Kržišnik, Jožef Marija (1865–1926)

Kržišnik Jožef Marija, pesnik in prevajatelj, r. 31. marca 1865 v Št. Lenartu pri Šk. Loki, u. 22. jan. 1926 v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Obiskoval je gimn. v Lj. (1876–84), študiral nato z Levstikovo, Tavčarjevo i. dr. podporo moderno filologijo na Dunaju, odslužil 1886 vojaški rok, a radi bede in literarnih neuspehov je 1888 prekinil študije na univerzi ter stopil v mariborsko bogoslovje (prvo leto bil eksternist), ki ga je dovršil 1892 (ord. jul. 1891). Kaplanoval je v Rajhenburgu, Vojniku, Dobrni, od 1897 na Teharjih, odkoder je v jeseni 1899 odšel na Dunaj nadaljevat modroslovne študije, promov. za dr. phil. 1900, prestopil nato v lj. škofijo, postal po Iv. Veselovi smrti dec. 1900 župn. upravitelj v Trnovem pri Il. Bistrici ter bil od 12. apr. 1901 tam župnik in dekan. — V prvih vseučiliških letih se je K. mnogo ukvarjal z dramatiko, v kateri je videl svoje »pravo polje«. Spisal je zgodov. igro »Samo« (1885), ki jo je Levstik sicer ugodno ocenil, a po K.-ovi lastni izjavi ni imela razen 1. dejanja nič dramatičnega v sebi. »Snov sem tedaj prav nerodno izbral« (Levcu 16. jul. 1885). Dve leti pozneje je »Sama« v dobrih 14 dneh »prav čisto na novo zložil«, a tudi tokrat ni našel založnika zanj. Lotil se je tragedije, o kateri vemo le to, kar je 16. jul. 1885 sporočil Levcu: »Snov je socijalna in se godi za časa kmetskih uporov na slovenskih tleh.« Spisal je »v dveh treh dneh« neko veseloigro (1887), jo poslal Levcu, a leto dni zaman čakal na odgovor o njeni usodi. Enak neuspeh je doživel z »novo žaloigro«, ki jo je poslal 1888 Dram. društvu v Lj. Od 1884–9 je s šifro J. K. ali s polnim imenom marljivo zalagal LZ z lirskimi in epskimi prispevki, ki pa ne razodevajo posebnega pesniškega daru: vsakdanji motivi brez globljega doživetja, okorna dikcija, naivna vsebina pri večini baladnih poskusov. V slov. pesništvo je prvi uvedel romanski rondel (LZ 1885, 129; 1887, 358). V pripovedni pesmi »Sava« (LZ 1885, 641) je opeval romantično ljubezen grajske hčerke Save in Vsevlada, ki ju razdruži vojna, v kateri najde Vsevlad junaško smrt; zavrnjeni ljubimec Zlomisel pade pod Savinim mečem, a v tem boju dobi tudi Sava smrtno rano. Dolgovezna povest, polna raznih tujih vplivov, je preobložena z izumetničenimi epiteti (n. pr. krilo bujnodično, hčerka vita, lice milozarno, bujnosveža deva, deva milojavna, trpeliv golob, protivni nároj, toga neutólna itd.). V Slovanu je objavil poleg izvirnih pesmic in dram. prizora »Agapiz« prevode iz Lermontova (1885: Angel, Jadro; Pesem o carju Ivanu Vasiljeviču); s psevd. Čivkoslav Lažán je s skromno humorističnimi verzi sodeloval pri Škratu (1884–5), bil je tudi med sotrudniki SV in KMD (1887, 1889–92). Njegova zbirka »Male pesni. Ljubljenej mladini« (Celje 1899) kaže zlasti v prvem delu Levstikov vpliv. Iz franc. je poslovenil Nodierjev roman Jean Sbogar (Ivan Zbogar, SN 1886 in v ponat.). — Prim.: Glaser IV, 51; A(škerc), LZ 1899, 512; Prijatelj, Kersnik 486; K.-ovi dopisi Levstiku v lj. drž. knjižnici, Levcu na lj. magistratu; S 1926, št. 19, 23. Šr.

Kržišnik Jožef Marija, pesnik in prevajalec, socialni delavec, duhovnik, r. 31. mar. 1865 pri Sv. Lenartu nad Škofjo Loko, u. 22. jan. 1926 v Trnovem pri Ilir. Bistrici. Nadarjenega fanta so poslali starši v šole, najprej v Kranj, potem v Lj. V Lj. je bil njegov sošolec Janez Ev. Krek, s katerim je ostal v prijateljskih stikih do groba. V teh letih sta skupaj študirala slovanske jezike, posebno ruščino. V poznejših letih sta skupaj delala za pravico kmečkega in delavskega ljudstva. Po maturi 1884 je z Levstikovo, Tavčarjevo in drugih podporo odšel na dunajsko U in študiral moderno filologijo. Odslužil je vojaški rok, toda zaradi bede in literarnih neuspehov je 1888 zapustil univ. in stopil v mrb. bogoslovje. 25. jul. 1891 ga je mrb. škof posvetil v mašnika. Kaplanoval je v Rajhenburgu, Vojniku, Dobrni, od 1897 na Teharjah, toda ves čas službovanja na Štajerskem se je moral bojevati z nemčurskimi liberalci, ki so ga strašno preganjali, da je v jeseni 1899 odšel na Dunaj, kjer je nadaljeval študije in doktoriral 1900. – K. je prestopil v lj. škofijo in prišel sept. 1900 za kaplana v Trnovo pri Ilir. Bistrici, po smrti dekana Ivana Vesela je postal dec. 1900 župni upravitelj in 12. apr. 1901 tam župnik in dekan. – K. je bil izredno delaven. Delal je v šoli več kot navaden učitelj, spovedoval je za tri, bil je oče samostanu in zavodu šolskih sester. Ustanavljal je verske organizacije, Marijno družbo za žene in dekleta, Apostolstvo mož s preko 200 člani. Sodeloval je pri ustanovitvi Rafaelove družbe za varstvo slov. izseljencev. Zelo je skrbel za dekleta, ki so hodila služit v Trst, in podpiral Marijino družbo v Trstu, ko je ustanovila 1909 v svojem domu v ul. Risorta 3 Zavod sv. Marte za slov. služkinje. Skupaj z dr. Krekom in poslancem Žitnikom je zbiral zavedne može v Kmečki zvezi. Začela se je uspešna doba za dvig kmečkega stanu. Kmečka zveza je skrbela za ceste, vodovode, drevesnice, Konsumna društva. – K. pa je bil tudi literarni delavec. Na univ. se je veliko ukvarjal z dramatiko, v kateri je mislil, da bo uspel. Napisal je zgod. igro Samo (1885), ki jo je Levstik sicer pohvalil, K. sam pa je spoznal, da je premalo dramatična, zato jo je po dveh letih predelal, vendar ni našel založnika zanjo. Napisal je socialno igro iz dobe kmečkih uporov, potem veseloigro in »novo žaloigro«, ki jo je poslal 1888 Dramat. društvu v Lj. – Od 1884–89 je s šifro J. K. ali s polnim imenom zalagal LZ z lirskimi in epskimi prispevki, ki ne razodevajo velikega pesniškega daru, zlasti pri baladah je naivna vsebina. Poskusil se je tudi v pripovedni pesmi Sava (LZ 1885), v kateri opeva romantično ljubezen grajske hčere Save in Vsevlada, ki je dolgovezna in se za oba slabo konča. V Slovanu je objavil nekaj izvirnih pesmi in prevodov iz ruščine. S humor. verzi je sodeloval v Škratu (1884–85), bil pa je tudi sodelavec MD (SV in KMD). Izdal je izvirno mladinsko pesniško zbirko Male pesni. Ljubljenej mladini, Celje 1899. Iz franc. je prevedel Nodierjev roman Ivan Zbogar (SN 1886 in v ponat.) – K-ov pogreb je bil zelo veličasten. Zbrala se je vsa Pivka, ljudje so prišli iz postojnskega okraja in reške doline. V Ilir. Bistrici in Trnovem je vse delo počivalo, tovarne in trgovine so bile zaprte. Ob desetih se je razvil sprevod, kakršnega v Trnovem še ni bilo: 26 duhovnikov z reškim škofom, v cerkvi pa je čakal odposlanec gor. nadšk. dr. Josip Ličan. Na grobu je spregovoril tudi poslanec dr. J. Vilfan.

Prim.: Dr. J. Šlebinger, K. J. M., SBL I, 579–80; osebni arhiv; Zgod. ods. NŠKT.

M. Pah.