Kozak, Juš (1892–1964)

Kozak Juš, pisatelj, r. 26. jun. 1892 v Lj. Ljudsko šolo in gimn. je obiskoval v Lj. in 1911 maturiral na II. drž. gimn.; 1911–4 je poslušal na dunajski univerzi zgodovino in zemljepis, bil od 6. jul. do 23. dec. 1914 zaradi jugoslov. gibanja v preiskovalnem zaporu ter obsojen na mesec dni zapora; od 25. dec. 1914 do 2. apr. 1917 je bil vojak, nato je bil odpuščen. L. 1918 je nastopil prof. službo; 1921 je napravil prof. izpit na univerzi v Lj. Sodeloval je pri Preporodu, Slovanu (psevd. Jakob Gržina), LZ, KK, Vodnikovi družbi; pisal je v glavnem novele in književne kritike, pa tudi gled. poročila v LZ (1922), Naprej, NDk in J. Njegova večja dela so Razori (KK 1918), Marki Groll (LZ 1918), Rdeče lise (LZ 1921), Tehtnica (LZ 1922), Dota (LZ 1923), Šentpeter (LZ 1924 do 1926), Tuja žena (LZ 1929), Leteči angel (LZ 1930); roman Šentpeter je izšel predelan 1931 (TZ v Lj.). Vodnikova dr. je izdala Beli mecesen (1926) in Lectov grad (1929). Uvaževanja vredna je tudi K.-ova obširna ocena Pregljevega Plebanusa Joannesa (LZ 1923). Sodeloval je tudi kot dramaturg pri sestavi prvega slov. filma »V kraljestvu Zlatoroga«. — K. je med najznačilnejšimi novejšimi pripovedniki. Od impresionistične poetičnosti nove romantike se je prav zgodaj razvil v problematiko sodobne življenjske razdvojenosti; prikazuje boj med idealom in naravo v človeku, med zakonom in družbo, med tradicijo in svobodnostjo. Glede snovi izbira čim bolj učinkovite predmete; njegovi ljudje, kmečki in meščanski, se bore s težo svojih velikih, premagujočih strasti in čuvstev ter iščejo odrešitve in očiščenja v sebi, v nepisanih zakonih svojega lastnega optimizma in izživetja. Ker K.-ova pripovest zajema stari in novi svet, se v njegovi snovi in vsebini prepletajo romantične in realistične prvine, domačijstvo z vitalizmom in idealizmom; prav tako se v oblikovnem oziru vidi spoj poetičnega impresionizma, simbolizma in nasilnega ekspresionizma. V tem oziru je najbolj značilno njegovo delo »Šentpeter«; v njem je široko zajel tipiko in individualnost lj. patricijskega predmestja v 2. pol. 19. stol. in prelil v pesem odmirajoče tradicije in neugnanih strasti. — Prim.: F. Koblar, DS 1927, 52; T. Debeljak, DS 1930, 115; J. Vidmar, Kritika II, 62, LZ 1930, 245. — Slika: ASK 123. Kr.