Kozler, Peter (1824–1879)

Kozler Peter, pravnik, geograf in politik, sin Ivana st., r. 16. febr. 1824 v Kočah pri Kočevski Reki, u. v Lj. 16. apr. 1879. Prvi pouk je dobil pri Sv. Gregorju, prišel 1831 v Lj., kjer je obiskoval normalko in gimnazijo (1835–40) ter odšel v Italijo, kjer je študiral logiko v Padovi in fiziko v Paviji. Na Dunaju je dovršil pravoslovje (1843–6), bil praktikant pri kriminalnem in civilnem sodišču (1847), položil 1848 sodniški izpit, bil koncipijent pri F. Župančiču; in stopil 1849 v drž. službo. Služboval je kot aktuar v Rovinju (1849) in Labinju (1850), kot adjunkt v Vodnjanu (1851), namestnik drž. pravdnika v Pazinu (1851) in Tolminu (1852), vodja drž. pravdništva v Gorici (1854), tajnik dež. sodišča v Trstu (1855), izstopil 1856 iz drž. službe in postal notar v Sežani (1857–63). Po očetovi smrti je prevzel njegovo trgovino na Dunaju, kupil 1866 z brati in sestro od Pagliaruzzijev Cekinov grad v Šiški, osnoval in vodil pivovarno (solastniki Ivan, Josip, Peter in Marija), ki je pričela obratovati v maju 1867 z enim parnim strojem 16 HP in kapaciteto 50.000 veder (1867 izdelala 14.060, 1870 pa 42.360 veder) ter je bila največja pivovarna na Kranjskem.

Kot gimnazijec je prišel v Lj. v krog Janeza Kersnika, pri katerem je več let stanoval, kot jurist je občeval na Dunaju z Miklošičem, J. Jenkom, Cigaletom, Dolencem in Hladnikom ter je že 1844 zastopal Slovence v odboru prvega plesa dunajskih Slovanov. L. 1848 je bil odbornik dunajske Slovenije in član Slov. društva v Lj., podpisal je adreso 44 dunajskih Slovencev kranjskim dež. stanovom in razglas, v katerem so predlagali, naj se priznajo Gaj, Kukuljevič in Vranicani kot začasni odbor našega naroda, z Ant. Globočnikom je določil barve kranjske dežele kot slovenske in je prišel z Miklošičem v Lj., kjer je zagovarjal na zborovanju slov. program. Istočasno se je lotil publicističnega dela za slov. nar. zahteve in se brigal zlasti za obmejne Slovence. — V N se je zavzel za takojšnjo vpeljavo slovenščine v urade (Odperto pismice gosp. Ambrožu, N 1848, 114; prim. Dolenčev članek in nastalo polemiko, IB 1848, št. 47; LZg 1848, št. 84, 88), obravnaval je Zemljišni ali gruntni davek na Štajarskim in Krajnskim (N 1848, 159) ter je bil stalni dopisnik lj. Slovenije, kateri je poročal z Dunaja o političnih zadevah. Zagovarjal je zvezo s Hrvatsko in njenimi zastopniki ter razpravljal o bodočnosti »roda jugoslavjanskega« (Slovenija 1848, 22, 34), poudarjal je slov. značaj Istre (ib. 70), kritiziral Ambrožev nastop za nemščino kot parlamentarni jezik (Drugo odperto pismice g. Ambrožu, ib. 106) in slavil Jelačiča kot bojevnika za enakopravnost vseh narodov (ib. 161). V Domorodnih mislih (ib. 149, 185, 189) je razpravljal o političnih in kulturnih vprašanjih ter se izrekel proti levičarjem avstr. drž. zbora, ker hočejo razrušiti Avstrijo in se združiti z Nemčijo, in apeliral na poslance, naj ne glasujejo z levičarji. V brošuri Das Programm der Linken des österr. Reichstages mit Rücksicht auf Slovenisch- und Italienisch-Oesterreich (Wien 1849) je zopet nastopil proti levičarjem, zahteval od njih programatično izjavo, kaj mislijo o razmerju med Avstrijo in Nemčijo, dokazoval nevzdržnost levičarskega predloga o mejah federalističnih narodnih držav, zlasti predloga politične združitve južnega Tirolskega z Istro, Dalmacijo, Trstom in ital. delom Goriške, in zahteval za Slovenijo sledeče pokrajine: slovenski del Štajerske in Koroške (nemški del Koroške naj se razdeli med Štajersko in Tirolsko), Kranjsko, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki vred ter je dokazal, da je nemogoče ustvariti iz ital. mest in naselbin goriško-istrskega okraja s Trstom posebno ital. polit. administrativno enoto. — K. je bil med prvimi, ki je opiral svoja izvajanja na statistično gradivo, katero je sistematično zbiral. Za spisovanje geografskih spisov ga je pridobil M. Vertovec in najkasneje maja 1848 je že mislil na izdajo malega slov. zemljevida Slovenije, statističnega dela o Slovencih ali geografskega leksikona ter je stopil z raznimi rodoljubi v zvezo, da so nabirali gradivo (Muršec, Einspieler, Majar i. dr.). Preden je mogel to misel uresničiti, je uporabljal nabrano gradivo razen v te omenjeni brošuri tudi v drugih spisih. V Allgemeine slawische Zeitung je objavil okt. 1848 članek Die Diöcesen in Slovenien und die slovenischen županije und Dekanate in Kärnten, kjer je določil jezikovno mejo na Koroškem in zahteval, naj bi se dekanije po obsegu ujemale s polit. županijami, naj bi bili vsi koroški in štajerski Slovenci združeni v celovški vladikovini, tržaška pa naj bi obsegala Goriško, tržaško okolico, slov. Benečijo in Istro, vsi trije slov. škofje pa bi bili lahko sufragani zagrebškega vladike. — V IB je objavil razen spisa o S. Herbersteinu (1849, 337, 341, 345) Die Slovenen in Italien (ib. 1849, 137, 141), kjer je izrazil željo, naj bi se ital. Slovenci pridružili iz narodnostnih in strategičnih ozirov goriškemu okrožju, ter poročal o istrskih Hrvatih in Slovencih ter njih mejah (Die Slaven Istriens ib. 377). Opisal je Slovence na Ogrskem (Slovenija 1849, 220, 224, 228, 232), meje Slovencev in narodne razmere v Trstu, Gorici, Ljubljani in Celovcu (Potovanje po okrajnah slov. naroda, Koledarček slov. 1855, 45–51) in izdal brošuro Kratek slov. zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom … (Dunaj 1854). V Lj. je predaval 1849 o jezikovnih mejah Jugoslovanov in že pokazal odtis zemljevida, a nepoštenost prvega bakrorezca je izvršitev zavlekla. Vendar so javile N nov. 1852, da je bakrorez slov. zemljevida izgotovljen (dovršil ga je A. Knorr) in da bo natisk jan. 1853 gotov, a vojna sodnija na Dunaju je zapečatila vse iztise s ploščami vred in obtožila K.-ja hudodelstva kalenja javnega miru. Maja 1853 je vojno sodišče ustavilo postopanje, K.-ju so vrnili plošče in iztise, a njih razširjenje policijsko prepovedali (1853–4). Šele jun. 1861, ko je policijsko ministrstvo razveljavilo ponovno prepoved lj. policijskega ravnateljstva, je prišel zemljevid v javnost, izšel je še dvakrat (1864, 1871) brez bistvenih sprememb in je imel veliko znanstveno in kulturno politično pomembnost (Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin 1:576.000; o tehnični izvršitvi gl. Orožen, ZMS 1901, 42). Kot prilogo je sestavil Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v zemljovidu slovenske dežele (Dunaj 1864). Rusko geografsko društvo je imenovalo K.-ja 1866 za člana sotrudnika. — Pri SM je bil več let odbornik, od 1869 podpredsednik in ji je daroval 707 iztisov zemljevida, 470 krajevnih imenikov, pozneje tudi plošče, več zabojev knjig in rokopisov, med njimi zbirko nemških in slov. tiskov iz L 1848. — Kot vodja in solastnik pivovarne je zavzel tudi v začetkih industrijalizacije vidno mesto, bil je med ustanovitelji Trboveljske družbe, Kranjske stavbne družbe, upravni svetnik in podpredsednik Kranjske eskomptne banke in član konzorcija za zidanje gorenjske železnice. Za člana Kmetijske družbe je bil izvoljen 1868, postal 1870 odbornik in bil od 1875 podpredsednik; poročal je o vinogradskem zakonu iz l. 1860 (Naznanila kmet. družbe 1870, II, 8–14), priporočal ročne mlatilnice, stavil predlog za zidanje kmet. muzeja (ib. 1871, II, 43–5) in podal Navod, kako naj se napravijo vodnjaki in kapnice, in poúk, kakó naj se nabira, hrani in čisti pítna voda (po rokopisu P. K.-ja uredil Franjo Witschel, Lj. 1879). — V kranjskem dež. zboru je zastopal kot kandidat nar. stranke kmečke občine okrajev Kočevje, Ribnica in Vel. Lašče (1867–77), bil namestnik dež. glavarja (1868–77), član odseka za prisilno delavnico, zemljiško-knjižnega odseka, ud komisije za uravnavo zemljiškega davka (1870 do 1874) in je stavil 1874 predlog, naj dež. zbor presoja, kako ustreza kranjski deželi postava za vravnavo zemljiškega davka. Pridružil se je mladoslovencem, bil delničar SN in je vodil nov. 1872 oba shoda delničarjev v Lj., pri katerih je šlo za preselitev SN v Lj. in za ustanovitev tiskarne. Kot kandidat mladoslovencev je propadel 1873 pri državnozborskih volitvah proti Barbotu. — Psevd.: P. Slemenski; šifre: P. K-r., K., P.-r. — Prim.: K.-jeva pisma Muršecu, ZMS 1905, 70–5; Kozler, Dogodbe prvega zemljevida slov. dežele, LMS 1879, 104–9; Obravnave dež. zbora kranjskega; Statistischer Bericht der Handels- und Gewerbekammer in Laibach 1870, 304; Ottův slovník naučný; Železnikar, Kozlerjeva pivovarna, SN 1870, št. 119; LT 1879, št. 86–7; Apih 40, 84, 119, 239, 241; Pfeifer, Landtagsabgeordnete …; Vošnjak, II, 175, 256; Ilešič, IMK 1909, 191–2; Prijatelj, Kersnik, I, 197; Šuklje, I; Lončar 16, 17, 22, 25, 142; Bohinec, GV 1925, 10–2 s sliko; SP 1929, 5; Zgodovina slov. univerze v Lj., 349; del K.-jeve zapuščine hrani lj. mestni arhiv. Pir.

Kozler Peter, pravnik, gospodarstvenik, geograf, statistik in politik, r. 16. febr. 1824 v Kočah pri Kočevski Reki očetu Ivanu, trgovcu, graščaku, in materi Mariji Seemann, u. 16. apr. 1879 v Lj. Brati in pisati ga je naučil žpk pri Sv. Gregorju, nato (1831) ga je oče poslal v normalko v Lj., kjer je v letih 1835–40 z odličnim uspehom dokončal tudi gramatikalno in humanitarno šolo. Sedmo in osmo šolo (logiko in fiziko) pa je doštudiral v Padovi in Pavii. Pravo je študiral na Dunaju v letih 1843–46. Po praksi pri kriminalnem in civilnem sodišču je napravil sodniški izpit (1848). Nekaj časa je bil odvetniški pripravnik pri dr. Ferd. Zupančiču, nato (1849) je stopil v državno službo. Dodeljen je bil v razne urade in sodniške službe po Istri in na Primorskem (1849 v Rovinju in 1850 v Labinu kot aktuar, 1851 kot sodni pristav v Vodnjanu in še istega leta kot namestnik drž. pravdnika v Pazinu). 1851 je prišel v Tolmin, nato v Gor., kjer je bil 1854 vodja drž. pravdništva pri okrožni sodniji. Po redni poti bi napredoval v drž. pravdnika, pa so ga zaradi dogajanja v zvezi z njegovim zemljevidom slov. dežele in pokrajin poslali v Trst na nižje službeno mesto (tajn. pri dež. sodišču). Tu se je poročil s hčerko uglednega veletrgovca Marijo Zormanovo, stopil iz drž. službe in se nastanil kot notar v Sežani (1857–63). Nato se je posvetil gospodarski dejavnosti. Po očetovi smrti je namreč prevzel njegovo trgovsko podjetje na Dunaju. Že 1866 pa se je vrnil v Lj., kjer je z bratoma in sestro kupil Pagliaruzzijev Cekinov grad v Spodnji Šiški (Lj.). Na drugi strani Celovške ceste so 1867 zgradili pivovarno (današnji Union), ki je bila največja pivovarna na Kranjskem. V Cekinovem gradu je danes Muzej ljudske revolucije. Kot gospodarstvenik je aktivno deloval v raznih družbah. Bil je med ustanovitelji Trboveljske družbe, Kranjske stavbne družbe, upravni svetnik in podpreds. Kranjske eskomptne banke in član konzorcija za zidanje gorenjske železnice. Izvoljen je bil za člana, nato za odb. in podpreds. Kmetijske družbe. Pri SM je bil odb., od 1869 dalje podpreds. V letih 1867–77 je zastopal kmečke občine Kočevje, Ribnica in Velike Lašče v kranjskem dež. zboru. Izvoljen je bil na kandidatni listi Narodne stranke. V letih 1868–77 je bil namestnik dež. glavarja in član raznih komisij. Pridružil se je mladoslovencem in 1873 kandidiral na državnozborskih volitvah, a ga je kandidat staroslovencev Barbo premagal. – Najboj pa je K. pomemben zaradi prvega Zemljevida slovenske dežele in pokrajin, ki je tudi prvi zemljevid v slov. jeziku. To njegovo zgod. delo se uokvirja v splošno narodnoobrambno zanimanje, ki ga je prevzelo že v mladih letih, zlasti marca 1848. Pridružil se je društvu Slovenija na Dunaju, ki se je med drugim zavzemalo za Zedinjeno Slovenijo. Na podlagi kranjskega dež. grba sta K. in Ant. Globočnik izbrala kot slov. znak barve: belo-modro-rdečo. S širokim krogom sodelavcev si je vneto prizadeval, da bi ugotovil obseg slov. ozemlja, in pri tem v veliki meri pritegnil statistične vire, tako da ga smemo označiti kot prvega slov. statistika. Statistično gradivo je zbiral sistematično. V njegovi zapuščini so se ohranili podatki Czoernigove ankete o jeziku prebivalstva iz leta 1846. K-evo gradivo hrani rokopisni oddelek NUK (delno ga je objavil B. Grefenauer, Czoernigova etnografska statistika in njegova metoda, SAZU, Razprave 1, 1950). Kako je prišlo do zamisli o zemljevidu, piše sam v svojih Dogodbah prvega zemljevida slovenske dežele, ki jih je napisal 1863 v Sežani, a so bile na njegovo željo objavljene šele po njegovi smrti v LMS za leto 1879. Kmalu po marčnih dogodkih 1848 so se že priletni Matija Vrtovec ter mlada pravnika Matija Dolenc in Peter Kozler na Dunaju dogovorili, da bodo delovali za potrebe prebujajočega se slov. naroda. K. se je obvezal, da se bo začel ukvarjati z zemljepisom. Najprej je s pomočjo številnih sodelavcev uredil krajepisno gradivo ter ga izročil neznanemu bakrorezcu E. na Dunaju v dokončno obdelavo. K. mu je za delo tudi vnaprej plačal, bakrorezec pa je zginil z Dunaja in z njim sta izginila tudi že deloma izdelana bakrena plošča in celotni rokopis. 1851 pa so rokopis in ploščo vendarle našli. Bakrorezec Anton Knorr je K. obljubil, da bo zemljevid izdelal do konca 1852. K. sam pa je do konca istega leta pripravil Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, tergov, krajev itd. V uvodu je napisal, da je ta knjižica priloga in »obstojni del« zemljevida. V njej je z jedrnatimi stavki v glavnih potezah očrtal geografsko podobo domovine in jo podprl s statističnimi podatki. Za opisom pokrajin je posvetil posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slov. ozemlja. Zemljevid je bil dotiskan 1853, toda vojaško sodišče je zaplenilo in zapečatilo 422 že odtisnjenih zemljevidov in 1000 bakroreznih grbov slov. dežel. Zemljevid je izšel šele 8. junija 1861, potem ko se je končala Bachova absolutistična doba. Bil je kaj kmalu razprodan. Njegovo merilo je 1 : 567.000, zunanji rob okvira meri 50,0x54,7 cm. V kasnejših letih so izšle še tri izdaje zemljevida, ki so bile nekoliko dopolnjene. V legendi pa je bilo dodanih pet predalčkov za barve, s katerimi naj bi na sicer črno-belem zemljevidu pobarvali narodnostne meje. S predalčki so označeni Slovenci, Hrvatje, Nemci, Italijani in Madžari. Zemljevid je zaslovel tudi v tujini, zlasti med Slovani. Rusko geografsko društvo v Peterburgu je 1866 imenovalo K. za svojega sotrudnika. K-jev zemljevid in Zemljepis sta še danes pomembna. Pleterski je npr. zapisal, da je zemljevid »stvarno, znanstveno podprl poglavitno politično zahtevo slov. naroda za osamosvojitev v tedanjem pa tudi v poznejšem času«.

Prim.: SBL I, 543–44 (in tam navedena literatura); V. Bohinec, Peter Kozler in prvi zemljevid slov. ozemlja (spremna študija k reproduciranemu ponatisu: Peter Kozler, Zemljovid slovenske dežele in pokrajin 1853 in Kratek slovenski zem1jopis in pregled 1854) - izdala CZ Lj. z ZTT, Trst in Založba Drava, Clc 1975; Gestrin-Melik, Slov. zgodovina 1712–1918, Lj. 1966, 117, 130, 155, 189; D. Lončar, Dr. Janez Bleiweis in njegova doba, Lj. 1910, pass.; Zgod. Slovencev, CZ Lj. 1979, 429, 457, 504; Mala splošna enciklopedija, II, DZS Lj.-Prosveta, Bgd, 396; Leksikon CZ, Lj. 1973, 489; Gospodarska in družbena zgod. Slovencev - Zgod. agrarnih panog, I. zv., Agrarno gospodarstvo, ŠAZU, DZS Lj. 1970, 43, 44, 60, 63, 65, 120; Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, Lj. 1965, 358, 360; B. Grafenauer, Zgod. slov. naroda, V, DZS, Lj. 1974, 265, 271–273; Salvi, Il movimento nazionale e politico degli Sloveni e Croati - Dall'Illuminismo alla creazione dello Stato jugoslavo (1918). ISDEE 1971, 27, 71, 135; Pleterski, Moj dom – sto let dol, sto let gor, Delo 31. dec. 1971, 24; M. Jevnikar, P. K., KolGMD 1979, 100–01.

M. Bajc