Kumerdej, Blaž (1738–1805)

Kumerdej Blaž, šolnik, filolog in prosvetitelj, r. 27. febr. 1738 v Zagorici pri Bledu, u. 10. marca 1805 v Lj. Študiral je ok. 1750–7 gimn. v Lj., najbrž 1757–60 filozofijo, a vsaj 1761–2 teologijo; na dunajsko pravo se je vpisal 1767. Po dovršenem pravu (bil je AA. LL. et Philosophiae Doctor) je bil na Orijentalni akademiji na Dunaju »correpetitor juris«, 15. okt. 1773 ga je cesarica Marija Terezija radi gorečnosti za osnovno šolstvo na Kranjskem imenovala za ravnatelja normalke v Lj., ostal je nekaj časa radi obiskovanja normalke še na Dunaju, nov. 1773 dospel v Lj., 1786 odšel v Celje za okrožnega šolskega komisarja, 1792 se vrnil na enako službeno mesto v Lj., kjer je ostal do smrti. Bil je od 1781 ud »Kmet. družbe« 1785–805 prevajalec uradnih patentov, okrožnic in drugih uradnih naredb v slovenščino in vsaj 1800 uradni cenzor za slov. knjige. Poročil se je z Marijo Ano de Garzoni (u. 7. okt. 1792) pred 5. apr. 1777, ko se mu je rodil sin Jožef. V Lj. je krščenih 6 njegovih otrok.

K. si je že rano osvojil več prosvetljenskih gesel, a obenem je »že v mladostnih letih (torej vsaj že ok. 1763, ko mu je bilo 25 let) goreče hrepenel, da bi po svojih močeh obravnaval svoj materni jezik«. Na njegov razvoj v smeri prosvetljenstva sta vplivala poleg drugih njegov predstojnik na Orijent. akad. grof Pergen, ki mu je poleg drugih reformatorjev dunajskega šolstva dal največ pobud za razmišljanje o ustanovitvi osnovne šole na Kranjskem, in prosvetljenec Sonnenfels, ki je 1763 začel na Dunaju s svojimi predavanji in spisi širiti nove nauke o državi, njenem gospodarstvu ter o morali. V slov. in vseslovansko orijentacijo pa so ga s svojimi poudarki o veličini Slovanov in o njih medsebojni sorodnosti vodili predvsem Popovič z Untersuchungen 1750 in najbrž tudi z osebnimi stiki, Pohlin z Gramatiko 1768 in morda že na Dunaju z osebnimi stiki, Schlözer z Allgemeine Nordische Geschichte 1771 in poleg tega še občevanje z raznimi Slovani, predvsem z Rusi. Že na Dunaju se je K. seznanil z najvažnejšimi slovanskimi jeziki. Bil je pristaš jožefinizma, fiziokratizma in racionalističnih filozof. naukov; tudi v filologiji je zastopal skrajni racionalizem in logično metodo, ki sta se v 18. stol. pod vplivom Descartesa uveljavila tudi v franc. »splošnih filozofičnih gramatikah, razloženih na jasen in naraven način«, a pri nas imela propagatorja v Zoisovi zahtevi po »filozofsko-kritični« slovnici.

V aktivnost je privedlo K.-a najprej šolsko vprašanje, ki je postalo 1769 zopet aktualno. V zač. 1773 je nenaprošen predložil dunajski vladi »Domoljuben načrt, kako bi se dalo kranjsko stanovalstvo najuspešneje poučevati v pisanju in čitanju«. V njem je predlagal vladi, naj začne osnavljati na Kranjskem osnovne šole s slov. učnim jezikom, da se bodo tudi Kranjci »seznanili z verskimi in gospodarskimi nauki« in z »državljanskimi dolžnostmi« ter da se bodo potem lahko priučili tudi nemščini in najvažnejšim sorodnim slovanskim narečjem: hrvaškemu, dalmatinskemu, češkemu in poljskemu. Poučujejo naj cerkovniki, nadzorujejo naj šole okrožni glavarji; ti naj tudi skrbe, da se bo kranjski jezik približeval drugim slovanskim narečjem. Cesarica je izročila K.-eve predloge v presojo dež. glavarstvu kranjskemu, okrožnim glavarjem, stiškemu, kostanjeviškemu in bistriškemu opatu ter novomeškemu proštu. S K.-em se ti po večini niso strinjali, najmanj namestnik novomeškega prošta Jebačin. Na predlog dvorne pisarne, ki je izrekla o teh mnenjih ostro sodbo, je bila v Lj. osnovana normalka in K. imenovan za njenega ravnatelja. Po prihodu v Lj. se je K. v dolgotrajnih posvetovanjih pri dež. glavarstvu postavil na stališče, da lj. normalka ne sme biti slepa kopija dunajske; zahteval je posebnega učitelja za nemščino. Ker bo sam moral pisati in prevajati v slovenščino šolske knjige, je treba, da je prost poučevanja. Šolski poročevalec dež. glavarstva pl. Raigersfeld in glavarstvo samo sta bila mnenja, naj se na normalko sprejemajo samo nemščine vešči učenci in da je izdajanje slov. šolskih knjig odveč, ker še ne gre za narodne šole; dvorna pisarna pa je odločila, da mora biti K. prost poučevanja, ker bo moral radi snovanja narodnih šol po kmetih mnogo potovati (26. februarja 1774). Šolska komisija (grof Gallenberg, pl. Raigersfold, Pogačnik, Čokl, Hübner in K.) je imela prvo sejo šele 20. apr. 1774. Dasi je vzel avstrijska šolstvo medtem v roke opat Felbiger, ki je izdal »Allgemeine Schulordnung« (6. dec. 1774), »Kern des Methodenbuches« itd., so vendar na Dunaju v začetku šol. leta 1774/5 zaman pričakovali poročila o otvoritvi lj. normalke. Dvorna pisarna je 25. febr. 1775 pozvala K.-a in še dva učitelja (Vinčneka in Muliča) za 6 tednov na Dunaj. Tu je bil sestavljen učiteljski zbor: ravnatelj K., učitelja Vinčnek in Mulič ter katehet Peterman, ki ga je K. za to mesto predlagal že na seji šolske komisije v Lj. in je tedaj obiskoval dunajsko normalko. 2. nov. 1775 je K. otvoril normalko, in sicer vse 4 razrede naenkrat. Ker so pa že čez pol leta slišali na Dunaju mnogo pritožb radi lj. normalke, je imenovala cesarica goriškega šolskega poročevalca grofa Torresa za komisarja z nalogo, da preišče šolske razmere na Kranjskem. 20. dec. 1776 je Torres med drugim poročal na Dunaj, da se poučuje v jeziku, ki je večini učencev neznan, in da je zato uspeh normalke nemogoč; da K. ni pravilno porazdelil učencev in učiteljev, da je proti škofu premalo odločen, nima nič živahnosti in smatra za ponižanje, da je prestopil od pravoslovja k normalki. V odgovoru, ki ga je poslal Torres na zagovor dež. glavarstva, ugotavlja, da nedostatkov pri normalki ni kriv toliko K. kot šolska komisija. Ko je bil imenovan na mesto Gallenberga za poročevalca grof Edling (1777), je začelo šolstvo na Kranjskem vidno uspevati. Že 1780 je bila po sodbi Dunajčana Hermanna lj. normalka »gotovo ena najboljših šol v Avstriji«. Kot okrožni komisar v Celju je K. v smislu uradnih navodil šole po deželi večkrat osebno nadzoroval. Porabljal je to priliko tudi za to, da je med ljudstvom širil smisel za umno gospodarstvo, predvsem za čebelarstvo. Pridobil je Goličnika za prevajanje Janševe knjige »Vollständige Bienenzucht«. Delo je šlo pod K.-evim vodstvom v tisk. K. je najbrž tudi preskrbel slike dunajske izdaje.

Najbrž je pravopisni problem K.-a naklonil, da je vsaj že v prvi pol. 1779 začel resno misliti na obnovitev Akademije operozov, ki naj bi po njegovi zamisli ustalila in poenotila slovenski pravopis, likala slov. jezik in združila moči za izdelavo velikega slov.-nem. slovarja po zgledu nem. Adelungovega. Do 28. maja 1779 je število mož, ki so pristali na ta program, narastlo že na 15 (med njimi so bili poleg Japlja po veliki verjetnosti tudi Zois, Dev, Naglič, Makovic, dr. J. Zupan, Zierer, Paradiso, Šraj, Redeskini, Tauffrer i. dr.). Do formalne ustanovitve pa 1779 ni prišlo. Ko je 1781 grof Edling oživil Akademijo operozov, je bila ta ustanova društvo z mnogo širšim delokrogom, kot ga mu je zamišljal K. Člani so imeli predvsem nalogo pisati brez opravičevanj. Vezani pa niso bili ne v jeziku, v katerem naj pišejo, ne v izbiri tvarine. K. je bil sicer član te Akademije, a o kakem njegovem delu zanjo nimamo nikakih poročil. Vse kaže, da se poleg Zoisa tudi K., ki je bil član morda le radi svojega predstojnika Edlinga, za to društvo ni ogrel. Bil pa je stalen gost pri Zoisu, izposojevalec knjig iz njegove knjižnice in vsaj 1784 njegov amanuensis z letno plačo 100 gld.

K.-evo literarno delo se je začelo že na Dunaju, kjer je svojemu rojaku Janši pomagal pri spisovanju obeh nemških čebelarskih knjig in mu jih v jezikovno-stilističnem oziru pripravil za tisk. Po ustanovitvi normalke v Lj. je z Edlingom, Japljem in Kappusom skrbel za šolske knjige. Že 1775 je na Dunaju dobil uradno naročilo, naj posloveni šolski red, pa tega is neznanega vzroka ni izvršil; vlada ga je tudi goriški šolski komisiji svetovala za prevajalca knjig za goriške šole (1777); a tega naročila pozneje najbrž ni dobil. Poslovenil pa je 1. del druge čitanke za trivialne šole: »Vodenja za brati v vse sorte pisanju za šolarje tih duželskeh šol«, in ga izdal dvojezično prvič 1778 (Lj., Eger), 1796 in 1800 (Lj., Eger), nato vsaj še enkrat brez letnice (Lj., Gassler). Prevod je poln nepotrebnih germanizmov; poznejše izdaje niso nič izboljšane. Pri tem delu je trčil K. ob vprašanje slovenskega pravopisa. V »Vodenjih« je zavrgel Pohlinove pravopisne novosti (sprejel je le njegov ę), vendar je pravopis v poznejših izdajah radi tiskovnih napak zelo nedosleden.

Za svojo Akademijo operozov je K. pripravljal v začetku 1779 »Pravopis« (Versuch Uiber die Krainersche Rechtschreibung. Den Mitgliedern der Akademie der Operosorum Labacensium vorgelegt. 1779; Drž. štud. bibl. v Lj. Ms 356). Ta poskus je nastal predvsem is odpora proti Pohlinu, čigar vpliv se mu pa vendar še zelo pozna. Iz njega povsod odseva racionalistična prosvetljenska miselnost. K.-ev namen je, poiskati »v kritiki in logiki utemeljena pravila« pravopisa. Sledeč svojemu racionalističnemu načelu, da je narava preprosta in da taka hoče biti, da je torej treba pravila poenostaviti in njih število zmanjšati, dela jeziku ponekod občutno silo. Pravila, ki jih je, kakor misli, vsestransko filozofsko kritično podprl, deli po važnosti v 4 razrede. V apliciranju pravil pa večkrat upošteva manj važna v nižjih razredih, ki so v opreki s po večini dobrimi v prvem razredu. Vprašanje zobnih pripornikov je kot že v »Vodenjih« rešil po svojem zadnjem pravilu: »Sey man kein Neuling« (§ 70, IV, 9) in upeljal spet Kreljev (=Dalmatin-Bohoričev) način. Posebno pozornost je posvetil vokalom. Hotel je s pisavo razločevati razne kvalitete in kvantitete in poleg tega še več vrst redukcijskih vokalov. K. »Pravopisa« ni dovršil, ker se je — najbrž na Zoisov prigovor — lotil priprav za slovnico. Omenja pa še pozneje v slovnici, da namerava izdati razpravo »De dialecto slavo-carniolica«, ki je vsekakor identična z razpravo o pravopisu. L. 1780–1 je poslal ruski Akad. znanosti v Petrogradu razpravo » Über die Sprachkunde der Slaven und Russen«, ki je veljala za zelo dobro. Nekako v istem času so se združili K., Japelj in Pohlin, da bi skupno uredili slov. pravopis, a to združenje ni rodilo uspeha. — Filozofsko-kritične slovnice prvi del (Etymologie: Wortschreibung, Wortänderung, Wortfügung) je začel pisati 1780–1 (Ms 346 fol. 1ͫ ͣ fat), predelaval jo je prvič 1781–3 med prevajanjem, a še pred tiskom Japljevega NZ sv. pisma (id. 2nda fat.), drugič kmalu za tem (id. 3tia fat.), a četrta redakcija (Drž. stud. bibl. v Lj. Ms 347 fol.) je bila napisana in za tisk pripravljena do 26. maja 1784. K. je prosil dispenze od dolžnosti pošiljatve dveh izvodov v cenzuro na Dunaj, ki jo je predpisoval jožefinski zakon o cenzuri z dne 11. jun. 1781. Ko je bila ta prošnja kljub Linhartovemu priporočilu odbita, se K. in njegovi prijatelji niso mogli odločiti, da bi dali iz rok rokopis, ki je dobil potem imprimatur šele po preosnovi cenzure 6. marca 1793 v Lj. Drugi del slovnice (Orthographie, vložen v Ms 346/II fol.) je bil dovršen najbrž še pred odhodom v Celje. Tretji del (Wortableitung) je začel pisati v Celju, a ga ni dovršil. K. je v prvih dveh zapiskih nameraval pisati kranjsko (krainerisch-slavische) slovnico. Da bi podprl razne svoje zahteve in trditve s »filozofičnimi razlogi«, se je pogosto, kakor že prej v »Pravopisu«, pozival na druge slovanske jezike in se v dvomljivih primerih ravnal po večini slovanskih jezikov. Šele v 3. zapisku se je odločil, da bo poleg specijalnih pravil kranjskega jezika podal tudi pravila ostalih slovanskih jezikov, da bi se iz njegove slovnice vsakdo, ki dobro obvlada le enega slovanskih jezikov, z lahkoto privadil kateremukoli drugemu. Njegova slovnica naj bi bila tudi prvi korak do splošnoslovanskega jezika, ki naj se konstruira po abstrakciji in strnitvi skupnih potez iz vseh slovanskih jezikov. Kljub tem stremljenjem in kljub dejstvu, da se pri prizadevanju za popolnost svojega dela zanaša predvsem na svoja razmišljanja in na študij vseh mogočih slovanskih slovnic, K. svojemu maternemu jeziku ne dela občutne škode, ker ga smatra za »najpristnejšega« in za najbolj slovanskega. V polemiki s Pohlinom izjavlja, da si ne prizadeva pisati tako, kot govori »sodrga« (kar mu očita Pohlin v Gramatiki 1783, 199, 200), ampak tako, kot mu narekujejo s filozofičnimi razlogi dovolj podprta pravila, pa če tudi isto govori »sodrga«. S tem se je K. bližal deskriptivni slovnici, za katero se je trudil Popovič in ki jo je pozneje napisal Kopitar.

Ko je K.-eva slovnica s končnim naslovom »Versuch einer historisch-kritischen Krainisch-Slavischen Grammatik. Mit beständiger Vergleichung der übrigen Slavischen Mundarten … und überall mit der Literal-Slavischen Sprache berichtiget« čakala dovoljenja za natisk, jo je izredno nagli razvoj filološke znanosti (predvsem pod vplivom Herderjevih individualističnih naukov o jeziku, Adelungovega primera in prvih del Dobrovskega) prehitel. Zois in Linhart, ki se je medtem podrobneje seznanil z Adelungovimi deli in nekaterimi deli Dobrovskega, sta K.-a pregovorila, da je v zvezi z Linhartom začel slovnico vnovič predelavati (in sicer po Ms-u 180 fol., ki je točen prepis Ms-a 347, popravljenega deloma že od K.-a samega). Linhartovi popravki segajo samo do § 49. Linhart je zavrgel predvsem K.-evo idejo vseslovanskega jezika. Po Linhartovi smrti je popravljal (zlasti stilistične nerodnosti) Zois (§ 49–375). K. se je tedaj odločil, da napravi iz splošnoslovanske slovnice posnetek samo kranjske, da bi šla čimprej v tisk. Rad bi namreč pred tiskom vseslovanske slišal mnenja svojih rojakov o kranjski in se okoristil z njih popravki in prispevki v veliki slovnici. Do 4. okt. 1795 je bil rokopis »Krainersche Sprachlehre als ein Auszug aus der allgemeinen Slavischen Grammatik« napisan in izročen prepisovalcu. Ohranjen in v Ms 347 vložen je samo del prvotnega zapisa, dočim se je končna redakcija izgubila. To K.-evo delo kaže ponekod (n. pr. pri obravnavanju naglasa) napredek, a v splošnem priča, da se K. še ni poglobil v pridobitve nove filološke struje. V tisk iz vzrokov, ki niso popolnoma znani, tudi to delo ni šlo. Eden glavnih vzrokov bo pač ta, da je bil posnetek narejen samo po prvem, kvečjemu še po drugem delu gramatike — tretji še napisan ni bil — in torej ni obsegal popolne slovnice kranjskega jezika. Gradivo za tretji del obširne in pač tudi samo kranjske slovnice je K. zbiral še v drugi pol. devetdesetih let (cf. zapiske v Ms 347).

K.-evo slovarsko delo se je začelo (pod vplivom Adelunga in Fulde) vsaj že v zač. 1779, ker je v maju istega l. imel zbranih že okrog 2000 korenskih besedi. V Celju je 1787 dovršil prvi del slov.-nem. slovarja (A—F), drugi del (Gab—Lib) pa je datiran s 1798 (Ms 349 fol.). Med obema deloma je precejšnja razlika. V prvem je K. pisal slovar »kranjskega« jezika, v drugem pa splošno slovanski slovar, ki ga je obetal že 1791. Tudi se v drugem delu pozna večji vpliv fantastičnega etimologiziranja K. Fulde, pod katerim skuša K. določiti pomen posameznim črkam in konzonantičnim skupinam. Vse kaže, da je njegova iskalna metoda, ki mu po njej — kot poroča Zois Vodniku — ni ušla »nobena sploh mogoča beseda«, bila v kombiniranju črk in v pritikanju vseh možnih sufiksov na tako dobljene korenske besede. Zapisal je vsako tvorbo, ki se mu je količkaj zdela, da kaj pomeni, in ji skušal določiti pomen. Slovar mu je na ta način hitro rastel. Posledica pa je, da ima poleg dobrih izrazov iz domačega gorenjskega dialekta tudi mnogo nerabne navlake.

Začel je pisati tudi nem.-slov. del slovarja (Ms 351 fol., sega sama do Aderbinde; za podlago za to delo si je vzel Adelungov slovar); zapustil je še več drugih zbirk besedi (Ms 355 Radices linguae Carniolicae seu Slavicae; očividne germanizme je tu označil za take in jim dodal boljši slovenski izraz; Ms 358: Prosecutio Alphabetarii Slavo--Carniolici, ohranjeno od g-zh, vsebuje slov. besede brez prevoda; Ms 359 vsebuje substantiva radicalia in verba simplicia, večinoma brez prevoda, germanizmi so označeni z zvezdico.). V letih 1794–5, ko je že ves bolehen predelaval slovnico, pisal uvod po novem (Linhartovem) osnutku, delal posnetek iz vseslov. slovnice, opravljal korekturo pratike in imel še mnogo poklicnega dela in družinskih skrbi, si je s Zoisom mnogo prizadeval, da bi spravil v Lj. Vodnika, ki bi mu pomagal pri pisanju in urejanju slovarja. — Viri, ki jih je K. rabil pri sestavljanju slovnice in slovarja poleg raznih nabožnih, obrednih in drugih slovanskih knjig, so izmed splošnih filoloških in slavističnih sledeči: Diatribe Olai Borrichii de causis diversitatis linguarum; Ed. Brerewood, L. de diversitaite ling.; Varro, De lingua lat.; Isidorus Hispalensis, Origines; Orbinius, De regno Slavorum; Valvasor; Assemani, Kal. eccl. univ. t. IV, 1775; Durich, Dissert. de Sl.-Boh. sacri cod. vers.; Herbinius, Rel. Kijov. Cryptae 1675; Stredowsky, Sacra Mor. hist. 1710; Caramanus, Alph. Illyr. 1753; Grubišić, In orig. et hist. alph. slov. glag. 1766; Dobrowsky, Ueber das Alter der böhm. Bibelübersetzung 1782. Izmed slovnic se omenjajo poleg domačih (Bohorič, Hippolit, Pohlin, Gutsmann, Zelenko) še: Smotriski-Sovič (rokopis, starocerkv. sl.), Konstantius 1705, 1739 (češ.), J. Engstler, Institutiones linguae sacrae 1758 (hebr.); Lomonosov 1764 (rus.), Matthaei 1771 (luž.), Vujanovski 1772 (nem. v srbskem jez.), Rodde 1773 (rus.), Moneta 1774 (polj.), Relković 1774 (hrv.), Lanosović 1778 (hrv.), Šimek 1785 (češ.); poleg domačih slovarjev (Pohlin, Gutsmann) so mu služili še: Dictionarium von dreyen Sprachen 1722 (češ.), Ardelio della Bella 1728 (hrv.), Weismann 1731 (rus.), Belostenec 1740 (hrv.), Trotz 1771 (fr.-nem.-polj.), Cnapius 1780 (lat.-polj.-nem.), Adelung 1774–86 (nem.).

Ko je Japelj dobil naročilo, naj oskrbi prevod sv. pisma, si je pridobil za sodelavca K.-a. Ker si je pa končno redakcijo pridržal sam, je moral K. večkrat popustiti, »da se ne bi delo že radi pravopisa zakesnilo«. Pritožuje se pa v svoji slovnici, da se je v prevodu moral ravnati »po privzetem okusu onih, ki sv. pismo rabijo, ne pa po strogih slovničnih pravilih«. Najbrž radi tega je K. po prevodu 4. knj. pentatevha (sodeloval je torej pri vsem NZ in pri 4 knjigah Mozesovih) odstopil od sodelovanja.

Pred odhodom v Celje je K. pripravljal za tisk Sovičev prevod slovnice Meletija Smotriskega, katere prepis je Zois dobil od Camutiusa (Camucio). K. je napisal predgovor (v njem spodbuja k učenju in spoštovanju cerkvenoslovanščine vse Slovane, dočim se Sovič obrača samo na Dalmatince). Tekst slovnice mu je nekdo prepisoval, sam pa je pripisoval svoje opombe in popravke. Ohranjenega je samo nekaj nad 17 poglavij tega rokopisa (Drž. štud. knj. Ms 353). — Zadnja leta svojega življenja K. ni veliko delal ali radi bolezni ali pa je uvidel, da je zaostal za časom, ker se ni seznanjal z novimi pridobitvami v filologiji. — K.-evo filološko delo je radi prevelike nagnjenosti k racionalističnim metodam in radi premajhnega upoštevanja narodne govorice v marsikaterem oziru pomanjkljivo, vendar pa znači radi K.-evega zdravega jezikovnega čuta in velike filološke izobraženosti v primeru s Pohlinom velik korak naprej in potrebni razvojni štadij med Pohlinom in Kopitarjem. O K.-evem slovesu v inozemstvu pričata dejstvi, da je Dobrovsky na povratku iz Italije (1794) hotel v Lj. obiskati tudi K.-a, a ga ni našel doma, ter da so se iz Hamburga obrnili nanj s prošnjo, naj jim preskrbi izvod Dalmatina. — Vse K.-evo slovnično in slovarsko delo je ostalo v rokopisu. Pri Zoisu, ki je po K.-evi smrti kupil vse njegove rokopise, sta se seznanila ž njimi Vodnik in Kopitar. Vodnik je na K.-evi zbirki kakih 14 tisoč besedi gradil svoj slovar; Kopitar je Dobrovskemu sporočil, da K.-eve slovnice, ki radi slabe nemščine ni dobila založnika, ne ceni. Zois je 1818 K.-eve rokopise, ki mu jih je uredil Metelko, izročil Lic. (štud.) knjiž. v Lj. (Zois Kopitarju 8. okt. 1818; Prijateljev prepis; Zois Erbergu 10. okt. 1818, muzej, Kidričeva skripta.)

Prim.: Krstna knj. blejske žup. (1738 febr.); popis duš 1754 (kapit. arh. Lj.); krstna knj. stolne žup. v Lj. (1777, 1779, 1780, 1782); krstna knj. šentpet. ž. v Lj. (1783, 1785); mrl. knj. šentp. ž. v Lj. (1792); mrl. knj. franč. ž. v Lj (1805); K.-evi rokopisi v drž. štud. bibl. v Lj. (Ms 356, 4ͦ, Ms 346 fol., Ms 347 fol., Ms 180 fol, Ms 349 fol., Ms 351 fol., Ms 355, Ms 358, Ms 359); Instanz-Kalender 1780–2, 1793, 1796, 1799, 1802–4; Protocollum Academiae Oper. Labac. de Anno 1781 v drž. muz. v Lj.; Hermann's Reisen II, 17–22; De Luca, Geograph. Handbuch 131–133; Goličnik, Antona Janšaja … popolnoma podvučenje za vse čebelarje (Uvod); Meusel, Das gelehrte Teutschland (Siebenter Nachtrag zu der 4. Ausg.) 160; LW 1805, No. XI; Kopitar, Gram. XLVI, XLVIII, XXIX, 148, 149, 222; Télégraphe Officiel 27. jun. 1813, No. 51; Vodnikov Spomenik, 45–62 passim; Šaf. 26, 52, 56, 69, 70, 89, 94, 106, 109; Wurzbach XIII, 370; Marn XX, 55; Helfert, Österr. Volksschule I, 171, 366, 567; Istočniki I, 22, 30, 34, 38, 39, 59, 62, 90, 97, 126, 136, 237; Vrhovec, Zg. Novega mesta; 238–239; Apih, LMS 1894, 274, 275–8, 290–307, 310, 334; id. LMS 1895, 161, 206, 208, 216, 218, 225; Patera, Vzaj. dop. Jos. Dobr. a Fortun. Duricha z let 1778–1800, 298; Istočniki II, 273, 307, 309; LZ 1899, 322 (o cenzorstvu); Steska, IMK 1900, 90, 91 (o Akad. Operosorum); Vidic, AslPh XXIII, 393–400, 402, 403, 412; Ilešič, O pouku 25, 58, 71–2, 109–11; Vrhovec LMS 1903, 72 (Kum-Japelj); Ilešič, ČZN 1905, 20, 25–7; Petrovskij, Pjervyje gody djejat. V. Kopitarja 22, 24, 35, 105–7, 137, 156–8, 161–2, 164, 170, 737, 739; Jagić, Istorija slav. filolog., 71, 114, 178, 432, 910 (178); Gubo, Beiträge zur österr. Erziehungs- und Schulgesch. XII, 62, 64, 68–70 (K. v Celju); Remeš, Abbé M. Kuralt ZMS 1912, 1–80 passim; Breznik RDHV III, 143–4, 157, 168–9; id. ČJKZ VII, 77, 79, 88; Kidrič, Slovenačka 101–13; id. NE IV, 167–73; id. SBL 147–9, 228, 277; Glonar, SBL 383–5; Kidrič, Dobrovský op. 23. Lgr.