Kugy, Julij (1858–1944)

Kugy Julij, alpinist, r. 19. jul. 1858 v Gorici, živi v Trstu. Oče je bil iz Podkloštra na Koroškem, mati hči J. Vesela Koseskega. Študiral je gimn. v Trstu (1868–76), pravo na Dunaju (1876–81), kjer je promov. 1882, in je vstopil v očetovo importno in komisijsko trgovino, katero je vodil po očetovi smrti 1883–923. Že kot gimnazijec se je zanimal za botaniko, ekskurzijam v Istro in na Kras so kmalu sledili izleti v Alpe; zlasti se je oklenil Julijskih Alp, kjer je iskal nova pota (Kugyjeva pot iz Trente na Triglav i. dr.) ter priplezal kot prvi na razne vrhove (Suhi plaz 1880 i. dr.). Svoje ture je opisal v mnogih člankih, izmed njih opisujejo naše gore sledeči: Eine Wanderung durch Oberkrain … (Österr. botan. Ztsch. 1876), Botanische Exkursien in d. südkroatischen Berge (ib. 1877); Der Mangert in den Julischen Alpen (ib.); Aus den Bergen der Trenta … (ZDÖAV 1878); Die Julischen Alpen. Östlicher Teil … (ibidem 1883); Suhi Plaz. Erste Ersteigung (MDÖAV 1880); Ein neuer Triglavweg (ib. 1881); Flitscher Grintouc. Erste touristische Ersteigung (ib.); Jalouc von Norden direkt vom Planicatal (ib. 1884); Suhi Plaz-Škrlática (ib. 1884); Neue Touren in den Julischen Alpen. Versuch auf den Manhart von der Planica; Travnikjoch; Suhi Plaz; Razor; Špik (ib. 1886); Ersteigung des Razor direkt von der Großen Pišenca (ib. 1889); Ersteigung des Priznig direkt von der Großen Pišenca … (ib. 1890); Neue Touren in den Julischen Alpen (ib. 1893); Die Erschließung der Ostalpen 1894, III. (Die Julischen Alpen, 567); Neue Touren in den Julischen Alpen … (Österr. Alpenzg. 1897–8); Neues aus den Julischen Alpen (ib. 1915). Tudi poglavja 1–3 in 8 njegove knjige Aus dem Leben eines Bergsteigers (München 1925) obravnavajo naše gore. — Prim.: Kugy, Aus dem Leben eines Bergsteigers, s sliko; Svijet, maja 1927; Kugy, Arbeit, Musik, Berge — ein Leben. München 1931. Pir.

Kugy Julius, planinec in planinski pisatelj, r. 19. jul. 1858 v Gor., ker je bila v domačem Trstu, kjer je živel do smrti 5. febr. 1944, takrat kolera. Oče Pavel, trgovec, se je rodil v koroški vasi Pod Lipo (tudi Lipa, Lipje) pri Podkloštru. Avčin je ugotovil, da se je glasil slov. priimek v 18. stol. Kugaj, pozneje pa, še v zadnjih desetletjih, Kugi. Mati Julija je bila najstarejša hči pesnika Jovana Vesela-Koseskega, ki je bil poročen z Italijanko. O svoji vzgoji piše K.: »Vzgojeni smo bili v domoljubnem smislu kot dobri Staroavstrijci, a brez šovinističnih pretiravanj, brez vika in krika. Zgodaj smo se naučili spoštovati prepričanje vsakogar, čeprav je bilo našemu nasprotno... Zato so nas radi sprejemali tako v italijanskih in slovenskih krogih Trsta kot v nemških. Naše in moje osnovno pravilo je bilo, da ima vsak narod polno pravico in tudi dolžnost, da se razvija« (Delo, glasba, gore). K. se je imel za Nemca, vendar je imel dobre prijatelje tudi med Slov. in It. Slov. je vsaj za silo obvladali. 1938 je v uvodu knjige Pet stoletij Triglava zapisal o sebi, da je »mož, ki stoji visoko nad vsakim nacionalizmom, čigar obzorje se ne neha tam, kjer leže meje njegovega jezika«. Trudil se je tudi, da bi v svojih spisih spoštoval izvirna slov. krajevna imena, pa čeprav ni bil vedno dosleden. O njegovem prijateljstvu do Slov. so si edini vsi pričevalci (Abram, Tominšek, Avčin, Potočnik idr.). V Trstu je dovršil nem. osn. š in gimn., kjer je maturiral 1876. Leta 1882 je na Dunaju doktoriral iz prava. Nekaj časa je bil praktikant na trž. sodišču, po očetovi smrti pa je že 1883 z bratom Pavlom prevzel domače podjetje in se posvetil veletrgovini s kavo, oljem, južnim sadjem in vinom. Med prvo svet. vojno je bil vojaški planinski referent v Zah. Julijcih, po njej je začelo podjetje propadati in je tudi K. nekaj časa bolehal, dokler ni prepustil podjetja, prodal hišo in si zagotovil dosmrtno rento. Družine si ni ustvaril, že zgodaj je pokazal izrazit umetniški čut in ljubezen do narave. Deloval je v trž. nem. kult. krožku Schiller, v pevskih zborih, predvsem pa kot organist. Sam je tudi kupil orgle za armensko kat. cerkev v ul. Giustinelli, da bi tam vadil in koncertiral. Posebno rad je izvajal Bacha, Beethovna in Palestrino. V gore ga je najprej zvabilo mladostno navdušenje za botaniko, pri čemer je imel za mentorja tudi znana Muzia de Tommasinija in Carla de Marchesettija. O svojih odkritjih je pisal v dunajsko Österreichische Botanische Zeitschrift. Za K. estetsko vzgojo je imel zasluge družinski prijatelj, pesnik Zlatoroga Rudolf Baumbach. Svoje nagnjenje, ljubezen in premoženje pa je začel vse bolj posvečati goram in planinski literaturi. 1875 se je zanj začelo življenje gornika, ko se je prvič povzpel na Triglav. Do 1912 je v Julijcih opravil vsaj 50 prvenstvenih vzponov. Sistematično je iskal nove dostope in smeri, poskušal zimske vzpone ipd. To predvsem v Montaževi skupini, na Višu in okolici, Jalovcu, Mangartu, Škrlatici, Triglavu itd. Podatke je treba iskati v njegovih spisih ter v slov., it. in tujih plezalnih vodnikih. Na K. spominjajo tudi nekatera imena v gorah: »K-eva smer« in »K-eve police« na Triglavu ipd. Pri vzponih so bistveno sodelovali domači, pretežno slov. vodniki: Andrej Komac, Jože Komac, Anton Tožbar, Anton Ojcinger idr., ki jih je ovekovečil v svojih spisih. K. je vedno zastopal klasično smer alpinizma, ki odklanja športni alpinizem, moderne tehnike in pripomočke za plezanje. Gore so imele zanj lastno »dušo«, ki jo je želel vsestransko spoznati. Hoja v gorah mu je bila srčna zadeva, estetsko doživetje, skromno izpolnjevanje notranjega glasu. Kljub temu je v starosti z nasveti in priznanji sledil mladim vrhunskim plezalcem, tudi slov., ki jih je sprejemal v Trstu in poleti v Ovčji vasi na Ojcingerjevem domu. Kljub izraziti ljubezni do Julijcev se je od 1886 posvečal tudi Zah. Alpam (Monte Rosa, Matterhorn, Mt. Blanc, Mt. Dolent, Bernsko višavje, skupina Dauphiné, Savojske Alpe), kjer je dosegel vidne uspehe tudi v ledu in snegu. O svojih planinskih podvigih je pisal v revije: Mitteilungen des Deutschen und Osterrechischen Alpenvereins, Osterreichische Alpenzeitung, Zeitschrift des Deutschen und Osterreichischen Alpenvereins, zbornik Die Erschliessung der Ostalpen, nekaj tudi v it. revijah. Leta 1925 pa je izšla njegova prva in najboljša knjiga Aus dem Leben eines Bergsteigers (delno prevedla M. Debelakova – Iz mojega življenja v gorah, Lj. 1937, prevod Lilijane in Franceta Avčina – Iz Življenja gornika, Mrb. 1968). Prevedena je bila v več jezikov in doživela vrsto ponatisov. Zaradi opisovanja slov. gora in ljudi, globoke vsebine in sloga je K. zaslužil tudi med Slov. laskave ocene: »Ne dobite lepše in blažilnejše knjige za se...« (J. Tominšek, 1929). »Kugy poje o naših planinah, čeprav ne piše verzov« (I. C. Oblak). »Kugy opisuje v svoji knjigi nedosežno lepo in toplo krasoto naših planin. Nihče še ni tako lepo pisal. Vmes pa opisuje z isto toploto naše ljudi, svoje ljube spremljevalce in vodnike« (J. Abram, 1928). »Eleganca stila, visoka kultura, globoka poezija, zraven ostra kritičnost pa dostojanstveni, blagohotni humor vsake strani mu dajeta svojstven pečat, nedosežno višino. Ves alpski svet mu zanjo priznava mesto ne le med prvimi alpinisti, temveč tudi med največjimi poeti gora« (F. Avčin, 1953). »Nihče pred Kugyjem in nihče za njim še ni napisal kaj tako prisrčnega, nihče ni zmogel tolike vneme in navdušene gorečnosti, nihče toliko barv v besedi kot ta čudoviti in razkošni besedni Jakopič našega gorskega sveta in njegovih ljudi« (M. Potočnik, 1953). »Nihče še ni o gorah pisal tako kot on v tem svojem delu, ki izkazuje poglavja, o katerih se lahko mirno napiše, da so nedoseženi in nedosegljivi biseri planinskega leposlovja« (A. Brilej, 1944). Slov. smo dosledno spremljali njegove spise s kritikami v PV, v zamejstvu z obširnim Abramovim prikazom 1928. K. sam je uspešno predaval v Lj. in Mrb. Šele v šestdesetih in sedemdesetih letih pa smo dobili prevode vseh K-evih knjig. Po prvi (ocene: J. Tominšek, PV 1926, 44; A. Brilej, PV 1926, 91; J. Tominšek, PV 1929, 111; Isti, PV 1937, 376 in 1938, 26; J. Prešeren, PV 1953, 277) so namreč izšle: Arbeit – Musik – Berge. Ein Leben (1931, prevod L. in F. Avčina – Delo, glasba, gore, Mrb. 1966; ocena: J. Tominšek, PV 1932, 41); Die Julische Alpen im Bilde (1934, prevod J. Šmita in T. Orla – Julijske Alpe v podobi, Mrb. 1971; ocena: J. Tominšek, PV 1934, 58); Anton Oitzinger. Ein Bergführerleben (1935, prevod in spremna beseda M. Lipovška – Anton Ojcinger – življenje gorskega vodnika, Mrb. 1977; ocena: J. Tominšek, PV 1935, 391 in 1936, 60); Fünf Jahrhunderte Triglav (1938, prevod in spremna beseda M. Lipovška – Pet stoletij Triglava, Mrb. 1973 in 1979; ocena: J. Tominšek, PV 1938, 27 in 53); Im göttlichen Lächeln des Monte Rosa (1940, prevod in spremna beseda M. Lipovška – Božanski nasmeh Monte Rose, Mrb. 1976); Aus vergangener Zeit (nekaj tednov po K-evi smrti 1944, prevod L. Avčin – Iz minulih dni, Mrb. 1971; ocena: A. Brilej, PV 1944, 120). Še prej je izšlo več izdaj antologije Berge –Blumen – Tiere. Sredi jan. 1944 si je K. doma zdrobil kolk, nakar je 5. febr. umrl. Pokopan je pri Sv. Ani. Gospodinja Malalanova je zapuščino v veliki večini pokurila, ker se K-evi sorodniki (zunaj Trsta) niso zanimali zanjo. Nekaj spominov je v planinskem muzeju v vasi Na Logu v Trenti. V tisti dolini je tudi mogočni K-ev spomenik, odkrit 3. avg. 1953 (bronasti kip je delo J. Savinška, arhitekturni del pa B. Kobeta). Spominsko obeležje je tudi v Zajzeri. V letu 1983 je napovedana nadaljevanka o K. v produkciji slov. in avstrijske televizije.

Prim.: SBL I, 580 (Avg. Pirjevec); France Avčin, Ob odkritju spomenika Kugyju, PV 1953, 583, in Zadnje srečanje s Kugyjem, PV 1949, 76 (zdaj oboje v knjigi Kjer tišina šepeta); J. Abram, V planinskem kraljestvu in bratstvu, v knjigi Moja Trenta, Gor. 1972, 115–45 s sl. (prej v KoIGMD 1928); A. Brilej, Dr. Julius Kugy, PV 1944, 60 s sl.; Dr. Miha Potočnik o dr. Kugyju, PV 1953, 743 (zdaj tudi v knjigi Srečanja z gorami); Josip Tominšek, Tržačan dr. Kugy o Slovencih v Trstu, PV 1953, 690; Delo 5. jul. 1982; Zlatko Bisail, Spomini Pepine Malalan na dr. Juliusa Kugyja, PDk 30. maja –16. jun. 1982 (12 nadalj.).

ij