Kos, Milko (1892–1972)

Kos Milko, zgodovinar, r. 12. dec. 1892 v Gorici kot sin zgodovinarja Franca K.-a, je obiskoval 1899–903 osn. šolo in 1903–11 gimnazijo v Gorici, od 1911 študiral na univ. na Dunaju zgodovino in deloma geografijo, 4. marca 1916 prom. za doktorja filozofije, bil 1915–7 redni član Avstr. instituta za raziskavanje zgodovine, napravil jeseni 1917 drž. izpit tega instituta, 1916–8 služil v vojski. Od apr. 1919 je bil znanstveni sotrudnik in nato asistent na drž. štud. knjižnici v Lj., vmes od jeseni 1921 eno leto s podporo lj. univerze na Ecole de Chartes v Parizu, kjer se je izpopolnjeval v pomožnih zgod. vedah, nato v Münchenu; v jul. 1924 docent pomožnih zgod. ved na univ. v Beogradu, okt. 1925 izr. prof. iste stroke na univ. v Zagrebu, od sept. 1926 izr. prof. za občno zgod. srednjega veka in pomožne zgod. vede na lj. univerzi. Glavni spisi: Slovenska osebna imena v “Liber confraternitatum Seccoviensis”, ČZN 1913; Opazke h kronološki vrsti tržaških škofov v srednjem veku, Carn. 1916; Doneski k zgodovini Istre v srednjem veku, Vjesnik … zemaljskog arkiva 1916; Oglejski patriarhi in slovenske pokrajine do srede 13. stol., ČZN 1917; Tolminska gastaldija leta 1377, Carn. 1917; Odnošaji medju goričkim grofovima i hrvatskim plemstvom u srednjem vijeku, Vjesnik … zem. ark. 1917; O nameravani ustanovitvi škofije v Gornjem gradu l. 1237, ČJKZ (1918); Srbski Brankovići in goriški grofje, ČJKZ II (1918); Paleografske in historične študije k freisinškim spomenikom, ČJKZ IV (1924); Draške privatnopravne listine v 13. stol., Arhiv za arbanasku starinu, jezik etnologijo II (1924); Slovanski teksti v kod. 95 mestne biblioteke v Toursu, Slavia 1924; Fragment jednog dubrovačkog obituarija XIII. veka, PKJIF IV, 1923; Ljublj. rokopis Lathcenove “Ecloga de moralibus Job”, RDHV II (1925); Srednjeveški rokopisi državne licejske knjižnice v Lj., ZUZ 1924–6; Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, ZUZ 1927–8; Dubrovačko-srpski ugovori do sredine 13-og veka, Glas srp. kralj. akademije, 123 kn., 1927; Rimana pesem O ustanovitelju Jurkloštra vojvodu Leopoldu VI, ČJKZ VI (1927); “Télégraphe Officiel” in njegove izdaje, GMDS VII/VDII (1926/7); “Istorija Slovenaca” v knjigi “Slovenačka” (izd. Srp. knjiž. zadruge 1927); K zgodovini kralja Sama in njegove dobe, ČJKZ VII (1928); Chreine-mons-Krainberg–Kranjska gora stare ime za Karavanke, GV 1928; Postanek in razvoj Kranjske, GMDS X (1929); O bolgarskem knezu Alcioku in slovenskem knezu Valuku, Šišićev zbornik, Zagreb 1929; O natpisu cara Samuila, Glasnik Skopskog Naučnog društva V (1929); Stari Trg in sorodna krajevna imena, GV V/VI (1929/30); K postanku slov. zapadne meje, RZD V/VI (1930); Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Lj. 1931 (X+248 str., razširjen ponatis iz ZUZ, 1924–8); Dve listini bana Stevana Kotromanića za Dubrovnik, Rešetarjev zbornik, Dubrovnik 1931; K poročilom Pavla Diakona o Slovencih, ČZN 1931; Nove študije k freisinškim spomenikom, ČJKZ VIII (1931). Uredil, napisal uvod in sestavil registre k peti knjigi Gradiva za zgodovino Slovencev, 1928; – Poleg tega še: krajši članki, beležke, ocene in referati v ČJKZ, LZ, NZ, Času, Starohrv. Prosvjeti, GMDS, PKJIF in NE. – Slika ASK 97. *

Kos Milko, zgodovinar, r. 12. dec. 1892 v Gor., u. 24. marca 1972 v Lj. Oče Franc (gl. čl.), zgodovinar, mati Marija Sbuelz. Osn. š. (1899–1903) in gimn. (1903–11) obiskoval v Gor. Na U na Dunaju študiral zgod. in zemlj., 4. mar. 1916 je prav tam promoviral za doktorja filozofije. Med 1915–17 je bil redni član Instituta für osterreichische Geschichtsforsehung (pri tej ustanovi je 1917 opravil drž. izpit), v letih 1916–18 je tudi služil vojsko. Od apr. 1919 do maja 1924 je bil znan. sodelavec in asistent v Drž. študijski knjižnici v Lj. (danes NUK), vmes je bil leto dni (1921–22) na študijskem izpopolnjevanju na École des Chartes v Parizu (študij pomožnih zgod. ved) in v Münchnu. 8. maja 1924 je bil imenovan za docenta za pomožne zgod. vede na U v Bgdu, 3. okt. 1925 je postal izredni prof. za isti predmet na U v Zgbu, 10. sept. 1926 pa izredni prof. za Občo zgod. srednjega veka in za pomožne zgod. vede na lj. U. Tu je postal 7. febr. 1934 redni prof., poleg obče zgod. sred. veka je do 1937 predaval celotno slov. zgod. do 1918, do 1946 je predaval tudi še slov. srednjev. zgod. Poslej je do upokojitve (1962) predaval le še občo zgod. sred. veka in pomožne zgod. vede. Med delom na lj. U je bil dekan (1936–37) in prodekan Filoz. fak., prorektor (1941) in rektor U (1941–45) in upravnik Inštituta za zgod. na Filoz. fak. (1941–50). Bil je član raznih znan. ustanov, tako od 1928 Znanstvenega društva v Lj., Slovanskega inštituta v Pragi (1936), dopisni član JAZU v Zgbu (1937), Kralovske češke společnosti nauk v Pragi in Poljske akademije v Krakovu (1948); 7. okt. 1938 je postal redni član Akademije znanosti in umetnosti (sedaj SAZU) v Lj. Od jan. 1940 do jun. 1941 je vodil njen Filozofsko-filološko-historični razred, med 1950–72 je bil glavni tajnik SAZU. Dopisni član Srpske akademije nauka i umetnosti je postal 1961, bil je tudi član inštituta za raziskovanje avstr. zgod. na Dunaju (1953). Poleg navedenega je opravljal še vrsto drugih zadolžitev. Na SAZU je bil od ustanovitve dalje (1948) upravnik Inštituta za zgod. in načelnik njegove sekcije za občo in narodno zgod. Bil je član medakademijskega sveta jsl. akademij in pri odborih tega sveta (sodelovanje pri akcijah za repertorij srednjev. virov, za besednjak srednjev. latin., za izdelavo historično-gospodarskega leksikona in historičnega atlasa Jsl.). Kot priznan srednjeveški zgod. je sodeloval tudi v mednarodnih forumih, tako pri odb. za izdelavo repertorija srednjev. virov pri Istituto storico italiano per il medioevo v Rimu, tj. pri delu redakcije za novo izdajo Potthastovega priročnika o srednjev. virih. Deloval je tudi v društvih slov. zgod. Bil je preds. Muzejskega društva za Slov. (1934–45) in od 1945 podpreds. Zgod. društva za Slov., član njegovega odb. in njegov častni član (1968). Deloval je pri jsl. nacionalnem komiteju za zgod. vede. Udeležil se je številnih strokovnih srečanj, kongresov doma in v tujini. Aktivno je sodeloval na bizantoloških kongresih (Bgd 1927, Atene 1930, Sofija 1934, Ohrid 1961), na svetovnih kongresih zgod. (Zürich 1938, Rim 1955, Stockholm 1960, Dunaj 1965), bil zastopnik Jsl. na sestankih odb. za študij historičnih virov evrop. sred. veka (Rim 1953, 1957–59, 1961–63). Sodeloval je na kongresih jsl. ter na zborovanjih slov. zgod. Pred drugo svet. vojno je sourejeval Jsl. istorijski časopis (1935–39), bil od 1950 član ur. odb. ZČ. Pomembna je K-ova udeležba pri uveljavljanju pravic države SHS in nove Jsl. za pravične, narodnostne meje. 1919 je v brošuri v franc. jeziku objavil razpravo o slov.-'it. jezikovni meji (La formation historique des limites linguistiques italo-slovenes), po drugi svet. vojni je bil njegov delež mnogo intenzivnejši, poleg časopisnih člankov je omeniti v obliki brošure objavljeno razpravo Istoričeskoe razvitie slovenskoj zapadnoj granicy (Lj. 1946), ki je izšla v franc. in ang., ter Where Does the Slovene Littoral belong by Civilization and Politically v The Julian March. Studies its Historv and Civilization (Lj. 1946, tudi v ruščini). Zelo aktiven je bil pri delu za uveljavljanje mirovne pogodbe z It. in Avstr. na polju kulturne dediščine. Bil je član posebne komisije zunanjega ministrstva FLRJ za restitucijo arhivov iz Avstrije (1958–59) in ekspert posebne jsl. delegacije za restitucijo kulturnih dobrin iz It. (1961). Pomembno je tudi njegovo redakcijsko in avtorsko delo pri edicijah SAZU, pri EJ, pri priročniku Zgod. narodov Jsle. in končno pri uresničevanju monografskega leksikona o slov. gosp. in družbeni zgod. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev (I - II, Lj. 1971, 1980). Pod očitnim očetovim vplivom se je K. že zelo zgodaj odločil za svoj poklic. Prvo razpravo Zemljiške razmere po Selški dolini leta 1630 (Carniola 2, 1911) je objavil še kot dijak, poslej je njegova bibliografija strokovnih in znanstvenih objav narasla na preko 350 enot, ki so bile objavljene tudi v tujem tisku, že njegove prve objave kažejo usmeritev v raziskovanje slov. starejše zgod., taki naravnanosti je potem – seveda tudi z izjemami – sledil do konca življenja. Delo na srednjem veku je potekalo v nekaj smereh – objave virov, pomožne zgod. vede (diplomatika, paleografia), kolonizacijska zgod., raziskovanje posameznih poglavij slov. srednjev. polit. in kult. zgod. in končno sinteza slov. srednjeveške zgod. K-ova usmeritev v raziskovalno delo kaže v mnogih primerih nadaljevanje tistega, kar je pričel njegov oče. K-ovo zanimanje sega v ves slov. prostor, s posebno pozornostjo se obrača tudi do rodne Prim. Njegovo temeljno delo je samostojna Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije (Lj. 1933, druga, dopolnjena izdaja 1955; srbohrv. prevod Bgd 1960), ki izpričuje visoko stopnjo slov. zgodovinopisja in je postala »temeljni kamen za nadaljnje proučevanje slov. zgod. tega obdobja« (F. Gestrin, ZČ 1–2, 1972, 7). Knjiga je nastajala preko dvajset let ter je sledila objavi skoraj petdesetih razprav o starejši slov. zgod., v njih je reševal številna temeljna vprašanja kolonizacije, naselitve in etničnih meja. Iz obsežnega sklopa K-ovih objav je omeniti vsaj nekaj najpomembnejših, kot so: Opazke h kronološki vrsti tržaških škofov v srednjem veku (Carniola 1916), Odnošaji medju goričkim grofovima i hrvatskom plemstvom u srednjem veku (Vjesnik hrv.-slav.-dalm. zemaljskog arkiva 1917), Dantejevi sledovi med Jugoslovani (zbornik Dante, Lj. 1921), Paleografske in historične študije k freisinškim spomenikom (ČJKZ 1924), La storia d'Italia nella storiografia jugoslava dal 1919 al 1923 (Archivio storico italiano 1924); razprava o srednjeveških rokopisih v Sji. je izhajala v nadaljevanjih (ZUZ 1924–29), nato pa izšla v knjižni obliki kot Srednjeveški rokopisi v Sloveniji (v sodelovanju s Fr. Steletom; Lj. 1931), v samostojni obliki je izšla tudi Srednjeveška Ljubljana. Topografski opis mesta in okolice (Lj. 1955). Objavil je tudi pregled zgod. Slov. (knjiga Slovenačka, Bgd 1927), ponovno se je vrnil k freisinškim rokopisom v razpravi Nove študije k freisinškim rokopisom (ČJKZ, 1931); temeljne so razprave: Slovenska naselitev na Koroškem (GV 1932; o tem je ponovno pisal v Koroškem zborniku, Lj. 1946), Pregled slovenske historiografije (JiČ 1935), Periodizacija jugosla-Venske istorije (ibid.), O pismu papeža Hadrijana II. knezom Rastislavu, Svetopolku in Koclju (Razprave, fil.-filol.-nist. razr. SAZU 1944), Starejša in mlajša naselja okoli Ljubljane (GV 1951), Kolonizacija i germanizacija slovenske zemlje (Historijsk'i zbornik 1951, 157–77), »Vas« in »selo« v zgodovini slov. kolonizacije (Razprave, razred za zgod. in družb, vede, SAZU, 5). Za problematiko Prim. so važne razprave kot: Tolminska gastaldija leta 1377 (Camiola 1917), K postanku slov. zapadne meje (RDHV 1930), Oglejski patriarhi in slov. pokrajjne do srede 13. stoletja s posebnim ozirom na vlado patriarha Bertolda iz rodovine Andechs (ČZN 1917), Srbski Brankovići in goriški grofje (ČJKZ 1920), Zgodovina Primorja (zbornik Julijska krajina, Bgd 1930), in napisal je uvod za peti zv. Gradiva za zgod. Slov. v sred. veku (1928). Med njegovimi objavami srednjev. virov je omeniti vsaj kroniko Conversio Bagoariorum et Carantanorum (RDHV, Lj. 1936), Brižinske spomenike (skupaj s Fr. Ramovžem, Lj. 1937), srednjeveške urbarje za Sjo., in sicer za posesti salzburške nadšk. (Lj. 1939) ter Urbarje Slovenskega Primorja (I - II, Lj. 1948, 1954); v zapuščini so ostali neobdelani urbarji briksenške posesti. Objave urbarjev vsebujejo spremna besedila, v prvem zv. prim. urbarjev so prikazane razmere na Tolminskem v 14. stol., druga knjiga pa slika razmere na Prim. čez ves srednji vek. Po drugi svet. vojni se je K. še intenzivneje posvetil prim. problematiki. Sintezo prim. zgod. od naselitve do 18. stol. je objavil v zborniku Istra i Slovensko Primorje (Bgd 1952, slov. izdaja Bgd 1953). Med posameznimi problemskimi obravnavami je še omeniti Beneška Slovenija – zgodovinsko ime (Trinkov zbornik, Trst 1946), Kmet na Krasu pred pet sto leti (Razgl 1952), O imenih nekaterih krajev v Slov. Prim. (Zbornik primor. zal. Lipa, 1956), Una lettera volgare spedita verso il 1320 da Lubiana a Cividale (Ce fastu?, 1956), Jedan urbar iz vremena oko 1400. o imanjima Devinskih i Walsseovaca na Kvarneru (Vjesnik Državnog arhiva u Rijeci 1955/56), Na Lijaku in Okroglici pred pet sto leti (GorZb 1947–1957), S kmečkih domačij v Hrastovljah iz dobe okoli 1300 (SE, 1964), Gospodarska problematika Bovškega v preteklosti (Geografski zbornik 1965) in posmrtno izdani članek Pivka v srednjem veku (Kron 1976). Poleg ostalih slov. dežel ima v K-em delu posebno mesto tudi Istra: Doneski k zgodovini Istre v srednjem veku (Vjesnik hrv.-slav.-dalm. zemaljskog arkiva, 1916), Študija o istarskem razvodu (Rad JAZU, 240, 1931), O starejši slov. kolonizaciji v Istri (Razprave, razred za zgod. in družb. vede SAZU 1950), Pet istarskih razvoda iz XV. stolječa (Jadranski zbornik 1956), Aus Geschichte der mittelalterlichen Urkunde Istriens (Wiener Archiv für Geschichtes des Slawentums und Osteuropas 1956). V zadnjih desetletjih življenja se je posvetil zlasti raziskavam zgod. srednjev. kolonizacije slov. ozemlja in topografskemu slovarju slov. ozemlja do konca visokega sred. veka, predvsem za njegov zah. in osrednji del. Vse to delo ni bilo v celoti končano in tako ostaja »nenavadno pomembna rokopisna zapuščina« (B. Grafenauer) eden izmed ključnih vidikov za dokončno ovrednotenje K-ega znan. delovanja. K. je objavil tudi vrsto ocen, za Narodno enciklopedijo, SBL, JE, Hrv. enciklopedijo je napisal več gesel. Bil je utemeljitelj sodobnega slov. zgodovinopisja, odločno in z vso potrebno širino raziskovalnega dela je nadaljeval ter dopolnjeval in sodobnim zahtevam prilagodil raziskovalno smer, ki jo je najvidneje predstavljal njegov oče. K. je za svoje življenjsko delo prejel več priznanj, med temi je Prešernova nagrada (1955), postal je tudi častni doktor lj. U (1969). Njegovo ime nosi Inštitut za zgod. pri SAZU, tu je ohranjena tudi njegova zapuščina.

Prim.: B. Grafenauer, ZČ 6–7/1952–53, 9^29; Isti, ZČ 16/1962, 171–75; Isti in F. Gestrin, ZČ 26/1972, 5–12 (vsi trije navedeni članki prinašajo tudi K-ovo bibliografijo); SBL I, 528; EJ 5, 329; PDk 26. mar. 1972; Delo 25. in 28. mar. 1972; PrimN 31. mar. 1972; B. Grafenauer, ZČ 35/1981, 15–27; LSAZU 1/1943, 53–62 in 23/1972, 85–95; Kron 1972, 1–2; KolGMD 1973, 43–44; AV 1972, 441–42.

B. Mar.