Küzmič, Štefan (1723–1779)

Küzmič Štefan, prekmurski protestantski pisatelj, r. 1723 v Strukovcih v bodonski fari, u. 22. dec. 1779 v Šurdu. Šolal se je v rani mladosti v Szegedinu in pri Sv. Benediku (v Ivanovcih), nadaljeval študije od 1733 v šopronjski evang. višji šoli, od 1739 v Györu in 1744 v Požunu, odkoder je bil 1751 poklican za učitelja (scholarcha) v Nemes-Csó v šopronjski županiji, kjer je deloval tri in pol leta; ordiniran je bil 26. maja 1755 po Samuelu Némethu v Téthu ter prišel 6. jun. istega leta za pastorja v Šurd v šomodski županiji, ki je kot »artikularna občina« uživala pravico javne božje službe. Tu so od 1718 živeli slov. naseljenci iz Železne stolice in semkaj so romali prekmurski protestanti k propovedim in po občo odvezo. V tedanjih nemirnih časih je K. srečno uredil zadeve svoje cerkvene občine ter jo skrbno vodil 24 let. Obširni lat. nagrobni napis omenja med dr., da je bil K. v mladosti dvakrat napol živ rešen iz valov, da je trikrat komaj utekel tolovajskim rokam in da mu je bilo življenje polno bolesti in truda. Svojega očeta Jurija je vzel seboj v Šurd (u. 1769), bil je dvakrat poročen, drugič (1768) z vdovo Terezijo Bošnjak, ki ga je preživela. Kot dober in varčen gospodar si je v bližnji vasi Patró kupil hišo, ki mu je pogorela in z njo vred tretjina njegovih abecednikov. Kot učitelj je na stroške požunskega duhovnika Vilj. Serpilija izdal 1752 za šolsko rabo mali slov. katekizem, naslednje leto pa s podporo Pilgrandove vdove abecednik, a nobeno teh del se nam ni ohranilo, kakor tudi ne poznamo njegove madžarske aritmetike in pogovorov (colloquia) o sedmerih veroizpovedanjih, ki jih navaja K.-ev epitaf. L. 1754 je v Halli anonimno izdal »Vöre krsčánske kratki návuk číste rejči bože vözebráni i na njou vsejm vernim vu vsákom sküšávanji na podpéranje, vu nevouli na pomáganje, vu smrti na troušt, ino potomtoga na vekivečno zveličanje, pouleg níšteri(h) sem spodobni(h) molítev ino pejsen, nazáj gori pocimprani«. Svoje avtorstvo tega dela je K. izpričal v predgovoru Nov. zakona. Da se je lotil spisavanja te knjige, navaja v predgovoru kot vzrok pomanjkanje »slovenskoga düševnoga pisma, geto so nam naši starši, zvün Temlin Ferenca i Vanečaj Mihála nikši(h) stopájov svoje gjedrnosti nej nèháli«. S to beležko nam je ohranil podatke o dveh svojih prednikih rojakih prekmurskega pisemstva: Temlin je preložil madž. »Györski katekizmuš, štámpani v Halli 1715, kákšiva sem jaz li (le) dvà moje dni vido«, Sever Mihál z Vaneča pa je iz nem. »prebrno Réd Zvelíčanstva i ešče nikaj več zníšterimi molítvami i pesmami, med šterimi so vnouge naše, v Halli 1747«. V predgovoru je K. podal apologijo luteranstva in utemeljil po Lutrovem malem katekizmu posneto razdelitev krščanskega nauka na šest delov: »Od pravde« (10 božjih zapovedi, o grehu, pokori in dobrih delih), »od apostolskoga vadlüvanja ali vöre krsčanske« (o Bogu, stvarjenju, Kristusu, sv. Duhu, sv. materi cerkvi, odpuščanju grehov, vstajenju, večnem življenju in večni smrti), o molitvi (očenaš), »od prvoga n. z. svestva« (sv. krst), »od mouči cerkevne, tou je klüčov králestva nebeskoga«, »od drügoga svestva, tou je Kristuševe večerje«. Katekizmu je dodal kratek »Pridavek od vsakega človeka čésti« (dolžnosti), običajne molitve in 19 prostih prevodov cerkvenih pesmi z navedbami napevov po nemških naslovih; molitve so pri Severju in K.-u sicer za enake prilike, a z različnim besedilom. — Najvažnejše K.-evo delo je »Nouvi zákon ali testamentom Gospodna našega Jezuša Kristuša zdaj oprvič z grčkoga na stári slovenski jezik obrnjeni (v Halli Saxonskoj 1771)«. Predgovor je po Ribayevem mnenju (dopis Dobrovskemu 9. okt. 1788) napisal in (podpisal) slovanskih jezikov nevešči M. Jož. Torkoš, »prednjeiši Carar šopronski«, v latinščini, K. pa ga je preložil v prekmurščino in ga gotovo tudi izpopolnil. K. je hotel zadostiti zahtevi evang. cerkve, da čitajo njeni verniki božjo besedo v njim razumljivem jeziku, zato je preložil »našim med Mürom in Rabom prebivajoučim Slovenom tè s. bože knige na svoj jezik, po šterom samom li (le) vu svoji(h) prerokov i apostolov písmaj gučéčega Bogà razmijo… tou pa ni s Truberovòga ni Dalmatinovoga ni Frencelovoga niti znikakšega drügoga obračanja čakati nemorejo. Ar tej (teh) naši(h) Vogrski(h) Slovenov jezik od vsej drügi(h) dosta tühoga (tujega) i sebi lastivnoga mà«. Naš prevajatelj je poznal Trubarjev »Nouvi zákon po krajnskom jeziki z glagolskimi pískmi« (1562), Ant. Dalmate, Stip. Istrijana in Jur. Juričiča (Jurjaviča) novi test. »v Tibingi z glag i cyrulskimi pískmi« (1563), Dalmatinovo biblijo, obrnjeno »na štajerski jezik« (1584), Frenclov lužiški prevod nov. test. ter vso lužiško biblijo iz 1728, a se ni nobenega izmed navedenih prevodov posluževal. Podatke o razširjenosti in starodavnosti Slovanov je v glavnem posnel po Bohoriču, ter pravi, da je »Gospodin Boug … od Srejdnjega mourja notri do Bejloga vso Dalmácio, Istrio, Slavonio, Boznio i Bulgario, horvački, krajnski, štajerski, vogrski, morski, česki, polski i moškovitánski orság žnjim napuno«. Slovane je označil kot »ves slovenski narod«, Prekmurce pa z »naš slovenski narod«, »naši vogrski Sloveni«; prekmurščino imenuje v naslovu »stari slovenski jezik«, sicer pa »naših vogrskih Slovenov jezik«. Po tedanji zamenjavi imeni Vandalov z Vendi so mu Kranjci in spodnji Štajerci »z našimi vogrskimi vu Železnoj, Sala i Šomočkoj stolici bodoučimi Sloveni vrét ostanki ovi(h) Vandalušov, koteri so po Kristušovom rojstvi na pêt stou z ete králevčine Vlaški i potom Španjorski orság, odnut pa prejk mourja v Afriko odplavali«. Ker je prevajal po grškem izvirniku, zato rabi večkrat člen na mestih, kjer ga prekmurščina ne pozna. Posamezne knjige je opremil s kratkimi predgovori in navedbami sinonimnih mest, dodal 8 epistol iz star. zak., 69 molitev na »nedelne i veliki(h) svétkov dní« in 35 »na svécov svétešnje dni«. Madžarski črkopis, ki ga je za prekmurščino uveljavil že Sever, je K. izpopolnil z znakom za ž in ga rabil z večjo doslednostjo kakor njegov prednik: cz — c; os (ts) — č; sz — s; s, ſ, ſ ſ — š; z — z; 'z — ž; gy — gj (dž) ; ly —lj; ny — nj. — Druga izd. K.-evega Novega zakona je izšla brez predgovora, uvodov, epistol in molitev, z neizpremenjenim pravopisom in besedilom (v naslovu je še ostalo »zdaj oprvič … na stári slov. jezik obrnjeni«) v Požunu 1817; iz te izdaje je bil evangelij sv. Matevža posebej natisnjen. Tretjo izdajo je priredil Aleks. Terplán (v Köszegi 1848) in ji dodal svoj prevod psalmov. V pravopisu je nadomestil dolgi ſ z okroglim, ou z ô, ej z ê, tao s tál in dr.; to izdanje je dvakrat ponatisnila angleška biblijska družba (v Becsi 1883, v Zemunu 1928). Ali je K. preložil tudi stari testament, o katerem poroča Mikloš Küzmič 8. maja 1783 škofu Szilyju, da ga je zapustil v rokopisu in, kakor se sliši, da bo v kratkem zagledal beli dan obenem s popravljenim Gradualom, ni znano. Vemo le, da je K. za svoje vernike priredil izboljšano cerkveno pesmarico, Gradual, ki jo je pomnožil in izdal šele po njegovi smrti Mihál Bakoš, njegov naslednik v Šurdu. — K. je položil temelj prekmurski pismenosti, svojim protestantskim rojakom je dal glavne knjige za šolo in cerkev in šele njegov zgled je zbudil prekmurske katoličane k podobnemu literarnemu delu; z njegovim prevodom Novega zakona je prekmurščina stopila v krog slavističnih zanimanj (Ribay, Dobrovský 1788, Kopitar 1809, Primic 1812 …). Prekmurska evang. občina mu je ob 200 letnici rojstva 29. jun. 1923 na rojstni hiši v Strukovcih svečano odkrila spominsko ploščo. — Prim.: J. Dobrovského korrespondence IV (z Ribayem). V Praze 1913, 105, 107, 116; Šaf. I, 25, 106, 107; Raić, LMS 1869, 61–2; Marn XXII, 46–8; A. Trstenjak, LZ 1901, 242 (ponat. v Spomen-cvieću iz hrv. i slov. dubrava, Zagreb 1900, 514–6); isti: Slovenci v šomodski županiji na Ogrskem, Lj. 1905, 69–94; J. Melich, Magyar Könyvszemle, Budapest 1902, 428–33; Ilešič, ČZN 1907, 177 (o Torkošu); Szalóky Elek in Mesterházy S.: Kuzmics István. 1723–1779. Csurgó 1911, 23 str. (posnel Adam Luthár: Evang. kalendari 1923, 26–8; Düševni list I, 1923, št. 7–8; III, 1925, št. 5, 6 in v ponat. Prêkmurja znameniti môžje, Murska Sobota 1926, 8–18); Domovina, Budapest 1922, št. 7–8; Ramovš, NE IV, 207 (o prekmurskem dialektu); Kidrič, Dobrovský 154–5, 187; isti, Zgodovina 150, 182. Šr.