Kuralt, Martin (1757–1845)

Kuralt Martin, sin Miklavža in Mine, preporoditelj, pesnik, r. 21. okt. 1757 v Žabnici župnije Stara Loka, u. 31. dec. 1845 v Mírovu na Moravskem. Študijski podatki niso znani. Že pred okt. 1778 je vstopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je bil tudi Linhart, ki je pričel po svojem izstopu (26. okt. 1778) dopisovati s K.-om. Leto pozneje (30. okt. 1779) je zapustil tudi K. stiški samostan, kar je Linhart iskreno pozdravljal, in živel do febr. 1780 v Lj. vsaj nekaj časa pri grofu Juriju Jakobu Hohenwartu in vložil z Edlingovim posredovanjem prošnjo za sprejem v lj. škofijo. Iz Lj. je odpotoval v Florenco, dobil jul. 1780 od brižinskega škofa titulus mensae, bil sprejet v lj. škofijo, se vrnil avg. 1781 na Kranjsko, nameraval še sept. 1781 na Dunaj, čakal v Žabnici zadnjih redov (ord. 20. maja 1782), in postal po 20. maju 1782 dvorni kapitan škofa Herbersteina, ki ga je kmalu odpustil iz službe radi pridige, ki je izvajala načela moralnosti iz človeške narave. Po odpustu iz škofove službe je šel morda na potovanje in bil tudi na Francoskem. Najkasneje jeseni 1783 je dobil službo pri obriststäbelmeistru grofu Leop. Krist. Jul. Schallenbergu na Dunaju, opustil to službo že v prvi polovici 1784, upal še jeseni, da dobi vodstvo snujoče se lj. knjižnice in prišel najkasneje febr. 1785 na univerzitetno knjižnico v Lvov. K.-ova želja dobiti službo v Lj., kar je zlasti podpiral Linhart, se ni uresničila: dec. 1786 mu je Linhart nasvetoval, naj bi prosil za profesorja metafizike, ker je domneval, da bo naslednje leto filozofska fakulteta zopet ustanovljena, tudi vloga kranjskih dež. stanov (1785, 1786) za zopetno uvedbo filozofskega študija predlaga K.-a kot profesorja in febr. 1787 se je zanimal K. za ravnateljstvo normalnih šol v Lj., 1791 misli Linhart, da bi K. lahko prevzel kako teološko stolico, ki bi ne nasprotovala njegovim načelom, ali mesto nadzornika v semenišču. Tudi K.-ov obisk v Lj. jan. 1790 in bivanje na Dunaju jul. 1791 in jeseni 1792 je morda v zvezi z brezuspešnimi poskusi dobiti službe na Kranjskem, kar je bilo po Linhartovi smrti (1795) seveda še težje. Za lvovsko knjižnico se je K. zelo trudil, posvečal posebno pažnjo stari poljski književnosti, ohranil mnogo dragocenih del, a prišel že v začetku v sovraštvo z ravnateljem knjižnice, katerega je zastopal 1793, in prevzel vodstvo 1799. A kmalu so nastale nerednosti, od K.-a ni bilo mogoče dobiti seznama kupljenih knjig in računov, kar mu je nakopalo preiskavo 1807 ali 1808. Razen z delom v knjižnici se je bavil tudi s čebelarstvom. Jan. 1806 je bil odobren njegov predlog o ustanovitvi čebelarske šole, koje obisk je bil za semeniščnike obvezen. Pouk se je vršil pri čebelnjaku na K.-ovem vrtu. Temu zavodu je pridružil nekako zasebno gospodarsko-kmetijsko šolo in je sprejemal mladeniče iz boljših rodbin, ki so bili po svojem pokolenju določeni, da postanejo graščaki, na stanovanje, hrano, pouk in nadzorstvo (1807) ter je predaval tudi na univerzi o čebelarstvu in pomologiji (1807–8). Maja 1809 je bil interniran v olomuškem kapucinskem samostanu in sept. 1809 v benediktinskem samostanu v Broumovu. Vzroki internacije je bilo pač razen nerednosti v knjižnici v prvi vrsti K.-ovo revolucijonarno mišljenje, frankofilstvo, navdušenje za Napoleona, ki ga je poveličeval že 1806–7, simpatije za Napoleonovo idejo univerzalne monarhije, za obnovitev Poljske in morda tudi kake seksualne zablode. Z gubernijskim dekretom je dobil v dec. 1809 dovoljenje za vrnitev v Lvov, se pojavil 1809–10 na Kranjskem, bil vsaj sredi sept. 1810 zopet v Broumovu in se vrnil 1811 v Lvov, a ni več nastopil mesta v knjižnici. L. 1812 se je vrnil na Kranjsko. Ko je avstrijska armada prodrla v Ilirijo, so spravili vidne frankofile, med njimi tudi K.-a, v Gradec, da mu vzamejo vse možnosti izkazati Francozom kakšne usluge. Iz Gradca je prišel dec. 1813 v Lj. in odšel k bratu v Žabnico, kjer ga je najbrž nadzoroval zaupnik gubernija, ter je bil kmalu interniran v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Ker mu tam niso mogli zabraniti obiskov domačinov in širjenja pogubnih in nevarnih naukov, je bil apr. 1815 izročen frančiškanskemu samostanu v Novem mestu z ukazom, da mora predstojništvo nanj strogo paziti, mu pripraviti sobo, iz katere ne bo mogel uiti, in da ne sme brez predstojnikove vednosti nikogar sprejeti in z nikomer dopisovati. A tudi tu je samovoljno zapuščal samostan, pripovedoval kmetom, da jih duhovniki goljufavajo z maševanjem in s spovedovanjem, kar da vse skup nič ni, in je bil dec. 1823 s cesarskim ukazom odpravljen v poboljševalnico v Mirovo, kjer je bil pod strogim nadzorstvom; mladim ljudem je bil zabranjen dostop, sam pa je smel le v družbi predstojnika in superiorja delati obiske (1824). Sicer pa je dobil od predstojništva teološka vprašanja v obdelavo, česar se je pa najbrž kmalu naveličal in se vdal brezdelju. L. 1825 je prosil za dovoljenje, da sme maševati, in dobil ugodno rešitev šele 1835. Na ukaz, naj kaj dela in ne lenuhari (sept. 1828), je prosil za knjige, ki so mu za literarno delo potrebne. Ta seznam obsega latinske, francoske, angleške in nemške spise religijozne in filozofske vsebine, latinske in grške klasike, sodobne in starejše nemške, italijanske, francoske in angleške pisatelje. Bavil se je tudi tu s čebelarstvom in pripravljal na podlagi tridesetletne prakse spis o čebelarstvu. Še 1845 je čital Dobrovskega Institutiones, imel pri sebi Vodnikovo Pismenost in Kopitarjevo slovnico ter se razveselil vesti o napredku slovanskih narodov.

Preorijentacija K.-ovega mišljenja, ki ga dokumentira njegov izstop iz stiškega samostana, je utegnila nastati pod Linhartovim vplivom, gotovo pa ga je ta zainteresiral za delo lj. preporoditeljev. V Florenci je napisal poročilo o obnovitvi akademije operosov in o skupščini, na kateri je predaval Linhart o Likurgovi zakonodaji ter postal tudi sam član akademije. V Lj. je posegel v preporoditeljsko literarno delovanje, izdal Predigt beym Eingange der neuntägigen Adventandacht in der Domkirche zu Laibach 1782 (meni nedostopna), ki je najbrž izzvala Herbersteinovo nevoljo, in je prevedel pridigo koroškega pastorja Hagena radi njene tolerančne tendence na »slovenski jezik«: Ta perva Pridiga, katero je deržal … 1782 Joannes Pavl Hagen … pèr tih Evangelskih Soseskah v' Arriah na Korotanu … (prevod ostal v rokopisu). Ni pripadal Zoisovemu krogu, pač pa je bil na Dunaju v stikih z Denisom in Swietenom ter se pričel zanimati za slovansko književnost – o slov. zadevah mu je poročal Linhart. Frankofilsko in revolucijonarno mišljenje je kazal že pred prvo internacijo, a najbrž je tudi že rano izpovedal brezverska načela (gl. Linhartovi pismi z dne 18. febr. in 20. nov. 1785), ki jih je širil tudi kot interniranec v Škofji Loki in Novem mestu. Dopis lj. škofa Gruberja trdi 1824 o K.-u, da že več kot 30 let ni vršil nobene duhovniške funkcije, da se ni udeleževal verskih obredov razen maše ob nedeljah in praznikih, da izpoveduje protiverska načela, da pozna spise sovražnikov kršč. vere, ki jih na tak način brani, da postane nevaren onim, ki ga poslušajo, da zavija besedilo sv. pisma in da si skuša pridobiti zlasti med mladino privržence svojega brezverstva.

Z odhodom na Dunaj in v Lvov je zgubil K. možnost vidnega sodelovanja z lj. preporoditelji, izmed katerih mu je bil Linhart najbližji. Po Linhartovi smrti so morale biti K.-ove vezi z Lj. zelo rahle, kar ga je še bolj odtujilo slov. slovstvenemu delovanju; tako nimamo zabeležiti nobenega slov. tiska do njegove vrnitve v domovino.

V Lvovu je natisnil 1797–801 večje število priložnostnih latinskih in nekatere nemške pesmi, zložene v čast raznim veljakom (Idyllion ad … Cajetanum Gozdawa de KitkiKicki … 1798; Ad … Josephum e comitibus a Sweerts-Spork … 1799; Idyllion ad … Nicolaum Skorodynski … 1799; In Josephum II., Leopoldom II., Franciscum. II. … 1801; Epitaphium … Joannis Jacobi Comitis a Gaisruck … 1801; Epitaphium … Ignatii Bergoll … 1801; In … Joannis Jacobi Symonowicz … 1801; … Antonio Pfleger … 1801 i. dr.), sodobnim zgodovinskim pojavom so posvečeni Wachelied der Lemberger Bürger im Januar 1797; In horridam Galliae et Germaniae, nunc feliciter compositam Controversiam Epigrammata tria 1801 in prevod iz angleščine An die Friedensgöttin … 1801. Istotam je 1807 na novo izdal Janševo delo Vollständige Lehre von der Bienenzucht in dodal latinski epigram in Aktenstücke, den Ursprung, die Einrichtung, und den Fortgang der k. k. praktischen Bienenschule in Lemberg betreffend. — Po vrnitvi v domovino je dal najprej duška svojemu navdušenju za Napoleona: Die XV. Augusti, Elatae ad coeles Mariae sacro, Napoleonis natali … (Télégraphe officiel 1813, št. 65. V naslednjih letih je objavil kot samostojne tiske Idyllion ad … Augustinum Gruber … (1816, z nemškim prevodom v IB 1816, št. 21–2); … Domino Josepho Comiti a Sweerts-Spork … nunc designato inclitae Provincae Illyro-Carniolicae Gubernatori … (Labaci 1819 in v IB št. 18); Die Obernajade von Töplitz zu Ihrem Nymphen-Chore bei Ankunft … des … Landesgouverneurs … Sweerts-Sponk … (Neustadtl 1820); Prolog … vor dem Bildnisse Franz I. … (Neustadtl 1821, IB št. 8), An die zartere Landjugend bei dem Eintritte … des … Herrn Augustin Gruber … in das Decanat Möttling… (Neustadtl 1821); Illyria ad … Josephum Camillum L. B. de Schmidburg … (Labaci 1823) i. dr. Nasprotno lvovski dobi je rabil K. v tem času v prvi vrsti nemščino in ne več toliko latinščine, zlasti tudi v številnih prispevkih za IB, ki vsebujejo razen patriotičnih in lokalnih prigodnic tudi pesnitve z moralno-poučno tendenco, šaljive domislice in epigrame: Lob Minervens … aus dem Griechischen des Orpheus … (IB 1819, št. 26; prvič tiskano v Lvovu 1800) z opombo, ki dokumentira K.-ovo kozmopolitično mišljenje; Die Heuschrecke und die Ameise (IB 1820, št. 6); Der neue Epikureer durch den Stoiker zu Rechte gewiesen (ib.št. 7); Frommer Wunsch zu Ende der Faste (ib. št. 15); Der Menschenfeind auf seinen Sohn (ib.); Elegia ad Italiam pacatam vere ineunte 1821 (IB 1821, št. 29) in drugo.

V novomeški dobi je objavil tri slovenske pesnitve: napis na čebelnjaku posestnika Karla Smole na Grmu pri Novem mestu v latinščini, nemščini in slovenščini (IB 1819, št. 38), grobni napis novomeškemu zdravniku Vitusu Margrafu tudi v treh jezikih (IB 1822, št. 36) in Ein kleiner Versuch in krainerischen Volksliedern (IB 1823, št. 31), ki vsebuje Jútrejno pésem èniga Krájnskiga Kméta po létu z nemškim prevodom. V tem izhaja od trditve, da so dobre narodne pesmi najučinkovitejše sredstvo za požlahtnitev in izobrazbo ljudstva. Slov. narodne pesmi so pa večinoma samo revna mešanica brezumnosti, kvant, babjeverstva in neubranosti. Zato je treba izdati za preprosti narod zbirko narodnih pesmi. Ta zbirka naj bi vsebovala kritično izbrane in popravljene pesmi, ki že med narodom krožijo, dodati bi jim bilo na novo zložene pesmi, ki naj bi opevale lepoto narave, vsebovale nevsiljive, splošno koristne, praktične moralne nauke ter budile zadovoljstvo in veselje. Kot primer sledi Jútrejna pésem. V dodanih gramatičnih opombah je predlagal za slovenščino rabo akuta in gravisa, s katerima se označi 1. modifikacija glasu in 2. raztezanje, podaljšanje in poudarek samoglasnika; v prvem slučaju označuje akut visok in ozek glas, gravis pa globok in odprt glas (žéna žèna — žejna žena). — V K.-ovi zapuščini je ohranjenih še nekaj slov. pesmi: prevod iz poljščine, ljubezenski verzi, nekaj epigramov in dva napisa za njegov grob.

K. je bil izobražen, razen klasičnih jezikov, slovenščine in nemščine je obvladal tudi italijanščino, francoščino, angleščino, poljščino ter češčino in poznal tudi njih književnost. Imel je znanstvene in literarne ambicije, bil je spreten verzifikator, ki je presegel v oni dobi večino domačih sotrudnikov IB, akoravno se ne dvigne nad povprečnost psevdoklasicističnih prosvetljencev. Iskanje primerne službe na Kranjskem in njegovi slov. spisi pričajo, da bi bil lahko zapustil v ugodnejših razmerah in kot sodelavec lj. preporoditeljev globokejše sledove. — Prim.: Pohlin 15; Šafařik I, 42, 84; Marn XXIII, 46; Glaser III, 273; Kunšič, ZMS 1899, 131, 153; Remeš, ZMS 1912, 1–80 z objavo Linhartovih pisem in slov. dela K.-ove zapuščine; Senn, Cistercienser-Chronik 1914, 358; Bren, Carniola 1918, 101–3; Kidrič, Dobrovský, gl. imensko kazalo; isti, Zgodovina 234; Remeš,Časopis vlasteneckého spolku musejního v Olomouci 1931, 152–6. Pir.