilo v Limbušu novo župnišče. — Prim.: Orožen I, 361; Glaser, Anton Lah in njegova Družba slovenskega branja v-Lembahi«, ČZN 1928, 53. Gr.