Crobath, Benvenut (1805–1880)

Krobat (prav: Crobath) Benvenut (Gašpar), frančiškan, r. 6. jan. 1805 v Stražišču pri Kranju, u. 20. jun. 1880 v Lj. Dovršil je normalko v Kranju, gimnazijo v Lj. (1817–23), stopil 10. sept. 1823 v franč. red na Trsatu, kjer je ostal do 1824; dve leti liceja in teologije je dovršil v Gorici (1824 do 1828), kjer je bil ordiniran 28. sept. 1828, teol. študije je končal v Lj. (1828–30). Služboval je 1830–6 v Novem mestu (1831 bil katehet na normalki, 1832 pomožni, od 1833 redni prof. na gimnaziji), 1836–7 prefekt na gimn. v Pazinu, do avg. 1841 v Karlovcu, kjer je zbolel in se zdravil v Stražišču do 30. sept. 1841, ko se je preselil kot vpok. profesor v Lj. Do 1856 je vršil duhovniško službo v lj. mestni, do 1. maja 1850 pa tudi v vojaški bolnici, kjer je dec. 1849 zbolel za legarjem. Ko so 1856 zidali viadukt v Borovnici, je bil ital. spovednik v delavski boln. baraki. L. 1862 je postal prov. definitor, bil 1865–8 gvardijan, do 1872 vikar v lj. samostanu. — V času svojega bivanja na Trsatu je pridno prebiral Virgila in Ovida. Vsaj tedaj jo pričel že tudi sam delati pesmi, ki jih je pa izgubil. Njegova najstarejša doslej znana pesem je iz 1835, ko je bival v Novem mestu. Pogosteje se je začel oglašati v štiridesetih letih, ko je prišel v stik z literarno izobraženimi Slovenci. Vendar so tudi v tej dobi njegove anakreontične, pretežno zaljubljene popevke jezikovno okorne, primitivne in plehke in imajo vrednost le radi odnosa do sodobnosti in sodobnikov. S Prešernom, ki ga omenja v rokopisih prvič 1846, sta več občevala, najbrž šele od 1845 do Prešernove preselitve v Kranj. Prešeren mu je v svoji hudomušnosti »nagajal« z »Nebeško procesijo«, »Senanome in »Nuno«, nakar je spesnil K. svoje »odgovore«, ki so komentar k omenjenim pesmim. »Senan« in »Nuna« sta nastala v neposredni zvezi s K. Od Prešernovih pesmi je ohranjen v K.-ovi ostalini poleg epigrama na Wolfa samo še prepis »Nebeške procesije in nova varianta epigrama »Repiču«. S Prešernom ga je vezala poleg zanimanja za slov. literaturo tudi precejšnja svobodomiselnost (K. je bil do svoje smrti na glasu kot liberalen človek in toleranten spovednik) ter odpor do ilirizma, vendar s tem razločkom, da je K. ostal »Kranjec«, konservativen napram slovenskemu gibanju tudi 1848, dočim je kazal v poznejših letih, ko je sodeloval pod različnimi šiframi (P. Ch; B; PB) pri ZD, v rokopisih Slovencem neprijazno miselnost. — Prim.: Lit. zapuščina v lj. franč. samostanu: dve zbirki slov. pesmi z avtobiografskimi podatki; prva pod sign. 12.616, 4d 90, obsega pesmi iz l. 1842–8, druga pod sign. 11974, 1d 45, pesmi iz 1835–55 z daljšo avtobiografijo v verzih; zbirka lat. biografij (med njimi tudi škofa Wolfa s Prešernovim slov. fingiranim nagrobnim napisom) in tekstov ter nem. in slov. pesmi iz l. 1859–80 pod sign. 5943, 12g 39. Razen literature v LZ 1931, 367 prim. še: Kociančič, Caffou Felix Antonius et Crobath Josephus Fridericus, Gorica 1877, 41; ZD 1878, 315 (tudi ponat.); Radics, Gesch. des Civilspitals in Laib. 1887, 77; KO 1901, 23; ZMS 1903, 155; Danica 1903, 352; DS 1904, 466; LZ 1881, 312; 1905, 588; 1912, 76, 82; 1920, 427; 1931, 366; ČJKZ 1928, 184, 188, 192, 193. Slika: Langusova v lj. franč. samostanu. Bk.