Kunc, Matija (1853–1922)

Kunc Matija, politik in obrtnik, r. 17. febr. 1853 v Logatcu, u. 12. febr. 1922 v Lj. Obiskoval je ljudsko šolo v Postojni, bil vajenec v Trstu in 1867–9 v Lj., se udeležil 1869 ustanovnega shoda delavskega društva, odpotoval v tujino in se vrnil 1871 v Lj. Občeval je s socijalno-demokrat. agitatorjema Mostom (1871) in Wagnerjem, bil v Lj. med prvimi agitatorji soc.-dem. idej, ki jih je skušal uveljaviti v Delavskem izobraževalnem društvu, čigar predsednik je postal 1871 po Arkovem odstopu. Po njegovem prizadevanju je postalo društvo internacijonalno, dobilo socijalističen odbor ter se izreklo proti Schulze-Delitzschevi teoriji o samopomoči za Lassallove nauke. Bil je v zvezi s tujimi soc.-demokrati, 1872 delegat na sestanku zastopnikov avstrijskih delavskih izobraževalnih društev na Dunaju, 1873 na zborovanju soc.-demokratov v Wiener-Neustadtu, dopisnik nemških soc.-dem. listov, prirejal shode, na katerih je nastopal kot govornik, razvil živahno agitacijo med delavstvom, vodil morebiti prvo pekarsko in tesarsko stavko v Lj. ter hotel organizirati delavke, kar je preprečila vlada. Pripisovali so mu tudi avtorstvo letaka Demokraten-Auszug (1874). Inicijativno je sodeloval pri ustanovitvi bolniških blagajn in produktivnih delavskih zadrug (Produktivgenossenschaft der Kleidermacher in Laibach, ustan. 1873., likvid. 1875). Ko se je vrnil 1877 iz vojaške službe, se ni več uveljavil v Delavskem izobraževalnem društvu, otvoril je 1880 lastno obrt in delal od 1883 dalje za zboljšanje obrtništva in obrtniškega stanu. Ustanovil, urejeval in pisal je list Obrtnik (Lj., 1883–4, 1888–9), v katerem je zagovarjal interese obrtnikov, polemiziral z Ljudskim glasom in soc. dem. Železnikarjem ter objavil v svojem listu tudi protisocijalistične in protikomunistične članke, napadel ob Hainfeldskem kongresu Adlerja in se hvalil zveze s krščanskimi socijalisti. Nastopil je proti svobodni kupčiji z obrtnimi izdelki in proti obrtni svobodi, zahteval dokaz zmožnosti in 3–5 letno učno dobo, zagovarjal je obligatorične zadruge, samostojne obrtniške zbornice in zlasti nastopil proti liberalni zakonodaji in mančesterstvu. Bil je več let tajnik oziroma podpredsednik Kranjskega obrtnega društva (predsednik A. Klein), delegat na dunajski konferenci o delavskih zbornicah (1888) in dunajski obrtniški anketi (1893) ter se je polagoma bližal meščanskim naprednim krogom. Udeležil se je 1891 prvega shoda novoustanovljenega naprednega Slovenskega društva, kjer je izrekel željo, naj bi društvo omenilo v programu tudi socijalno vprašanje, se interesiralo za obrtniške zadeve in potrebe »malega moža«. Bil je 1891–3 občinski svetnik in je propadel 1897 kot kandidat narodne stranke pri drž.-zborskih volitvah v peti kuriji. Trudil se je za obrtno šolstvo, bil v odboru za obrtno-nadaljevalno šolo (1884, predsednik Grasselli), sam vodil več let prikrojevalno šolo, za katero je dobival podporo od dež. odbora, in je postal 1899 strokovni učitelj za moško krojaštvo na višji drž. obrtni šoli.— Sodeloval je pri Denkschrift des krainischen Gewerbevereines gegen die Erweiterung des Landeszwangsarbeitshauses in Laibach (1886) in napisal slovenske in nemške strokovne knjige: Knjiga krojaštva … (Lj. 1890, 1900²), Die Zuschneidekunst … (Lj. 1890, 1899², 1904³), Toaleta (slov. in nemško, Lj. 1891, 1902², 1908³), Krojni vzorci … za moško obleko … (Lj. 1893), … za perilna oblačila … (Lj. 1895), … za otroška oblačila … (Lj. 1895), Der Proportionalmeter … (Lj. 1912) ter zbirko verzificiranih skromnih aforizmov Kapljice za srca in možgane družini Slovencev, Hrvatov in Srbov … (Lj. 1919). Psevd.: M. K. Gregov. — Prim.: Prijatelj, Kersnik II, 86, 378, 402–3; Brügel, Geschichte der österr. Sozialdemokratie II, 135–7; Erjavec, SMI 1927, 90, 113, 212; Kristan, O delavskem in soc. gibanju na Slov. 95–105. Pir.