Kosovel, Srečko (1904–1926)

Kosovel Srečko, pesnik, r. 18. marca 1904 v Sežani na Krasu, u. 27. maja 1926 v Tomaju. Ljudsko šolo je obiskoval v Tomaju, kjer je bil oče Anton, doma z Vipavskega, učitelj; 1916 je napravil v Ljubljani izpit čez 1. razr. realke, bil nato redni učenec in 1922 maturiral. Na univerzi v Lj. je poslušal predavanja iz slavistike, romanistike, primerjalne književnosti, umetnostne zgodovine in filozofije. Koncem univ. studija je začelo njegovo zdravje pojemati; preživljal se je z instrukcijami in honorarji; v osmem semestru, v febr. 1926, je radi pomanjkanja in neprestanega prodiranja vase in v svet hudo zbolel, nato okreval toliko, da se je odpeljal domov k staršem, kjer je kmalu umrl. —Za pesništvo se je K. vnel že v zgodnjih šolskih letih, posebno pa 1920 kot petošolec na realki, kjer se je pod vodstvom maturanta Branka Jegliča osnoval lit. krožek »Kres«. Pozneje se je razvijal še v lit. krožku dij. dr. »Preporod«, sam je ustanovil v »Organizaciji srednješolcev iz zasedenega ozemlja« nov lit. krožek in izdajal tiskan dij. list »Lepo Vido«. Kot srednješolec je sodeloval pri Zvončku, Novem rodu, Treh labodih in goriški M; pozneje je postal sotrudnik akad. dij. lista »Vidov dan« in pri revijah M, LZ, DS ter listih Ženski svet in Gruda, a v glavnem je svoje delo osredotočil v »Literarno dramat. krožku ,Ivan Cankarʻ«, snoval lit. in kult. načrte in nekajkrat tudi javno nastopil s programatično borbenimi predavanji in recitacijami. Ta krožek je prevzel borbeno kult. revijo »Mladina«, kjer je bil K. sourednik; tu je najvidneje izpovedal svoj socialni in duhovno borbeni nazor. Dasi ni bil nacionalist v navadnem pomenu, zlasti ne v smislu tedanje narodno politične ideologije, ampak je hotel predvsem kulturno in etično višino z drugimi narodi, si je zamislil slovensko revijo v francoskem jeziku, ki bi branila v širokem svetu slov. narodne pravice. — Še več kakor za javnost je K. pisal zase; neprestano je snoval dramske, novelistične, esejistične in pesniške načrte. Njegova lit. zapuščina je presenetljivo bogata in dokazuje, da je s K.-om umrl eden najrazboritejših mladih duhov in izredno nadarjen pesnik. — Delo 22 letnega visokošolca se v glavnem loči po dvojni orientaciji. Prva je čuvstveno impresivna lirika, ki se opira na tradicijo »moderne«; v nji predvsem prevladuje otožna krajinska pesem Murnova in miselna gibčnost Kettejeva (svobodni sonet), poleg tega se kaže borbena tradicija Cankarjeve življenjske in kult. kritike. V ta prvi okvir spadajo otožne kraške impresije in čuvstveno refleksivni obračuni mladega življenja. Vdanost v opojno lepoto stvarstva, tiha bolečina lastne samote in skrite ljubezni ter otroška misel na mater so najvidnejši vsebinski poudarki v tej liriki; tesnoba sveta, strah pred praznoto sedanjosti, želja v lepo človeško rast in vera v odrešilno moč lepote so programatične misli njegovega kulturnega čuvstvovanja. To mehko lirično dobo je K. hotel 1925 zaključiti z zbirko »Zlati Čoln«, ki ni izšla. Bila naj bi »nagrobnik in opozorilo« na mladeniča, »ki si je drznil v tej dobi govoriti čisto preprosto, odkrito, mehko, zato ker se je izgubil v opojni pomladni noči in blodi po poljani sanj pod zvezdami«, kakor je zapisal v predgovoru. Druga doba se začenja z nastopom v »Mladini«. To je srdit vzpon v boju za socialne, kulturne in duhovne vrednote, obsodba sodobnega življenja in krik po novem človeku. Njegova borbena oblika je esej; njegova pesem je neposreden pogled in krik. (Prim. Mladina I—III), Obsodba socialnega in duhovnega individualizma v preroških slutnjah oznanja propad materialistične Evrope in liho vero v novi čas, v duhovno in socialno človeško skupnost. Toda pred vsem tem leži še mistični Ocean smrti, ki izenači vse žive v vesoljnem kozmičnem potopu. Sporedno z oblikovanjem tega vizionarnega sveta je K. grabil po svoji lastni notranjosti in iskal zadnjega utešenja svojemu nemiru; preko absolutnosti lepote, bratstva in veličastva smrti išče njegov klic poti k osebnemu Bogu in tiplje po njegovi bližini. Zaradi teh absolutnih idealističnih teženj velja K. kot soborec različno usmerjenim mladinskim težnjam svoje dobe. — Njegove izbrane »Pesmi« je prvič izdal krog najožjih prijateljev (Lj. 1927), uredil jih je A. Gspan. Novo preurejeno in dopolnjeno izdajo Pesmi, toda še vedno izbrano, je napravila TZ (Lj. 1931); uvod in opombe je napisal A. Ocvirk. Njegove eseje je v glavnem objavila Mladina I—III. — Prim. še: Tine Debeljak, Križ na gori III, 27–32, 48–56; Fr. Vodnik, DS 1931; A. Gspan, Mladina III, 169–172; Fr. Albrecht, LZ 1927, 695; A. Vodnik DS 1928, 61; J. Vidmar, Kritika II, 70. Nekaj K.-ovih pesmi sta prinesla v prevodu G. Krkleca SKG 1926, 18. knjiga, 186–7, in I. Kallner: Europäische Lyrik der Gegenwart, 209–10 (Verlag Dr. Zahn u. Dr. Diamant, Wien-Leipzig). Slika: ASK 131. Kr.

Kosovel Srečko, pesnik, r. 18. mar. 1904 v Sežani, u. 27. maja 1926 v Tomaju. Oče Anton je bil narodno zaveden učitelj, doma iz Črnič (gl. čl.), mati Katarina Stres iz Sužida na Kobariškem je bila za družabnico v Trstu. V družini je bilo pet otrok: Stano je bil časnikar in pesnik (gl. čl.), Tončka uradnica v domačih krajih, Karmela pianistka in je študirala tudi v Nemčiji (gl. čl.), Anica prof. slov. Srečko je bil najmlajši in je že kot otrok (11 let) doživel strahote prve svet. vojne, saj je fronta potekala nedaleč od Tomaja. Že 1916 je odšel v Lj. in se vpisal na realno gimn. (nemški učni jezik). Maturiral je 1922, ker je en razr. preskočil. Oče je želel, da bi študiral gozdarstvo, a se je K., takrat že sredi poleta lit. ustvarjalnosti, vpisal na filoz. fak. Študiral je slavistiko, romanisitiko, umetnostno zgod. V 8. semestru je težko zbolel, po okrevanju je odpotoval domov, bolezen se je ponovila in tako je zaradi meningitisa umrl. Na gimn. se je družil z Brankom Jegličem, ki je umrl po maturi (PSBL I, 577–78). Ta ga je pritegnil v literarni krožek, ki je izdajal dijaški list Kres. Od tod je prešel v lit. krožek Preporod, sam pa je ustanovil »organizacijo srednješolcev iz zasedenega ozemlja«. 1922 je ustanovil Lepo Vido, 1924 pa krožek Ivan Cankar. S svojo skupino prijateljev je tedaj prevzel tudi revijo Mladina. Poleg tega je sodeloval s posameznimi objavami tudi pri revijah Zk, Novi rod, Trije labodi, Vidov dan, LZ, DS, ZS, Gruda, M. Pogosto je javno nastopal s predavanji (tudi med delavci), na lit. večerih, objavljal tudi glose, eseje, poleg poezije pa pisal še prozo in dramske osnutke, pomembni pa so njegovi dnevniki in korespondenca. Nekaj liter. del je tudi za mladino. Ob koncu življenja je pripravil zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. Šele postumno so prijatelji izdali njegove pesmi v zbinki Pesmi (Lj. 1927, ur. A. Gspan), kasneje pa še Izbrane pesmi (Lj. 1931, ur. A. Ocvirk). Tako se je šele po smrti uveljavil kot klasik slov. poezije in postal eden njenih najpomembnejših vrhov, čeprav smo šele sredi sedemdesetih let spoznali vse dimenzije njegovega ustvarjanja. Njegova pesniška ostalina je namreč ostala dolgo neobjavljena in so jo hranili različni ljudje. Že neposredno po smrti je pričel K. buditi zanimanje in ob različnih obletnicah so se pojavljali številni članki v dnevnem časopisju (kar se nadaljuje vse do danes). Ob tem so nastale obsežne študije, kot npr.: T. Debeljak (Križ na gori 1926/27, 27–32, 48–56), A. Gspan (Mladina 1926, 169–72), F. Albreht (LZ 1927, 695–), F. Vodnik (DS 1931, 340–353), pa tudi polemike o K-ovem svetovnem nazoru in vsebini njegovega pesniškega sporočila. K. je najprej veljal za impresionista in nadaljevalca naše nove romantike. Manj opazne so ostale njegove socialne, bivanjske in revolucionarne pesmi. K-ovo pesništvo združuje idejno vsebinske in stilne razpone nove romantike, hkrati pa odpira tudi nove razvojne poti. Šele mnogo kasneje je obveljalo spoznanje, da je imel K. med sodobniki najtesnejše stike in širok razgled po sodobnih lit. tokovih tedanje Evrope. Imel je informacije iz SZ (prijatelj Ivo Grahor je bil tam), iz Švice in Nemčije (A. Černigoj, sestra Karmela) ter drugod. Zavzeto je spremljal tudi druge lit. pojave (Tagore, Krleža itd.). Tako v njegovih pesmih ni nič provincialnega, vendar vsak verz priča tesno povezanost z zgod. resnico ter z upornostjo svojega naroda. Najradikalnejše pesniške modernistične stvaritve (konstrukcije, lepljenke...) je vedno napolnil z živo lirsko izpovedjo, tako da praktično nikjer ne zasledimo zgolj formalističnih hlastanj za modernističnimi prijemi. Vsebinsko so njegove pesmi izredno bogate. Razkrivajo nam evropskega intelektualca v njegovih najbolj intimnih problemih, hkrati pa tudi njegov spopad s slov. in evropsko reakcijo ter njegovo podporo naprednim revolucionarnim silam. K. se nam kaže kot mnogoplasten ustvarjalec, ki je kljub kratkemu življenju dosegel izreden pesniški in svetovnonazorski razvoj ter dosegel izredne kvalitete, ki odmevajo tudi v mednarodnem prostoru. Njegovo pesniško delo je plod številnih obsežnih in poglobljenih študij. K-ova poezija je prevedena v nem., it., franc., srbohrv., polj., češč., slovašč., madž., gršč., katalonščino. Njegova dela so med drugim uglasbili: M. Lipovšek, L. Lebič, R. Simoniti, A. Srebotnjak, P. Merkù. Upodobitve: B. Jakac, A. Černigoj, Alfonz Graber, N. Pirnat (spomenik v Sežani), N. Nemec (kip v Hrušici).

Prim.: SB, EJ, SBL, LPJ, S. K., Zbrano delo, I–III (pet knjig), Lj. 1946–1977 (ur. in komentiral A. Ocvirk); S. K., Izbrane pesmi, Lj. 1949 (ur. A. Ocvirk); Stano K., Motiv smrti in socialna tematika v poeziji S. K., NSd 1951; S. K., Zlati čoln, Koper 1954 (ur. A. Ocvirk, več izd.); Tine Debeljak, S. K., Medd., Buenos Aires 1954; B. Kreft, S. K., NRazgl 1954; J. Liška, Pesnik upora in vere v človeštvo, SocM 1954; L. Legiša, K. obletnica, NSd 1954; A. Gspan, S. K., NO 1954; Z. Jelinčič, Moja srečanja s K., Bori 1954; S. K., Moja pesem (Lj. 1964, ur. L. Legiša); F. Zadravec, S. K., JiS 1965; A. Ocvirk, S. K. in konsitruktivizem, Sd 1966–67; M. Alvn, S. K., Sd 1966; M. Gabrijelčič, K. poezija v Srebotnjakovi glasbi, GS 1966; F. Zadravec, Konstruktivizem S. K., Sd 1966; Isti, Nove pesmi S. K., Problemi 1966; B. Kreft, S. K. in socializem, PDk 27. maja 1966; S. K., Integrali (Lj.-Tr. 1967, ur. A. Ocvirk); S. K., Izbrano delo (Lj. 1969); S. K., Pesmi (Lj. 1969, ur. A. Ocvirk); S. K., Naša bela mačica (Lj. 1969, uir. K. Brenkova); Kosovel (Lj. 1970, zbir. Lirika, ur. A. Slodnjak); S. K., Stano K., Boris Pahor, Milko Bambič, S. K. v Trstu (Trst 1970); S. K., Tavajoči romar (Lj. 1970, ur. A. Slodnjak); F. Zadravec, Dvoje slov. poetik po letu 1918, VI. seminar slov. jezika, lit. in kulture (Lj. 1970); S. K. - B. Grubar: Integrali (Lj. 1971, besedilo za lit. večer); S. K., Poesie di velluto e Integrali (Trst 1972, kom. P. Merkù); M. Kmecl, Torej še enkrat o K. konstruktivizmu, JiS 1971/72; A. Gspan, Neznani S. K., PiČ 1973 (posebni odtis 1974); A. Ocvirk, K. pesniško izročilo, Sd 1973; M. Pirjevec, Pokrajina v K. liriki, JKol 1973; F. Žerdin, Kdo sme postavljati spomenike pesnikom?, TT 6. jun. 1973; S. K., Sonce ima krono (Lj. 1974, ur. L. Legiša); V. Truhlar, Duhovnost S. K., Znamenja 1974; D. Bregova, S. K. in Jiri Wolker, JiS 1974/75; A. Ocvirk, Motivni svet K. integralov, Sd 1974; Isti, Lažno strokovnjaštvo in K. pesmi, Sd 1974, 1975; A. Gspan, Kaj je resnica in kje resnična resnica resničnosti, PiČ 1974; M. Pirjevec, S. K.: Aspetti del suo pensiero e della sua lirica, Trst 1974; M. Kravos, Pesnik potuje po svetu, Dan 1975, št. 6; S. K., Poesie e integrali (Trst 1976, 2. izd., kom. M. Pirjevec); S. K., Moja pesem (Koper 1976, ur. A. Ocvirk); M. Kravos, Družbeno angažirana pesem S. K. (Letopis NŠK v Trstu 1972–1976); B. Štih, O Ketteju in K., Sd 1976; B. Pahor, Kette, Cankar, K., Zaliv 1976; A. Ocvirk, S. K. v publicistiki in pismih, Sd 1976; A. Černigoj, A. Gspan, A. Černigoj o S. K., Literarni list 1976, št. 3; C. Zlobec, S. K. in mi danes, Delo 30. akt. 1976, str. 23; D. Rupel, S. K. in vprašanje družbene resničnosti, Delo 23. okt. 1976, str. 25; S. K., M. Jarc, Izbrano delo (Lj. 1977); S. K., Pesmi in konstrukcije (Lj. 1977, ur. in kom. L. Legiša, A. Gspan); B. Kreft, Odlomki o K., Komunist 14. febr. – 4. apr. 1977; S. Fatur, Zapiski o K., Prim-Sreč 1978, št. 12; Kras - Carso - Karst (Trst 1979, kom. C. Zlobec); D. Željeznov, Prevajalci in prevajanci, JKol 1981; D. Poniž, Diletantska izdaja Integralov, Delo 26. nov. 1981.

Jan