Košič, Jožef (1788–1867)

Košič (Kossics) Jožef, prekmurski pisatelj, r. 9. okt. 1788 v Beltincih, u. 26. dec. 1867 na Gornjem Seniku. Nižjo gimn. je dovršil v Kiseku kot gojenec sirotišnice Adellfy Keltzian, višje razr. in bogoslovje v Sombotelju, bil ordin. 11. avg. 1811, kaplanoval v Beltincih (1812), ni znano, kje je služboval do 1816, ko je postal plebánoš (župnik) na Dolenjem Seniku, odkoder se je v začetku jun. 1829 preselil na Gornji Senik, kjer je župnikoval do svoje smrti. V madž. reviji »Tudományos Gyüjtemény« je 1827 razpravljal o vprašanju, ali so v madžarski državi Vandali; za Csaplovicsa je napisal obširno etnogr. poročilo o prekmurskih Slovenih, objavljeno v isti reviji (maja 1828) in v nemškem prevodu v Csaplovicsevi knjigi »Croaten und Wenden in Ungern« (Pressburg 1829, 49–126), ki je še danes važen vir za narodopis Prekmurja. Svoje takratno navdušenje za madžarščino je K. posebno poudarjal v prekmurskem prevodu slovnice Emerika Szalaya »Krátki návuk vogrskoga jezika za začetnike … na vandalska vüsta prenešeni … Stroškom plemenite železnoga vármegjéva občine vöštampani« (Gradec 1833). Kot uvod k prevodu je K. napisal daljše »Nagibanje na včenjé vogrskoga jezika«, v katerem je skušal dokazati, da je »naše vogrske domovine« jezik znati dostojno in dolžnost, hasnovito in potrebno, mogoče in lahko (XI—XVII), ter ugotavlja, da »Sloven z-samim svojim vandalskim jezikom ne more niti čeden (pameten) niti bogati postanoti, ar Slovenje samo nikeliko dühovnih knig majo, štere toti vu sebi zdržavajo šummo vere krsčanske«, a gospodarske in druge poučne knjige mu nudi ogrski jezik. Tudi ni pričakovati, da bi imel kdo voljo »na svoj kvar Slovenom knige pisati, med šterimi te vekši tao ali ne vej šteti, ali či zna, skoro vse hüli, ošpotava i zavrže; kajkoli je nouvo I nej od njega najdeno«. Znanje madžarščine naj bi se med Slovenci pospešilo z zamenjavanjem slov. in madžarskih otrok za enoletno dobo. Pri prevajanju se je za učitelje posluževal latinske slovniške nomenklature, za učence pa je termine slovenil, n. pr. glasnicke (vokal), vküpglasnicke (konsonant), šiba (vejica), napiknjena šiba (podpičje), imeník (člen), prilog (adj.), računski nomen (števnik), pometavanje nomenov (sklanjatev), jedinski račun (sing.), vnožinski r. (plur.), spadáj (casus), odnesiven spadáj (ablativ), rejč (verbum), vugibanje verbuma (sprega), prirejčje (adv.), vezník, medstavek (medmet), vezanje rejči (sintaksa). Slovnici je dodal slovarček »nikih korenástih i penjástih vogrskih rejčih«. — V anonimno izdani knjigi »Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov in Rábov« (v-Körmendini, ok. 1846) je pokazal svojim rojakom uspehe dobre šole, jim dal za razne življenjske prilike primerne nasvete in nauke, kako se naj vedejo v cerkvi in zunaj nje, pred duhovno in posvetno gospodo, med sebi enakimi, v družbi, na gostiji, kake dolžnosti imajo dekle in hlapci; poudaril je veliko važnost domače snage in korist cepljenja proti osepnicam (»bobinkam«), zavrnil razne ljudske vraže in coprnije pri zdravljenju živalskih bolezni, ob hudi uri, iskanju zakladov, »mrtvi ne hodijo nazaj« itd. Med to praktično vsebino je vpletel oster polemični članek o M. Lutru in njegovih naukih z obrambo rim.-kat. vere in pripombami o verskih razmerah v Prekmurju. Za poglobitev duhovnega življenja je priporočal angelsko bratovščino in želel, da kak duhovnik sestavi cerkveno pesmarico. Knjigo je zaključil s »Pesemskim pristavkom« šolskih in nabožnih pesmi. V tem delu se kaže viden preokret od bivšega madžarofilstva k narodnemu mišljenju, ki je dobilo še bolj izrazit značaj v »Zgodbah vogerskoga králestva« (v-Sombotheli 1848). V njih piše n. pr. o Ogrih, ki jih je Arnulf poklical na pomoč proti Svetopolku, da »so zdaj cesto našli v-Panonijo in se ne dajo več od etec. Panonske dobroute so pri etoj priliki ovóhali, žnjih železo i lejpolične ženske polübili, na štere so si sledkar zmirom zobe brüsli … po gorivzetji nezbrojenih slovenskih rejčih med svoje so svoj sloki jezik obogatili, šteri je lih vu psüvanji ino preklinjanji premožen bio; od lejpih slovenskih žensk so lepše sine i čeri zadoubili« (stran 7–8). Snov je enakomerno razdelil po ogrskih kraljih od sv. Štefana do Ferdinanda V. Sodeloval je pri anonimnem pisatelju »Starin železnih in salajskih Slovenov« (ČZN XI, 93); njemu se pripisuje prireditev nove izdaje molitvenika »Jezuš moje poželenje«, (do zdaj znan kot najstarejši natis: »Vu leti 1851. Nájde se v-Kermendini pri Udvary Ferenci knigovézari) in »Križna pout« (b. k. t., 1843). Ni nam znana usoda njegovih cerkv. govorov, ki so po Raićevem poročilu ostali v rokopisu. Občeval je s Cafom in Raićem ter se seznanil z našo nabožno književnostjo, kar ni ostalo brez vpliva na njegov jezik. K. je med redkimi prekmurskimi pisatelji, ki je gojil v večjem obsegu posvetno književnost.— Prim.: Raić, Naprej 1863, 297, 300 = NKL 1868, 61–3; isti, LMS 1869, 65–7; Glaser II, 195 (po Raiću); Szinnyei, Magyar írók élete és munkái VII, 590; Melich, Magyar Könyvszemle 1902, 438; Simonič 241; Domovina III, Budapest 1922, št. 7–8; Géfin, A szombathelyi egyházmegye története II, 357. Šr.