Kosovel, Stano (1895–1976)

Kosovel Stano, pesnik in novinar, r. 26. sept. 1895 v Sežani (brat Srečkov); obiskoval je gimn. v Trstu in učiteljišče v Gorici. Z literarnim delom je začel s podlistki pri tržaški E in s pesmimi v Zori (lit. priloga Prvi cveti); pozneje od 1914 pri Slovanu, 1915–21 pri DS, od 1918 pri LZ, goriški M, tržaški Njivi (1919), mladinskem Novem rodu (Trst), zagrebški Novi Evropi, tržaškem Učit. listu in Lj. tedniku ŽiS. Za lit. revije je pisal večinoma pesmi, za Novi rod tudi prozo; v trž. Njivi je objavil osnutek za dramo »Po turi«. V feljtonu trž. Učit. lista je objavljal članke in razprave lit.-zgod. značaja, med drugim daljšo študijo o Byronu in članek o Puškinu; obširna studija o Balzacu je ostala nedovršena, ker je bil list ustavljen. Za ŽiS je napisal večinoma nesignirane članke iz vseh publicističnih strok, n. pr. o Župančiču, Iv. Cankarju, Rembrandtu, Chopinu in drugih domačih in tujih umetn. pojavih. — Kot novinar je stopil 1913 v uredništvo lj. »Dneva«, vodil 1914 podružnico v Trstu do svet. vojne. Od 1915–8 je bil pri vojakih; po vojni sotrudnik E (članki o gledališču), od 1919 urednik Jugoslavije in sotrudnik SN, od 1921 resorni urednik Jutra, kjer je vodil razne referate; 1925–6 priobčeval gledališka poročila v Vidmarjevi Kritiki. L. 1922 in 1923 je bil v Nemčiji, 1927 v Parizu, 1928 v Pragi. — Slika: ASK 131. *

Kosovel Stano, pesnik in publicist, r. 26. sept. 1895 v Sežani, u. 12. febr. 1976 v Lj. Oče Anton, šolnik in pevovodja (gl. čl.), mati Katarina Stres, brat Srečko pesnik, sestra Karmela pianistka (gl. čl.). Osn. š. v Sežani in Pliskovici, pripravnica in 4 razr. nem. gimn. v Trstu, učit. v Gorici, ker so ga doma mislili usmeriti na očetovo pot. V Gor. je sodeloval pri litografiranem dij. listu Refleksi mladih, kakor piše V. Pilon: »Literati kakor Stane, takrat zelo plodovit pesnik, so osnovali dijaški listič, razmnožen v več kopijah... Listič je sicer že po nekaj številkah ovel« (Na robu, 16–17). Po maturi pa se je odločil za časnikarski poklic. K temu so ga silili zgodnji uspehi v poeziji in publicistiki, ki so mu obetali boljšo in dragocenejšo bodočnost: hotel se je posvetiti časnikarstvu in se hkrati ukvarjati z literaturo. 1913 je stopil v ur. lj. neodvisnega dnevnika Dan in vodil 1914 njegovo podružnico v Trstu do prve svet. vojne. Od jeseni 1915 do jeseni 1918 je bil pri vojakih, večidel učitelj v zasedeni Srbiji. Po vojni je bil sotrudnik pri trž. E s članki o gledališču, od 1919 ur. Jugoslavije v Lj. in sotrudnik SN, od 1921 področni ur. Jutra do jul. 1941, ko so ga it. zasedbene oblasti kot narodno zavednega primorskega Slov. odpustile iz službe. V jeseni 1943 se je vrnil k Jutru, po vojni pa je delal pri SPor, nato pri Tov do upokojitve 1956. – K. je začel z literarnim delom s podlistki pri E in s pesmimi v dijaški Zori (liter, priloga Prvi cveti), od 1914 je sodeloval pri Sn, 1915–21 pri DS, 1918–35 pri LZ, pri gor. M, trž. Njivi (1919), trž. mladinskem Novem rodu, zgb Novi Evropi, lj. NR, trž. UL, Pregarčevi Maski, Vidmarjevi Kritiki, lj. ŽiS, Istri, NS idr. V liter. revije je pisal predvsem pesmi in jih priobčil 130, prenehal pa je okr. 1938. Najbrž je nameraval izdati svoje pesmi, saj mu Srečko v pismu z dne 11. avg. 1924 prigovarja: »Glej, če bi ti zdaj ostal pri Jutru še vso zimo ter tačas uredil svojo 1. zbirko, ki si jo prej namenil, bi jo lahko spomladi prodal založniku... V tem času (ko bi bil prost) bi gotovo tudi kaj delal, poleg tega pa uredil svoje "biblične motive" in "otroške pesmi".« Iz tega ni bilo nič, čeprav je bil Stano sam prepričan, da so pesmi dobre, kakor piše Srečku 29. avg. 1925: »Nič se ne kesam, da nisem natisnil svojih stvari, katere sem pisal s strastjo in žarom in ki so in bodo ostale nekaj vredne.« Tudi Srečko je bil prepričan, da »so tvoje pesmi (čisto vse ne, ampak večina) take, da bi bil nanje ponosen vsak, ne samo slov., ampak kateri koli pesnik« (pismo 11. avg. 1924). V zapuščini so se ohranile štiri pesniške zbirke: Brazde, ki je najbrž prva, in Otroške je napisal z roko, Planete in Iz zrcal je natipkal. Pretežno epski biblijski motivi so ostali neurejeni. Pesmi so obležale v revijah in A. Ocvirk je v Kosovelovem ZbD zapisal, da je Stanovo pesniško delo »spočetka mnogo obetalo in budilo upe, da se bo razmahnilo v samosvoj svet«, toda zgledoval se je pri starejših slov. formalistih in si po teh vzorih »izdelal svojo estetiko in verzno teorijo, ogreval se je za razumsko pretehtano pesniško govorico, pravilno urejeno, a mrzlo, včasih prav negibno, brez čustvenih primesi v sebi«. Za petletnico K-ove smrti je pripravi] Joža Mahnič obširen izbor iz vseh štirih rkp. zbirk pod naslovom Zrcala in ga opremil z izčrpnim uvodom (Lipa, Koper 1982). V prvem delu (Brazde) izraža pesnik voljo po možatem kljubovanju življenjskim težavam, poje o stiskah in bridkostih svoje mladosti, o minevanju življenja, a tudi o veličastnem vesolju in sočloveku. Pesmi druge zbirke (Planeti) so nastale vzporedno s prvo, vsebinsko nove so pesmi o grozotah prve svet. vojne in cikel trpkih pisem domačih s Krasa sinu na bojišče, ki so polna človeške prisrčnosti, navezanosti na dom in hrepenenja po miru. Sveži so socialni motivi s podeželja in iz Trsta, ki kažejo na pesnikovo prizadetost in izzvene v željo, naj se človek nesebično razdaja bližnjemu, naj živi čist sredi lepe narave, dokler ne preide v svet transcendence. Iz tretje zbirke (Iz zrcal) je vzel ur. skupino ljubezenskih pesmi, ki čustveno valovijo od nemira in otožnosti preko hrepenenja in sreče do spominov in osamljenosti, a tudi v njih se kaže pesnikova trezna narava: zahtevna duhovnost in javna dejavnost moškega mu pomenita več kakor dvorjenje ženski. Sledijo jesenske impresije, pesmi o razmerju do umetnosti, ljudi, časa in smrti, ki mu je včasih neznanka, najpogosteje pa religiozno onstranstvo. Zadnje pesmi govore o Krasu, običajih, osamljenosti, zemlji in miru. Na koncu so otroške pesmi o materini ljubezni, naravi, praznikih ipd. Pesmi so skrbno izdelane, kitične, rimane, premišljeno zgrajene, metafore in komparacije izvirne, sodobne. »Metaforika je, vštevši epitonezo, v skladu s tedanjo dobo razpeta med zunanje vtisnim impresionizmom in notranje izraznim ekspresionizmom, včasih je slikarsko občutljiva in barvita, pogosteje psihično intenzivna, nabita in krčevita« (Mahnič). K. je bolj razumski, premišljujoč pesnik, vendar zmožen tudi toplega čustvovanja in dejavnega humanizma. – V Njivi je 1919 objavil osnutek za dramo Po turi. Srečko mu je 1. sept. 1924 pisal: »Ti si kakor ustvarjen za dramo in boš tam naredil, če Bog da, mnogo dobrega.« Vendar ni nadaljeval v tej smeri, ampak je veliko pisal o dramskih predstavah, tako v E 1918–19 o trž. uprizoritvah, v Vidmarjevi Kritiki 1925–26 o uprizoritvah v lj. Drami. Trž. UL je zalagal z obširnimi lit. razpravami in kritikami: Pogled na literarno revijalno leto 1921; Stanislavski (1922); Ivan Meštrovič; Ruski pesniki in revolucija (1923); Moskovski hudožestveni teatr; O. Župančič in Veronika Deseniška (1924); Lord Byron (1925, 9 nadaljevanj); Rapsod Štefan Žeromski; Wladislav Reymont; Balzac (nedovršen, ker so list 1. avg. 1926 nenadoma ukinili). V ŽiS je pisal večinoma nepodpisane članke z vseh področij, npr. o Župančiču, Cankarju, Rembrandtu, Chopinu idr., veliko je priobčil tudi iz bratove rkp. zapuščine. Posamezne razprave so izšle: Slovenska kultura v Jsli (Novi list, Buenos Aires 1934); Slovenska kultura in Julijska krajina (Istra, Zgb 1939); Balzac in njegova človeška komedija (NS 1950); Srečko Kosovel. Ob 25. obletnici pesnikove smrti (PDk 27. maja 1951); Pesnik s Krasa, upora in smrti (o Srečkovi liriki in osebnosti) (Tov 1951); Motiv smrti in socialna tematika v poeziji Srečka Kosovela. Ob 25. letnici smrti kraškega poeta (NS 1951); Smrt v maju (o Srečkovi bolezni in smrti) (Tov 1956); Slovenstvo, zamejstvo in druge aktualnosti (Zaliv 1966); Srečko Kosovel med Ljubljano in Trstom (Srečko Kosovel v Trstu, Trst 1970). V rkp. je ostala nedokončana razprava o Shakespearu, njegovih dramah in sonetih. – Z bratom Srečkom sta bila človeško navezana, spremljal je bratov pesniški razvoj, skušal je nanj vplivati, odsvetoval mu je izdajo zbirke Zlati čoln, ker se mu je zdelo, da pesmi v celoti še niso oblikovno in izrazno dognane in dozorele. Ko pa je bratove pesmi bolje spoznal po Gspanovi in Ocvirkovi zbirki, je začel v mlajšem bratu gledati resničnega in velikega umetnika, objavljati njegove pesmi in pisati o njem. Ohranjenih je 7 Srečkovih pisem bratu in eno Stanovo Srečku. K. je veliko potoval, 1922 in 1923 je bil v Nemčiji, 1927 v Parizu, 1928 v Pragi. Poročil se je 1928 s Franico Slatnar, ki mu je dala hčerko Ano. Psevd.: Gojmir in S, Volgin (v Zori), S. K. (v Plamenu), R. J. (v Istri).

Prim.: SBL I, 533; SGL II, 318; St. lanež, Zgod. slov. književnosti, Mrb 1957, 534; V. Pilon, Na robu, Lj. 1965, 16–17; ZSS VI, 102 pass.; Alf. Gspan, Neznani Srečko Kosovel, Lj. 1974, 3 pass.; M. Jevnikar, S. K., KolGMD 1977, 64; A. Ocvirk, Kosovelovo ZbD III/l, 466–79; III/2, 1170–77; J. Mahnič, Stano Kosovel in njegova lirika, PrimSreč IV, dec. 1980–jan. 1981, št. 24, 276–80 (ponatis uvoda v knjigo Zrcala); Isti, pismeno sporočilo 5. avg. 1980; podatki domačih; slika: ASK 131.

Jem.