Küzmič, Mikloš (1738–1804)

Küzmič Mikloš, prekmurski katol. pisatelj, r. 1738 v Dolnjih Slavečih, u. 11. apr. (sept.?) 1804 pri Sv. Benediktu v Kančovcih (sub monte Engadi in vale Ivanócz). Po dovršenih teoloških študijah v Gjöru je bil 3 mesece grajski kaplan v Gornji Lendavi, nato od 1763 pa do smrti pri Sv. Benediku župnik in »okrogline slovenske vice-öšpöröš« (dekan). Janoš Szily, prvi škof l. 1777 ustanovljene somboteljske škofije, v kateri so bili združeni vsi prekmurski Slovenci, je na cerkveni vizitaciji z začudenjem in bolestjo opazil pomanjkanje najpotrebnejših knjig za šolo in cerkev, zato je naročil K.-u, ki mu »bogolübnost s čela sija, s persih pa domorodstvo dija … nike vernim neogiblivo potrejbne knige vu našem maternom jeziki napisati kakti: evangeliomsko, molitveno, navučno (mali katekismuš), historsko s. pismo, šolsko (silabikar) i za betežnike« (ČZN XI, 153). Književni program za svoje katol. rojake je K. začel izvrševati s prevodom evangelijev za nedelje in praznike. 1. marca 1779 je sporočil Szilyju, da je slov. tekst trikrat prepisal ter prosi svojega zaščitnika, da sprejme dedikacijo, ki jo prilaga, in izroči delo v tisk, da ne bo tolik trud zaman (»ne in vanum abeant tot insumptae home et vigiliae meae«). »Naj vidi Vandalija vsaj ob koncu stoletja svoj jezik v tisku, ki ga še nikoli ni videla, razen v delu iz saksonske Halle mojega soimenika (sorodnika?), pridigarja v Šurdu« (in opere cognati mei Surdensis praedicantis). Kot prva prekmurska katoliška knjiga (65 let za prvo protestantsko) so izšli 1780 »Svéti evangjeliomi pouleg kalendárioma i réda rimskoga na vse nedelne i svétešnje dní z-občinskoga svétoga pisma … na stári slovenski jezik obrnjeni …« Ta izdaja nam do danes ni ohranjena v nobenem izvodu, pač pa poznamo 2. izdanje evangelijev, ki so bili po Szilyjevi smrti (2. jan. 1799) na stroške njegovega naslednika »previsikoga i náj više poštüvanoga Gospodina Herzán Ferenca z-Harraša grofa … drügoga Sombotelskoga Püšpeka znouvič vö zoštampani v-Sombothelji, po Siess Antoni vu leti 1804«. K. je prevedel po vulgati le evang. tekste za nedelje in praznike brez listov ter se v pravopisu in jeziku naslanjal na Nouvi zakon Štefana K.-a. V skladnji, zlasti v rabi člena in enklitik, znači Miklošev prevod napredek, v besednem zakladu pa je v nekaterih slučajih nadomestil Št.-ove pristne slov. izraze s tujimi, n. pr. somár, somarica za osel, oselnica; vu svoj varaš (Št.: vu lastivno mesto), vu kašteo (vu eto ves), engedüvao je (je darüvao) in dr.; nam. »erkao je, erčè« piše: »právo je, veli«. Prevodu evangelijev je dodal molitve, med njimi molitev za dež, »za obdržánje zemelskoga sáda«, »prouti nebeskomi zburkanji«, odlomke iz katekizma, litanije (»od slatkoga iména Jezušovoga, B. D. Maríe in lit. vsejh Svécov«) ter prevod pesmi Pange lingua in Te Deum laudamus. »Ob tretjem vö zoštampani« so bili K.-evi evangeliji 1841 v Gradcu za radgonskega knjigarja Alojza Weitzingerja, kar pa ni točno, ker jih je isti založnik izdal vsaj enkrat že prej, a brez navedbe letnice, pa tudi poznejše izdaje niso natančno ugotovljene; zadnjo, v drugem delu popravljeno, je založil 1906 Fr. Semlitsch v Radgoni. — Istočasno z evangeliji je K. priredil »Slovenski Silabikár, z-šteroga se deca šteti more navčiti, z-níkimi rejčnicami navküpe pod prešpan kampanja dáni. V-Šoproni, pri štampari Siess Jóžef Jánoši 1780« (izšlo več ponatisov brez letnic pri Weitzingerju v Radgoni, datiran 1851; pri Baloghu v Lendavi 1857) in »Krátko šummo velikoga katekizmuša z-spitávanjem i odgovárjanjem mladosti na návuk …«, ki se nam je ohranila le v poznejših nedatiranih radgonskih izdajah Weitzingerjevih (tudi natis. v-Starom gradi. Najde se v Lendavi pri Balogh Andrasi, b. 1.; »V-Körmendini, na stroški Udvary Ferenca«; znóva vödana od Drüžtva sv. Stevana, Pešta 1883, 1892; Fr. Semlitsch v Radgoni 1906). V okt. 1780 se je K. Szilyju zahvalil za prejetih 19 izvodov katekizma in še istega meseca mu je škof vnovič poslal začasno 18 evangelijev, 20 katekizmov in 50 abecednikov, dokler ne bodo novi izvodi pripravljeni, da jih razdeli med duhovščino njegovega okrožja. Pri tej priliki je K. škofu sporočil svoje nadaljnje literarne načrte, ki pričajo o njegovi izredni delavnosti in podjetnosti. Najprej je prosil Szilyja pomoči pri nameravani izdaji Graduala, s katerim naj bi se dosegla enotnost v cerkvenem petju in odstranile razne napake. Pesmi za nedelje bi priredil gornjelendavski župnik Joannes Hüll, strokovnjak v teh rečeh, ostali del pesmarice pa hoče oskrbeti K. sam, da se izdaja pospeši (»ut eo celerius illud a naevis expurgatum sub gratiosissimis auspiciis Ill. Vestrae in lucem typis mandatum prodeat«), da jih tokrat zopet ne prehité protestantje s svojim gradualom, ki so ga že poslali v Hallo. Prevedel je molitvenik »Holtig való barátság« (Pravo dosmrtno prijateljstvo), prepotreben za bolnike in umirajoče, za čigar izdajo, ako dobi zanj tiskovno dovoljenje, mu je obljubil plačati stroške kanonik Štefan Boros. Nadalje se je lotil spisovanja svetopisemskih zgodb in o početkih cerkvene zgodovine ter raznih molitev, posnetih po o. Schregerj:u. Szily je v odgovoru 28. okt. 1780 odobril načrt pesmarice, a naj se zbirka ne imenuje Gradual, četudi rabi ta izraz katol. cerkev, toda preprostemu ljudstvu je neznan, udomačen je bolj pri nekatolikih; poskrbeti hoče, da se pesmi temeljito pregledajo in je pripravljen po možnosti izdane denarno podpreti. Ni znano, ali je pesmarica izšla kot samostojna knjiga, ali se je zbrano gradivo porabilo v 2. »prídavku« Knige molitvene, kakor tudi ne poznamo nobenega primerka K.-evega molitvenika za bolnike. Po l. 1780 je izšla K.-eva »Staroga i nouvoga testamentoma svete historie krátka šumma, na stari slovenski jezik obrnjena …«, o kateri so znane le poznejše radgonske izdaje brez letnic, kakor tudi natis »v-Staromgradi (najde se v-Lendavi pri Balogh Andraši«, b. l. in iz l. 1858) ter izdaja; »V-Körmendini. (Na stroški(h) Udvary Ferenca«, b. l.) V sept. 1782 je K. Szilyja zopet prosil za 20 katekizmov in 10 evangelijev ter za madž. izvod tolerančnega patenta, da ga raztolmači svojim Madžarom, kakor ga je že prej razjasnil »Vandalom«, kar je bilo potrebno zaradi protikatoliške agitacije. V začetku maja 1783 je škofu potrdil prejem 50 gold. kot prispevek za natisk Molitvene knige, ostalih 50 gold. je prispeval grof Nadasdy. Da bi se moglo začeti s tiskom, je nameraval v juniju potovati v Šopron, da se s tiskarjem v vseh točkah pogodi. Še istega leta je izšlo K.-evo najbolj popularno delo: »Kniga molitvena v-šteroj se nahájajo rázločna ponizne molitvi, z-dvojim pridavekom, na hasek slovenskoga naroda s pobožnim stroškom nikih plemenitih dobročinitelov na svetlost dána. Štampana, V-Šoproni pri Siess Jóžef Jánoši vu leti 1783«. Do zdaj so znane razen prve še sledeče izdaje: a) » … Štampana v Sombotheli pri Siess Antoni vu leti 1796«. Na str. 4–15 je koledar svetnikov. Poleg lat. imen za mesece ima tudi domača, a so do aprila v napačni razvrstitvi: januarius — svečén, febr. — süšec, martius — mali traven, aprilis — véliki tráven, maj — risálšček, jun. — ivánšček, jul. — jakopešček, avg. — mešnjek, sept. — mihaošček, okt. — vsesvešček, nov. — andrejšček, dec. — prosínec. Koledarski del je ostal značilen uvod prekmurskih molitvenikov; b) … Se nájde v'Radgoni pri Weitzingeri Alojs 1813; c) tam, 1838; č) … Na hasek katoličanskim kerščenikom. Se nájde v'Radgoni pri Weitzinger Alojzi, 1843 (Štampanje ino papir od Andréja Lejkama v-Grádci); d) … Se najde v'Radgoni pri Weitzingeri Janoši 1846. (Dovoljenje kn.-šk. sekovskega ordin. 15. apr. 1846. Dosloven ponat. izdaje 1843); e) … Se nájde v'Körmendin, pri Udvary Ferenc 1847. (Natančen ponatis radgonske izdaje 1846, le v pravopisu je nadomeščen dolgi ſ z okroglim); f) … Na hasek katoličanskim krščenikom. Se najde v'Radgoni pri Weitzingeri Janoši 1853. (Ponatis radgonsko-graške izdaje s starim kn.-šk. dovoljenjem od 15. apr. 1846); g) … Na hasek katoličánskim kerščenikom znouvič vödána. Zbougšana i z-níkemi lejpimi molitvami, pesmami i kejpmi povékšana. Z-pridavkom na 28 lejt slüžéčega kalendaria i k-tomi slišajouči(h) drügi(h) dugovanj. V-Körmendini, na stroški(h) Udvary Ferenca, 1853. (Štampano v-StaromGradi); h) Kniga molitvena staro-slovenska, v-šteroj se najdejo razločne molitvi, litanie, sv. pesmi za vsako priložno potrebščino, i sv. križna pot. Na hasek kátoličanskim krščenikom. Najde se v'Radgoni pri Weitzinger Janoši. V Gradci, 1864. Natis i papir Andreja Leykama dedičev. Do str. 292 je ponatis izdaje 1853 s starim dovoljenjem 15. apr. 1846. Od str. 293–419 je molitvenik pomnožen s cerkvenimi pesmimi in križevim potom. V novem delu je pravopis dosleden, namesto »ou« piše ô. Izdajo je priredil cankovski župnik Borovnjak; i) … Najde se v Lendavi pri dovici Balogh Andráša (1868). Ponatis radgonsko-graške izd. 1864; j) Kniga molitvena. Bogá boječim düšám dana. Stáro-slovenska. Najdeš: V-Radgoni, pri Weitzinger J. knigari (1877); k) … V-Radgoni, pri Weitzinger J. knigari (1891). Še vedno z davno neveljavnim graškim dovoljenjem 15. apr. 1846. Koledar ima poleg lat. mesečnih imen običajne narodne v pravilni razvrstitvi, za junij rabi rožnicvet, za dec. pa božičnjek. Razen cerkvenih pesmi je vsebina nebistveno spremenjena; l—o) Molitvena kniga. Popravlena stara slovenska »Kniga molitvena«. Na svetlo dana i najde se: v Radgonji pri Semlitsch Ferenci. Leta 1904. To, kakor tudi naslednje tri je anonimno priredil Jož. Szakovics, kakor nam razodeva značilni naslov zadnje izdaje, tiskane enako vsem prejšnjim z madžarskim pravopisom: p) »Molitvena kniga. Obprvim 1783. leta vödána na zapoved i stroške Szily Jánoša, prvoga sombatheljskoga püšpeka. Po novih potrebaj predelana od tišinskoga kaplána, Szakovics Jožefa leta 1904. i štirikrat vödána od štamparije Semlitsch Ferenca v Radgoni. Zdaj na novo predelana i vödána od Szakovics Jožeta, bivšega törniškoga plebánoša. Štamp Steinbrener J. Winterberg. 1931.« Zlasti je obsežni del »Svete pesmi« temeljito predelan po mariborskem Vencu svetih pesmi. — K. je nameraval prevesti sv. pismo in je želel dobiti madž. in hrv. prevod sv. pisma (Szilyju, 8. maja 1783); ali se je dela lotil, ni znano. Skrbel je za dober duhovniški in učiteljski naraščaj, zato je pošiljal nadarjene dečke v sirotiščnico Adelffi-Kelcz v Kisek, kjer so se s škofovo pomočjo brezplačno izobraževali. Szily je cenil K.-evo književno delo in priporočal duhovnikom, naj čitajo njegove knjige. Anonimni pisec »Starin železnih in salajskih Slovenov« je kratko označil K.-ev pomen za prekmurske Slovence z besedami: »Dokečkoli se bo nad Slovenskom nebo plavilo, vnetoga plebanuša bo vsako dobro serce slavilo. Slovensko lüdstvo ga ma vedno v dobrem spomini i ga, skoro bi djao, kak svetca v poštenji drži« (ČZN XI, 154). — Prim.: Csaplovics, Tudományos Gyüjtemény, maj 1828, 25–7; isti v nem. prevodu: Croaten u. Wenden in Ungern, Pressburg 1829, 83; Šafařík I, 28, 49 (in podatki, po Csaplovicsu na str. 80, 101, 103, 119, 127, 142, 146); SG IV (1859), 64, 96; Raič: NKLMS 1868, 70; LMS 1869, 62–3, 65; Marn XXII (1884), 69; Glaser I, 199–201 (po Marnu); Simonič 102, 199, 212, 252, 499; J. Melich, (Bibliografija slov. književnosti na Ogrskem, priobčena v:) Magyar Könyvszemle X (1902), 433–6, 441–8; 1908 (ponatis str. 4–15); Slavič, Prekmurje. Lj. 1921, 22–3, 28–9; Domovina III (Budapest 1922), št. 7–8; Kidrič, Zgodovina 209, 257; Géfin Gyula, A szombathelyi egyházmegye története, Szombathely 1929, II. knj., 43–5; Odlomki iz neobjavljene korespondence K.—Szily so mi bili na razpolago v prepisu stud. phil. V. Novaka. Šr.