Korošec, Anton (1872–1940)

Korošec Anton, politik, r. 12. maja 1872 v Biserjanah pri Sv. Jurju ob Ščavnici, je obiskoval ljudsko šolo najprej doma, 1883–4 v Ptuju, gimn. 1884–5 v Ptuju, 1885–92 v Mariboru kot gojenec dij. semenišča; nato študiral bogoslovje v Mariboru do 1896, ord. 25. jul. 1895, služboval kot kaplan na Sladki gori pri Ponikvi od 5. avg. 1896 do 1. marca 1897, v Marenbergu do 30. apr. 1898, učni prefekt v dijaškem semenišču v Mariboru do 5. jan. 1902, promov. za doktorja bogoslovja 11. jul. 1905 v Gradcu. V Mariboru so imeli višješolci slov. dijaško društvo (predsednik Žolger), v katerega je bil K. sprejet že kot četrtošolec. Sodeloval je pri literarnem listu dij. semenišča in dopisoval v SGp; kot bogoslovec se seznanil s Krekom, sodeloval pri listu bogoslovcev “Lipici” s sociološkimi članki, pisal v S (prvi članek o celjski gimn. deloma konfisciran), bil 1894 preds. društva marib. bogoslovcev “Slomšek”, a moral odložiti prodsedstvo zaradi nasprotovanja literarne struje. (Prim. M. Munda v ČZN XXIII, 130 nsl.) Kot kaplan dopisoval S in pisal v SGp (šifra: –o–), od prihoda v Maribor sodeloval tudi pri Südsteier. Post (rubrika: Polit. Rundsehau). Od 1. maja 1898 urednik SGp, ki ga je prevzel s 1700 naročniki in ga dvignil v par letih na 4000. Kot urednik zaradi napadov na Nemce v člankih in pesmih (lastnih!) obsojen na 6 tednov zapora, od cesarja pomiloščen na 1000 gl. globe. Okrog K. in njegovih tovarišev Jerovška in Kovačiča (trije “risi”) so se ok. 1900 zbirali mladi, s tedanjim polit. mrtvilom in slogaštvom nezadovoljni duhovniki ter se uveljavljali na shodih in po društvih. Zoper nemškutarskega “Štajerca” so ustanovili maja 1901 polit. 14 dnevnik “Naš dom”, ki ga je nekaj časa urejeval K. Koj od začetka se je razširil v 10.000 izvodih in postal glasilo katol. mladin. gibanja na Štajerskem. K. je nastopal vedno odločneje na polit. shodih hi zlasti na ustanovnem zboru kat. polit. društva v Sl. Bistrici 9. jun. 1901 ostro obsodil tedanjo slov. politiko na štajerskem ter zahteval ustanovitev odločno kat. slov. kmetske stranke. Ta nastop je zbudil živahnejše gibanje na obeh straneh in pri deželnozborskih volitvah jeseni 1902 je nastopil v okraju Ljutomer–Ormož–G. Radgona kot kandidat proti Kočevarju tudi K., a radi nasprotovanja škofa Napotnika propadel. K. in njegovi prijatelji so se poslej še intenzivneje posvetili organizaciji mladine v Mladeniških in Dekliških zvezah, ki so dobile svoje središče v pododboru Slov. kršč.-socialne zveze v Mariboru. Kljub napredujoči polk. ločitvi štajerskih Slovencev je bil po Žičkarjevi smrti jeseni 1905 postavljen za skupnega kandidata K., vendar so nekateri naprednjaki vztrajali pri svojem kandidatu Rebeku. V hudem boju s tem in zlasti z nemškutarjem Wratschkom je bil 29. maja 1906 izvoljen K. za poslanca 5. kurije v avstr. drž. zbor, ki mu je pripadal do konca monarhije.

Končna ločitev duhov se je izvedla na Štaj., ko so jeseni 1906 ustanovili mladi liberalci (Spindler, Kukovec, Karba i. dr.) v Celju Narodno stranko za Štajersko. Katoliški Slovenci so v odgovor najprej izpremenili dotedanji pododbor SKSZ v samostojno Slov. kršč.-soc. zvezo za Štajersko, katere predsednik je postal K., 21. jan. 1907so pa ustanovili svojo politično stranko pod imenom Slov. kmečka zveza za Štajersko (predsednik Roškar, v odboru poleg drugih K.). Ta je začela z intenzivnim, zlasti tudi gospodarskim dolom in zmagovito nastopila maja 1909 pri volitvah v štaj. dež. zbor. Pri teh je bil v splošni kuriji izvoljen tudi K. in postal predsednik Slov. kluba v dež. zboru. Kot tak je zahteval decembra 1909 združitev slov. dela Štajerske in Koroške z ostalimi jugoslov. Pokrajinami v eno upravno celoto in začel febr. 1910 zaradi Slovencem krivičnega postopanja nemške večine obstrukcijo, ki je skoraj za vedno onemogočila delo dež. zboru. Med njo je priborit Slovencem gospodarsko šolo v Št. Jurju ob j, ž. in meščansko šolo v Žalcu; ta se pa ni otvorila.

V drž. zboru je bil K. podpredsednik Slov. kluba in kesneje Hrvatsko-slovenske zajednice ter ponovno član avstr. delegacije na Dunaju in v Budimpešti. Vodil je L 1910 obstrukcijo v proračunskem odseku drž. zbora proti ustanovitvi ital. univerze v Trstu in potem zoper razmere na Hrvatskem (Ćuvajev režim). Ko je jel dr. Šusteršič zaradi oportunistične politike izgubljati zaupanje zlasti izvenkranjskih Slovencev in je 4. marca 1914 odložil predsedstvo Hrvatsko-slovenskega kluba, je bil izvoljen za predsednika K. Med vojno je politično življenje oživelo šele po Adlerjevem atentatu na ministrskega predsednika Stürgkha in še bolj po smrti cesarja Franca Jožefa 21. nov. 1916. K. je sklical 28. nov. 1916 v Gradcu sejo Hrv.-slov. kluba, kjer so kljub Šusteršičevemu odporu sklenili tesnejše politično sodelovanje s Čehi. Ko so se pred otvoritvijo parlamenta 29. maja 1917 vsi jugoslov. poslanci združili v Jugoslovanski klub, je bil K. izvoljen za predsednika. Na Krekov predlog je sklenil Jugoslov. klub, podati ob zopetni otvoritvi parlamenta 30. maja 1917 posebno državnopravno deklaracijo. To “majsko deklaracijo” je prebral K. kot klubov predsednik, dasi ga je tik pred sejo skušal min. predsednik Clam-Martinc pregovoriti, naj bi klub deklaracije ne pedal, češ da bo slabo vplivala na zunanji svet. Majska deklaracija jo postala izhodišče velikega narodnega gibanja, zlasti ko sta se na pobudo škofa Jegliča izjavili zanjo obe glavni slovenski stranki. Pogreb nenadno umrlega dr. Kreka (13. okt. 1917) se je razvil v veličastno jugoslovansko manifestacijo, kjer je ob odprtem groba govoril K., pričenši s pomembnimi besedami: “Dvignite glave, ker bliža se vaše rešenje!” Med tem je bil dozorel prelom med Šusteršičevo in Krek-K.-evo strujo v SLS. Dasi je bil od strankinega vodstva za kranjskega delegata določen dr. Šusteršič, je 13. nov. 1917 klubova večina izvolila K., nakar je Š. s poslancem Jakličem izstopil iz kluba ter hotel razdružiti stranko. Toda proti njemu se je postavil škof Jeglič in za predsednika reorganizirani SLS je bil 27. dec. 1917 izvoljen prelat Andrej Kalan, za načelnika VLS pa K.

Po K.-evi avdijenci pri cesarju Karlu 18. junija 1917 je na ondi izraženo željo Jugoslovanov padla Clam-Martiniceva vlada; vladar je K. vabil v novo Seidlerjevo vlado, kar je klub soglasno odklonil, vendar je sklenil z vsemi glasovi proti dvema (Hladnik in Prodan) glasovati za proračunski provizorij. Kmalu pa je prešel Jugoslov. klub, tesno zvezan s Čehi, v vedno ostrejšo opozicijo, spretno izrabljajoč zunanje-politične dogodke (Wilsonov nastop, mirovna pogajanja v Brest-Litowsku). Spomladi 1918 se je razvilo živahno deklaracijsko gibanje po vsej Sloveniji. Vršili so se na prostem veliki tabori, kjer je govoril v prvi vrsti K.; največja manifestacija je bila 23. in 24. marca v Lj., ko so zastopnice slov. ženstva izročile K. knjige z nad 200.000 podpisi za majsko deklaracijo. Svoja agitacijska pota je. usmerjal K. vedno bolj tudi na Hrvatsko, v Dalmacijo in Bosno ter na Češko. Po ponovnih K.-evih razgovorih s Hrvati in Srbi v Zagrebu in Sarajevu so-sprejeli 3. marca. 1918 v Zagrebu deklaracijo tudi Hrvatje in muslimani, toda radikalizirano – brez “habsburškega žezla” –, dočim so člani Hrv.-srbske koalicije in bosanski Srbi stali še ob strani. O priliki odkritja spominske plošče dr. Kreku v Št. Janžu se je ustanovil 16. avg. v Lj. Narodni svèt, čigar predsednik je postal K. Ko se je bližal razpad monarhije in je zunanji minister Burian vabil vojskujoče se države na mirovne razgovore, je 2. okt. 1918 K. prečital v drž. zboru izjavo jugoslov. politikov sklenjena 24. sept. v Zagrebu, da more A.-O. govoriti le v imenu Nemcev in Madžarov, ostali narodi monarhije pa zahtevajo zase popolno pravico samoodločbe. Po bolgarski kapitulaciji so 4. okt. tudi Avstro-Ogrska, Nemčija in Turčija prosile za mir, nakar se je 5. in 6. okt. ustanovilo v Zagrebu Narodno Vijeće Slovencev, Hrvatov in Srbov, v katero je vstopila 8. okt. tudi Hrv.-srb. koalicija, za predsednika pa je bil 17. oktobra  izvoljen K. Cesarjev manifest o federalizaciji Avstrije z dne 16. okt. 1918 je N. V. odklonilo in zahtevalo zedinjenje vsega naroda SHS ne glede na kakršnekoli meje v neodvisno državo. V tem zmislu je 21. okt. pozdravilo Wilsonov odgovor, ki priznava težnje Jugoslovanov po svobodi, in se pripravljalo na prevzem državne oblasti, ki se je izvršil po kapitulaciji Avstro-Ogrske 29. okt. 1918, ko je postal K. “šef eksekutive za vse jugoslovanske pokrajine”.

Videč, da se bliža konec vojne, hi so ga pa pričakovali šele za spomladi 1919, je odšel K. 25. okt. 1918 s poslancem dr. M. Čingrijo in dr. Greg. Žerjavom, ki je za Jugosl. klub zbiral in obdeloval gradivo za polit. interpelacije, v Švico, ne kot odposlanec N. V., dasi v sporazumu z njim, da bi dobil zveze z inozemskimi politiki in se informiral o položaju. Par dni pred odhodom je poslal šef general. štaba Arz h K.-u dva višja častnika, naj bi člani Jugosl. kluba šli na ital. fronto bodrit jugoslov. vojake, kar je klub odklonil. Gen. Landwehr pa je v soglasju s cesarjem predlagal K.-u, naj bi sklenil premirje z Italijo, zato bi pa v šestih tednih demobilizirali laško fronto, če prevzamejo jugoslov. dežele dotlej nje preskrbo z živežem. Enako brezuspešno je skušal Lamasch kot designirani ministrski predsednik pridobiti K. tik pred odhodom v svojo vlado, ki naj bi po Lamaschevih besedah rešila ne monarhije, ampak “le glavo mlademu gospodarju”.

Prišedši v Ženevo, se je sešel K. najprej z ondi bivajočim Lazo Markovićem ter povabil takoj na razgovor Pašića in Trumbića. Prvi se je odzval Trumbić, popisal K.- u spor med Jugosl. Odborom in Pašićem ter prosil, da bi ga v imenu N. V. priznal za zastopnika avstroogr. Jugoslovanov pri zaveznikih. K. mu je dal le pooblastilo za sklepanje premirja in pogoje za premirje, kar je oboje poslal preko srb. poslaništva v Bernu, toda pooblastilo je prejel Trumbić prekasno, dočim so pogoji za premirje sploh izginili. Tako Trumbić ni bil pripuščen k versailleski konferenci o premirju in je srbski poslanik Vesnić brez ugovora pristal na njene sklepe, po katerih so Italijani zasedli v londonskem paktu jim obljubljeno ozemlje. Ker od Pašića le ni bilo glasu, je K. izročil 4. nov. zavezniškim vladam noto, v kateri je zahteval, da priznajo N. V. v Zagrebu kot vlado za Jugoslovane bivše monarhije, nje same za zavezniški narod in jugoslov. dobrovoljce za vojskujočo se stranko. Dokler se ne zedinijo s Srbijo in Črno goro v eno državo, naj jih zastopa pri zavezniških vladah dr. Trumbić. Naslednji dan, 5. nov., so prišli Pašić s šefi srbske opozicije (Trilković, Drašković, Marinković) in Trumbić z nekaterimi člani Jugosl. Odbora. K. se je sestal najprej s Trumbićem, ki mu je pojasnil prejšnje dogodke in razmerje s Pajićem, nato je obiskal slednjega, čigar mnenje je bilo, da mora Srbija zastopati vse Jugoslovane, a vzel bi tudi par zastopnikov N. V. v nekako komisijo za zunanje zadeve pri srbski vladi. Pri oficijelnih razgovorih naslednji dan sta K. in Trumbić zahtevala v prvi vrsti mednarodno priznanje N. V., za skupne zadeve pa naj se ustanove skupna ministrstva. Na to je pristal Pašić šele potem, ko je Drašković predlagal skupno vlado 17 ministrov za Srbijo in Jugoslovane bivše monarhije in se je Pasič zbal, da ne bi ostal v manjšini pred združenimi opozicijonalci in prečani. Ker so tudi Francozi silili k odločitvi, je drugi dan, 7. nov., sprejel K.-ev in Trumbićev predlog ter z noto z dne 8. nov. v imenu srbske vlade priznal N. V. za zakonito vlado Jugoslovanov bivše monarhije in, Trumbića za njenega zastopnika pri zaveznikih. Nato so sestavili skupno vlado 12 ministrov in objavili vse sklepe z lepim proglasom v tkzv. “ženevski deklaraciji”.

Iz Ženeve je prišel K. 13. nov. v Pariz, da poišče stikov s francosko vlado in ostalimi zavezniki. Prizadeval si je doseči priznanje nove jugoslov. države in vlade ter ugodno rešitev teritorijalnih vprašanj. V to svrho je obiskal predsednika Clemenceau-ja, zim. ministra Pichon-a, Wilsonovega zaupnika House-a, ameriškega, angleškega in italijanskega poslanika ter dr. Beneša, da bi on vplival v našo korist na Italijo. Od Pichon-a je zvedel, da je Pašić demisijoniral in s tem izigral ženevski pakt. Srbska vlada na Krfu (Protić) je namreč zvedela po Tresiću-Pavičiću, da je v N. V. prevladala Hrv.-srb. koalicija s Svetozarjem Pribičevićem, in je pričakovala zase ugodnejše rešitve v direktnem stiku z N. V. brez K.-evega posredovanja. Ko se je ta hotel vrniti v domovino, dolgo ni mogel dobiti potnih listov in spotoma je moral še v Veroni čakati dva dni. Tako se je K.-eva vrnitev zavlekla preko 1. decembra 1918, ko se je v Beogradu izvršilo zedinjenje in proglasila Kraljevina SHS.

V Lj. je K. prišel 2. dec. 1918 in se naslednji dan odpeljal v Beograd, kjer se je 20. dec. sestavila prva vlada nove države pod predsedstvom Stojana Protića. V tej vladi je imel K. podpredsedniško mesto in prevzel najprej oddelek za zaščito dete, 2. aprila 1919 pa ministrstvo za prehrano in obnovo zemlje, ki ga je vodil do nastopa Davidovićeve koalicijske vlade demokratov in socijalistov 16. avg. 1919. V novi Protićevi vladi je postal 19. febr. 1920 minister za promet; kot tak je zlomil komunistično splošno stavko in obdržal ta portfelj tudi v naslednji Vesnićevi vladi do sestanka ustavotvorne skupščine, oziroma nastopa Pašićeve demokratsko-radikalne vlade 1. jan. 1921. Vesnićevi vladi je K. predložil avtonomistični načrt ustave, ki je bil predložen tudi ustavotvorni skupščini kot oddvojeno mišljenje K.-evo. K. je tudi vplival na Protića, da je prevzel v svoj ustavni načrt Slovenijo kot samostojno pokrajino in slovenščino bet državni jezik. Od konstituante dalje je bil, zvest svojemu proticentralističnemu programu, kateri se je med tem razvijal v radikalnejšo smer, v opoziciji do nastopa Davidovićeve vlade opozicijskega bloka (Jugosl. klub, bosanski muslimani, demokrati) 27. julija 1924, v kateri je bil podpredsednik, minister za prosveto in namestnik ministra za vere (do 5. nov.). Po volitvah 18. marca 1923 je SLS dobila od 26 slav. mandatov 21, tako da je mogel K. poslej govoriti  “v imenu slov. naroda”. Na strankino željo je stopil sedaj v stik s Hrv. republ. seljačko stranko (HRSS) ter z njo in Jugoslav. muslim. organizacijo osnoval federalistični blok v Zagrebu. Njegovemu prizadevanju je v prvi vrsti zahvaliti, da so Hrvatje spremenili svojo abstinenčno taktiko in se s prihodom v skupščino jeli nagibati k realnejši politiki. Med tem se je ustanovil v parlamentu “ožji blok” (K., Davidović, Spaho), ki si je stavil nalogo, izvesti sporazum med Srbi, Hrvati in Slovenci, in čigar program je sprejela tudi HRSS, tvoreč z “ožjim blokom” takozv. “širši blok”. Po volitvah 8. febr. 1925, v katerih je SLS dobila 20 mandatov in je bil K. izvoljen tudi v Lj., je K. z Davidovićem, Radićem in Spahom osnoval v skupščini “blok narodnega sporazuma in seljačke demokracije”. Vsled tega je sledilo več vlad radikalov s hrv. selj. stranko in 1. febr. do 17. apr. 1927 vlada radikalov z SLS, v kateri pa K. sam ni bil. S predsednikom nove vlade Velijo Vukičevićem je 10. jul. 1927 sklenil na Bledu volivni sporazum (“blejski pakt”) in postal 23. febr. 1928 v Vukičevićevi koalicijski vladi notranji minister. Ko je notranje-politična kriza z atentatom Puniše Račića v narodni skupščini dosegla svoj višek, je po brezuspešnem poskusu generala Hadžića K. kot prvi prečan-ministrski predsednik sestavil 27. julija 1928 vlado četvorice (K., Vukičević, Davidović, Spaho) ter obdržal obenem portfelj notranjega ministra.

Kmalu pa se je parlamentarna rešitev krize izkazala za nemogočo in K. je 2. jan. 1929 podal ostavko, nakar je bila s kraljevim proglasom z dne 6. jan. 1929 vidovdanska ustava razveljavljena in nar. skupščina razpuščena. V novi vladi generala P. Živkovića je bil K. minister za promet do 5. avg. 1929, nato je prevzel ministrstvo za šume in rude, a 28. sept. 1930 je demisioniral. V začetku 1931 je bil kot predsednik Glavnega Zadružnega Saveza izvoljen za honorarnega profesorja za zadružništvo na kmetijski fakulteti univerze v Beogradu, kjer je začel predavati v letnem semestru 1931. — Prim.: Lončar, 73–129 passim; Erjavec, Zgod. kat. gib. na Slov., 279 nsl. passim; Šišić, Dokumenti o post. Kralj. SHS; Kranjec, Kako smo se zedinili, 1928; Mal, Slovenci v desetletju 1918–28; Žerjav, Ženevski pakt ali 1. dec.? ŽiS II, 674; Paulová, Jugoslav. Odbor, 1925; Korošec, Postanek Jugoslavije (predavanje v rokopisu); Hribar II (gl. kazalo); Šuklje III (gl. kazalo). Slike: ASK 109; IS 1925, št. 2, 4; 1927, št. 22, 35; 1928, št. 39; 1929, št. 35. S. Kranjec