Kopitar, Jernej (1780–1844)

Kopitar Jernej, slavist in slov. preporoditelj, r. 21. avg. 1780 v Repnjah v vodiški župniji na Gorenjskem, u. 11. avg. 1844 na Dunaju. Oče je bil ugleden kmet, župan in cerkveni ključar. Ko je K. dovršil 2. gimn. razred, sta mu za kolero umrla oče in mati (18. in 20. avg. 1795).

a) 1780–okt. 1808. – V Lj. je obiskoval 1791–3 tri razrede normalke, 1793–8 pet razredov gimnazije in 1798–800 filozofijo. Učitelj mu je bil v 4. razr. Peesenegger, v 5. Penzel, za francoščino Chaurag. Po filozofiji je bil K. 1800–3 v hiši Zoisove sestre, por. pl. Bonazza, domači učitelj pač sinu Fr. Antonu; ko je ta odšel na Dunaj, je bil od konca 1803 ali začetka 1804 v Zoisovi hiši tajnik, knjižničar ter varuh mineraloške zbirke. Ob baronovem vodstvu, pod vplivom njegove knjižnice in v občevanju s Zoisovimi preporodno usmerjenimi sobesedniki, zlasti z Vodnikom, so se v K.-ju vsaj že izza 1803 začeli razvijati preporodna ideologija ter znanstveni in literarni interesi. Že njegovo prvo literarno delo, prireditev Kotzebuevega »Hahnenschlaga« v slovenskega »Tinčka Petelinčka«, kateremu je Vodnik, pač na Zoisovo željo, prevedel sklep v verzih, izraža vseskozi preporoditeljski značaj. K.-jeva prireditev igre, ki so jo na lj. stanovskem odru 1803 uprizorili otroci, med njimi menda tudi deca Zoisove sestre, je ostala v rokopisu, ki se je izgubil. Menda na K-jevo prigovarjanje, da je treba iskati zvez z inozemskimi slavisti, je pisal Vodnik Dobrovskemu 6. jun. 1806 prvo pismo. Na koncu 1806 je K., ki je že izza 1804 občudoval Dobrovskega kot edinega slavista, ki je na isti višini z Adelungom, Schlözerjem in podobnimi možmi, v listu LW pod naslovom »Nachricht an die Freunde der slavischen Literatur« slov. javnost prvi opozoril nanj in na njegov časopis »Slavin«, ki je namenjen vsemu slovanskemu rodu in prinaša tudi mnogo beležk o slov. literaturi. Velikega pomena za razvoj slov. preporodne slovnice je bilo, da je K. 1806 poučeval konteso Bellegarde slovenščino. To ga je nagnilo k podrobnemu študiju slov. gramatike. K., ki je Vodniku sprva le v šali obetal, da ga bo s slovnico prehitel, se je dela resno poprijel in začel pisati ter v Kornovi založbi tiskati »Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark«. Ker je Vodnik v pismu 28. januarja 1808 omenil Dobrovskemu izmed živih slov. slavistov samo Zoisa ter poudarjal le lastno delo za slov. slovnico, je K. po odgovoru Dobrovskega Vodniku dne 3. marca 1808 iz jeze na Vodnika za njegovim in Zoisovim hrbtom pisal Dobrovskemu 30. marca 1808 prvo pismo z namenom, da pouči patrijarha slavistike o svojem podjetju in da postane namesto Vodnika njegov korespondent in slovenicis. Zaman se je K. ponujal kranjskim stanovom »za profesorja grščine, francoščine, italijanščine in kranjščine« na lj. liceju. Vsaj že 30. marca 1808 se je bavil z mislijo na službo v dunajski dvorni biblioteki, v okt. 1808 pa ga je odpravil Zois na Dunaj, da bi dovršil pravo. Slovnico je še sam prekorigiral do glagola, korekturo ostale tretjine pa je naprtil Vodniku.

Ob slovesu iz Zoisove hiše je bil K. že 28 let star. Bil je menda srednje, ne prav normalne rasti, rdečelas, bledega obraza, izredno živahnih plavih oči in tenkih, stisnjenih ustnic. Po tedanji modi je nosil črn frak, cilinder in bel robec za vratom. Po svoji naravi je bil izrazit sangvinik, zadirčen, brezobziren v izražanju svojega mnenja, oblasten in jezav, a ostroumen. Njegov samozavestni značaj je povzročal, da se je prečesto pokazal ošabnega, domišljavega in malenkostnega do svojih znancev in nasprotnikov, pri katerih je skoraj bolestno iskal napak. Znal je biti krivičen in netoleranten, zlasti ako si je kdo drznil imeti drugačno mnenje. V njegovih pismih so pač izrazi globokih čuvstev, ki so se rodila iz ljubezni in navdušenja za slovanstvo in slovenstvo. Osebno je bil K. silno zaprt, neiskren; to in pa pomanjkanje prizanesljivosti je vzrok, da je gojil malo prijateljstva. Izrazita lastnost K.-jevega značaja pa je bila inicijativnost. Velika sila tega moža ogromne erudicije je bila predvsem v dajanju pobud za nove ideje in načrte ter v iskanju izvrševalcev. Sam je bil le deloma zmožen mirne koncentracije misli, potrebne za reševanje problemov, ki jih je sprožil njegov izredno živahni duh.

Kot tajnik barona Zoisa se je K. bavil predvsem s klasičnim študijem. V družbi in občevanju s Zoisom se je razvil v prijatelja neposrednega zdravega življenja, ki ga izžareva starogrška kultura, v ljubitelja latinskih in grških klasikov, v filologa, ki je iskreno želel, da bi se izobrazil slednji slovanski jezik količkaj enotnega tipa in ozemlja v samostojen literarni jezik. V svetovnem naziranju je temeljil na humanistično stoičnem nazoru humanistov iz dobe pred reformacijo, zlasti Erazma Rotterdamskega; geslo mu je: Ne quid nimis! Voltairejevemu racionalizmu je bil protiven. Humanista se K. ne kaže le v svetovnem naziranju, ampak tudi pri nabiranju znanosti, kjer prihaja vedno in predvsem do izraza njegovo prirojeno nagnjenje do jezikov. Za narode in njih literarne proizvode se je zanimal zlasti radi jezika. V gimnaziji si je prisvojil znanje nemščine, grščine in latinščine; še pred prihodom v Bonazzovo hišo je prilično obvladal francoščino. V Zoisovi napol italijanski hiši se je naučil govoriti italijansko. Književne toskanščine ni znal pisati, čital in dobro razumel pa je laške klasike; angleški je znal toliko, da je mogel čitati knjige. Tudi staroslovenščino, ki jo je znal brati v cirilici in glagolici, je že razumel. Več kot enkrat je čital Danteja, Boccaccia, Petrarco, Macchiavellija, Ariosta, Tassa in Metastasija. Kot gojenec Zoisove humanistične hiše je bil častivec lat. klasikov; Horaca je imel za najvišjo pesniško avtoriteto in je njegove verze ob vsaki priliki citiral, dobro je poznal še Cicerona, Vergila, Suetona in Seneko. Toda više od lat. klasikov je K. cenil grške. Že v gimnaziji se je iz skrivne ljubezni ukvarjal z grščino in se ni mogel dovolj nasmejati Aristofanovim komedijam. Starogrška kultura mu je bila najvišji ideal lepote in veličine. Stare Grke je stavil za vzor Slovanom, češ, naj na podoben način kot stari Grki kultivirajo vsak svoj jezik. Pri poudarjanju ritmike slovanskih jezikov jih je stavil ob stran starogrškemu kot najvišjemu vzoru. Izmed nem. klasikov je cenil zlasti one, katerih spisi so obsijani od »Homerjevega sonca«, predvsem Goetheja in Wielanda. Poznal in čital je v Lj. tudi še Herderjeve »Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit«, Schlözerjeva zgodovinska dela, filološke spise Dobrovskega in Adelunga i. dr. Že v gimnaziji se je poleg jezikov zanimal tudi za zgodovino, hoteč postati Slovanom to, kar je bil Italijanom Muratori. Ako bi bili starši se živeli, ko je dovršil gimnazijo, bi bil stopil v bogoslovje radi cerkvenozgodovinskih in filoloških študij. – Že v Zoisovi avstrofilski hiši se je K. začel razvijati v avstro-slavista, ki je smatral, kot Linhart in Hacquet, Avstrijo za slovansko državo in je že v svoji slovnici želel, da bi bila vlada v njej privlačna za slovanske narode, zlasti za pravoslavne na jugu, ki teže k Rusiji. Mogoče je treba že v tej dobi iskati kali K.-jevega nasprotstva do Rusov. – V družbi s Zoisom, od katerega je izšlo toliko pobud za širjenje slov. zavesti, je K. postal vnet Slovenec, pod vplivom Schlözerjevih podatkov o velikem številu Slovanov ter Herderjevega slavospeva o starih Slovanih pa se je v njem razvilo najgloblje in najznačilnejše ter najbolj osebno čuvstvo: navdušenje za slovanstvo; oboje, slovenstvo in slovanstvo, pa je ljubil kot optimistično navdušen Avstrijec. Predvsem pod vplivom Popovičevih »Untersuchungen vom Meere« (1750), ki so bile v Zoisovi knjižnici, ter njegovih rokopisov se je K. zavzel za idejo univerzalnega alfabeta, oz. izza svoje slovnice za splošnoslovanski alfabet; uvedli naj bi ga vsi Slovani, ki pišejo z latinico, zavrgli v njem tzv. tevtonski črkopis ter vzeli manjkajoče znake iz cirilice po načelu: kolikor glasov toliko črk. Kot najvišji vzor so mu bili tudi v tem pogledu stari Grki, ki so se posluževali vkljub gojitvi raznih narečij vsi enega pravopisa. K. je v svoji slovnici želel, da bi se slovanski dialekti strnili v en sam pismeni jezik po zgledu Grkov za Aleksandra Velikega. – Zelo zgodaj se je K. začel zanimati za cerkveno slovenščino. Že v svoji slovnici je obširno govoril o delovanju in jeziku sv. Cirila in Metoda, o cirilici in glagolici, ki jo je pod vplivom Dobrovskega smatral za mlajšo tvorbo in jo stavil v 13. stoletje. Zlasti ono mesto v slovnici, kjer pripisuje na podlagi zelo starih besed, kot je n. pr. slana, in dvojine slov. jeziku veliko starost, je že začetek K.-jevega nagibanja k domnevi, da je bil cerkvenoslovenski jezik govorica slov. prednikov. V prvem pismu Dobrovskemu je že branil idejo panslovenizma, opirajoč se na vesti Konstantina Porfirogeneta. V gramatiki je K. začel prištevati k Slovencem tudi še hrvaške kajkavce. Da so Slovenci tudi Rezijani, je K. zvedel iz »Slavina« 1806, 121, iz članka vojnega kaplana Pisselyja o jeziku Rezijanov. K. je na podlagi svoje jezikovno-kulturne orijentacije že v slovnici skušal porušiti kranjski, oz. vzhodnoštajerski provincijalizem ter že z naslovom in vsebino slovnice izrazil nagnjenje do vseslovenstva. Za regeneracijo slov. knjižnega jezika je K. že v slovnici razvil jezikovno-preporodni načrt. Nasvetoval je, naj kranjski pisatelji občujejo s kmetom; naj prevajajo latinska dela namesto nemških; naj čitajo spise v takih slovanskih narečjih, ki ne morejo ničesar vedeti o Nemčiji; naj sestavijo popoln, kritičen in točen slovar; naj se osnuje stalna stolica kranjskega jezika v bogoslovju. Posebno taka stolica bi po njegovem širila v duhovskem stanu ono navdušenje za lepi slovenski jezik, ki ga imajo doslej samo posamezni ljubitelji; s pomočjo takih učencev, ki so po svojem poklicu razdeljeni po vsej deželi, bi kranjski leksikograf kot z mrežo zajel ves besedni zaklad in nobena beseda, nobeno reklo mu ne bi ušlo. Zoper staroslov. liturgični jezik pri Slovencih je bil že v svoji slovnici. – K. je v svoji lj. dobi pri Zoisu in Vodniku pač poznal izmed lirskih narodnih pesmi »viže«, izmed epskih pa menda le ono o Pegamu in Lambergarju v Linhartovi in Zupančičevi izdaji; ni pa se za slov. narodne pesmi zanimal, da bi jih nabiral. Cenil jih je zelo nizko, kakor menda ves Zoisov krog. K. sam je dvomil, da bi bilo še kaj resnično starih kranjskih nar. pesmi, meneč, da so jih najbrž uničili krščanski misijonarji. – Od mlade generacije slov. preporoditeljev je mogel K. že v Lj. poznati Ravnikarja, Aliča, Jak. Zupana, Jur. Zupana, Zupančiča, Primica.

b) Nov. 1808–dec. 1810. – Ko je dospel K. 5. nov. 1808 na Dunaj ter začel poslušati predavanja iz prava, fizike in prirodopisa, je kmalu spoznal, da za ta študij nima poklica. Bal se je tudi, da bi ga ta študij in pozneje služba ovirala v delu za slavistiko, za katero se je čutil bolj pripravljenega od marsikaterega učenjaka. Vendar je hotel pravo končati: 17. marca 1809 je naredil drž. izpit iz naravnega prava, na koncu avg. iz državnega, mednarodnega ter kazenskega, 12. jul. 1810 iz rimskega. Na Dunaju ga je podpiral Zois, pomagal pa si je K. tudi sam z instrukcijami. Pred 7. dec. 1810 je prevzel mesto domačega učitelja v družini Rumuna Gike, kjer je poleg popolne oskrbe prejemal še 1000 gld. letne plače.

Kot bivši tajnik splošno znanega barona Zoisa je imel K. dostop v hiše največjih dun. dostojanstvenikov in učenjakov, kakor so bili Schreibers, Jordan itd. Pri mnogih znanstvenikih, zlasti pri prirodoslovcih, je tudi opravljal redne komisije za svojega gospodarja. Imel je zveze z raznimi višjimi uradniki, rojenimi Kranjci, ki so službovali na Dunaju v centralnih uradih. V dvorni knjižnici, kjer je iskal v pozni jeseni 1808 za svojo slovnico dopolnilne podatke o slov. protestantih, je spoznal skriptorja Šobra, Slovenca, bivšega Zoisovega amanuensisa. Pred 23. dec. 1808 se je K. sešel na Dunaju z Jak. Zupanom, ki je prišel dve leti pred njim semkaj nadaljevat bogosl. študije. Tu sta mnogo občevala in orientalist Zupan je K.-ja ob večerih učil hebrejščine, K. pa njega navduševal za slavistiko. V zadnjih mesecih 1808 je prišel na Dunaj Anton Zupančič, kateremu je K. do nov. 1809 često pomagal iz denarne zadrege. Proti koncu 1808 je prišel na Dunaj baron Jož. Kalasanc Erberg, ki je pridobil za svoje znanstvene namene tudi K.-ja. Še 1808 se je seznanil s Frančiškom Herbitzem z Jesenic, kustosom v bibl. Terezijanske akademije. Pred 20. nov. 1808 je spoznal dr. Suntingerja iz Celovca, zgodovinarja, avtorja notranjeavstrijske zgodovine. V nov. 1808 je obiskal gimn. rektorja piarista P. Langa. Pred 12. nov. je navezal stike z ogrskim zgodovinarjem Joh. Christ. v. Engelom, ki je po K.-ju želel dobiti zgodov. podatkov o dolenjskem gradu Mehovu. Engel je seznanil K.-ja z Zlobickim, prof. češkega jezika na dun. univerzi in cenzorjem čeških knjig, ki je K.-ja zalagal s knjigami iz svoje bogate biblioteke. K.-jevo dobro mnenje o Engelu pa se je spremenilo, ko je spoznal njegovo madžarofilstvo in mržnjo do Slovanov. V gostilni »Pri belem volku« na Fleischmarktu, kamor je K. zahajal ob večernih urah, se je kmalu seznanil z grškimi, rumunskimi, albanskimi in srbskimi trgovci. Kot jurist je imel za tovariše tri Srbe iz Sremskih Karlovcev, ki so mu dajali pojasnila o srbskem jeziku in srbski književnosti ter ga prvi zainteresirali za življenje in literarno delovanje Dositeja Obradovića. Med njimi je K. naprosil Rankovića za srbske nar. pesmi. V nov. 1808 je spoznal tudi prirodoslovca Moosa, 17. jan. 1809 je bil na obisku pri linškem škofu grofu v. Hohenwartu, pred 29. apr. 1809 je sklenil znanje s saškim slavistom L. Kuhnom, ki je hvalil njegovo slovnico. Vsaj 3. febr. 1809 se je seznanil s Sartorijem, urednikom časopisa »Annalen der österr. Literatur und Kunst« (= Ann.). Radi zanimanja za glagolico se je K. pred 11. okt. 1809 seznanil s p. Mihaelom, bibliotekarjem pri dun. diskalceatih. V K.-jevi družbi se je v pozni jeseni 1809 nahajal tudi prof. Fr. Wilde, do jeseni 1809 bibliotekar lj. licejke, ki je ob prihodu Francozov šel na Dunaj. Vseučiliški knjižničar Otto, duhovnik, ki ga je K. spoznal 18. okt. 1809, ga je 19. okt. 1809 seznanil z Marcelom de Serres, prof. na univerzi v Parizu, ki je bil 1809 v Napoleonovi armadi, avtorjem mnogih naravoslovnih knjig. Serres je K.-ja posetil na stanovanju in si pri mladem slov. učenjaku priskrbel informacije o Slovanih in posebej o Slovencih. Febr. 1810 se je seznanil z Anthimom Gazijem, grškim časnikarjem; pred 21. apr. 1810 se je spoznal s Čehom Posseltom. Nekaj prej je prišel v družbo zagrebškega škofa Vrhovca in ga zainteresiral za hrv. nar. pesmi in pregovore ter stopil z njim v pisemsko zvezo. Grof Ossoliski, ki je 1809 postal prefekt dvorne biblioteke, se je seznanil s K.-jem vsaj 16. jan. 1810 in kmalu postal njegov najmočnejši pokrovitelj. K. je poljskega grofa globoko spoštoval in mu bil vedno na uslugo pri njegovem zanimanju za zgodovino poljske literature ter pri spopolnjevanju njegove privatne biblioteke.

S številom novih znancev med slavističnimi interesenti je raslo število K.-jevih znanstvenih korespondentov. Za njegovi prvi dunajski leti je izpričanih vsaj 14 korespondenc, med njimi te-le: Zois, kateremu je pisal prvo pismo še na dan prihoda; Vodnik, ki je pisal K.-ju prvo pismo radi korekture slovnice 7.-8. nov. 1808; Dobrovsky, od katerega je prejel K. prvi odgovor tik pred 1. febr. 1809; Jak. Zupan, ki se je pod jesen 1809 vrnil v domovino; Appendini, literarni zgodovinar in slovničar iz Dubrovnika, kjer je bil direktor piaristične gimnazije; Obradović, nadzornik srbskih šol v temešvarskem Banatu, nečak Dositejev; dalje Erberg, Primic, Bilc. Zoisu je pisal dolga pisma, domača in polna hvaležnosti, a znanstveno se je najbolj izživljal v pismih Dobrovskemu. Odgovor na svoje prvo pismo je prejel K. od Dobrovskega preko Zoisa, ki je mojstrovo pismo od 15. do 20. jan. 1809 odprl, prebral in ga nato 24. jan. 1809 poslal svojemu bivšemu tajniku na Dunaj. S 6. febr. 1809, ko je pisal K. Dobrovskemu drugo pismo, je postala korespondenca z njim redna in iskrena ter je bila že od začetka najboljši pripomoček za spoznavanje obeh učenjakov, njunih medsebojnih odnosov ter razmerja do dobe, v kateri sta živela. Vsa K.-jeva pisma označuje izredna načitanost in izobraženost, žgoč sarkazem in tudi zdrav humor ter čudna mešanica jezikov, ki se jih je posluževal za čim jedrnatejše izražanje svojih misli. K.-jeva inicijativnost, ki je bila vidna že v Lj., je prišla do izraza zlasti na Dunaju, od koder je predvsem s pismi skušal organizirati delo slov. preporoditeljev.

Svojo slovnico je K. dokončal na Dunaju, kjer je nastal med drugim ves literarnozgodovinski dodatek. Izšla je v Lj. ob Vodnikovem in Zoisovem korigiranju nekako sredi marca 1809.

Okolje in temperament sta razvila K.-ja v izredno plodovitega publicista. Tik pred sept. 1809 ga je pridobil Sartori za sodelovanje pri Ann. Prva K.-jeva članka v Ann. sta izšla v dec. 1809: »Biographische Notizen« z informacijami o Stulliju in Lanosoviću ter »Miscellen« z opombami o glagolskem napisu v Sevnici. Naslednji leti je v istem časopisu objavil med dr. dva pomembna članka: biografijo Dos. Obradovića do 1788 (po Dositejevem delu “Život i priključenija” ter po “Pismih”, dodanih k “Basnim”) in recenzijo “Slavina” iz 1806. Obenem je začel sodelovati tudi pri Armbrusterjevem žurnalu “Vaterländische Blätter” (= VB), kjer je 1810 objavil: “Adresse der künftigen slavischen Akademie”, naslovljeno “An den Verfasser des Aufsatzes: Das vormalige und das künftige Illyrien” v dec. št. Archenholzove “Minerve” 1809; “Bruchstücke aus der serbischen Selbstbiographie des Demetrius Obradović, eines öst. Illyriers”; biografsko kompilacijo o Faustinu Prochazki in Joe. Zlobickem; “Patriotische Phantasien eines Slaven, kjer je prvi predstavil literarnemu svetu slovanstvo, razen Bolgarov, v njega književnostih.

Že po prvih dveh dunajskih letih se je K.-jeva osebnost poglobila. Dal se je pridobiti za publicistiko, dasi ga je zlasti Dobrovský pred njo svaril, češ, da prinaša samo sovraštvo in zavist ter jemlje čas, ki bi ga naj dunajski slavist rajši porabil za sestavo alfabeta za Kranjce. Sam se je zavedal, da se preveč predaja publicistiki, vendar je zatrjeval, da ne bo radi tega pozabil pomagati domovini. K., rojen filolog, je kot humanist zlasti za jezike, za stare klasične in narodne, ter za pisavo v njih. Ko je prišel na Dunaj v okolje romantikov, ki so zlasti tudi cenili narodne jezike in narodno tvorstvo, se je K. kot humanistični stoik pod njihovim vplivom le še poglobil v študij narodnih jezikov, predvsem slovanskih, ter se z nepopisnim navdušenjem posvetil poznavanju narodnega tvorstva v obliki nar. pesmi, pravljic, pregovorov in običajev. Že v gostilni “Pri belem volku se je družil z balkanskimi trgovci, da bi se tudi praktično priučil njihovemu jeziku. Od neslovanskih romantikov je poleg Herderjevih “Stimmen der Völker in Liedern” pač že poznal dela Fr. Schlegla, pesnika Zaharije Wernerja pa ni cenil. Dasi se je imel za analizo pesniških lepot za malo sposobnega, čeprav se mu je zdelo, da jih tem bolje občuti, je vendar privatno izražal o njih svojo literarno sodbo. Ko je prišel na Dunaj, je začel študirati med drugim Kanta in se bavil z mislijo, da bi postal kantovec, ker so tudi učne knjige na univerzi bile kantovske. A kmalu je prišel v dotiko z dunajskimi romantičnimi katol. konvertiti, s katerimi se sprva radi svojega svetovnega nazora ni mogel sprijazniti; zlasti v pismih znancem je jasno kazal svoje antipatije do mladega katol. gibanja. Radi svojega določnega narodno- in kulturno-političnega nazora, ki ga je poglobil na Dunaju, je vedno bolj raslo v njemu prepričanje, naj bi se Avstrija ozirala predvsem na Pretežno večino svojih slovanskih podanikov in skrbela za njih kulturni in politični napredek. Zavestno je iskal v Avstriji, o kakršni je sanjal, t. j. v slovanski Avstriji, rešitve za Slovence in Slovane sploh. To naziranje preveva mnogo njegovih člankov, v katerih je skušal prepričati avstrijsko vlado, da je v njenem interesu skrbeti za kulturno in politično dobrobit večine svojih podložnikov. Vsaka drobtinica, ki jo je vlada namerila svojim slovanskim državljanom, je še bolj utrjevala njegovo vero v slovansko Avstrijo. Samo iz imenovanja Srba Nestorovića za nadzornika romunskih in srbskih šol v južni Ogrski 1810, je vneto sklepal, da se bodo pod njim osnovale ne le pravoslavne gimnazije in akademije, temveč tudi v Sremskih Karlovcih univerza s samimi srbskimi profesorji; da se bo Avstrija oprla na pet osmin ogrskih Slovanov in zlomila drznost dveh osmin Kalmukov-Madžarov. Avstrija, ki je na nje ozemlju domovina cerkvenoslov. jezika, ki vlada večini slovanskih narečij, naj bi bila središče vsega kulturnega in znanstvenega dela Slovanov. Na Dunaju naj bi izhajal “Slavin”, znanstveno glasilo slavistov, tu naj hi imela svoj sedež centrala strogo znanstvene slovanske akademije s podružnicami v Pragi, Varšavi, Petrogradu in Napoleonovi Iliriji. Tudi bi se morala na Dunaju osnovati stolica cerkvenoslov. jezika, ki je v tem delu doma in ne v Rusiji, ki ga le kvari. K. pa v svojem avstroslavizmu ni bil vseskozi dosleden. Za franc. okupacije, zlasti ko so 1810 v Iliriji začeli organizirati šolstvo, je mislil, da bi v domovini stopil v franc. službo. K.-jevo slovansko navdušenje se je na Dunaju zelo poglobilo. Hotel je slovanstvo iz njegovega “središča” predstaviti vsej Evropi pa dunajskih časopisih, ki jim je bil sotrudnik in tudi urednik. Za kulturno komunikacijo med Slovani, ki je želel, da bi nastopali složno, je začel voditi korespondenco s slovanskimi slavisti, jim v celoti ali odlomkih sporočal pisma Dobrovskega in posredoval pošiljanje knjig; sploh je na vse strani delal, da hi pokazal preporod Slovanov. Postal je odločen zapadnjak in navdušen učenec nemške znanosti romantične dobe, v kateri je rekonstruiral prosvetne osnove svojega naroda, predvsem njegovega jezika. Poleg pisem v običajnih korespondenčnih jezikih je poslal par slov. pisem Vodniku 23. dec. 1808 in 16. jan., 6. in 8. febr. 1809; pismo s konca febr. 1810, ki so v njem med slovenskimi tudi nemški stavki, je zadnje znano slovensko K.-jevo pismo. Po njegovi misli, ki jo je gojil desetletja, naj bi zahodni Slovani, ki pišejo z latinico, najprej  vsaj Cisdanubijci, dobili enoten alfabet, ki bi združeval zapadno eleganco s cirilsko enostavnostjo in bi kot vidno znamenje K.-jevega avstroslavizma mogel delovati in učinkovati v protiruski smeri. Ker je vedel, kakšno pozornost je izkazoval temu problemu Dobrovský v svojih delih in v pismu Vodniku 1808, je neprestano vzpodbujal mojstra, naj se loti sestave slovanskega črkopisa, a brez uspeha. Za časa Napoleonove Ilirije je skušal po Zupanu vplivati na Sivriča, ki ga je Marmont pozval v Lj., da bi uvel v Ilirijo srbohrvaščino, naj bi ta “z modro despotijo” uveljavil novi črkopis, ki bi ga sestavil s pomočjo Dobrovskega. Upal je namreč, da se bodo tega črkopisa začeli posluževati vsi avstrijski Slovani, čim bo prišla Ilirija zopet pod oblast Avstrije, ki ji bodo pripadle tudi obe plati Donave do Črnega morja za nadomestek za Reko in Trst. K., ki je v “Fantazijah” kot skupen jezik vseh Slovanov predlagal staroslovenščino, oz. kak južnoslovanski dialekt radi njegove melodijoznosti, je polagoma opustil to željo in prepustil rešitev tega problema naravnemu razvoju. K.-jevo zanimanje za cerkveno slovenščino je vedno bolj raslo in prehajalo v ospredje njegovega delovanja. Skoraj v vsakem pismu je priganjal Dobrovskega, naj izda kritično slovnico cerkvenoslov. jezika. Ko je poleti 1809 pri Zlobickem čital Küzmičev “Nouvi zakon”, ki se mu je zdel jezikovno boljši od Japljevega, je iz njega spoznal, da, “ogrski Karantanci”, ki se imenujejo Slovenci, kot pravi prevajatelj v uvodu, spadajo v obseg slovenstva. Na Dunaju je K. v Pohlinovi Bibliotheki Carnioliae našel poročilo o Dizmi Zakotniku, ki je med ljudstvom zbiral najstarejše pesmi (o Pegamu in Lambergarju, Juriju Kobili, kralju Matjažu, lepi Vidi itd.); o tej zbirki, ki pa je ni poznal, je brez posebnega zanimanja zanjo poročal Zoisu 5. dec. 1808. Po Herbitzevem izvodu narejen prepis Pohlinove “Bibliotheke” je poslal Zoisu 25. avgusta 1810. Zanimanje za narodno blago je v K.-ju zbudilo prvo pismo Dobrovskega iz jan. 1809, ki ga je prosil za informacije o starih slov. pesmih in njih obliki, o narodnih pregovorih in ugankah in za njih primere. To zanimanje se posihmal kaže v pismih v domovino.

c) Dec. 1810–nov. 1819.–K.-ju, ki je postal 7. sept. 1810 na Dunaju cenzor za slovanske in novogrške knjige, se je končno s pomočjo lastnih in Zoisovih zvez posrečilo, da je 10. dec. 1810 postal to, kar je želel že v Lj., namreč skriptor v dvorni knjižnici. Četrti skriptor je ostal K. do zač. 1816, do 5. jun. 1818 je bil tretji, tega dne je postal drugi in v maju 1819 je bil imenovan za prvega skriptorja. Medtem so mu poverili tudi cenzuro rumunskih knjig. Dohodke je imel lepe: poleg plače 4. skriptorja, 600 gld. na leto, je dobival še za cenzuro letnih 800 gld.; tudi je še nadalje poučeval sina Rumu a Gike. Zveze in službe so mu v tej dobi omogačile dvoje pomembnih potovanj. Svoje prve počitnice v sept. 1811 je preživel na potovanju z Jož. Rudežem, katerega je spremljal z Dunaja v Prago, Toplice, Draždane, Berlin, Wittenberg, Lipsko, Nurnberg, Augsburg, Monakovo, Solnograd, Lj., od koder se je šele 21. okt. vrnil na Dunaj. Dobrovskega ni dobil v Pragi, pač pa je govoril v Gradcu s Primicem. Po treh letih je šel drugič na pot, in sicer službeno. Dasi najmlajši med uradniki dvorne biblioteke, je radi svojih zmožnosti in na priporočilo svojega predstojnika grofa Ossolinskega kot cesarjev poverjenik šel 11. jul. 1814 v Pariz, da bi tam uredil vrnitev knjig, rokopisov in drugih dragocenih stvari, ki jih je Napoleon odnesel z Dunaja. Priliko je dobro porabil: seznanil se je s pariškimi učenjaki, prepisal bolgarski glagolski rokopis, ogledal si med drugim več slovnic sanskrta, obiskal London in Oxford ter se preko Stuttgarta 14. febr. 1816 vrnil na Dunaj.

Dohodki bi bili K.-ju zadostovali, da bi si bil ustvaril domače ognjišče. Ob obisku v Lj. v jeseni 1811 je često mislil na Ernestino, hčerko umrlega lj. župana Podobnika, čije mati se je nanovo poročila z dr. Repičem v Lj.; toda Ernestina se je poročila v Milan. Iz svojega samskega stanu se je v pismih večkrat norčeval.

Med K.-jevimi novimi znanci iz teh let je bilo več rojakov in tujih znamenitih ljudi: orientalist Hammer, s katerim ga je na koncu 1810 seznanil Sartori; izredni profesor matematike Jožef Jenko iz Kranja, ki mu je postal 1811 dober prijatelj; lastnik “Archivac” J. Hormayer, s katerim se je seznanil 1811; Mih. Jaklin, ki je K.-ja 1811 obiskal; Čeh Nejedlý, profesor in češki slovničar, ki ga je K. spoznal ob njegovem prihodu na Dunaj 1811; Nikolaj Nikolajevič Novosilcov, član ruske akademije znanosti, ki ga je spoznal 1811; profesor Jahn, pri katerem se je febr. 1812 učil arabščine; botanik Host, s katerim se je seznanil 13. jun. 1812; K. W. von Humboldt, pruski državnik in jezikoslovec, ki je bil l. 1812–3 pruski poslanik na Dunaju, kjer ga je K. poučeval v slovanskem jezikoslovju in bil njegov stalni gost; Friderik Schlegel, romantični preporoditelj klasičnih študij, proučevatelj modrosti starih Indijcev ter izdajatelj časopisa “Deutsches Museum”, ki ga je mogel spoznati pri Humboldtu; aktuar glavne šolske inšpekcije Jovan Berić, ki je 1812 sestavljal nekakšen srbski slovar; srbska medicinca Frušić in Davidović, ki sta pač na njegovo pobudo in z njegovo pomočjo dosegla dovoljenje za izdajanje “Srbskih Novin”, i. dr. V dec. 1813 je na stanovanju posetil Vuka Štef. Karadžića. Osebne stike s Hanko, učencem Dabrovskega, je navezal na začetku 1814 ob njegovern začasnem bivanju na Dunaju. Pač po svojem povratku iz Pariza je spoznal Jak. Grimma, kasselskega bibliotekarja in nemškega učenjaka, ki je bil na Dunaju od okt. 1814 do jun. 1815 in zastopal svojega vojvodo na kongresu. Poljskega bibliografa in literarnega historika Bandtkeja je spoznal 1815 in dobil o njem zelo ugodne vtise. Z Mat. Čopom se je seznanil v dvorni biblioteki 1816 ali 1817. 22. marca 1817 je spoznal srb. metropolita Štefana Stratimirovića, a mu to znanje ni prijalo. 1817 je spoznal wilnskega kanonika Bobrovskega, poljskega slavista, ki je odkril supraselski rokopis. Dalje se je 1818 na Dunaju sestal s svojim dopisnikom Pavlam Solarićem, srb. prosvetiteljem in korektorjem slovanske tiskarne v Benetkah.

Najpomembnejši izmed K.-jevih osebnih stikov je bilo poznanstvo z Vukom, ki je napravil nanj radi svoje izredne prirodne inteligence in svojega ljubeznivega vedenja močan vtis; postal je Vuku najzvestejši prijatelj, učitelj, svetovalec in sodelavec. Kar je iskal med Srbi, odkar je spoznal njihove nezdrave jezikovno-literarne in pravopisne razmere, je našel v Vuku, moža, ki je končal anarhijo v srbskem knjižnem jeziku in pravopisu ter v smislu K.-jevih idej napisal slovnico (1814) in slovar (1818) živega srb. jezika, ga sprejel v literaturo, reformiral po K.-jevih načelih cirilico in dosledno izvedel Adelungov fonetični princip. Zlasti pa je K., ki se je od vsega početka svojega bivanja na Dunaju navduševal za srbsko nar. pesem, za katero ga je že v Lj. pridobil najbrž Goethe, z Vukom pridobil moža, ki je na njegovo pobudo pričel nabirati in izdajati predvsem srbske nar. pesmi, pa tudi pripovedke, pregovore in uganke ter s pravilom in zgledom osnoval sob. literaturo.

O porastu K.-jeve korespondence govori 90 izpričanih novih njegovih korespondentov, med katerimi so bili: Mih. Jaklin (nanj in na Fr. Cvetka je dunajskega slavista opozoril najbrž Primic), M. Ravnikar, Jož. Rudež, Urban Jarnik, J. A. Zupančič, Jož. Jenko, Pet. Dajnko, Miha Barla, prekmurski protest. pisatelj; pač tudi koroški anonimni avtor izgubljenega zbornika “Basne. Tudi za poekušino”, datiranega “Vrata, 12. okt. 1817”, ki je bil najbrž koroški duhovnik Matija Schneider, dalje Jur. Alič, Franc de Paula Hladnik, zagrebški škof in prosvetljenec Maksimilijan Vrhovac; Štefan Stratimirović, srb. mitropolit v Srem. Karlovcih, pesnik, prosvetitelj, a protivnik D. Obradovića in Vukovih reform; Lukijan Mušicki, takrat protosincel pri mitropolitu v Srem. Karl., kmalu nato arhimandrit v Šišatovcu in srb. psevdoklasični pesnik, ki je stopil v pisemsko zvezo s K.-jem na Stratimirovićevo opozoritev; Pavel Solarić, J. Sam. Bandtke, Samuel Linde, poljski filolog in zgodovinar, rektor varšavskega liceja, generalni ravnatelj varšavske biblioteke; Frant. Tomsa, češki filolog in ravnatelj normalnošolske knjigarne v Pragi; Slovak Jířivoj Palkovič, češki pesnik, časnikar in profesor češkega jezika v Požunu; V. Hanka, Vuk, Rumi, direktor gimnazije v Srem. Karlovcih; Pavle Atanacković, srbski pisatelj in pravoslavni župnik v Somboru; Sava Tökoly, bivši višji uradnik ogrske dv. pisarne, pisatelj in velik podpornik srb. književnosti; Dimitrij Frušić, grški župnik Anthim Gazi; Antun Mihanović iz Zagreba, ki je študiral od 1811–5 na Dunaju pravo in tu 1815 izdal svojo znamenito “Reč domovini o hasnovitosti pisanja vu domorodnom jeziku” ter spadal mogoče h K.-jevi dunajski družbi; Dimitrij Davidović, sob. novinar; Posselt, univ. bibliotekar v Pragi; Nikolaj Nik. Novosilcev, Galičan Snigurski, Jak. Zupanov tovariš med dun. študenti v teologiji, pozneje škof; grof Ossolinski; P. J. Šafařik, v jun. 1819 še domači učitelj v Bratislavi oz. Pešti. Med Neslovani je bil württemberški protestantski cerkveni zgodovinar Christian Fried. Schnurrer, avtor knjige “Slavischer Bücherdruck in Württemberg im 16. Jahrh.” (1799), med prvimi inozemskimi Nemci, s katerimi si je K. dopisoval; nato Fr. A. Wolf, berlinski klasični filolog; leksikograf Schneider iz Wrocłave, helenist; K. F. Humboldt, nemški filolog Vater, angl. zgodovinar in geograf Pinkerton, Fr. Adelung, filolog in sanskrtist, hi je bil vzgojitelj velikih knezov Nikolaja in Mihajla Pavloviča v Petrogradu, in drugi.

K.-jev razvoj v žurnalistično smer je postajal vse očitejši. Listov, pri katerih je v tej dobi sodeloval, je že precej: Ann. do 1812, VB do 1820, Hormayerjev Archiv od 1811 dalje, Fr. Schlegla Deutsches Museum 1812 do 1813; Wiener Allgemeine Literaturzeitung (= WALZ), ki je začela izhajati s 1. jan. 1813, ter je njen slov. in splošno filološki oddelek urejeval K. V tej zvezi je treba omeniti ustanovitev “Srb. Novin”, ki so, menda na K.-jevo pobudo, začele izhajati 1. avg. 1813 na Dunaju in jim je bil cenzor K. sam. Leta 1815 je prevel prvi del Vukove pesmarice v nem. jezik in ga poslal Goetheju, da bi avtorja krasnega prevoda Hasanaginice zainteresiral za srb. nar. pesem. L. 1817 je v družbi z Vukom uredil nekaj številk “Srb. Novin”. Od okt. 1816 da marca 1817 je bil zaposlen s prirejanjem lat. in nem. dela za Vukov “Rečnik”. Od 1818 je pisal v časopis “Österr. Beobachter” in zlasti često v “Wiener Jahrbücher” (= WJ); članki, ki jih je v njih priobčeval, kažejo vedno globlji in strogo znanstveni značaj dun. slavista.

K.-jevih člankov iz te dobe je vsaj 126. Glavni so: Anthim Gazi's griechischer Merkur (VB 1811), kjer je navdušeno poročal o novogrškem časopisu, ki ga je 1811 začel na Dunaju izdajati A. Gazi in ga je K. ponovno obravnaval v svojih člankih; Slavische Sprachkunde (Ann. 1811) z oceno čeških gramatik Dobrovskega iz 1809 in Nejedlega iz 1809 ter anonimne hrv. gramatike iz 1810; Vollständiger Auszug aus der serbischen Selbstbiographie des Dem. Obradović, eines österr. Illyriers (Horm. Arch. 1811), ki je skoraj popoln prevod iz Obradovićevega dela “Život i priključenija”; Dositej Obradović (VB 1811), nekrolog, v katerem je K. ponatisnil svoj prvi članek o Obradoviću iz Ann. 1810, ga malo spremenil in konec razširil; Beiträge zur Übersicht der serb. Literatur in dem österr. Kaiserstaate (VB 1811) prinaša pregled in oceno novejših srb. knjig; Slavische Völkerkunde (Ann. 1811), z oceno Hacquetove knjige “Abbildung … Leipzig 1801” in z obširnim poročilom o Ziljanih, Kranjcih in drugih. Dr. Demetrios Alexandrides Neugriechische Zeitung (VB 1812), v njem je K. seznanil literarni svet z drugim novogrškim časnikom, “Grškim Telegrafom”, ki je začel izhajati 1812; Wlachische Literatur (Ann. 1812), kjer je ocenil brošuro G. K. Rose o umetnosti čitanja rumunščine z latinskimi črkami (Pešta 1809) ter izrekel lastno mnenje o izvoru Rumunov, njihovem jeziku in alfabetu; Schulanstalten für die Nichtunierten in den österr. Staaten (VB 1812), napisan ob imenovanju Nestorovića za glavnega nadzornika vseh ilirskih vlaških šol; Windische Sprachkanzel in Graz (VB 1812), z ugodnim poročilom o novoustanovljeni stolici slov. jezika na graškem liceju. – Literarhistor. Berichtigung (WALZ 1813), o poreklu Koraja, novogrškega prosvetitelja, kateremu je ponovno posvečal pažnjo v svojih člankih; Blick auf die slavischen Mundarten, ihre Literatur und die Hilfsmittel, sie zu studieren (ibid.), ki predstavlja predelano in spopolnjeno izdajo “Fantazij” iz 1810; Historische Frage (ibid.) s popisom slov. nar. pesmi o Pegamu in Lambergarju in etimologijo  imena Pegam iz Beheime; Walachische Literatur (ibid.), kjer je negativno ocenil rumunskega protopopa Petra Majorja zgodovino o izvoru Rimljanov v Dakiji ter trdil nasproti avtorju, da so Rumuni pomešani z Daki in Tračani, jim svetoval, naj rabijo še nadalje cirilski alfabet, in začel strastno polemiko z avtorjem, ki jo je vodil do 1816. – Serbische Literatur (WALZ 1814), kjer je ocenil “Novine srbske”; Slavische Philologie (ibid.), z razborom prvega dela Dobrovskega “Slovanke” in (WALZ 1815) z oceno drugega dela omenjenega časopisa; Serbische Literatur (ibid.) prinaša obširno in prizanesljivo oceno Vukove gramatike iz 1814; An Herrn Prof. Neidlinger in Melk (ibid.), ki je začetek K.-jeve do 1819 trajajoče polemike radi vprašanja, kateremu izgovoru je treba dati prednost v gračini; Serbische Literatur (ibid.), ocena 2. dela Vukove srb. nar. pesmarice; Die Slaven im Thale Resia (VB 1815), kjer je objavil beležke poljskega grofa Jana Potockega z njegovega potovanja po Reziji ok. 1790 in jih primerjal s sličnim sestavkom v Dobrovskega “Slavinu”; Über den Ritter Pegam (WALZ 1815), kjer je znova izrazil svoje mnenje o izvoru imena Pegam. – Literarische Nachricht (Österr. Beob. 1818), navdušeno priporočilo Vukovega slovarja; Über Vuk's serbisches Wörterbuch und – ob der Haupt Grundsatz alter Literatur, die Muttersprache, blos bey Serben (mid Neugriechen) nicht gelten soll (WJ 1818), kjer jez znanstvenimi argumenti premagal Duko, pristaša slavjanosrbske stranke v Srem. Karlovcih, ki je v lastni predelavi izdal Stratimirovićev članek proti Vukovemu slovarju v Österr. Beob. 1818. – Altböhmisohe Literatur: (VB 1819), ugodna ocena kraljedvorskega rokopisa, ki ga ima še za pristnega; Literatur (Österr. Beob. 1819), vsebuje recenzijo Vukovega slovarja.

Ko se je K. s katol. romantiki bliže spoznal ter celo sodeloval pri njihovih časopisih, je polagoma opustil mržnjo do njih ter se jim začel rahlo bližati. “Imperii causa”, iz ozira na državo se je K. od svojega umerjenega humanističnega svetovnega naziranja preokrenil h katolicizmu predmarčne Avstrije, kateremu se je začela vdajati država, da se že na zunaj razlikuje od Rusije in Prusije. K. je sovražil obe in vedno bolj tudi katoličanstvo podčrtaval med faktorji, ki ločijo Avstrijo od njiju. Iz ljubezni do jezikov se je febr. 1812 dal poučevati svojemu znancu prof. Jahnu v arabščini, v dec. 1812 se je sam začel učiti rumunščine, okt. 1813 se je mnogo bavil z novogrščino, zanimal se je tudi za hebrejščino in sanskrt. Pri prebiranju lepe literature ni nič kaj cenil Chateaubrianda, rad pa je čital Fouquéjeve romane. Čim bolj se je poglabljal v dela nemške znanosti, tem večje je bilo njegovo navdušenje za njo, ki ga je izražal v pismih. Njegova vnema za slov. preporod je bila vidna v glavnem nekako do 1813. Tega leta je spoznal Vuka in začel posvečati glavno pažnjo srbskim interesom, dasi je tudi še tedaj v njegovih člankih in pismih nekaj preporodnih misli za Slovence. Ker je zaman prosil Dobrovskega za sestavo slov. alfabeta, se je naposled sam lotil tega problema, o čemer je poročal 10. marca 1812 Zoisu. Prosil je slov. preporoditelje, naj mu z nasveti pri tem delu, ki se mu pa ni posrečilo. Vdanost avstroslavista K.-ja napram državi se zrcali zlasti iz njegovih obrambnih dopisov vladi, tičočih seVuka. Prve K.-jeve polemike z Majorjem, Neidlingerjem ter srb. konservativci, ki so se tikale predvsem jezika ter pravopisa, dokazujejo, da je imel jasno, ostro in dobro zadevajočo znanstveno sodbo, da je spretno in duhovito branil ter s tehtnimi razlogi utemeljeval svoja dognanja. Pač v začetku 1812 je začel misliti na lastno biblioteko in je v ta namen prosil svoje slovanske znance, da bi mu pomagali množiti knjižnico predvsem s slovanskimi deli.

č) Nov. 1819–6. jan. 1329. – Vodnikova in zlasti Zoisova smrt je K.-ju v razvojni dobi slov. preporoda odkazala nov položaj, a ga še bolj priklenila na Dobrovskega in Vuka.

V službi je bil od maja 1819 prvi skriptor, 21. avg. 1821 je postal 4. kustos. Ko sta 1827 podala ostavko na službo 3. In 2. kustos, je bil K. imenovan za 2. kustosa. L. 1827 je sestavil za cesarja predlog, naj bi Avstrija dobila staroslovenske rokopise z gore Athosa: “Bibliothekarischer Bericht bed Gelegenheit der 12 altsl. MSS vom Berge Athos” in še “Geschichtlicher Bericht über die 12 MSS vom Berge Athos”, ter bil pripravljen kot strokovnjak izvršiti sam to misijo. Tudi cenzor je ostal ves ta čas. Najlepše ure svojega življenja je preživljal v družbi z Dobrovskim, ki je bil od zač. marca do 7. maja 1820 in od srede 1820 do konca 1821 na Dunaju radi tiska svoje ckvsl. slovnice. Ob tej priliki je Dobrovský osebno spoznal tudi slov. preporoditelje Metelka, Kalistra, Ravnikarja in Šlakerja, ki so se na K.-jevo pobudo udeležili shoda za reformo slov. alfabeta. Dobrovský je prišel na Dunaj za malo časa še v pozni jeseni 1828. Razmerje do Vuka je bilo v teh letih enako iskreno. Temperamentnemu K.-ju ni nikoli zmanjkalo pobud in potrpljenja, da ohrani Vuka pri izvrševanju odkazanega literarno-kulturnega programa. Ker je bil Vuk vedno v gmotnih zadregah in brez stalne službe, je K. ponovno z denarjem pomagal njegovi ženi in njemu, ga bodril in podpiral pri ruski vladi njegove prošnje za penzijo. Tudi je porabil vsako priliko, da je kot publicist in kot cenzor spregovoril za Vukovo delo, radi katerega so ga sumničili. Med K.-jevimi novimi osebnimi znanci so bili še: Sobolewski, poljski profesor iz Wilne, s katerim se je seznanil menda 1821 ali 1822, ko je na Dunaju proučaval biblioteko grofa Ossolinskega (K. je menil o njem, da bo postal poljski Dobrovský); M. J. Fessl, prof. biblijskih naukov v duh. semenišču v Lìtomĕřicah, ki je bil radi odnosov do filozofa Bolzana 1819 suspendiran in 1820–3 interniran v servitskem samostanu na Dunaju, kjer ga je obiskoval Dobrovský in ga je mogel spoznati K. (ko je 1823 smel iz samostana, je posečal K.-ja in bral pri njem knjige); ruski učenjak Köppen, ki je spomladi 1822 prišel na Dunaj in se s K.-jem često sestajal “Pri belem volku”; češki zgodovinar Fr. Palacký, s katerim se je K. seznanil vsaj 1823; poljski leksikograf Linde, ki ga je K. spoznal 1823; Appendini, ki je 1823 živel nekaj mesecev na Dunaju; Poljak Kucharski, ki ga je K. spoznal med 1826 in 1828; Francè Prešeren, ki je v l. 1825/6 dal “visokemu gromovniku” zveščič svojih slov. pesmi v oceno.

Med K.-jevimi novimi korespondenti, katerih število znaša vsaj 119, so bili med drugimi: Zois K., grški trgovec Tirka, ki je imel svojo obrt na Dunaju; črnogorski vladika Peter Petrović, Fr. Ser. Metelko, Srb Nestorović, M. Kalister, dr. M. J. Fessl, Janez Zalokar, pruski poslanik Niebuhr, Matija Čop, Fr. Palacký, nem. literatinja Therese Jakobs (Talvj), Köppen, ruski prosvetni minister Šiškov, Jan Kollár, ruski filolog Aleksander Hrist. Vostokov.

V tej dobi je K. priobčeval svoje članke v listih: VB, Horm. Arch., Österr. Beob., WJ (temu listu je bil od 45. do 48. zv. oficijalni urednik), Morgenblatt: Kunst und Altertum V. Od vsaj 16 do sedaj izpričanih člankov so zlasti važni: Ocena Dobrovskega cerkveno-slov. gramatike iz 1822 (WJ 1822), v njej pa je K. razpravljal največ o svoji panonski hipotezi; Kormczaia kniga (ibid.), ki jo je tukaj in še v dveh dodatkih v WJ 1824 in 1826 raztolmačil in nem. kanoniste prvi seznanil s pravoslavnim cerkv. pravom; Žitie Gerazima Zelića … Pešta 1823 (ibid.), zgoščen posnetek iz avtobiografije tega pravoslavnega meniha in “ilirskega” literata. Pod naslovom: Narodne serbske pjesme u. s. w. je K. v WJ 1825 ocenil vse tri zvezke Vukovih srb. nar. pesmi (Leipzig 1823–4); naslednje leto je napisal nekrolog J. Ossolinskemu (Österr. Beob. 1826).

K.-jeva želja po reformi pravopisa se je izpolnila šele 1820, ko je ob črkopisnem shodu na Dunaju nastala metelčica, ki pa ni popolnoma odgovarjala njegovim zahtevam. Pospešil je izdajo Dobrovskega “Institutiones” (1822) in jim dodal “Epimetra tria”. L. 1827 se je živahno bavil z brižinskimi spomeniki, da bi prehitel Vostokova, pa ni uspel. Od slovanskih romantikov je v tej dobi dobro poznal Jana Kollárja.

d) 6. jan. 1829–11. avg. 1844. – Po smrti Dobrovskega se je začela za K.-ja doba duševne osamelosti, dasi mu je ostal Vuk in si je pridobil novih znancev. S cenzuro 4. zv. KČ 1833 se je osovražil pri njenih lj. sotrudnikih, nasprotni so mu bili Pražani, s katerimi je polemiziral radi pristnosti njihovih spomenikov ter domovine cerkv. slovenščine. Tudi službeno napredovanje se ni vršilo gladko: od 1827 2. kustos je šele 27. apr. 1844 dosegel najvišjo čast v svoji službi in postal prvi kustos ter dvorni svetnik; kot naslednik avtorja zgodovine dvorne biblioteke Mosla. Cenzor je ostal do smrti. Poletje 1837 je na lastne stroške preživel v Rimu, da si je izpisal glagolski rokopis Cod. Assem., ter v Bologni, kjer si je delal beležke iz cerkveno-slov. psalterja. Ker so 1839–40 unijati v Galiciji trumoma prestopali v pravoslavje, so hoteli cerkv. in polit. krogi to gibanje zajeziti. Sklenili so med drugim, naj pride vsako leto nekaj rusinskih unijatskih bogoslovcev v Rim v rusinski kolegij, kjer naj bi se poučevala tudi cerkv. slovenščina. K., ki naj bi v Rimu osnoval stolico za cerkv. slovenščino, je odpotoval tja 28. okt. 1842 in nameraval ostati dve leti, Rusinom predavati o slov. književnosti ter si med njimi vzgojiti svojega naslednika. Ker pa so Rusini s svojim prihodom v Rim odlašali, je K. poučeval v cerkv. slovenščini nekega portugalskega frančiškana, ostali čas pa porabil, da si je prepisal ves evangelij sv. Janeza iz Cod. Assem. Prosti čas je preživel z oratorijancem Avg. Theinerjem, katerega je bil že 1829 spoznal na Dunaju. Rusinskih bogoslovcev ni pričakal. Proti koncu apr. 1843 je odpotoval iz Rima in prispel na Dunaj 7. maja 1843, hudo bolan na pljučih.

Po Avg. Theinerju se je K. 1837 v Rimu seznanil s franc. učenjakom Silvestrom, s katerim je zahajal vsak dan v vatikansko knjižnico. Obakrat se je sestal v Rimu tudi s slavnim poliglotom Mezzofantijem, kateremu je moral obljubiti svojo slovnico. Med važnejšimi novimi znanci sta bila Šafařik in Miklosich. Šafařik se je 1833 na poti iz Novega Sada v Prago ustavil na Dunaju in se seznanil s K.-jem, ki ga je želel obdržati pri sebi, da bi skupaj delovala v področju cerkv. slovenščine. A Šafařik, ki se ni strinjal s K.-jevo hipotezo o domovini cerkvenoslovenskega jezika, ni mogel ustreči K.-jevi želji. Miklošič je prišel na Dunaj s priporočilom poljskega grofa Ostrovskega. K., ki je v pogostnih razgovorih spoznal Miklošičeve velike zmožnosti, mu je preskrbel 1844 službo uradnika v dvorni biblioteki in mu s tem omogočil, da se je popolnoma posvetil slavistiki.

Med 357 novimi K.-jevimi korespondenti so važni: Leop. Ranke, Vukova žena Ana, dr. Gostiša, grof P. Cloz, Ignacij Kristjanovič (Hrvat, od 1834 župnik v Kapeli v belovarski županiji), dv. sv. Mosel, Ant. Murko, J. Pavšek, J. Burger, ruski filolog Pogodin, E. Korytko, A. Krempl, Fr. Miklošič, Andrej Smolè, Čeh Jungmann.

Svoje dopise je K. pošiljal v tem času v liste: Österc. Beob., WJ, IB 1833, v monakovski Ausland 1836 in v Österc. Zft. für Geschichts- und Staatskunde. L. 1837 je prispeval za E. G. Gersdorfov Repertorium der gesamten deutsohen Literatur; 1838 za J. Chmelov list “Der österr. Geschichtsforscher” ter Brockhausove “Blätter für literarische Unterhaltung”; 1839 je sestavil avtobiografijo za Konversationslexikon der Gegenwart in se oglasil v listu “Beilage zur Allgemeinen Zeitung”; 1840 je začel pisati v WZg. Iz te dobe je K.-ju pripisanih 18 člankov. Med temi so n. pr.: nekrolog, posvečen Dobrovskemu (Österc. Beob. 1829); ocena nemških in angl. prevodov srbskih nar. pesmi po E. Weselyju, W. Gerhardu in J. Bowringu (WJ 1829); Ein Wort über den Laibacher ABC Streit (IB 1833; s tem člankom je tudi javno posegel v slov. črkarsko pravdo); Slavische Literatur (Österr. Beob. 1833), kjer je K. poročal med drugim o Šafařikovih Serbische Lesekörner in o nar. pesmih Vuka in Vaclava iz Oleska; Psałterz Królowej Małgorzaty … (WJ 1834), proti nepravilnemu ravnanju poljskega grofa Stanislava Borkowskega s svetoflorijanskim psaltrom, najstarejšim poljskim spomenikom; ocena 1. zv. Palackega “Geschichte von Böhmen” (Prag 1836) v Repertorium 1837, v kateri je zlasti zameril Palackemu, da je kotglavni vir pri najodličnejšem oddelku svoje zgodovine uporabljal ponarejeni zelenogorski rokopis; Unsprung der slawischen Liturgie in Pannonien (D. österr. Gesohichtsforsober 1838), ostra polemika a Palackim in zlasti s Šafařikom, ki je 1837 v Slavische Alterthümer trdil, da se je slov. bogočastje pričelo v Bolgariji. Zadnji svoj članek, ki se tiče pojasnjevanja remskega in ostromirskega evangelija, je objavil v WZg 1844.

L. 1836 je K. izdal pod naslovom “Glagolita Clozianus …” knjigo, ki mu je prinesla veliko slavo. V njej je poleg cerkvenoslov. teksta v glagolici in cirilski transkripciji z grškim izvirnikom, lat. prevodom in filološkim komentarjem objavil brižinske spomenike z lat. prevodom ter razlago in več učenih razprav. Glagolski rokopis je bil last grofa Cloza iz Tridenta. Menda istega leta je pod psevdonimom Leberecht Hassenschelm objavil nemško pisano knjižico “Anti-Tartar”, kjer se je bavil z vprašanjem, kdo je prvi objavil in kako svetoflorijanski psalter, in popravil napačni naslov “psalter kraljice Margarete” v “psalter Elizabete Jadvigec”. Leta 1840 je izdal kot samostojno publikacijo: “Hesychii glossographi discipulusc”. Tu je kritično objavil grški rokopis iz 12. ali 13. stoletja, ki je imel več grških glos k zastarelim besedam; glosam je neznan Rus v 12. ali 13. stol. v Carigradu pripisal rusko razlago. Tej knjigi je K. dodal še razprave in polemike proti Gaju, Palackemu i. dr. in zopet zagovarjal svoje nazore o pokristjanjenju južnih Slovanov, o slovanskem bogoslužju in domovini cerkvene slovenščine. Njegov poziv k iskanju tkzv. “texte du sacre”, zlasti v “Glag. Cloz.”, je rodil lep uspeh: odkritje remskega evangelija, pisanega v glagolici in cirilici, ki ga je na stroške ruskega carja Nikolaja I. objavil 1845 z letnico 1843 franc. učenjak J. B. Silvestre, a ga je K. že 1843 na latinsko prevedel in mu dodal “Prolegomena historica”, v katerih je povzel svoje priljubljene teze, sklicujoč se zlasti na svoje jezikovne argumente. – Ko je bila metelčica 6. nov. 1833 v šoli prepovedana in se je že začela uveljavljati gajica, je K., ki je bil v rabi alfabeta povsem nedosleden, še vedno mislil na novega Cirila za reformo latinice in je 1839 in še 1843 vabil Vuka k temu delu.

K.-jevo bolezen je pospešila izguba prihrankov, nekaj nad 20.000 srebrnih gold., ki jih je zaupal svojemu rojaku, odvetniku dr. Gostiši, ne da bi bil zahteval potrdilo. Ko je Gostiša 1842 umrl, vdova o denarju ni hotela nič vedeti. Ker se mu je bolezen vedno bolj hujšala in ni pomagalo niti zdravljenje v Badenu, je K.-ja, ki je stanoval na Dunaju pri tujih ljudeh, vzel k sebi rojak in prijatelj prof. J. Jenko, pri katerem je umrl. Pokopali so ga na Marksovem pokopališču. M. J. Fessl mu je s pomočjo pokojnikovih znancev 21. okt. 1845 postavil nagrobni spomenik z lat. napisom, ki ga je sam sestavil. Ob stoletnici rojstva so mu 22. avg. 1880 slovesno odkrili spominsko ploščo na rojstni hiši v Repnjah (K.-jeva Spom. 1880, 176). Njegove zemske ostanke so 1897 prepeljali v Lj. k Sv. Krištofu.

Ocena. – K. je bil zgodovinar, slavist, preporoditelj, bibliotekar in cenzor. Kot bibliotekar dunajske dvorne knjižnice je bil nad vse vesten in tečen. Misijo v Pariz je tako spretno opravil, da je dobila dvorna biblioteka svojo lastnino iz Francije, K. sam pa veliko priznanje. Ker je bil katalog rokopisov radi vojne zanemarjen, je K. 8. jan. 1817 dobil naročilo, naj uredi in spravi v evidenco nepopisane rokopise, ne da bi kritično razlagal njih vsebino. A K. ni le popisal, temveč je vse Foscarinijeve in Raugonejeve ter v glavnem tudi solnograške rokopise na kratko razložil in izvrstno ocenil. Zlasti je skrbel, da si je dvorna biblioteka nabavljala v velikem številu dragocene slovanske knjige. Silno postrežljiv je bil tujim in domačim učenjakom in jim iz biblioteke dobavljal znanstven materijal za njihove študije. Enako uslužen je bil posetnikom biblioteke. Bil pa je tudi do pedantnosti strog v svojih bibliotekarskih dolžnostih ter ni poznal nikakih izjem. Niti Dobrovskemu ni dovolil jemati na dom rokopisov in Čopovemu bratu Janezu ni dal niti za kratko porabo knjige “Horm. Taschenbuchc”, ki je bila pod cenzurno zaporo. Kakor je bil sam natančen, tako je tudi od podrejenih uradnikov strogo zahteval red in marljivost.

Podlaga K.-jevemu cenzuriranju so, bili conzurni dekreti iz 1781, 1795, 1810 in kaz. zakonik iz 1803. Kot cenzor se je zlasti spočetka izvrstno počutil, ker je dobival v roke vse literarne novosti; rad je poudarjal, da je od vseh slovanskih cenzorjev najvestnejši, da zapiše le to, kar bi mogel tudi zagovarjati. Vendar ni mogel skrivati simpatij oz. antipatij do predmeta in avtorja. Ugodno je ocenjeval spise, ki so ga zanimali kot jezikoslovca ali odgovarjali njegovim avstroslovanskim težnjam. Svojo pristranost pa je pokazal, kadar je ocenjeval dela pisateljev, ki so bili drugačnih nazorov, n. pr. o umetniškem ustvarjanju, ali so dvomili o pravilnosti in koristnosti njegovih idej, n. pr. glede reforme alfabeta, ali so nastopali zoper njegovo samovoljnost in s svojim ustvarjanjem in nastopom mogli škoditi njegovi oportunistični politiki. Ob taki priliki mu nobena oznaka ni bila prehuda, da je le preprečil ali vsaj zavlačeval izdajo neljubega dela. V glosah k takim rokopisom ni poznal meje in mere svoji razdraženosti ter šel tudi preko cenzurnih predpisov. V zadnjih letih svojega življenja je kot cenzor postal slepo orodje Sedlnitzkega. Ob priliki je ovadil Šafařika panslavizma.

Kot navdušen avstroslavist je K. veroval, da postane Avstrija državna predstavnica zahodnih Slovanov, ki jim bo omogočila kulturni in nacionalni razvoj, da bodo oni, zastopniki slovanske kulture, zatemnili slavo slovanske Rusije, ki je bila K. ju zoprna. Zlasti v zasebnih pismih je polno mest, ki izpričujejo njegovo antirusko orijentacijo. K.-jevo avstroslavistično prepričanje je bile plod njegovega ekstremnega temperamenta; tragika njegovega avstroslavizma pa je v tem, da ni mogel trezno preudariti in iz dejstev spoznati, da hoče Avstrija ohraniti nemški značaj in skuša polagoma zatreti slovanski duh, da se ji je zdel tudi on sam kot Slovenec sumljiv, kljub svojemu iskrenemu avstr. patriotizmu. Vpliv tega nazora se kaže marsikje v K.-jevem znanstvenem delu in prizadevanju.

K. je težnjo, da postane slovanski zgodovinar po zgledu Muratorija, opustil, a se je vedno zelo zanimal za najstarejšo slovansko, zlasti južnoslovansko zgodovino. Pradomovino Slovanov je soglasno z Nestorjem stavil na oba bregova Donave. Zlasti pa ga je zanimala starejša zgodovina južnih Slovanov ali Cisdanubijcev. Opirajoč se na poročila Konst. Porfirogeneta je mislil, da je pred 640 bival od izvira Drave do Črnega morja enoten in strnjen rod Slovenov, dočim so se Hrvatje in Srbi, ki jih rad imenuje skupno Ilire, vrinili kot zagvozda med nje šele ok. 610–40. To domnevo je potrjeval zopet z jezikovnimi razlogi in branil v pismih in spisih svoj panslovenizem od 1808. Od 1822 je tudi javno zagovarjal svojo panonsko ali karantansko hipotezo in trdil na podlagi jezikovnih argumentov (oltar, krst, pop, post, cerkev; kasneje še: pekel, cesar, mnih, papež, komkanje itd.), da je Panonija, oz. Karantanija (ozemlje Slovenov nekdanje Recije, Karnije, Norika in Panonije je K. imenoval najrajši Karantanijo) domovina cerkvenoslov. jezika in da sta Ciril in Metod delovala samo med Karantanci, oz. Panonci. Ker pravi legenda, da sta delovala med Moravci in Bolgari, je raztegnil za tisto dobo gospostvo Moravcev nad severni, gospostvo Bolgarov pa nad jugovzhodni del Panonije. Poleg avstroslavizma je tudi rimskokatoliška orijentacija vplivala na iskanje in oblikovanje K.-jevih znanstvenih problemov. Trdil je, da so Karantanci s Hrvati in Srbi vred še pred prihodom Cirila in Metoda kot prvi med Slovani sprejeli krščansko vero od rimskih misijonarjev, da je prvo slovansko bogoslužje imelo rimski obred  in se je iz Panonije razširilo k Hrvatom, Srbom, Bolgarom in Rusom. Radi te svoje teorije, ki jo je podpiral z jezikovnimi argumenti, je prišel v opreko z zagovorniki bizantinskega izvora slovanske liturgije in vodil z njimi strastno polemiko; očitali so mu, da bi rad odtrgal pravoslavne Srbe od Rusov in jih pridobil vsaj za unijo, če že ne za latinstvo, da je popoln sluga in orodje rim.-nem.-poljskih jezuitov. Šele po njegovi smrti so se taka mnenja o njem popravila.

K. se je kmalu začel zavzemati za izoblikovanje dialektov enotnega tipa, ki ga naj manjši bogate s svojim najlepšim besednim zakladom, in za njih uvedbo v literaturo, hoteč jih tako ohraniti in z enotnim slovanskim alfabetom omogočiti medsebojno jezikovno in literarno poznavanje vseh Slovanov. Literarni jezik, ki bo imel najlepša dela, oz. največjo moč, bo po njegovem mnenju med ostalimi sorodnimi jeziki zagospodoval kot literarni jezik vseh Slovanov. – V izdaji Clozovega glagol. spomenika je K. že zagovarjal vsaj enako starost glagolice in cirilice, kasneje je izjavil, da je glagolica starejša od cirilice.

V delu “Glagolita Clozianus” ni edinstvenega načrta. Po naslovu bi pričakovali le izdajo glagol. teksta z grškim izvirnikom, lat. prevodom in vzporednicami iz drugih slovanskih spomenikov, toda K. je dodal brižinske spomenike in drugo, kar ne spada pod označeni naslov. Tako razširjeni program izdaje bi bil opravičljiv, če bi bil avtor skušal podati oris historičnega razvoja cerkvenoslov. jezika, o čemer pa v knjigi ni sledu. Ob tej priliki je predstavil svoj karantanizem, njemu na ljubo namestil v izdaji anonimni tekst “De conversione (Bagoariorum et) Carantanorum” in odstavek iz panonske zgodovine. Najmanj zadovoljujeta slovnica in slovar cerkvenoslov. jezika; v njiju so slovniške napake, ker se je K. premalo poglobil v zakone jezika, oz. ker si je prizadeval dokazati karantanski postanek cerkvene slovenščine. V knjižici “Hesycii glossographi discipulus” zavzemajo rezultati K.-jevega potovanja v Italijo razmeroma malo prostora: o bolonjskem psalterju govori na str. 34–9, o Assemmanijevem evangeliju na str. 39–44 in o Manasejevem letopisu na str. 44–5, v ostalem pa je v knjigi kritika, ki ni dovolj znanstveno objektivna. K.-jeva “Prolegomena historica” so tako tendencijozna, da ni čudno, če so jih na ukaz ruske cenzure izrezali iz primerkov, namenjenih ruskim reflektantom.

V veliko zaslugo je treba K.-ju šteti, da je za slavistiko pridobil Miklošiča, ki je na njegovo željo opustil odvetništvo ter se posvetil slovanski filologiji in po smrti svojega učitelja nadaljeval njegovo delo.

Največji K.-jev pomen za Slovence je v njegovih odnosih do preporoda, torej predvsem v njegovem delu do 1813. Izza svoje slovnice je K. k slov. jezikovno-kulturnemu območju poleg Rezijanov prišteval civilne Hrvate ali Kajkavce ter jih reklamiral za Slovence. Privatno se je v tem smislu izražal v pismih Zoisu, zlasti za Napoleonove Ilirije, ko je zahteval, naj bi se vzpostavila kultura slov. naroda, ki bi obsegala vso kajkavščino, pod slov. imenom in bi bila Lj. in Zagreb centra enotne slov. literature. Tudi Dobrovskemu je dopovedoval, da nosijo Hrvati napačno ime, ker bi se morali imenovati Slovence. Od srede 1809 je v pismih in javnosti prišteval Prekmurce k Slovencem. Za literarni jezik Prekmurcev je ostalo to brez vpliva. – Želel je jezikovno enotno Slovenijo: vse slov. pokrajine naj bi se zedinile v enotnem literarnem jeziku, vzetem iz ust preprostega ljudstva, ki bi se razvijal, ob upoštevanju posebnosti jezikovnih elementov vseh slov. dialektov, leksikalno očiščen in obogaten, v skladu s cerkv. slovenščino in ostalimi slovanskimi jeziki. Iz jezikovna-preporodnega načrta je umljiv K.-jev odpor proti piscem, ki so slovensko pisali, a nemško mislili in kvarili slov. jezik. Zato jim je priporočal, naj se vrnejo k ljudstvu, iz katerega so izšli. Po njegovih navodilih se je ravnal zlasti Ravnikar, oče slov. proze. K. je priporočal Kranjcem, naj iščejo pristašev pri najbližjih sorodnikih na Štajerskem, Koroškem, provinc. Hrvaškem in okoli Blatnega jezera. Svojim slov. učencem je pošiljal dopise in knjige ter jim pridruževal za pomočnike zastopnike raznih slov. pokrajin in narečij; tako je pospeševal literarno in narodno zedinjenje dotlej tudi v jeziku po pokrajinah razkosanih Slovencev. K.-jevega enotnega in enostavnega alfabeta so nestrpno, a zaman pričakovali vsi slov. preporoditelji. Reformi alfabeta je pripisoval preveliko važnost, a sredstva, ki jih je predlagal, so bila povsem nezadostna. Tragika je, da je prav on preprečil izdajo Vodnikovega slovarja. Metelčica mu je še najbolj ustrezala, ugajala pa mu ni, ker ni bila dovolj okretna in lepa. Četudi se je javno zavzel za njo, je bila po abecedni vojski 6. nov. 1833 v šolah prepovedana.

K.-jeva slovnica je odsev del nem. filologa Adelunga, ki je zastopal načelo realistične deskriptivne slovnice, ter deloma tudi že Dobrovskega, ki je bil od Adelunga odvisen glede filološke usmerjenosti. To je prva tiskana deskriptivna slovnica slov. jezika v nemščini. V njej se je ravnal po pravilu, da ni dovoljeno jezik vpregati v pravila, marveč je treba pravila iskati v jeziku. Slovničar sme o jeziku le poročati, ne sme ga pa skušati reformirati, kajti on je le statistik in ne zakonodavec jezika. V svoji slovnici se je omejil na slovnico v najožjem, prvotnem pomenu: na glaso- in oblikoslovje, ker je menil, da je za “Sprachlehre” treba zmožnejšega moža, kot je on. V uvodu (str. III–XLVIII) govori zlasti na podlagi Schlözerjevimh in Herderjevih del navdušeno o slovanstvu, o zgodovini slovanskih plemen, pri čemer razvija tudi lastne zamisli, o delu in jeziku sv. Cirila in Metoda, o njunem alfabetu, podaja klasifikacijo slovanskih jezikov po Dobrovskem in obširno razvija idejo literarnega panslavizma, ki bi ga omogočil vseslovanski alfabet; nato kratko našteva slov. rokopisne in tiskane slovnice od Bohoriča do Japlja. – V 1. delu slovnice (str. 1–212) podaja kritičen pregled razvoja slovenskega pismenega jezika in pravopisa od 1550 do 1808, začenši s karakteristiko cirilskega alfabeta; želi novega Cirila, ki naj bi končnoveljavno uredil slovensko grafiko; obširno razpravlja o pisavi in izgovarjavi glasov sloven. jezika ter o naglasnih znamenjih. V 2. delu obravnava oblikoslovje (str. 213–384), nastopa proti rabi člena in obširno razpravlja o prvih petih besednih vrstah, na kratko pa o zadnjih štirih. Na Dunaju je našel veliko zbirko slovenskih in tudi hrvatskih, v glagolici in cirilici natisnjenih protestantskih knjig ter v dodatku (385–460) obširno popisal one, ki dotlej še niso bile v evidenci literarne zgodovine, oziroma sta jih Schnurrer 1799 in Dobrovský 1806 premalo upoštevala. Popisal je 9 Trubarjevih del, Kreljev prevod Spangenbergove Postile 1567, ki ga je imel za Dalmatinovo delo, Dalmatinov prevod pentatevha in biblije, navel slov. protestantske knjige, ki jih ni našel v dvorni biblioteki, pa jih je poznal iz beležk Schnurrerja, oz. Dobrovskega, ali je njihove primerke videl v Zoisovi biblioteki, v knjižnici lj. seminarja, graškega in lj. liceja ter v dunajski univerzitetni biblioteki. K.-jeva slovnica pomeni v primeri a prejšnjimi, tiskanimi in rokopisnimi slovnicami velik napredek. Široka naobraženost mu je pripomogla, da se je dvignil nad vse dotedanje slovenske slovničarje ter napisal prvo znanstveno gramatiko sloven. jezika, v kateri je po analitični metodi obravnaval sloven. jezik kot živ organizem, podal prvo dobro slovensko oblikoslovje, ki ga je spopolnil le še Metelko, razdelil prvi glagole v dovršne in nedovršne, zasledoval zgodovino slov. jezika, a se omejil lena pregledno sodbo o njegovem pravopisu; še dovolj točno je predstavil tedanje stanje sloven. jezika, podal primere o kranjskih govorih, zlasti o gorenjskih in dolenjskih, dasi brez točne navedbe kraja, ki ima izvestne dialektološke posebnosti, na katere se sklicuje. V nasprotju z naslovom knjige pa se ni oziral na dialektološke znake Štajerske in Koroške. Večji in občutnejši nedostatek pa je pomanjkanje poglavij o tvorbi besed in o skladnji. K.-jeva slovnica, v kateri so lingvistična dejstva preprežena z globoko občutenim patriotizmom, je mogla silno delovati na probujo slovenske narodne zavesti med rojaki, katerim je kazala pravo smer nacijonalnega razvoja, jih odvračala od prehajanja v nemško jezikovno kulturno sfero, jih bodrila in krepila z opozarjanjem na ogromno število sorodnih jim slovanskih plemen in s slikanjem sijajne bodočnosti Slovanov. Mnogo je pripomogla k izobrazbi slovenskega knj. jezika, kateremu je pokazala novo pot, po kateri so K.-jevi učenci začeli gojiti čisto slovenščino in jo bližati drugim slovanskim jezikom. Njen vpliv se čuti v vseh poznejših slov. slovnicah. Bibliografski podatki o redkih slovenskih protestantskih knjigah 16. stol. imajo veliko vrednost kot dopolnilo k Schnurrerjevemu popisu iz 1799; važni so zlasti mnogi primeri jezika in pravopisa iz teh malodostopnih knjig za študij zgodovine slov. jezika. Radi njih je bila slovnica dolgo časa važen vir za podatke o slov. tisku protestantske dobe.

Za časa franc. okupacije naših dežel je imel K. poleg slov. slovnice v franc. jeziku, ki jo je hotel izdati v Lj., da bi pridobil Francoze za naš jezik, v načrtu tudi franc.-slov. slovarček. O tem je poročal Zoisu, izdal pa ni ne slovnice ne slovarja. V skrbi, da bosta Vodnik in Primic odnehala pri delu za slovar, je vsaj že pred 13. febr. 1813 mislil vzeti v roke izdajo slav. leksikona. Najbrž iz tega časa je K.-jeva zbirka slov. besed, ki jo je kasneje dobil Miklošič. Dasi je K. o tem veliko govoril, je bilo vendar njegovo dela za slov. slovar le neznatno. Iz pisem Dobrovskega je K. zvedel za brižinske spomenike. O njih je poročal Zoisu in v njegovem krogu zbudil živahno zanimanje za nje. Dobrovský je izdajo spomenikov prepustil Slovencem. Ker pa je K. predolgo odlašal, ga je prehitel Rus Vostokov. K. je prvi zasledil na Dunaju primerek Alasijevega slovarja “Vocabolario Italiano e Schiavo” iz 1607. Knjiga, ki jo je poslal Zoisu, je danes v lj. štud. knjižnici. – Velikega preporodnega pomena je bila K.-jeva borba za panonsko-karantansko hipotezo cerkv.-slov. jezika. Ob tem se je mogel le krepiti ponos slov. preporoditeljev. – S K.-jevo in J. Spendovovo pomočjo je skušal Ravnikar, vodja lj. liceja, doseči slov. šolo s samo slov. knjigami. Simpatično je K. pozdravil 7. okt. 1812 ustanovitev slov. stolice na graškem liceju, vesel je 23. marca 1817 o enaki ustanovitvi na lj. liceju, ki jo je s Zoisovo pomočjo dosegel Ravnikar, poročal Dobrovskemu. – Veliko delo K.-jevo so pobude in naloge, ki jih je skušal uresničiti s svojimi slov. slavisti. Nekatere je prejel od Dobrovskega in jih prenesel na preporoditelje v domovini. Z Dunaja je v pismih nagovarjal Zupana, naj se loti slov. slovarja s porabo Vodnikove po abecedi urejene zbirke besed, naj čita stare pisce, posluša zlasti kmete in zapiše vse, kar še ni zapisano. Čim je zvedel za protest. knjige v Gradcu, je prosil Primica, naj jih izpiše za slovar. Ob ustanovitvi Primičevega društva je K. prosil Zupana, naj bi njega člani, razkropljeni po farah, zbirali tudi besede za leksikon. V članku “Windische Sprachkanzel in Graez” je zopet skušal zainteresirati Primica za slov. slovar in mu dal nasvete za njegovo sestavo. Še 1. maja 1830 je dajal navodila Metelku, kako naj bi s Čopom po Vukovem zgledu začel sestavljati inventar slov. besednega zaklada. Zdi se, da so izvirale vse K.- jeve inicijative in prošnje za zbiranj. slov. nar. tvorstva v pismih na prijatelje v domovini predvsem iz želje ugoditi Dobrovskemu. A uspeh je važen: na K.-jevo željo je Zois dolgo, čeprav brezuspešno iskal rokopisno zbirko predgovorov župnika Miheliča, prvega zbiratelja tega nar. blaga, ter poslal K.-ju “viže” resnično narodnega, oz. svojega, Vodnikovega in Japljevega kova, ki jih je K. poslal 27 v prepisu z dobesedno nem. prestavo Dobrovskemu. Na K.-jevo pobudo je Jak. Zupan zbiral pregovore in iskal menda tudi nar. pesmi. – K., ki mu je pobuda za etnografske spise mogla priti od Hacquetovih in Engelovih del in tudi od “Slavina”, je prosil za opise značilnosti slov. naroda Jak. Zupana, Jaklina, Cvetka, Primica, Jarnika in Rudeža. Ustregla sta mu menda le Rudež in Jarnik; njiju članke je objavil v VB 1812. Najbrž opozorjen od K.-ja je Prus J. M. Schottky pridobil 1823 za sodelovanje pri 3. zvezku svojega lista “Vorzeit and Gegenwart” Rudeža kot poznavalca kočevskega otoka. K.-jeva je bila tudi misel, da je potreben nov slov. prevod sv. pisma po hebrejskem originalu. 23. dec. 1808 je poročal Zoisu, da je za to nalogo pridobil Jak. Zupana. Že 1810 so se začele priprave za to podjetje, za katero se je zanimal tudi Zois. Glavna delavca sta bila Ravnikar in Zupan. Z novim prevodom biblije je hotel K. udejstviti svoj načrt splošnega slov. literarnega jezika in pritegniti k delu tudi izvenkranjske pisatelje. Prevod naj bi se natisnil z novimi črkami, ki so jih pričakovali od K.-ja, in že prevedeno Mojzesovo peteroknjižje je moralo ostati zato v rokopisu. K. je priporočal Zupanu tudi prevod Kempčanove  “Hoje za Kristom” predvsem s stališča filologa. – Ko je 1827 prosil Šafařik K.-ja, naj bi mu za njegovo delo “Geschichte der slav. Sprache u. Literatur” preskrbel seznam slov. pisateljev s kratkimi biografijami in pravilnimi naslovi knjig, je K. pridobil čopa. Ko je Čop 24. jun. 1831 poslal Šafařiku rokopis preko K.-ja, je ta v pismu izredno ugodno ocenil Čopovo delo. Poljskemu emigrantu Korytku je za popis Kranjske dal 1838 polno pobud in skušal iz mladega entuziasta vzgojiti moža, kateremu naj hi bil za zgled Vuk. Še 10. okt. 1843 je K. v pismu Kranjski kmet. družbi, ki ga je prosila za prispevke “Novicam”, svetoval, naj bi začela izdajati kmetijsko pratiko, kar se je 1845 tudi zgodilo. Mogočen izraz preporodne miselnosti so med K-jevimi članki zlasti njegove “Fantazije”, ki so med slov. preporoditelji vzbudile mnogo navdušenja in dvignile njih nar. samozavest. Na nem. avtorje, ki so bili prijazni Slovanom, zlasti na Schloezerja in Herderja, se je K. vedno pozival ter med slov. preporoditelji njih romantične nazore o Slovanih populariziral. Dobrovskega je v pismih točno obveščal o že umrlih in še živečih slov. preporoditeljih. V prepisih ali posnetkih mu je pošiljal pisma nekaterih slov. slavistov, njih dela in rokopise. Svoje prijatelje v domovini pa je preskrboval s slavističnimi deli in časopisi Dobrovskega in jih seznanjal tudi z vsebino njegovih pisem. Radi tega so se spisi Dobrovskega med slov. preporoditelji bolj in bolj širili in s spoštovanjem do njega je rastel njegov vpliv. Po svojem odhodu na Dunaj je K. skrbel, da si je Zois nabavljal starejša in zlasti novejša dela praškega mojstra. V sporazumu s K.-jem širil Dobrovskega spise po Štajerskem Primic. Pa tudi z drugimi slavističnimi deli, ki je menil, da bodo mogla koristiti slov. preporoditeljem, jih je K. oskrboval. Tako je n. pr. na Dobrovskega pobudo poslal na Slovensko češkega in poljskega Kempčana, gorenjelužiški prevod odlomkov Klopstockove Mesijade, dela srbskega prosvetitelja Dos. Obradoviča, ode L. Mušickega, izmed Vukovih del zlasti njegove zbirke nar. pesmi. Pač pod vplivom Dobrovskega, ki je sicer v nemščini za Slovence rabil tedaj običajni izraz “Winde – windisch”, a je cerkvenoslov. jezik imenoval “altslavonisch” ali lat. “slavenicus”, nem. “slawenisch” in v pismu Vodniku 3. marca 1808 tudi “slovenisch”, je raslo prizadevanje nekaterih slov. preporoditeljev, da se tudi v nem. in lat. jeziku imenujejo z nar. imenom: Slovene – slovenisch, slovenus – slovenicus. K., ki je imenoval svojo slovnico še “Gramm. der slavischen Sprache …”, a “slowenisch” v pismu Dobrovskemu 20. do 24. nov. 1809 rabil za “kirchenslavisch”, je začel istodobno rabiti “Slovene – slovenisch” tudi v pomenu “Slovenec, slovenski”. Njemu so sledili Primic, Jarnik, Vodnik; dočim je bil uradni izraz za slov. stolico v Gradcu še “windisch”, je za lj. že veljal “slovenisch”. Pod K.-jevim vplivom je Marcel de Serres 1814 v že imenovani knjigi rabil izraz “Sloviniens”. Proti češkemu izrazu “Slovan”, ki so ga začeli rabiti Primic in dr. za genus, je nastopil K., ki je spoznal, da beseda ni slovenska, a le v pismih, n. pr. Dobrovskemu 22. apr. 1813. Izraz “slavist” je K.-ju pomenil človeka, ki je imel smisel ali za preporodne težnje svojega naroda ali za slovansko knjigo sploh. V pisemskem občevanju z Dobrovskim se je K. posluževal tudi njegovega izraza “Slavin”, ki je imel že bolj specijalen pomen znanstvenega interesenta in se v živem govoru ni uveljavil. Za slovansko obliko geografskih imen se je K. izrekel v pismu Zoisu 16. marca 1809, kjer mu poroča mnenje Zlobickega glede rabe geografskih imen pri Slovencih v obliki, ki slov. jeziku ni prikladna. Kakor Dobrovský, ki se je v svojih znanstvenih spisih ter v pismih posluževal do 1827 nem. in lat. jezika, je sledil tradiciji tudi K. Čop je v svoji rokopisni slov. literarni zgodovini iz 1831 zapisal: “O K.-ju se je sicer sploh take malo vedelo, ali zna pisati po kranjsko, kakor o Dobrovskem, ali zna pisati po češko.” Dasi je K. poznal misel Dobrovskega, da spada h kulturi jezika zlasti tudi to, da ga “država govori in piše”, da je drž. jezik in ne le jezik patentov, in je tudi sam vedel, da se more narodni jezik, uveden v literaturo za kulturni podvig naroda, spopolniti, če je tudi uradni jezik, je vendar pokazal malo smisla za državnost slov. jezika v dobi Napoleonove Ilirije, ko bi bil mogel popularizirati svoj nazor. Tudi ni šel v Ilirijo delat, ampak se je celo mirno sprijaznil z govorico, da se bo v Iliriji uvedla v šole ilirščina mesto slovenščine, popolnoma v nasprotju z Vodnikom, ki je z vsem svojim delom utemeljeval upravičenost dveh slovanskih literarnih jezikov v Iliriji. K., ki je Vodnikovo delo v Iliriji le od daleč opazoval, se je nadejal od franc. gospostva in njegovega pospeševanja slovanščine na jugu predvsem pomoči za uvedbo novega lat.-slov. enotnega pravopisa pri ilirskih Slovanih. Mogoče je bil v tem oziru pod vplivom Dobrovskega ter z njim vred ni verjel v trajnost Ilirije in videl rešitev Slovencev v njihovi priključitvi k ostalim Slovanom, K. seveda le k avstrijskim. Manj ugodno je bilo za slov. preporod dejstvo, da je K. mogel biti do tekmecev ali idejnih nasprotnikov skrajno krivičen in da je imel nesprejemljiv slov. literarno-kulturni program. Imel je malo smisla za pomen preporoditeljev, kakor so bili Pohlin, sotrudniki “Pisanic” ali Vodnik, Primic i. dr. Podcenjeval je njih požrtvovalno vnemo za slov. preporod ter jih sodil in obsojal le s stališča znanstvenika in filologa. Le v svoji slovnici, kjer je nastopil proti nemškovanju, je ožigosal največjega popularizatorja preporodnih gesel med Slovenci, p. Marka, češ, da se je moral po nesreči zaljubiti v naš jezik, a je njegova ljubezen jeziku bolj škodovala, kot bi mu škodovalo njegovo zaničevanje in črtenje. Od tega časa dalje je nastopal proti marciteti, katero je bolestno iskal tudi pri svojih ožjih znancih. Enako kažejo tudi besede o “Pisanicah‹, da ni imel razumevanja za preporoditeljski pomen pesništva. V pismu Dobrovskemu 6. febr. 1809 pravi o njih, da je boljše nič, kakor pa kaj takega. Vodniku, ki sicer ni bil znanstvenik kakor K., a je potrebe preporoda brez primere bolje videl in za preporod tudi neprimerno več storil nego K. po 1809, je odrekal v pismih in v avtobiografiji vsak pomen ter s krivičnimi očitki in zavijanji blatil njegov značaj, dali je istodobno rabil njegove usluge. Prav tako je K. ravnal s Primicem, idealnim propagatorjem praktičnega dela za slov. preporod; napadal je vedno le njegovo skromno gramatično znanje, pomanjkanje znanstvene jezikovne izobrazbe, mu očital celo marciteto, popolnoma pa preziral veliko delo narodnega buditelja malega Štajerja in borca za skupni literarni jezik Slovencev.

Iz K.-jevega literarno-kulturnega programa, katerega je formuliral že v svoji slovnici hi se nanj povračal v pismih in člankih in čigar glavni namen je bil, zbrati predvsem jezikovno bogastvo čiste slovenščine med kmeti, spoznamo, da je K. pri Slovencih upošteval le kmeta in podčrtaval, da se je treba vedno in predvsem ozirati nanj, ker je v njem moč slovenskega naroda in ker edini on, ki živi oddaljen od mest, hrani jezikovno bogastvo svojih prednikov še nedotaknjeno. Ob srbski nar. pesmi, katero je K. cenil kot dokument neposrednega in pristnega snovanja ljudskega duha, kot predstaviteljico čistega ljudskega izražanja, se je razvila njegova teorija umetniškega ustvarjanja, ki je poudarjala potrebo osebnega bogatenja pesnika z ljudsko tvornostjo, s čimer je zopet poudaril pisanje za ljudstvo, rustikalno utilitarno literaturo in vzpostavitev pristnega ljudskega jezika. Zato je želel, da bi bila tudi umetna slov. leposlovna literatura, iz ozira na kmeta, pisana strogo v duhu in obliki one literature, katero si je osnovalo ljudstvo samo in se nam je ohranila v obliki nar. pesmi, pravljice in pripovedke. To je bil estetski nazor K.-ja filologa in ljubitelja srbske nar. pesmi.

Dasi je Čop ob času, ko so pričakovati 1. zvezek KČ, proti rustikalnemu lit.-kulturnemu programu razvijal in branil svoj lit.- umetniški in estetsko višji program, je K. vendar ugodno ocenil prva dva zvezka KČ, dočim je tretji ostal v Lj. in prišel v Čopovo cenzuro. Čisto drugačno stališče pa je zavzel K. napram 4. zvezku KČ. Cenzurni rokopis je opremil z nedostojnimi glosami – slov. nar. pesmi je v njih zaničljivo imenoval mežnarske pesmi in godčevske viže v primeri s srb. nar. pesmimi – ter skušal iz moralnih razlogov onemogočiti izdajo, stikajoč za pohujšljivimi mesti. Vodila ga je pri tem maščevalnost nad lj. sotrudniki KČ, ki niso imeli smisla za K.-jevo pravopisno reformo; priznavali so mu sicer mesto v filologiji, a se upirali njegovi diktaturi v estetiki. Tudi so pri K.-jevi negativni oceni KČ delovali njegovi oportunistični oziri na lj. moraliste, ki so ga podpirali pri ustvaritvi njegovega literarno-kuturnega programa. Četrti zvezek KČ je vendar izšel, omajan pa je bil ugled cenzorja K.-ja, ki je tudi od vlade dobil nezaupnico. S tem nastopom je dokazal, da ni imel, živeč v tujini skoraj brez zveze z domovino, razumevanja za slov. preporod Čopove in Prešernove dobe.

K. je zahteval, da bodi knjižni jezik oni, ki ga narod resnično govori, prepričan, da je možno ljudi izobraževati le v njihovem materinem jeziku; pripoznaval je vsakemu dialektu njegove pravice in zato nasprotoval pristašem ilirskega pokreta, ki so stremeli po jezikovnem edinstvu južnih Slovanov, in Gaju, ki je mesto kajkavščine, katero je K. smatral za slov. dialekt, uvel štokavščino. Tudi se ni strinjal z Gajem, ki je uvedel v hrvatsko knjigo češko ortografijo, ki mu radi znamenj nad črkami ni ugajala, ker ni odgovarjala njegovim zahtevam po enostavni abecedi.

Dasi, je K. dopolnjeval svojo biblioteko z namenom, da bi jo poklonil dvorni knjižnici; je vendar prišla v domovino. Nekaj protestantik, ki jih lj. licejka ni imela, je prišlo na nepojasnjen način iz K.-jeve biblioteke že 1814 do 1831 v lj. lic. knjižnico. Ker je K. umrl brez oporoke, je prišla njegova biblioteka na dražbo; kupila jo je 1845 država za lj. licejko.

K.-jeva literarna sodba je bila v splošnem točna. O Vodnikovi poeziji je sporočil Dobrovskemu: Tudi odo je napravil o Napoleonu: “Ilirija oživljena” v metru, v katerem Kranjci plešejo … Prej je preložil, kakor veste, Landwehrlieder, vendar vso animoznost na stran! Kaj mislite o njegovi poeziji? Končno je le igračkanje, pa čisto Vodnikovo: išče duhovitosti, ker nima čisto nič srca. – K., ki je na Dunaju živel v prijateljskih stikih s Fr. Schleglom, glavnim filozofom nem. romantike, je bil pač romantično razgiban filološki literarni kritik, ki je poudarjal čuvstvo zoper goli esprit v pesmi ter zahteval, da se mora ritem roditi s pesmijo. V šolskem l. 1825/6 je dal Prešernu Horacijev nasvet, naj s svojimi pesmimi par let počaka, potem pa naj jih začne piliti. Da je v času naše visoke romantike nastopal proti slov. umetni pesmi, temu so krivi njegov liter.-kult. program, njegov odnos do metelčice in njegovi oziri do lj. nasprotnikov KČ, radi katerih je iskal nemoralnosti v slov. umetni poeziji. V splošnem namreč K. glede erotičnih med v poeziji ni bil ozkosrčen. Že pri oceni srbskih nar. pesmi 1825 je rekel, da je “ljubezen prastara in vendar večno mlada ter neizčrpna snov poezije”. Ko je bral v rokopisu “Novo pisarijo”, ki jo je Prešeren namenil za 2. zv. KČ, je pri 42. tercini: “Res škoda bi bilo …” pripisal, da bi se Kranjice glede tega očitka po pravici utegnile pritoževati, vendar besedila ni črtal, dasi so lj. moralisti zahtevali, da se črta. Ko je 1837 lvovski cenzor v “Rusalki” črtal ukrajinsko nar. balado radi erotičnega motiva, je K. cenzuro ovrgel.

Ker K. pri nasprotnikih ni hotel priznati nič dobrega, je v polemikah, zlasti v zadnjih letih svojega življenja, prehajal v hude ekstreme in si nakopal mnogo sovražnikov. Nikdar ni hotel revidirati svojih tez, katere je brez upoštevanja svojih nasprotnikov trmasto in nespravljivo branil. Tem njegovim polemikam manjka znanstvene objektivnosti in so radi K.-jevega strastnega kritiziranja često pravi pamfleti.

Srbi, ki so od Rusije pričakovali zaščite za svojo vero in narodnost, pa tudi političnega osvobojenja, so že prva leta K.-jevega bivanja na Dunaju zbudili njegovo zanimanje. Njegovo prizadevanje za srbski preporod je sicer temeljilo na čisto znanstvenih nazorih in interesih, a je istočasno moglo, kakor je mislil, koristiti tudi avstrijski drž. politiki in pomagalo oddaljevati Srbe od Rusov ter jih bližati Avstriji. Največjo uslugo je napravil K. srbskemu narodu, da je pridobil Vuka za pisateljevanje; se posvetil njegovemu delu za reforme, pisal o njem ocene, skrbel zlasti za popularizacijo srbske nar. pesmi, pomagal Vuku v boju zoper nasprotnike prostega narodnega jezika in reformiranega alfabeta. V smislu svojih idej je v Vuku vzgojil začetnika srbskega pravopisa, gramatika in leksikografa narodnega jezika, nabiratelja nar. tvorstva, skratka, preporoditelja srbske književnosti. Kot cenzor je nadvse uspešno zagovarjal Vukova dela pri najvišjem policijskem in cenzurnem dvornem uradu in omogočil, da so izšla. Čaplović je 1818 v pismu Stratimiroviću hvalil K.-ja kot cenzorja, ki je brez predsodkov in Srbom iz srca vdan. Toda K., ki je vsako njemu nasprotno idejo sovražil, je 1837 potrdil obsodbo cenzorja Kankofferja nad “Letopisom Matice Srpske”, ki je preveč poveličeval pravoslavje in odkrito kazal svoje simpatije za Rusijo.

K. je od 1809 stalno dopisoval z Dobrovskim, vendar je kot publicist redko posvečal svojo pozornost češkim vprašanjem. Ker je javno nastopal proti pristnosti spomenikov, ki so bili velika opora češkemu nacionalnemu razvoju, se je zapletel v strastno polemiko s češkimi učenjaki in si nakopal mnogo sovraštva med Čehi. Posledica je bila K.-jeva biografija, ki je izšla v Brockhausovem “Conversationslexicon der,Gegenwart” III, 110 anonimno in naslikala K.-ja kot borca za interese rimskega papeža. Pač pa je Šafařik  iz K.-jevega članka  “Phantasien”, radi katerega je Kollár prištel K. ja med glavne buditelje slovanske vzajemnosti, dobil idejo za svoje delo “Geschichte der slav. Literatur nach alien Mundarten”. Kot cenzor je bil K. naklonjen zlasti svojemu prijatelju Hanki, ki je izrabljal njegovo prizanesljivost ter pošiljal svoje rokopise v dunajski glavni cenzurni urad, mesto v praškega, ker je vedel, da jih bo dobil v roke K. in jih ugodno cenzuriral. K. je sicer vedno zahteval, naj gredo rokopisi zakonito pot, vendar je Hanki ustrezal do skrajne mere. Ob Dalimilovi Kroniki, polni sovraštva do Nemcev, je K. zahteval, naj Dobrovský napiše predgovor v pomirjenja Nemcev, a višja oblast njegove odločitve ni potrdila. Za slovaško književnost je K. skušal pridobiti Šafařika, a Palacký in Pražani so Šafařika iztrgali K.-jevemu vodstvu.

Pri Poljakih si je pridobil največjo zaslugo, ko je spravil v evidenco njihov najstarejši jezikovni spomenik. – Rusom je bil K. vse življenje nasproten in je mrzil rusomane pri Srbih, Čehih in Ukrajincih. Kot razlog tej mržnji je 1810 navel samopašnost bojarov in politično jetništvo, v resnici pa ji je bil vzrok političen, državnopraven, ki je izviral iz njegovega avstroslavizina. – Ukrajinec Teršakovec pravi, da tako odkritosrčnih interesov kot K. do Ukrajincev ni gojil še noben drug Slovan. 1823 je K. z veseljem cenzuriral prvo ukr. slovnico, 1834 je svetoval avstrijski vladi, naj podpira Istremljenje mladih Ukrajincev, ki bi radi izdali almanah “Zarjo” v ukrajinščini. Vzpodbujal je Ukrajince, naj izdajo slovar. Vladika Snigurski v Przemyslu je osnoval, kot se zdi, na K.-jevo pobudo tiskarno ter stolico za cerkveno slovenščino in ukrajinščino v bogoslovnem semenišču.

Kot cenzor in filolog je K. že od prihoda na Dunaj obračal pozornost na Rumune in vodil tudi polemiko o njihovih narodnih in kulturnih vprašanjih. – Zanimal se je tudi za jezik in literaturo Novogrkov in je za kulturni in državnopolitični preporod potomcev starih Grkov delal v časopisju živahno propagando. – Na Dunaju se je K. seznanil tudi z Albanci, njih jezikom in knjigami ter se je v svojih člankih dotikal tudi albanske filologije. – V nemških literarnih žurnalih je K. vršil važno nalogo informatorja o slovanskih zadevah ter v svojih člankih razpravljal o slovansko-nemških kulturnih odnosih. Bavil se je v svojih časopisnih doneskih z etimologijo nemških besed; razpravljal o nemuzikalnosti nem. jezika, prepričan, da se more z muzikalnostjo slovanskih jezikov meriti le še italijanski; nastopal je proti nemški grafiki in pri term razlagal svoje nazore a grafiki sploh, tudi o slovanski; priporočal je sestavo avstrijskega idiotikona nem. jezika, ki je K.-ja zanimal zlasti z ozirom na slovenske dialekte v Notranji Avstriji in na njih zvezo z nem. jezikom v teh krajih. Zanimal se je tudi za vprašanja klasične filologije in vodil več let uspešno polemiko o izgovarjavi v grščini.

Prim.: a) K literaturi v Petrovskega monografiji: Pervyje gody djejatelnosti V. K.-ja, 1906, dodaj še N 1844, 139; Fessl, WZg 3. nov. 1845; Sonntagsblätter IV, 1845, 647; Jahrb. f. slav. Lit. III, 1845, 41; Prešeren, Zab. napisi, Kopitar, Daničarjern, po 12. nov. 1845; tiskani katal. K.-jeve biblioteke 1845; Wigand's Conv.-Lex. VII, 639; Caf, N 1846, 28 (za K.-jev spomenik); Prešernove Poezije 1847 (Kopitar, Daničarjem, Apel); Hormayr, Taschenb. f. d. vaterl. Gesch., Berlin 1847, 292; Rechfeld, MHVK 1849, 51; Majar, Slov. slovstvo, Drobt. 1849, 209; WZg 1851, 61; N 1852, 315, 318; Iv. Valjavec, SB 1853, 207; Janežič, Slov. slovnica 1854, 140; Neven 1854, 552; Obzor I, 1855, 186; Der Aufinerksame 1856, 157; N 1857, 278; Hanuš, Slav. Bibliothek II, 1858, 201, 219; Miklosich, Glagolitisch v Ersch-Gruberjevi Allg. Encyclop. 1858; Miklosich, Slov. berilo za VII (1858), 62; Kurelac, Recimo koju 1860, 6, 7; Marn, Slov. cerkv. jezika pravo ime …, Izv. lj. gimn. 1860; N 1863, 223–4; Naprej 1863, 225, 228; Ost u. West 1864; Klun, Die slov. Lit. 1864, 56, 61–5; Riegrův v S Naučný IV, 1865, 809 do 810; Rački, Ciril in Metod, 1865, CXIV; Pypin-Spasovič, Obzor istar. slav. lit. 1865; LT 7. sept. 1868; Ljubić, Ogledalo knj. povjesti II (1869), 574; ČČM 1871; Palacký, Zur böhmischen Geschichtsschreibung, Prag 1871; Riegrův S Naučný IX, 1872, 15; S 1874, št. 7 (K. in Hofmann v. Fallersleben); Bleiweis, LMS 1875; Kukuljević, Arkiv XII, 1875 (K.-jeva pisma Kristianoviću); Trstenjak, SN 26. febr. 1876; Stajić, Javor 1876 (K.-jeva pisma Mušickemu); Milčetić, Hrvati od Gaja do g. 1850, Hrvatski Dam. Zabavnik III, 1877, 152–218; Vraz, Dĕla V, 1877; a. L. Hrovat, Slovenski dom, Izv. novomeške gimn. 1878, 19–22; Lamanskij, ŽMNP 1879–80; Pypin Spasovič, Geschichte der slav. Literaturen, Lpz. 1880, I. Bd., 388–90; LW 28. avg. 1880; Toužimský, Květy II, 1880, 502 (o K.-ju in Vrazu); E V, 1880, št. 35; Čuček, Stoletnica K.-jevega rojstva, S 1880, št. 96 (po “Soči”); Šuman, Slovenen 1881, 141–2; Briefw. zwischen J. u. W. Grimm aus d. Jugendzeit 1881; Kleinmayr, Zgod. 1881, 96–103; K.-jev grob, LZ 1883, 604; Marn XXIII (1885), 3; K.-jev spomenik, Slovan 1886, 264; Vrhovnik, L. 1836. v slov. književnosti, Slovan 1886, 383, 384 (“Glagolita Ciozianus”); LZ 1888, 570; Marn XXVI (1888), 43; OSN IV, 1891, 720 (Berlić); Trstenjak, Slov. gledališče 1892, 27; Murko, Listy Kollára K.-ovi a Miklosičovi: Jan Kollár, Sborník 1893, 49–53; LZ 1897, 647, 698; Levec, Prenos K.-jevih smrtnih ostankov v Lj., KK 1897, 160–91; Novaković, K.-u govorio na groblju sv. Marka u Beču 29. sept. 1897, ponat. iz “Pogleda”; Jagić, Kopitar i Vuk, Brankovo kolo 1897, 39, 40; Kunšič, K.-jeva knjižnica, LZ 1898, 510; Kunšič, Vuk in K., Novo doba I (Praga 1898), 31–6; Nováček, Fr. Palackého Korespondence, Sbírka pramenu, skup. II, č. 4 (1898); Murko, K., OSN XIII, 1898, 400 10; Murko, Miklosich's Jugend- u. Lehrjahre, Forschungen z. neuen Litgesch., Weimar 1898; Murko, Goethe u. die serbische Volkspoesie, Zeit 1899; Pastrnek 1899; Vidic, INK 1899; Nováček (glej 1898), Sbírka pramenů, skup, II, č. 5 in 16; Fekonja, DS 1902, 433–4; Žigon, Nekoliko stvari izpod Čop. in Preš. peresa, ZSM 1903, 91–106, 111, 113 -22; Šurmin, Hrv. prepared II, 1904, 51, 59–67, 69, 281; Šlebinger, Dobrovský in Slovenci, Izv. II. drž. gimn. v Lj. 1904; Glaser, Zasluge K.- ja za slovstveno zgodovino portugalsko, DS 1904, 566–7; Korespondenca J. Muršca, ZSM VI (1904), 104–5, 126; Helmolt, Ein bisher ungedruckter Brief L. Rankes, Wissenschaftliche Beil. der Leipz. Zg., 23. maja 1905 = Radojčić RDHV II; Lucerna, Die südslav. Ballade van Assan-Agas Gattin, Berlin 1905; Prijatelj, Slavjanskija Izvĕstija 1905; Žigon, Letnica 1833 v Prešernovih poezijah, ČZN III, 1906, 131, 132.

b) Za dobo od 1906 dalje prim.: Francev, Poljskoje slavjanovĕdĕnie, Praga 1906, prim. “Ukazatelj” str. 5; Vukova prepiska I, 1907; Stefan, Gesch. der Entstehung u. Verwaltung d, k. k. Studienbibliothek in Laibach, 1907, 84; Teršakovec, K. in Vuk, Zbornik u slavu V. Jagića 1908, 464–80; Grafenauer, Izv. kranjske gimn. 1908, 26; Pintar, AslPh XXX (1908), 468–70; Prijatelj, IMK XVIII (1908), 54; Murko, K. in Vuk Karadžić, LZ 1908, 281–8, 347–56; Vukova prepiska II, 1908; Murko, Gesch. d. älteren südslaw. Lit., Lpz. 1908, 11, 49; Sauer, Aus Jak. Grimms Briefwechsel mit slaw. Gelehrten, Prager Deutsche Studien VIIII, 1908, 585–626 (Lokarjevo poročilo.: Carn. 1909, 62 4); Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva 1909, 37, 39–40; Deželić, Pisma dr. L. Gaju, Gradja VI, 1909; Vukova prepiska III–IV, 1909; Jagić, Istorija slavij. filologii 1910, 186–214; Kidrič, Kranjski sotrudnik knjige: Die Illyrischen Provinzen u. ihre Einwohner, Carn. 1910, 97–101; Kidrič, Paberki o Korytku, LZ 1910; Molè, Doneski k življenjepisu dr. Jak. Zupana, Carn. 1910, 101–13; Ostojić, AslPh XXXI (1910), 409–13; AslPh XXXI (1910), 316–7; Teršakovec, Vidnosini V. K.-ja do galicko-ukr. pismenstva, Zapiski znan. dr. im. Sevčenka XIX, 1910, knj. 2–3; Vukova prepiska V, 1910; Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine, 1911; Kidrič, ocena Grafenauerjeve Zgodovine iz 1909: Veda I (1911), 105; Kidrič, Iz prvih časov slov. umetne pesmi, Veda I (1911), 160–6; Literatura česká devatenáctého stoleti I2, 1911, 899; Milčetić, Hrv. glag. bibl., 1911; Petrovskij, K.: Instilutiones, SPeterbg. 1911; Pintar, Rojstni dan K.-jev, LZ 1911, 165; Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, Veda I (1911); Prijatelj; Nekoliko napomena o K.-ovu zanimanju Dositejevim delima, Brankovo kolo 1911, 220–3; (Teršakovec), K. in Rusini, LZ 1911, 280; Petrovskij, Bibliografičeskij spisok trudov V. Kopitarja, Varšava 1912; Pintar, AslPh XXXIII (1912), 618; Vukova prepiska VI, 1912; VII, 1913; Jagić, Entstehungsgesch. d. Kirchenslav. Sprache, Berlin 1913; Milčetić, Zur Entst. d. Glag. Clozianus, AslPh XXXV (1914), 603; Ostojić, AslPh XXXV (1914), 617–20; Petrovskij, O zanjatjah V. K.-ja bolg. jazykom, SpDAK VIII (1914), 19–74; Sčepkin, Slavjanskoe vozroždenie, 1914, 10; Gruden, Janzenizem v našem kulturnem življenju, Čas 1916, 190; Mal, Kustos Freyer med slavisti, Čas 1916; Gruden, K drugemu slov. prevodu sv. pisma, Carn. 1916, 103; Grafenauer, Kratka zgod. I, 1917; Literatura česká 19. stoletf  II21917, 810; Vrhovnik, Stolica slov. jezika v Lj., P 1917, 8–16; Popović, Jugoslov. knjiž., Cambridge 1918, 83, 85, 101; Žigon, Nov prispevek o Čopu, Carn. 1918, 15, 17, 18, 20, 28, 29, 36; Ilešić, Miscellanea, ČZN XV, 1919, 128 (2. Zois-K.; 3. K. in češčina); Prijatelj, Slovenačka knjiž., 1920, 44–50; Nagy, Nekoliko pisama B. Kopitara F. M. Appendiniju (1811–27), Gradja IX, 1920, 199–224; Prijatelj, Duševni profili naših preporoditeljev, LZ 1921, 82, 147, 204, 208–11, 213–4, 216, 222, 263–77, 279–80, 329–35, 337, 341, 343–4, 390, 393–6, 401–3, 405, 457, 460, 461, 465, 595, 658, 714–23, 729; Puntar, Zbornik “Dante” 1921, 102, 219, 221; Stojanović, K. i Srbi pre poznanstva s Vukom, Belićev Zbornik 1921, 1–16; Helmolt, Rankes Leben, Leipzig 1921, 52; Stojanović, K. prema Srbima, SKG 1921, knj. II/8, 588 do 599; K. in Srbi, SN 29. apr. 1921; Žigon, Prešernova čit., 1922; Dorošenko, Slovinci, 1922, II, 251; Paul, Neznámé dopisy P. J. Šaf. B. Kop. z r. 1830/1, ČMFL VIII (1922–3), 193; Premrou, Nekaj dokumentov  glagolici na Slov., ČZN XVIII (1923), 26; Kovačič, Problemi ob zori naše zgodovine, ČZN XVIII (1923), 80; Stojanović, Život i rad Vuka Stef. Karadžića, Beograd 1924; Burian, O zadnjih dnevih K.-jevega življenja, ČJKZ IV (1924), 167; Prijatelj, Nekaj Vodnikovih pisem K.-ju, ČJKZ IV (1924), 147; V (1925), 121; Radojčić, Rankeova nova koncepcija srpske istorije, RDHV II, 1925; Žigon., Fr. Prešeren, 1925, I, 64, 186, II, 6, 24–6, 81, 88; Kidrič, Čop M., SBL 1925; Polec, Kraljestvo Ilirija 1925, 2, 262, 361, 81, 321; Wollmann, Slovinské drama, Bratislava 1925, 18, 21, 22, 49; K. o Dim. Davidoviću, Knjižni sever, Zagreb 1926; Žigon, DS 1926, 159; Ivić, Arhivska gradja o srp. knjiž. i kult. radnicima, 1740 do 1880, II, 1926; Kazalo k ČZN 1926, 52; Paul, B. K. a. P. J. Šaf. Gesch. d. slav. Sprache u. Lit., Slavia V, 1926–7, 58–64; Murko, Die Bedeutung der Reformation u. Gegenref. für das geistige Leben der Südslaven, 1927, 3, 4, 65, 98, 112, 116, 133, 134, 139–41, 153, 162; Pirjevec, Slovenski možje, M 1927, 51–2, 63, 118; Glonar, Iz K.-jeve delavnice, LZ 1927, 128; Kidrič, Slovenačka 1927; Francev, Koresp. P. J. Šafařika, 1927 a 1928; Kidrič, Dvoje Čop. pisem K.-ju, ČJKZ VIII, 1928, 173; Janković, Iz Slovenačke knjiž., 1928; Radojčić, Ranke, NE III, 1928, 806; Kidrič, Slovenačka književnost, NE IV, 1929; Josef Dobrovský (1753–829), Sbornik, Praga 1929; Bratislava 1929, č. 3–4; Kidrič, Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe, Lj. 1930; Burian, Šaf. dop. Slov. Jer. K. v l. 1826 a 1827, Bratislava V, 1931, č. 2, 300–37; Burian, P. J. Šafařik a M. Čop, Slovenska miscellanea, Sborník, Bratislava 1931, 59–64; Ivić, Arhivska gradja, II, 1931 (1790–1897); Kidrič, Zgodovina, 3. sn., 1932; Prijateljeva skripta o razvoju slov. literarne kritike; Kidričeva skripta s seznamom K.-jevih znanstvenih korespondentov, s podrobnim načrtom za monografijo o K.-ju in s celotnim seznamom literature o njem. Kernc.