Kosar, Franc (1823–1894)

Kosar Franc, pisatelj in rodoljub, r. 10. sept. 1823 v Braslovčah, u. v noči 10./11. jun. 1894 v Iki. Ljudsko šolo je dovršil doma in pri frančiškanih v Kamniku, kjer je bil očetov brat gvardijan, 6 gimn. razredov v Novem mestu. L. 1840 je prišel v filozofijo v Lj., kjer je bil tovariš L. Jeranu. Že takrat se je učil hrv. in italijan. V jeseni 1842 je stopil v bogoslovnico v Celovcu in 15. sept. 1846 mu je škof Slomšek podelil mašn. red. Ko je Slomšek nastopil škofijo, ga je bogoslovec K. pozdravil z dolgo slov. pesmijo. Služil je 1846–8 kot kaplan v Poljčanah, kjer je nevarno zbolel, in nato do jeseni 1848 v Vojniku. Tu je napisal »Prijazni list mnogo dušnih pastirjev vernim lavant. škofije« (Lj. 1848) v obrambo duhovniškega celibata pred napadom v Celjskih Novinah. V jeseni 1848 je moral stopiti v začasni pokoj, ki je trajal do 1855. Bival je doma v Braslovčah. O vseh svetnikih 1853 je vstopil v misijonsko družbo sv. Vincencija Pavl. pri Sv. Jožefu nad Celjem, pa jo je že pred božičem zapustil, ker se mu je zdravje poslabšalo. Pisal je v tem času za Drobtinice, za Slomškovo Djanje svetnikov božjih (Gradec 1853/4), sestavil Dogodivščino sv. vere, tiskano v Ponovilu potrebnih naukov za nedeljske šole na kmetih (Dunaj 1854) in posebej (Dun. 1854); z dekanom Mih. Stojanom sta 1854 priredila šmarnice Marijin rožen cvet (Celovec 1856). Spomladi 1855 je bil K. nameščen za 1. kaplana v rojstnem trgu, v začetku 1856 je prišel v Št. Andraž na Kor. za kornega vikarja; obenem je opravljal službo dvornega kaplana in spirituala za bogoslovce-četrtoletnike. Po preselitvi škofijskega sedeža v Maribor je Slomšek imenoval K. za konzistorijalnega svetnika in ga postavil za spirituala novega škofijskega duh. semenišča. L. 1860 ga je imenoval Slomšek za konzulenta karitativnega društva katol. gospa. S tem društvom v zvezi je K.-jev trud, dobiti v Maribor redovnice, kar se mu je posrečilo 1864, ko so prišle šolske sestre iz materne hiše v Eggenbergu. K. jim je bil takrat kakor pozneje kot kanonik moder, strog, pa izredno skrben duhovni voditelj. Sodeloval je pri ustanovitvi mariborske čitalnice in je v njej večkrat predaval: 1861 je govoril o katol. duhovstvu in narodnosti (ZD 1862, 1, 9, 20), 1862 o Slomškovih slovstvenih zaslugah (ZD 1862, 253, 260, 270; ponatis Lj. 1862), 1863 o svobodnem tisku in katol. bravcih in pisateljih (ZD 1863, 267, 276, 283; ponatis Lj. 1863), 1864 o cerkvi in narodih (ZD 1864, 270, 282, 290). Ko je 1862 Slomšek umrl, je napisal K. dva življenjepisa, krajšega slovenskega v Drobt. XVII, 1863 (posebej Maribor 1863), in daljšega nemškega (Marib. 1863). Tu se je pokazal zvestega Slomškovega učenca in njemu duševno sorodnega moža. Slov. življenjepis je prevel v češčino Fr. Klima (Brno 1882). Slomšku v spomin je še izpregovoril 1878, ko so odkrili spomenik v mariborski stolnici: Pridiga pri slovesnem razkritji spomenika… (Maribor 1878). Drobtinice je urejeval od XV. (1861) do XX. (1868/9) letnika, dasi nosi samo zadnji letnik na naslovu njegovo ime. Pisal je vanje od 1848. V Mariboru je K. ostal do 1. febr. 1865, ko se je preselil kot župnik in dekan v Kozje. Iz Maribora se je moral umakniti na zahtevo vlade, kateri se je zdel zaradi odločno slov. mišljenja nevaren kot vzgojitelj duhovskega naraščaja. Iz Kozjega je šel 1867 in 1870 v Celovec vodit eksercicije za duhovnike krške škofije. V Kozjem je ostal do konca 1870, ko se je vrnil v Maribor kot stolni kanonik. Kot kozjanski dekan je bil 1870 v brežiškem okraju izvoljen za dež. poslanca, a 1871 je propadel, enako 1873 pri državnozborskih volitvah, nasproti Mladoslovencu dr. Jos. Vošnjaku, ki pa je o tej izvolitvi priznal: »Nisem bil vesel te zmage« (Spomini II, 260). Za volitve 1871 je K. izdal letak: Poduk slov. volilcem za sedanje volitve (Maribor 1871). Kot kanonik v Mariboru je 1872–81 v bogoslovju predaval cerkveno pravo. Bil je duša in dika stolnega kapitlja. Velike zasluge ima za Podporno družbo lavant. duhovnikov, kateri je bil predsednik od ustanovitve 1873 do svoje smrti. Od 1871 je bil 6 let predsednik Kat. tisk. društva in je sodeloval pri SGp, zlasti ko ga je urejeval dr. Jos. Ulaga. K. je bil vnet in priljubljen cerkveni govornik in je rad pridigal, dokler so mu moči dopuščale. Posebej je izšel govor ob pogrebu stolnega dekana Fr. Kežmana (Maribor 1880) in slov. nagovor v Lourdesu (ZD 1886, št. 53; 1887, št. 1; posebej Lj. 1886). KTD v Mariboru je 1871 izdalo njegovo apologetično knjigo »Katol. cerkva in njeni nasprotniki«. MD je med svojimi knjigami objavila K.-jev molitvenik »Nebeška hrana« v 2 delih (Celovec 1875, 1877), ki se odlikuje po bogati vsebini in praktični uredbi ter po tem, da »so skoraj vse besede povzete ali iz sv. pisma ali iz cerkvenih pesmi in molitev ali iz pisem svetih božjih služabnikov« (Predgov.). L. 1887 se je oglasil v SV z »Besedo o molitveni družbi sv. Cirila in Metoda«. Po Stepischneggovi smrti do prihoda škofa Napotnika je K. kot kapiteljski vikar upravljal škofijo. L. 1893 je postal stolni dekan, ko je bil že 1888 od papeža odlikovan z naslovom hišnega prelata in z zaslužnim križcem »Pro Ecclesia et Pontifice«. V svoji moški dobi je K. rad potoval. Obiskal je dvakrat Rim, bil na Velehradu, v Lourdesu in v Bosni. Od 1887 naprej je bolehal za božjastno omotico (vertigo epileptica). Dvakrat je iskal olajšave ob Kvarneru; tamkaj ga je zalotila nenadna smrt. – Prim.: Marn XXX, 1–6; I. Križanič, Monsignore FK (Maribor 1894; s sliko); I. Skuhala, Drobt. XXVIII (1894), 109 do 117; F. K(ovačič), FK, pisatelj in rodoljub slov., KMD 1897, 14–23; J. Vošnjak, Spomini II, 245–7 in večkrat (podatki niso vsi točni; slika); Orožen I, str. XXIV; VI, 127; D. Lončar, Polit. življ. Slov. (Lj. 1921), 142 (nadaljnja literat. o K.-ju); F. Kovačič, Slov. Štajerska in Prekmurje, Lj. 1926, 354 nsl.; F. Kovačič, Zgod. lavant. škofije 383, 391, 406, 415; Spomenica ob 70 letnici lavant. bogosl. učilišča v Mariboru (1929), 2 nsl.; F. Baš, ČZN XXVI, 23–88; Glaser III, 135, 285. Kvč.