Krajnc, Jožef (1821–1875)

Krajnc (Krainz) Jožef, pravnik, r. 17. febr. 1821 v Škalah pri Velenju, u. 22. febr. 1875 v Pragi. Oče je bil premožen kmet. Do 12. leta se je šolal doma, 1832 je prestopil v 3. norm. razr. v Celju; tu je dodovršil tudi gimn. L. 1841 se je vpisal na pravni fak. v Gradcu, je mnogo poučeval in si že 1842 pridobil doktorat filozofije. Jeseni istega leta je prevzel službo vzgojitelja v rodbini pl. Kodolitschevih. Zato se je učil prava le privatno, bivajoč menjaje v Gradcu in v Radgoni. Ko je 1845 končal pravne študije, je stopil v službo pri magistratu v Radgoni, po preselitvi Kodolitschevih v Gradec pa pri tamošnjem magistratu. 1847 je naredil praktični izpit za kazenskega sodnika pri apelac. sodišču v Celovcu. L. 1846 in 1847 je potoval, najbrž s svojimi gojenci, po Salzkammergutu, Porenju in po Švici. Do 1848 je napravil dva jurid. rigoroza. Dogodki tega leta so ga vrgli v polit. življenje. V Gradcu je bil poleg dr. Jos. Muršeca najaktivnejši član »Slovenije«. Napram vsenem. stremljenju avstr. Nemcev je odločno poudarjal stališče avstr. Slovanov, ki nočejo zedinjene Nemčije in ne osvoboditve pod nem. varuštvom (K.-ev članek v Grazer Zg. 10. jun. 1848; »Slovenija« 11. jul. 1848; Apih 130). Bil je zato proti temu, da bi bili v frankfurtskem parlamentu poslanci iz Slovenije, videl je prihodnost Slovanov le v Avstriji, predvideval skupni knjiž. jezik avstr. Slovanov, verjel na ustanovitev avtonomne enakopravne Slovenije v okviru Avstrije; odtod da se bo kultura posvetila med Slovane pod turško vlado in jih privedla pod vlado Avstrije-osvoboditeljice (K.-ev članek Die slavischdeutschen Verhältnisse v Allg. Slavische Zg. 1848, št. 8, tudi Grazer Zg 1848, št. 92, priloga). Podobne misli je razvijal tudi v novinarskem boju za avstr. zastave s slovenskimi trakovi (Grazer Zg 9. in 13. maja 1848; Apih 116, 117). — Julija 1848 je bil K. v slovenjgraškem okraju izvoljen v dunajski drž. zbor. Do oktobrskih dogodkov je v drž. zboru skupno z dr. Kavčičem večkrat glasoval z liberalno, po večini nem. levico, ker je ta »v čisto političnih rečeh, ki narodnost ne zadevajo, za pravo svobodo bolj junaško poprijela kakor desnica ino pri takih prašanjah nobeden Slavjan svojiga naroda ni izdal, ako je včasi z njo potegnil«; pri malo vprašanjih, ki so se tikala slovanske narodnosti, da je »vsakokrat brez razločka z češkoj desnicoj glasoval«. Pri drugih rečeh pa »so se gospodje Čehi dostikrat za prijatle aristokracije skazali, ino pri takih perložnostih« se je »od njih ločil ino z levicoj držal, kar ga »je ravno po krivici v sumljivost nemškutarstva spravilo« (opravičilo K.-evo: Celske Slov. Novine, 1848, št. 22; Apih 214). Po oktobrski vstaji sicer ni več pohajal sej dun. drž. zbora, ostal pa je še na Dunaju. 7. okt. je bil izvoljen v odsek poslancev, ki naj bi stavili primerne predloge za odgovor na cesarjev manifest, da zapusti Dunaj radi upora. Svojim rojakom se opravičuje (Celske Slov. Novine 1848, št. 22), da le iz strahu za življenje in premoženje ni mogel odpotovati. — Z levico je glasoval tudi (Apih 192 sl.; Reichstagsverh. II, 141) v razpravi o odpravi kmetskega podložništva. Ko je bil zakon o tej. odpravi 7. sept. sprejet in podpisan, je to razglasil svojim volivcem s posebno okrožnico z dne 8. sept. (INK 1901, 86); ta je bila za K.-a dolgo let vir velikih neprilik. Kmetje so dotedanjim gosposkam takoj odpovedali desetino in druge dajatve. To je nakopala K.-u mnogo sovražnikov med duhovniki in graščaki. Ovaden je bil sodišču, da hujska kmetsko ljudstvo (Cel. Slov. Nov. 1848, št. 19 in 24; Slovan 1885, 301). — Izvoljen je bil za štajersko poleg Miklošiča za člana ustavnega odbora drž. zbora (Reichstagsverh. I, 274; Apih 225; A. Springer, Protokolle d. Verfass. - Aussch. im österr. Reichstage 1848–1849, 4). K. se je posvetovanj ustavnega odbora in njegovih odsekov izmed slov. poslancev za Kavčičem najbolj živahno udeleževal. K.-evo stališče je bilo trezno, po današnjem pojmovanju konservativno, večkrat celo reakcionarno. Pri posvetovanju o § 7 (6), odst. 3, se je izrekel proti izključitvi telesnega kaznovanja (Alfr. Fischel, Die Protokolle d. Verfass. - Aussch. über d. Grundrechte, 103); pri § 19 je glasoval s Palackim in s Poljaki proti načelu šolske dolžnosti (Fischel 135); izrekel se je za prostost cerkve v vodstvu čisto verskih učilišč in za cerkvi nadzorstvo šolstva (Fischel 134); pri posvetovanju o načelih tisk. svobode se je izrekel za kavcijo izdajateljev časopisov v interesu dobrega tiska (Fischel 142; prim. tudi glede drugih vprašanj: 10, 77, 96, 109, 115, 125, 152, 156, 164, 166, 171, 173, 177, 187, 189, 195, 197). — Pri posvetovanju o osnutku ustave v ožjem smislu je pri vprašanju o razdelitvi države predlagal Palacký m. dr. tudi dež. skupino Slovenijo, obstoječo iz Sp. Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorske. Kavčič je bil proti priključitvi Koroške k tej skupini. Za Kavčičev predlog se je izjavil K., češ, da je za delitev Štajerske, ker jo želi slov. prebivalstvo; kajti ispričo nem. večine v deželi ni pričakovati ravno-pravnosti v uradu in šoli, dokler se ne ugodi narodnostnemu načelu, vsaj kolikor dovoljuje »konvenijenca«. Prepričan pa da je, da se ne more razviti noben narod, če njegov jezik ne živi v šoli in uradu. Sicer pa priznava v odseku izraženo načelo »konvenijence«, ker se ne smejo pretiravati narodni oziri na stroške gmotnih koristi; zato da ne bo glasoval za razdružitev Češke in Koroške, ki se narodnostno ne moreta tako deliti kakor Štajerska. Ko pa ne bi prodrl Kavčičev predlog, hoče glasovati za Brestlov predlog, t. j. za osnovanje okrožij na narodnostni podlagi v starih kronovinah. Naposled je glasoval za Riegrov predlog, naj bi le Kranjska in Koroška tvorili Ilirijo, Štajersko in Primorsko pa samostojne pokrajine z okrožji po narodnostih (Springer 37, 40, 44, 45; Apih 260). K. se je izrekel dalje (pri § 18) za kontrasignaturo tudi ob imenovanju novih ministrov (Springer 86; Apih 264) in proti temu, da bi se dežele nazivale »kronovine« (§ 1), ker spominja izraz na kronska posestva (Springer 117; Apih 265); da se oblasti izrečno ločijo v zakonodajne, sodne in izvršilne (Springer 132; Apih 266); zoper neposredne volitve (Springer 201; Apih 269, 270); za enakopravnost pokrajin glede zastopstva v zboru dežel, toda z enakim številom zastopnikov za vsako narodnost (zanimivo pojmovanje pokrajin in okrožij, ki značijo prehod k francoskemu departementskemu sistemu; Springer 212, Apih 271). Dalje se je izrekel K. proti temu, da bi imelo več dežel po enega guvernerja, in proti kolegijalnemu ustroju dež. vlad, kažoč, kakor večkrat v teh razpravah, na uredbe v Ameriki (Springer 221; Apih 272; prim. tudi Springer 53, 103, 121, 125, 146, 227, 264, 292, 333, 344; Apih 265, 268, 275, 277, 245, 249; INK 1901, 90). O svojem poslanskem delovanju K. sam sodi: »Proti mojemu namenu je bilo moje delo ničevo; za poslansko delo nisem ustvarjen in iz tega časa sem ohranil samo zmes srečnih in nesrečnih spominov« (Slovan 1885, 300). — Po razpustu kromeriškega drž. zbora je nadaljeval jurid. študije in bil 2. avg. 1849 v Gradcu prom. za doktorja prava. — Ko so koncem šol. leta 1849 prenesli slov. pravoslovna predavanja iz Lj. v Gradec, je bil K. z min. odlokom 30. dec. 1849 imenovan za docenta civ. prava v slov jeziku na univ. v Gradcu z letno remuneracijo 600 gld. Takoj je nadaljeval prevod o. d. z., ki ga je bil pričel Ant. Mažgon, in ga končal v jul. 1850. Hkrati je vstopil v tem letu v odvetn. pisarno dr. Ulma. V velikih počitnicah 1851 je potoval 6 tednov po Franciji in Angleškem. Jul. 1851 je prosil K. za izr. profesuro avstr. civ. prava v slov. jeziku. V prošnji navaja, da ga je privedla ljubezen do pravoznanstva in želja, da pripomore k razvoju svojega doslej znanstveno zanemarjenega jezika, do tega, da se je posvetil docenturi in pustil ob strani dobičkonesnejša podjetja. Vendar pa bi rad ustalil svoj položaj, ker bi bil sicer primoran posvetiti se odvetništvu. Jurid. fak. v Gradcu je K.-evo prošnjo podpirala, graški gubernij pa jo je odklonil. Nato je K.-ev zaščitnik minister grof Leon Thun sporočil guberniju, da mu je mnogo na tem, da se poleg slov. predavanj obdrži tudi docent K., ki ga radi njegovega znanja zelo slavijo. Obdrži naj se tudi potem, če bi radi slabega obiska morala prenehati slov. predavanja; potem bi pač predaval nemški, zlasti ker bo radi pomanjkanja naraščaja kmalu možnost, da se uporabi kot profesor drugod. — S tem je bila začrtana K.-u življenjska pot. Prošnjo za profesuro v Gradcu je ministrstvo K.-u koncem 1852 zavrnilo; zato je sklenil, da se popolnoma posveti odvetništvu. Še l. 1853 je vstopil v prakso pri drž. pravdništvu v Gradcu in si pridobil s tem vse pogoje za polaganje odvetniškega izpita. Ugodno rešitev prošnje za ta izpit so sicer sprva ovirali politični pomisleki zaradi K.-evega delovanja 1848. Ko pa je bil sredi avg. 1853 k izpitu pripuščen, ga je prebil z odliko. Nato se je proti koncu leta odpovedal docenturi in ministrstvo je 25. jan. 1854 odpoved sprejelo. Vstopil je pri fin. prokuraturi v Lj. za pom. poročevalca, ker je bila to tedaj najbolj gotova pot k odvetništvu. Toda čeprav je bil najstarejši koncipijent, je spomladi 1855 propadel pri konkurzu za odvetniško mesto v Celju. Sumil je, da mu je še vedno na poti okrožnica iz l. 1848. Čeprav se je težko ločil od domovine, je pol leta po poteku konkurznega roka prosil za mesto prof. civ., trgov. in menič. prava na pravni akademiji v Sibinju na Sedmograškem in ga 1855 s Thunovo pomočjo dobil. Tu je bil profesor do febr. 1871, spoštovan od tovarišev in slušateljev. 22. nov. 1870 je bil imenovan za prof. avstr. civ. prava v Innsbrucku na podlagi svoje razprave »Über das leitende Princip der bücherlichen Rechte«, (Allg. österr. Germ. Zg. 1868, št. 95–100, in 1869, št. 13–31), ne da bi se mu vštela njegova sibinjska službena doba. V Innsbrucku, kjer je predaval tudi zgodovino nem. priv. prava, je ostal le 2 semestra. — Na takrat še enotni univerzi v Pragi je bila izpraznjena nem. stolica za avstr. civ. in za rudarsko pravo. Tročlanski odsek fakultete, ki je imel izdelati predlog, kdo naj se pozove na izpraznjeno stolico (sami znameniti možje: prof. Heinrich Brunner, Randa, titular češke stolice za civ. pravo, in Czyhlarz kot referent), je predložil 19. jul. 1871 primo loco Adolfa Exnerja v Zürichu, secundo prof. K.-a in tertio izr. prof. Hofmanna na Dunaju. O K.-u pravi poročilo, da ga Randa hvali kot vrlega docenta; njegova razprava »Das leitende Princip …« izpričuje obsežne študije in temeljito poznavanje avstr. in splošnega prava. Randa je, sklicujoč se na prof. Geyerja v Münchenu, kasneje še dodejal, da predava K. tudi nem. zasebno pravo, kar je važno za stolico rudarskega prava, in da poučuje že 14–15 let. Predlagal je za svojo osebo K.-a in Exnerja enako, event. K.-a primo loco, češ, da sta oba zaslužna; eden je literarno več delal, drugi je dalje časa poučeval in ima stolico za o. d. z. in nemško zasebno pravo. Temu je ugovarjal prof. Schulte, češ, da govori službovanje na pravni akad. skozi toliko let proti pozivu, da je treba upoštevati le literarno delovanje ter da pri profesorjih ne prihaja v poštev daljša službena doba, marveč le sposobnost. Randa je na to umaknil svoj votum. Kljub temu pa je bil K. imenovan pod ministrom Jirečkom. Pričel je predavanja v letnem sem. 1872. Predaval je po 7 ur na teden civ. pravo, v zimskih sem še po 3 ure rudarsko pravo in v letnem sem. 1874 vodil seminarske vaje iz civ. prava. Ob početku njegovih predavanj v Pragi so demonstrirali proti njemu kot Slovanu nemški slušatelji; zavzeli so se zanj v posebni adresi praškim študentom bivši sibinjski slušatelji. Po 3 letih delovanja v Pragi je komaj 54 let star umrl za uremijo. — K. je objavil do svoje smrti le razpravo o vodilnem načelu zemljeknjižnega prava. Zapustil pa je bogato dediščino predavanj iz avstr. o. d. z. Pripravljal jih je že sam za tisk. Rokopis je obsegal okroglo 2000 pa sredi prelomljenih strani male 4°. Od tako nastalih 4 strani osmerke vsakega lista je vsebovala prva in tretja stran besedilo, druga in četrta pa opombe. Ta rokopis je bil »plod več desetletij trajajočega neumornega, neverjetno marljivega dela« (Pfaff v uvodu k 1. izd. K.-evega sistema), ki je bilo skozi in skozi premišljeno in se vedno opira na prakso vrh. sodišča in literaturo. Hodeč po potih, ki jih je naznačil avstr. civilistiki Unger, je prispel K. večkrat do zaključkov, ki se niso skladali z vladajočim mnenjem, ki so jih pa kasneje objavljeni motivi k. o. d. z. sijajno opravičili. K. je prvi podal celoten sistem avstr. o. d. z., ko je bil ta že 50 let v veljavi. To je glavni pomen K.-evega dela. Ob njegovi smrti še ni bilo godno za tisk. Posamezni deli niso bili enakomerno obdelani: nekateri, zlasti rodbinsko pravo, so bili zelo kratko očrtani, večina je imela običajni obseg predavanj, nekateri oddelki pa so bili izdelani v monografični obsežnosti in tudi v več redakcijah. Šele 1885 je K.-ev prijatelj in tovariš Leon Pfaff (r. v Sibinju 1887, profesor tamkaj 1862, v Innsbrucku 1869, na Dunaju 1872, u. 1914; gl. Allg. österr. Germ. Zg. 1914, 505), s katerim je bil K. v Sibinju in Innsbrucku v osebnem in ozkem znanstvenem stiku, izdal z redko nesebično pieteto in trudapolno marljivostjo K.-ev »System des österr. Allg. Privatrechtes«. S tem delom, ki mu je dal Pfaff končno obliko, se je predstavil K. vsemu jurid. svetu v svoji veličini. Ni zgolj naključje, da je prav v tem letu izšel tudi prvi obsežnejši K.-ev življenjepis v slov. jeziku (E. Volčič, Slovan 1885). — Pfaff je v uvodu 1. izdaje sistema zanesljivo in točno označil tudi osebnost svojega prijatelja, naglašajoč njegovo skromnost, ljubeznivost, vestnost, temeljito učenost in zrelo, premišljeno sodbo. L. 1895 je Pfaff izdal sistem drugič, 3.–6. izd. je priredil Armin Ehrenzweig, pa šele v šesti močno predelani (1925) postavil svoje ime na prvo mesto. Pol stoletja prednjači K.-evo delo v literaturi o avstr. o. d. z. in vpliva na nauk in prakso v Avstriji in v vseh izvenavstr. pokrajinah, kjer je uveden o. d. z. — K. je zato poleg Dolinarja najreprezentativnejši slov. jurist evropskega slovesa v 19. stol. — Kot politik je bil K. sicer eden najodličnejših slov. zastopnikov l. 1848 in 1849; ni nam pa kazal novih potov, ni imel vedno načelno dosledne politične črte, ne velikega vpliva na mase, pač pa je bil samostojne miselnosti, ki so mu jo narekovali njegov globok čut pravičnosti, obsežna juridična izobrazba in čut za dosegljivo realnost. Na politika K.-a močno odseva njegov juridični sloves. — Prim.: E. Volčič, Slovan 1885 (z avtobijogr. podatki in sliko); SP 1900, 213 (posnetek iz Slovana); K. Verstovšek, INK 1901, 82–90 (s sliko in pravilnim stališčem glede pisave priimka); J. Dečko, LZ 1883, 539; Polec-Senekovič, Vseuč. Zbornik, 55 sl. (s sliko); Polec, Lj. višje šolstvo v preteklosti in borba za slov. univerzo v Zgod. slov. univ. v Lj. do 1929, 71; Mal, GMDS X, 1928, 60 sl.; X. (Majaron), SP 1914, 369 sl., Prošnja J. K. za mesto izrednega profesorja avstr. civ. prava; Leo Pfaff v Krajnčevem System d. Allg. österr. Privatrechtes, 1885 (uvod); Glaser III, 150; IV, 376; Marn XXV, 62; Macun 151; Trstenjak, Spomini slov. vzajemnosti 199; S 1875, št. 27; SGp 1875, št. 11; (A. Beg), SN 1925, št. 37; N 1848, 219; Apih (passim); Lončar 13, 143, 158. — Spis o zasedbi stolice avstr. civ. prava l. 1871 v praškem univ. arhivu. Pc.