Kos, Franc (1853–1924)

Kos Franc, zgodovinar, r. 24. dec. 1853 v Selcih pri Škofji Loki, sin Janeza in Elizab. r. Krek, u. 14. marca 1924 v Lj. Osnovno šolo je obiskoval v Selcih, nato “glavno šolo” v Škofji Loki, gimnazijo 1866-70 v Kranju, 1870–4 v Lj., kjer je maturiral 6. avg. 1874. V Lj. mu je bil učitelj za zgodovino profesor Heinrich. Od jeseni 1874 do poletja 1878 je bil na univerzi na Dunaju, kjer so mu bili za zgodovino učitelji Büdinger, Fournier, Lorenz, Sickel in Zeissberg, za geografijo Simony, za slavistiko pa Miklošič. Od Slovencev so mu bili na Dunaju po stroki tovariši Apih, Orožen, Vrhovec in Vrhovnik, ki spadajo z Rutarjem in Kaspretom v prvo generacijo slovenskih zgodovinarjev, pripravljenih za svojo stroko na visokih šolah. Profesorske izpite iz zgodovine in zemljepisja kot glavnih predmetov s slovenskim in nemškim učnim jezikom je K. prestal v okt. 1879 oziroma v febr. 1880. Ocena domače naloge iz zgodovine (Prva makedonska vojna) pravi med drugim: “Učena disertacija, obsegajoča 194 strani in 634 opazk, zasluži brezpogojno pohvalo, kakršna se le silno redko more izreči podobni domači nalogi.” Doktorat filozofske fakultete na Dunaju je dosegel z disertacijo “Griechisch-makedonische Angelogenheiten während des zweiten Punischen Krieges” prom. 5. nov. 1881. Od 13. apr. 1880 do 13. apr. 1881 je bil K. poizkusni kandidat na gimnaziji v Lj., od 3. okt. 1881 do konca 1883 suplent na gimnaziji v Gorici, od 23. avg. 1883 do dec. 1887 stalni profesor ženskega učiteljišča pravtam. Iz političnih razlogov – iz Kopra so premestili v Gorico istrskega narodnega borca Vjakoslava Spinčića, v Istro pa odstranili iz Gorice, kjer se je po mnenju vlade preveč pečal z nekim “idijomom”, t. j. slovenščino – je bil imenovan K. 30. dec. 1887 za profesorja na učiteljišču v Kopru. Tu je ostal do okt. 1890 in bil od 22. marca 1888 do 27. maja 1889 tudi nadzornik za slovenske in hrvatske osnovne šole koprskega okraja. Te službe je bil na lastno prošnjo razrešen. Radi rahlega zdravja je tudi zaprosil za premestitev iz Kopra nazaj v Gorico, čemur se je ugodilo. Od okt. 1890 pa do upokojitve v nov. 1911 je bil zopet profesor na ženskem učiteljišču v Gorici. Zatem je živel v Gorici do izbruha vojne z Italijo v maju 1915, nato v Selcih, od sept. 1915 do dec. 1918 na Dunaju, nato zopet v Selcih, od nov, 1919 do smrti v Lj.

K.-ovo delo na področju zgodovinske vede se giblje v glavnem v dveh smereh: a) zbiranje, kritična obdelava in objava pisanih zgodovinskih virov, b) na podlagi teh napisane razprave in študije. Poglavitna domena K.-ovega znanstvenega dela v obeh označenih smereh je srednjeveška zgodovina Slovencev ter njihovega nekdanjega in sedanjega ozemlja. V najstarejšo dobo slov. zgodovine segajo že prve K.-ove razprave, ki kažejo že vse značilnosti njegovega znanstvenega dela: kritična uporaba obravnavani temi sodobnih pisanih virov ob najožjem naslonu nanje, obračun s starejšo nekritično, posebno domačo literaturo, pregleden, na kronološki red dogodkov oprt prikaz. Svoje prve razprave je objavljal K. največ v obeh slov. literarnih mesečnikih LZ in Kresu ter v LMS; za sodelovanje pri LZ ga je pridobil Fr. Levec, za sotrudništvo pri Kresu pa Sket (Slovenci za Karola Velikega, LZ 1882; Hrvatsko-slovenska vstaja pod panonskim Ljudevitom, Kres 1882; Odlomek iz slov. zgodovine devetega stoletja, LMS 1882/3; Nekateri lj., kranjski in kamniški meščanje pod Friderikom Tirolskim, LMS 1882/3). Za te in druge svoje razprave je zbral K. gradivo deloma že v svojih visokošolskih letih. Vmes je pisal za Kres 1882–5 kritične ocene novejših pojavov v takratni slov. historiografiji (Rutar, Dimitz, Sila, Šuklje, Lavrenčič, Koblar, Stare, Fekonja). Te prve razprave in doneski so pridobili K.-u že tolikšen glas, da mu je SM ob priliki jubileja 1000 letnice smrti sv. Metodija poverila sestavo “Spomenice tisočletnice Metodove smrti” (Lj. 1885, 176 str.), ki je K.-ovo prvo večje sintetično delo in po vsebini prav za prav zgodovina Slovencev in njihove zemlje v 9. stol. Nadaljevanje znanstvenega dela iz prvih let službovanja v Lj., oz. Gorici sta še dve večji razpravi: Doneski k zgodovini devetega stoletja, Kres 1886; Ob osebnih imenih pri starih Slovencih, LMS 1886. Službovanje in pouk na učiteljiščih v Gorici in Kopru je K.- a privedlo tudi k delu na pedagoškem polju. Ob pomanjkanju primerne slov. učne knjige je K. sestavil učbenik Vzgojeslovje (Lj. 1890, MS, 144 str.) in predhodno objavil v UT 1886 Odlomke iz vzgojeslovja. L. 1888-90, ki jih je K. preživel v Kopru, so v znanstvenem pogledu manj plodna. Malo istrsko mesto mu ni moglo dati večjih pobud, vrhu tega ga je služba šolskega nadzornika vrgla v popolnoma drugačno življenje in mu tudi na zdravju škodovala. Premestitev v Gorico 1890 pomeni nov dvig K.-ovega znanstvenega dela. Najdba gradiva iz nekdanjega arhiva freisinških škofov v Škofji Loki (prim. LZ 1887, 379) ga je napotila k podrobnejšemu študiju preteklosti nekdanjega ozemlja freisinških škofov na Gorenjskem, ki je obnem domovina K.-a in njegovega rodu. Na podlagi tega gradiva, ki je prešlo deloma v K.-ovo osebno last, deloma v last lj. muzejskega arhiva, je poleg nekaterih manjših študij in doneskov (Denar in njegova vrednost okolo Škofje Loke v minulih dvej stoletjih LZ 1891; Zgodovinski pobirki iz boškega okraja, IMK 1892; Nekoliko črtic o turških vojskah, IMK 1893; Loško gospostvo leta 1630, IMK 1897) napisano glavno K.-ovo tozadevno delo Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja (Lj. 1894, MS, VI+ 368 str.). Publikacija obsega v obliki regest gradivo za zgodovino nekdanjih freisinških posestev na Gorenjskem od začetka 16. do konca 18. stol. Po povratku v Gorico se je K. z novo vnemo lotil sistematičnega zbiranja gradiva za starejšo zgodovino Slovencev in vzporedno s tem sestavljanja od kritične in sintetične strani obdelanih poglavij iz naše srednjeveške zgodovine. Nova IMK, ki jih je kot protiutež nemškim MMK ustanovil in urejeval K.-ov prijatelj in ožji rojak Anton Koblar, so našla v K.-u vnetega sotrudnika. S Koblarjem sta imela tudi namen, ustanoviti Slov. zgodovinsko društvo, kajti takratno Muzejsko društvo za Kranjsko je bilo napol v nemških rokah. V IMK je K. objavljal v obliki regest gradivo za zgodovino Slovencev v 9. stol. (Regesti k domači zgodovini, 1894), pa tudi poglavja in doneske iz starejše slov. politične in kulturne zgodovine (1893: Slov. “mansus” in slov. “hoba”; 1895: Iz domače zgodovine I, Oblast Vzhodnih Gotov; 1896: Iz domače zgodovine II–IV, Kdaj so Slovenci prišli v svojo sedanjo domovino; 1896: Iz domače zgodovine V–VI, Oglejski in gradeški škofje v začetku srednjega veka; 1897: Iz domače zgodovine VII, Doba od 843–67; 1898: Iz zgodovine Jugoslovanov v šestem stoletju po Kr.; 1899: Cesar Arnulf kot vladar v slovenskih pokrajinah; 1900: O bojih med krščanskimi in poganskimi Slovenci v osmem stoletju, O treh tržaških škofih, imenovanih Johannes; 1901: Zgodovinske črtice o kranjski deželi, Prvi nastop Slovencev v zgodovini). Vzporedno s temi objavami v IMK, ki kažejo, kako je K. v teh letih sistematično pripravljal gradivo in mislil na sintetičen prikaz starejše slov. zgodovine, gredo še doneski, objavljeni drugod (LMS 1897 Črtice o naši domovini pred prihodom Slovencev; DS 1901: Neljubi gostje pred tisoč leti). Številne so iz teh K. ovih plodnih let tudi ocene in krajše notice v IMK (1895–7, 1900, 1903), LZ (1890–3, 1895–900) in Vjestniku kr. hrvatsko-slav.-dalm. zemaljskog arkiva (1899). Popularizaciji zgodovinskih izsledkov je namenjen spis Razširjanje krščanstva med Slovenci (SV, 45. zv., 1891).

Do obširne zgodovine Slovencev, ki jo je K., obenem z drugimi slov. zgodovinarji, po naročilu SM pripravljal, sicer ni prišlo, kajti odboru SM, ki je K.-u 1896 naročil obdelavo dobe500–1269, se je 1899 zgotovljeni spis, delo treh let, zdel preobširen in prestrokovnjaški. Tudi objavo gradiva za starejšo zgodovino Slovencev je književni odsek SM 1896 odklonil, češ, da bi tako strokovnjaško, strogo znanstveno delo bolje sodilo v IMK. Prav tako se je v okrilju Muz. društva izkazala objava gradiva za starejšo zgodovino Slovencev kot nemogoča. Pač pa je zasluga Jan. Ev. Kreka, ki je stalno in z največjim zanimanjem zasledoval K.-ovo znanstveno delo, da je Leonova družba v Lj., po posredovanju in razgovorih, ki so se vlekli od jeseni 1900, prevzela z odborovim sklepom 23. dec. 1901 izdajo K.-ovega življenjskega dela, Gradiva za zgodovino Slovencev. V odboru Leonove družbe je našla misel Gradiva vsestransko razumevanje in pristanek (pismo Krekovo 5. okt. 1900). Ob času, ko je K. započel z objavo Gradiva, je imel nabranega za kakih 10 zvezkov po 600–700 tiskanih strani, ki jih je nameraval objavljati v presledkih dveh do treh let. Prva knjiga je po tisku, ki se je vlekel preko leto dni (rokopis odposlan 15. marca 1902), izšla na jesen 1903 in obsega dobo od 501–800 (LXXX + 416 str.). Druga knjiga je izšla 1906 (801–1000, LXXXIV + 516 str.), tretja 1911 (1001–1100, LXXXIII + 332 str.), četrta po tisku, ki se je vlekel ves čas vojne dobe, 1920 (na ovoju 1915, obsega dobo 1101–200, CXVI +648 str.), peta kot posmrtno delo v redakciji M. Kosa 1928 (obsega dobo 1201  16, LVIII + 588 str.). Po vsebini so vse knjige urejene enako: uvod podaja v lahko razumljivi pripovedujoči obliki politično, cerkveno in kulturno zgodovino obdobja, obravnavanega v dotični knjigi Gradiva; kritičen pregled pripovedujočih virov; gradivo v obliki obširnih regest v slov. jeziku s pritegnitvijo originalnega besedila in navedbo literature ter kritičnim aparatom; končno osebni, krajevni in stvarni registri. Ob sistematičnem delu za Gradivo, ki je bilo poslej glavno zanimanje K.-ovega znanstvenega dela vse do smrti, so nastali še nekateri manjši doneski in članki, objavljeni posebej (Krajevna imena v starih listinah, IMK 1908; Topografične drobtine, ČZN 1911 in 1915; O najstarejših Turjačanih, Carn. 1912; Neka ženitovanjska pogodba iz 13. stoletja, Veda 1913; O ustanoviteljih Zatiškega samostana, ČJKZ, I, 1919; Nekoliko opazk [z ozirom na oceno J. Mala o Gradivu IV], Čas 1920; Opazke k Iv. Lahovemu romanu Angelin Hidar, Čas 1924). Članek Oglej in ondotna bazilika (DS 1907) je nastal na prošnjo goriškega nadškofa Fr. B. Sedeja, ki se je takrat zavzemal za ohranitev oglejske bazilike in popularizacijo njene preteklosti. Slučajnostni najdbi je pripisati postanek literarno-zgodovinskega doneska Rokopis Simona Jenka (DS ).

V prvih letih stoletja se je K. začel podrobneje zanimati tudi za zgodovino Goriškega, ki mu je postalo druga domovina. Tudi v doneskih za zgodovino Gorice in Goriškega leži poudarek v kritični objavi in predelavi arhivalnega gradiva in ob strogem naslonu nanj napisanih člankih in razpravah. Dokumentarnega značaja je prva K.-ova objava te vrste, Iz arhiva grofa Sig. Attemsa v Podgori (IMK 1902 in 1903, Vjestnik kr. hrvatsko-slav.-dalm. zemaljskog arkiva 1904). Gradivo za zgodovino Goriškega je K. zbiral in kritično obdeloval posebno za časa neprostovoljnega bivanja na Dunaju (1915–1918), ki ga je uporabil za čim intenzivnejše delo tamošnjih arhivih. Iz dunajskih arhivalnih študij so izšli sledeči doneski za zgodovino Goriške: Najstarejši statut mesta Gorice (Carn. 1916); Zgodovinske drobtine iz Goriške (Čas 1920; za zgodovino Svete Gore pri Gorici, Mirna, Štivana, Biljane in Ločnika); K zgodovini Gorice v srednjem veku (GMS I 1920, II/III 1923, IV/VI 1924/5, VII/VIII 1926/7); Iz zgodovine devinskih gospodov (RDHV I, 1923); Goriška Brda v srednjem veku (Jadranski almanah za l. 1923); Solkan veku (Jadr. alm. za l. 1924); Prebivalstvo Gorice v kasnem srednjem veku (Jadr. alm. za l. 1925–30, posmrtno). Pa tudi za druge dele slovenske zemlje je K. v svoji dunajski dobi zbiral in objavljal bogato gradivo, n. pr. K zgodovini trga Žalca (ČZN 1918); Doneski za krajevne kronike (ČZN 1919, za zgodovino Celja, Maribora, Viltuša in Vuzenice; ČZN 1920 in 1921 za zgodovino Slovenjgradca, Ptuja, Planine, Kunšperka, Rogatca in Konjic). Vso dobo izdajanja Gradiva od leta 1903 je K. objavljal še ocene, referate in krajše beležke v DS 1910, 1915, Vedi 1914, Carn. 1915, seznanjal pred vojno Slovence s pojavi v srbski in hrvatski historiografiji (IMK 1903, Slovan 1911, Veda 1912), po vojni pa Srbe z našo preteklostjo in historiografijo (PKJIF 1921, Brastvo 16, 1922, 17, 1923). Med pripravami za objavo pete knjige Gradiva za zgodovino Slovencev je K.-a prehitela smrt.

Prim.: Jos. Mal, Čas 1924, 169 (z bibliografijo); Drag. Lončar, GMS IV/VI, 1924/5, 47 (z bibliografijo) in LZ 1924, 575; Lj. Hauptmann, ČJKZ V, 153; Fr. Kovačič, ČZN 1924, 126; F. Šišić, Jugoslavenska Njiva, 1924, 1. knjiga, 281; L. Tesnière, RES IV, 318; A. B., Spomini na prof. dr. K., UT 1924, št. 15; S 1924, št. 64; Jutro 1924, št. 65; SN 1924, št. 63; Mladika 1924, 277; P 1924, 153; dr. J. D., KMD 1925, 105. – Korespondenca v lasti podpisanega. – Slike: M 1924, 277; KMD 1925, 105 (slika iz dobe ok. 1912); GMDS IV/VI, 1924/25, 48 (slika z dne 3. dec. 1922); Gradivo za zgodovino Slovencev, V. knjiga (risba A. G. Kosa); ASK 41 (slika z dne 3. dec. 1922). M. K.

Kos Franc, zgodovinar, r. 24. dec. 1853 v Selcih pri Škofji Loki, u. 14. mar. 1924 v Lj. Oče Janez, kmet, mati Elizabeta Krek. Osn. š. je obiskoval v Selcih pri Škofji Loki, gimn. v Kranju in Lj. (1866–74). Na U na Dunaju (1874–78) je študiral zgod., zemljepis in slavistiko. Njegovi učitelji so bili tudi znani zgodovinarji O. Lorenz, T. Sickel, H. Zeissberg in F. Miklošič. Okt. 1879 in febr. 1880 je opravil prof. izpite in z nalogo Griechisch-makedonisehe Angelegenheiten während des zweiten Punischen Krieges na Dunaju promoviral (5. nov. 1881). Eno leto (1880–81) je bil poizkusni kandidat na gimn. v Lj., od 3. okt. 1881 do konca 1883 suplent na gimn. v Gor. in nato do dec. 1887 stalni prof. ženskega učiteljišča prav tam. Ko so istrskega javnega delavca Vj. Spinčiča zaradi polit. razlogov premestili s koprskega učiteljišča v Gor., je moral tudi K. zaradi podobnih razlogov zapustiti Gor. Na učiteljišču v Kopru je bil do okt. 1890, tu je deloval tudi kot nadzornik za slov. in hrv. š. v okraju Koper. Prošnja za preselitev v Gor. je bila uresničena in od okt. 1890 do nov. 1911 je spet poučeval na ž. učiteljišču v Gor. Do izbruha vojne z It. je živel v Gor., nato v Selcih, na Dunaju (od sept. 1915 do dec. 1918), spet v Selcih in nato do smrti v Lj. K. sodi v vrsto tistih slov. izšolanih zgodovinarjev, ki so bili rojeni sredi 19. stol. in so ob študiju na avstr. U spoznali moderno tehniko raziskovalnega dela na zgod. ter »pometli z dotedanjim diletantizmom in pravzaprav šele utemeljili slov. zgodovinsko znanost« (B. Grafenauer). Poleg K. so ji pripadali še F. Šuklje, A. Kaspret, S. Rutar (gl. čl.), J. Apih in I. Vrhovec. Med njimi je bil K. najpomembnejši, čeravno mlajši, »dosledno je sledil svojemu cilju – sistematičnemu zbiranju virov za slov. srednjeveško zgodovino v celoti, uveljavljanju slov. zgod. koncepcije, pripravljanju znanstvene obravnave slov. zgodovine do 10. stoletja; gotovo je bil med vsemi tudi najbolj kritičen in menda tudi najbolj dosleden pri uveljavljanju slov. jezika v znanosti« (B. Grafenauer). Taki srečni okoliščini se pridruži pri Slov. tudi pojav pravega revijalnega tiska, ki ga predstavljata predvsem od 1881 dalje LZ in clc. Kres. K. postane sodelavec revij in 1882 izideta prvi njegovi razpravi Slovenci za Karola Velikega (LZ 1882) in Hrvatsko-slovenska vstaja pod panonskim Ljudevitom (Kres 1882), ki sta nakazali vse značilnosti njegovega znan. dela: »kritična uporaba v obravnavani temi sodobnih pisanih virov ob najožjem naslonu nanje, obračun s starejšo nekritično, posebno domačo literaturo, pregleden, na kronološki red dogodkov oprt prikaz« (M. Kos). Tako začenja K. svoje znan. delovanje, ki traja neumorno do konca življenja. Vsebinsko je ta napor mogoče porazdeliti predvsem na tri vsebinska poglavja: a) razprave iz srednjeveške zgod., ki so objavljene v raznih slov. tiskih in samostojno (v nem. za razliko od ostalih slov. zgod. ni objavljal; v srb. prevodu sta izšla 1922 in 1923 v bgd Bratstvu članka o starejši slov. zgod. ter o reformaciji pri Slov.) in kot uvod v štiri zvezke njegovega življenjskega dela Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku ter razprave, ki so posvečene lokalni zgod., predvsem področjema, ki sta najtesneje povezani z njegovim življenjem, b) rodnemu loškemu okraju in c) Goriški. V slov. srednjeveški zgod. so K. zanimala predvsem vprašanja o naselitvi Slov. v sedanji domovini, tako je objavil študije o razmerah na slov. zemlji pred prihodom Slov. (Črtice o naši domovini pred prihodom Slovencev, IMS 1897; Oblast vzhodnih Gotov, IMK 1895; Oglejski in gradeški škofje v začetku srednjega Veka, IMK 1896), postavil je naselitev v jsl. okvir in dokončno zavrnil teorije o avtohtonosti Slov. (Kdaj so Slovenci prišli v sedanjo domovino, IMK 1896; Iz zgod. Jugoslovanov v šestem stoletju, IMK 1898; Prvi nastop Slovencev v zgodovini, IMK 1901), itd., obravnaval je Slov. v času pokristjanjevanja (že omenjena razprava v LZ 1882; O bojih med krščanskimi Slov. v osmem stoletju, IMK 1900, itd.), zlasti veliko pozornost je posvečal 9. stol. (poleg omenjene razprave v Kresu 1882 še Odlomek iz slov. zgodovine devetega stoletja, LMS 1882–83; Doneski k zgod. devetega stoletja, Kres 1886; Iz domače zgodovine: doba od 843 do 867, IMK 1897; Cesar Arnulf kot vladar v slov. pokrajinah, IMK 1899, itd.). Kot nasledek dvajsetletnih raziskav je 1902 sledila objava prvega zvezka že omenjenega Gradiva, s katerim je pričel sistematično objavljati vire za slov. zgod. sred. veka v obliki regestov. V prvem zv. je objavil regeste za čas od 501 do 800, drugi zv. (1906) prinaša od 801 do 1000, tretji (1911) od 1001 do 1100, četrti (1920) od 1101 do 1200; peti zv., ki prinaša regeste za čas od 1201 do 1246, je izšel po K. smrti, za tisk ga je pripravil njegov sin Milko. K-ova zbirka vsebuje okoli 4000 dokumentov (regestov) ter K. uvode k prvim štirim knjigam, v njih obravnava predvsem historično geografijo, polit. in cerkv. razmere. Knjiga, ki pomeni po besedah B. Grafenauerja najvidnejši rezultat dela tiste generacije slov. zgodovinarjev, ki so delovali po letu 1880, je pomembna tudi za jsl. zgod. Z njo je pri Slov. prevladal »slov. zgodovinski koncept« proti deželnemu (podajanje slov. zgod. v okviru posameznih področij, ki so sestavljala slov. etnični prostor). K. je bil zagovornik tega koncepta in ga je sintetično prikazal v svoji prvi samostojni knjigi Spomenica tisočletnice Metodove smrti (Lj. 1885) ter v rokopisu o slov. zgod. v času od leta 500 do 900 (1899), ki ga pa zaradi nesoglasja z izdajateljem (Slov. Matica) ni dokončno pripravil za tisk. Poslej se je posvetil delu pri Gradivu, delo je bilo povezano z velikim žrtvovanjem (ureditev lastne knjižnice itd.), saj je bila to naloga, ki so jo opravljale sicer institucije. Samo pri državnem arh. na Dunaju je med svojim začasnim bivanjem (1915–18) izpisal 5000 regestov in neobjavljenega arh. gradiva za slov. zgod. od 13. do 15. stol. Del tega gradiva je v obliki člankov tudi objavil. Iz razprav o lokalni zgod. izstopata dve slov. pokrajini: Škofja Loka in okolica ter Goriška. Tako je v Gor. (v neki trgovini) slučajno prišel do dela arh. freisinških škofov v Škofji Loki. Po njem je nastalo več razprav ter samostojna knjiga Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja (Lj. 1894). Za goriško zgod. se je začel bolj živo zanimati od leta 1900, potem ko se je tu 1890 ustalil, si ustvaril dom in se v Gor. aktivno udeleževal slov. javnega življenja. Med Objavami tega vsebinskega sklopa omenimo: Iz arhiva grofa Attemsa v Podgori (IMK 1902; Vjestnik kr. hrvat.-slav.-dal. zemaljskog arkiva, 1904), Najstarejši statut mesta Gorice (Carniola 1916), Narodnost Goričanov v srednjem Veku (Gorica 3. dec. 1912, št. 97), K zgodovini Gorice v srednjem veku (GMS, 1–7, 1920–27), Zgodovinske drobtine iz Goriške (Čas 1920), Iz zgodovine devinskih gospodov (RDHV, 1923), Goriška Brda v srednjem veku (JAlm 1923), Solkan V srednjem veku (JAlm 1924) in Prebivalstvo Gorice v kasnem srednjem veku (JAlm 1925–30), ki je izšla posmrtno. K. je spisal nekaj člankov o zgod. tudi drugih slov. krajev, več ocen In objavil krajše referate ter beležke. Za potrebe š. je objavil učbenik Vzgojeslovje (Lj. 1890), ki je sledil nekaterim predhodnim objavam (UT 1886). K. bibliografija šteje preko sto naslovov, poleg zgod. člankov in razprav je napisal tudi nekaj jezikoslovnih v zvezi z osebnimi in krajevnimi imeni ter literarnozgod. prispevke (npr. Rokopis. sl.mona Jenka, DS 1903). Poseben poudarek velja tudi K. javnemu delovanju v Gor., tu se je kmalu vključil v slov. družbo. 1882 je ob dvajsetletnici čitalnice objavil v Soči (št. 50–1) njeno zgod. Kasneje je deloval v načelstvu Goriške ljudske posojilnice oz. Centralne posojilnice. V razvoju slov. zgodovinopisja pripada (po B. Grafenauerju) K. podobno mesto, kot ga imata Franjo Rački za Hrvate in Ilarion Ruvarac za Srbe. Njegova velika zasluga je prizadevanje za historično kritiko, za rabo zgod. virov in za upoštevanje zgod. dejstev. K. je v zgodovinarja vzgojil svojega sina Milka (gl. čl.), njegov sin Gojmir Anton (gl. čl.) pa je eden najpomembnejših slov. slikarjev 20. stol. Na rojstni hiši je bila ob 100-letnici rojstva odkrita spominska plošča. K-ov osebni arhiv hrani SAZU v Lj. Bil je dopisni član JAZU v Zgbu, častni član Muzejskega društva za Slov. (že v 90. letih je nameraval skupaj z zgod. Ant. Koblarjem ustanoviti Slov. zgod. društvo, ker je bilo Muzejsko društvo za Kranjsko na pol v nem. rokah), Leonove družbe v Lj. in Zgod. društva v Mrb. ter podpreds. Znanstvenega društva za humanistične vede v Lj.

Prim.: M. Kos, SBL I, 525–27 (z bibliografskimi podatki); D. Lončar, GMS 1924/25, 47–54; JAlm 1925/1930, 27–29; KolGorM 1922, 33 in 1925, 92; M 1924, 227; KolGMD 1925, 59; Gabršeek I, 218, 538–39 in II, 388; Soča 9. jan. 1954, št. 2; B. Grafenauer ZČ 1954, 118–24; Isti, ZČ 1981, 15–27; Isti Kron 1980, 10–13.

B. Mar.