Kunaver, Pavel (1889–1988)

Kunaver Pavel, turist, jamar in organizator skavtstva, r. 19. dec. 1889 v Lj., kjer je dovršil 8 razredno osnovno šolo in učiteljišče z mat. 1910 (usposob. izpit 1912). Nato je obiskoval 1912–3 tečaj za meščanske šole, 1913–4 oba letnika učit. akademije na Dunaju ter bil istočasno izreden slušatelj geografije na univerzi; 1919 je napravil izpit za mešč. šole. Služboval je na Viču (1910–3), na osnovni šoli v Šiški (do 1919), na II. deš. mešč. šoli v Lj. (do 1926), bil do 1929 poročevalec na prosvetnem odd. vel. župana v Lj., od 1929 je ravnatelj mešč. šole v Zg. Šiški. Obširna nemška turistovska literatura mu je vzbudila pravo pojmovanje planin in planinstva: v gorah je ljubil predvsem mogočni izraz prirode, šolo vztrajnosti in čiščenje značaja. Kot izkušen turist je ob dr. Cerkovi nesreči na Stolu 4. aprila 1912 rešil 7 dijakov. Glavne svoje ture je opisal v PV: Čez zahodno steno in greben na Planjavo; Pozimi na Grintavec; Brana v snegu in ledu; Zeleniške Špice (1911), Čez severno steno Triglava; Iz malo znanih krajev Kamniških planin (1912), Od Rinke po grebenu na Skuto (1913), Na Kočno po severovzhodnem grebenu (1914), Prvi vzpon na Matterhorn, priredil po Whyperju (1926). Nadalje je izdal: Na planine! (Lj. 1921), Po gorah in dolinah. I. del: Dijaška beta (Lj. 1923; II. del: »Svobodna pota« je ostal v rkp.). V speleologijo sta ga teoretično in praktično uvedla dr. Cerk in ing. Pick, z njima in s tovariši je preiskal 1910–4 velik del dolenjskega in deloma notranjskega Krasa. Pomembne so bile raziskave prepadov Marjanščice blizu Prédol, Krviške Okroglice nad Dobrepoljami, Žiglovice pri Ribnici i. dr. ter ledenih jam na Veliki gori. S Pickom je barval več voda, ki oddajajo pod zemljo svoje vodovje Krki. Od marca 1917 do apr. 1918 je bil zaposlen kot speleolog na ital. fronti, kjer je raziskal nad 100 jam, večinoma prepadov. Podatke o teh raziskavanjih je objavil v poljudno-znanstvenih spisih »Kraški svet in njegovi pojavi« (Lj. 1922) ter »V prepadih« (M 1932). S članki v LZg in drugod je skušal zbuditi zanimanje za lepote podzemskega sveta in za rešitev kraškega prebivalstva na višavah pred sušo, na kraških poljih pa pred povodnjimi. Po Scottovem dnevniku in drugih virih je priredil »Zadnjo pot kapitana Scotta« (Lj. 1926) in po Svenu Hedinu »V azijskih puščavah« (Lj. 1927). Od 1923 vodi kot prvi starešina župe skavtov za dravsko ban. skavtsko organizacijo. — Prim.: PV 1912, 95, 116, 144. Šr.