Kordeš, Leopold (1808–1879)

Kordeš Leopold, publicist, pesnik in pripovednik, r. 6. nov. 1808 v Kamni Gorici Antonu Gogoli pl. Leesthalu, u. na Dunaju 3. dec. 1879. Študiral je gimnazijo v Novem mestu, filozofijo v Celovcu, služboval šest let pri artileriji in pehoti, bil 1837 kot invalid odpuščen in se naselil v Lj., kjer je okt. 1837 že sodeloval pri IB. Guverner Schmidburg je brez vednosti Sedlnitzkega dovolil izdajanje Carniolije, ki jo je K. urejeval od maja 1838 in bil tudi njen lastnik do nov. 1838, ko jo je prevzel Blaznik v last. Jul. 1838 je prosil, da bi smel z novim letom izdajati dvakrat na teden poljuden političen časnik Slovenske novice s tedensko literarno prilogo Zone. Prošnjo je lj. gubernij sicer priporočil, a v posebnem poročilu, ki ga je zahteval Sedlnitzky, sta se izrekla Sicard in Wagner proti dovoljenju, ker bi ne našel časopis pota do nevednega ljudstva in ker je K. po Metelkovem in Prešernovem mnenju premalo vešč slovenščine. Skupno z Blaznikom je ponovil prošnjo dec. 1838 samo za beletrističen list, na kar je Blaznik sam tudi brezuspešno še trikrat ponovil prošnjo (1839–40). Po izstopu iz uredništva Carniolije apr. 1840 je živel v Gradcu, na Dunaju in v Lj. v bednih razmerah, snoval literarna podjetja, dobil 1841 dovoljenje za izdajo časopisa v Solnogradu, a dobil odpoved, ko so izvedeli, da dela dolgove, iskal brez uspeha službo v uredništvih časnikov in žurnalov, dokler ni izdal Sedlnitzky ukaz, da se odpravi v domovino (dec. 1842). Začetkom 1843 je prišel zopet v Lj., prevzel uredništvo vsega zadnjega letnika Carniolije (1844) in bil v drugem polletju tudi njen lastnik. Od okt. 1845 do konca marca 1849 je bil urednik LZg in njene literarne priloge IB. Ko se mu je ponesrečila akcija za ustanovitev stalnega slov. gledališča v Lj. (1850), je odpotoval v Gradec, kjer je ustanovil in urejeval časopis za literaturo, umetnost, zgodovino … Der Magnet (1850–1) in bil glavni sotrudnik in urednik damskega modnega lista Iris in njegove literarne priloge (1852–4) ter nekaj časa drugi urednik Grazer Zeitung. Jeseni 1854 je dobil službo pri dvorni in drž. tiskarni, urejeval 1855 ilustrirani časopis Faust, za katerega je priskrbel tudi sotrudnike iz Kranjske (oba Costa, V. F. Klun), in 1855–6 list za tiskarje Gutenberg ter je ostal do smrti na Dunaju, a si želel nazaj v Lj., skušal 1855 menjati službo z V. F. Klunom in še 1870 je poročal Triglav (št. 4), da bo v Gorici ustanovljena Gözer Zg., ki jo bo urejeval K. – Pisal je pesmi, povestice, gledališka in literarna poročila ter domovinoznanske članke, ki jih je objavil večinoma v IB 1837–8, 1845 do 1849; Carnioliji 1838–40, 1844; BK 1858 do 1859, 1861, 1863–5; Magnetu (1850–1), Iris (1852–4), Faustu (1855–6), Vodnikovem spomeniku (120–7), LZg 1866–8 in drugod, Snovi za pripovedne pesmi in zlasti za povesti je pogosto zajemal iz Kranjskega, uporabljal naivne romantične rekvizite, rope, roparske umore, opisoval solzave in ginljive prizore in vpletel topografske in historične opise pokrajin. V izraževanju je bil neekonomičen, v karakterizaciji plitev in plehek, umetniškega oblikovanja ni bil zmožen, znal pa je pridobiti tudi boljše sotrudnike Joh. Nep. Vogla, Joh. Gabr.  Seidla, R. Puffa in dr. – V Carnioliji je objavil poročilo o prvem zvezku Korytkovih SPKN (I, 415), v katerem je zahteval izobraževanje vsakega posameznega slovanskega narečja, življenjepis N. I. Lippitscha (II, 109, 113), opisal lov na polhe (II, 137), po Linhartu Schreibekunst der alten Slaven (II, 169), Die Tracht der alien krainischen, Slaven (II, 177), Illyriens Alter (II, 197), Ueber Krains Kirchengemälde (II, 412), postojnsko jamo (1844, 301), ženitovanjske, krstne in pogrebne običaje Kranjcev oh Kolpi (1844, 274, 277), Langusove freske v stolnici (ib. 341, 345) in se zavzel proti Augsburger Allgemeine Zg. za gledališke interese Slovanov (ib. št. 35). V zadnjem letniku Carniolije je reproduciral 12 Goldensteinovih slik slov. narodnih noš iz Korytkove ostaline in jim dodal opis s slov. označbo posameznih delov. Posebno pažnjo je posvetil tudi lj. lokalnim zadevam v IB in vpeljal stalne rubrike, ki jih je večinoma sam pisal: Local-Fresken, Auswärtige Kunst- und Theaterrevue, biterarischer Courier, Industrieller Local-Cicerone z opisom važnejših lj. industrijskih in obrtniških podjetij, Local Interessen in po marčni revoluciji Signale aus der Gegenwart. V BK je objavil med drugim Kulturhistorisches über die alten Slaven in Krain (1861, 187, 191), opisal narodne običaje poljanske doline (1861, 131, 135), zgodovino lj. uršulinskega samostana (1865, 110, 113) in lj. gradu (1865, 130, 134). – V revolucijskem letu je sprejel v IB razne pesmi, ki so slavile novo dobo in sam zložil Märzveilchen, posvečene Anast. Grünu (105), se priznal v LZg (1848, 299) za čisto narodnega Kranjca, se zavzel za namestitev domačinov v službah na Kranjskem (IB 1848, 107), za ustanovitev lj. univerze, katero bi posebno povzdignili nacijonalni interesi jugoslov. provinc (LZg 1848, 607), in intenzivno deloval za stalno slov. gledišče v Lj. Že v predmarčni dobi je nameraval organizirati kranjsko igralsko skupino in dal prevesti dve Kotzebuejevi igri, po revoluciji je poročal o vseh slov. prireditvah in v članku Slovenisches National-Theater (IB 1848, 384) je poudarjal potrebo stalnega slov. gledališča s poklicnimi igralci. Na njegovo inicijativo je igrala diletantska družba Kotzebuejevo Die Zerstreuten v Babniggovem prevodu in začetkom 1850 je objavil trikrat oklic Vertrauensvoller Aufruf an die biedere slovenische Nation zur Realisirung eines echt nationellen Unternehmens (LZg 1850, 112, 124, Amtsblatt 50), v katerem je razložil svoj načrt ustanovitve gledališke delniške družbe s sto delnicami po 10 fl.; skrbel je že tudi za prevode, pridobil slikarja Kurz pl. Goldensteina za sestavo prenesljivega odra in izdelavo kulis, določil za otvoritev Vilharjevo igro Erazem iz Jame, stopil v stike z igralci, predvidel v načrtu gostovanja v drugih mestih, a občni zbor delničarjev je zavrgel aprila 1850 njegove načrte (LZg 1850, 350), določil sicer, da se bo K.-u izročilo umetniško upraviteljstvo, izvolil poseben odbor brez K.-a, ki je izdelal štatute, razpisal darila za dramatične spise in prenehal z delovanjem že po avg. 1850. Še 1866 je K. opisal v Zukunft svoje nekdanje poskuse za ustanovitev slov. gledišča in iskreno pozdravil Zöllnerjevo idejo, uprizoriti na lj. nem. gledišču slov. igre pod Pennovo režijo (Triglav 1866, 117). – Samostojno je izdal nem.-slov. Pozdravilne besede iz Ogerskiga … se vernivšimu … IV. bataljonu … (Lj., 1849), Zur Feier der Genesung … Ferdinand I. … (Lj., 1865), zbirko novel za mladino (Denksteine … Wien 1865), pripravljal zbirko povestic za otroke, delo Die Volker der österr. Monarchie za mladino, zbrane svoje povesti (Abendstern), zbrane pesmi (Abendstrahlen) in neki biblijski epos. – Njegov sin Leopold, r. 2. sept. 1856 v Lj., u. 1895 v Pergu, je bil v Mariboru odgovorni urednik SGp (1883–5), izdajatelj in odgovorni urednik Ljudske knjižnice (1885–6), redigiral z Em. Stoerckom Marburger Hans Jörgel, Wünsche u. Beschwerdeblatt für jedermann … (1885–6) in prevzel pozneje po starejšem bratu Avguštinu tiskarno v Pergu na Gornjem Avstrijskem. —  Prim.: Klun, Der Aufinerksame 1855, 311; LT 1877, št. 254; LZg 1877, 2103; 1879, 2413; LMS 1877, 163; Prijatelj, Veda II, 68–77, 293–304, 492–502, 596–607; Glonar, ČZN XII, 40–3; Wollman, Slovinské drama 27–31. Pir.