Kopač, Josip (1863–1949)

Kopač Josip, politik in organizator, r. 30. jul. 1863 v Kandiji pri Novem mestu, živi v Lj. Obiskoval 1878–9 gimnazijo v Novem mestu, pripravnico in en razred učiteljišča v Lj., odslužil vojake (1883–6), služboval pri južni železnici v Lj. (1882–3, 1886, 1888), pri drž. železnici v Divači (1887–8), pri južni v Lienzu (1888–92), kjer se je navzel socijalističnih idej, se vrnil v Lj. (1892–5), kjer je z Zavrtnikom ustanovil podružnico društva Fachverein der Eisenbahner (1892), bil njen knjižničar, radi soc. propagande premeščen v Lienz (1895) in končno odpuščen iz službe (jul. 1895), na kar se je naselil na Dunaju, dobil službo pri železničarski organizaciji in potoval kot njen agitator po Češkem, Moravskem, Šleziji, Sp. in Zg. Avstriji ter južnih deželah in bil upravitelj Delavca in sotrudnik lista Der Eisenbahner. Preselivši se v Trst, je izdajal z Zavrtnikom in E. Kristanom glasili slov. prometnih služabnikov in obrtnijskih delavcev Delavca in Svobodo (1897–8), dokler ni strankin odbor febr. 1898 vsem trem odpovedal službo, na kar je otvoril ljudsko kuhinjo Prvo delavsko obedovalnico in sodeloval pri ustanovitvi Rdečega prapora (1898, pozneje Delavec – Rdeči prapor), ki je bil na izrednem strankinem zboru priznan za glasilo Jugoslav. soc. dem. stranke, K. pa potrjen kot izdajatelj in odgovorni urednik (1899) ter bil po odhodu Zavrtnika in E. Kristana iz Trsta tudi urednik in upravnik lista, dokler se ni ta preselil v Lj. (1905). 1899 je prevzel zaupništvo avstrijske soc. dem. stranke za slovenske strokovne organizacije, 1905 tajništvo železničarske organizacije za južne pokrajine (Sp. Štajersko, Kranjsko, Primorsko in Dalmacijo), urejeval 1908–18 Železničarja, se preselil 1918 v Lj., kjer je sodeloval pri ustanovitvi centrale železničarske organizacije in postal 1923 pisarniški ravnatelj Delavske zbornice za Slovenijo. Razen pri navedenih listih je sodeloval pri NZ (1911, 307: Strokovna organizacija železničarjev na Slovenskem) in objavil Pod lipo (1925) svoje spomine. – V skupščini je bil 1920 zastopnik primorskih delavcev, delegiran istega leta v Paris kot član jugoslov. misije in bil v politični misiji tudi v Rimu. V ustavotvorni skupščini je zastopal mariborski okraj do 1923. — Prim.: Družinski koledar 1913, 120–1 s sliko; Čobal, Pod lipo I, 76; Kopač, O preteklih dneh, Pod lipo II, 13, 29, 45, 61, 79, 94, 111, 126. Pir.

Kopač Josip, politik, urednik, r. 30. jul. 1863 v Kandiji (Novo mesto), u. 22. nov. 1949 v Lj. Oče Leopold, rudar, pleskar, mati Ana Kastelic. Nižjo gimn. je končal v Novem mestu, nato je v Lj. obiskoval učiteljišče. Še preden je šolo končal, se je zaposlil pri Južni železnici in med drugim delal tudi v Divači (1887–88). Med službovanjem v Lienzu (1888–92) se je opredelil za socialistično gibanje. V Lj. (1892–95) je organiziral železničarje, jul. 1895 je bil odpuščen iz službe. Preselil se je na Dunaj, kjer se je zaposlil pri železničarskem sindikatu in sodeloval pri delavskih listih Der Eisenbahner in Delavec. 1897 se je preselil v Trst, kjer je delal v sindikalnem gibanju železničarjev ter skupaj z Etbinom Kristanom in Josipom Zavertnikom izdajal in urejal glasili slov. prometnih služabnikov in obrtnih delavcev Delavec (1897–98) in Svoboda (1897–98). Ko je preds. izvrš. odb. JSDS Ludvik Zadnik odstavil urednike obeh listov, so ti v soglasju s tržaško okraj. organizacijo JSDS ustanovili 1898 Rdeči prapor, ki je kot glasilo JSDS za Trst in Primorsko prvič izšel 15. mar. 1898 (od 5. sept. 1898 je list imel naslov Delavec-Rdeči prapor). K. je v tem času ustanovil v Trstu Ljudsko kuhinjo za delavce, 1899 pa je po Kristanovem in Zavertnikovem odhodu postal izdajatelj in odgov. ur. Rdečega prapora, ki je postal osrednje glasilo JSDS. K. je v Trstu delal kot delavski organizator, delal je v strok. organizaciji železničarjev (1905 je postal tajnik za južne pokrajine). Po preselitvi Rdečega prapora v Lj. je postal izdajatelj in odgovorni ur. Železničarja (1908–15), ki je izhajal v Trstu kot polmesečno glasilo »železniških nastavljencev«. 1911 je nastopil kot kandidat na volitvah za državni zbor na Goriškem. Sicer je kot agitator delal na celotnem tedanjem Avstrijskem Primorju, zlasti na Goriškem. – 1918 se je preselil v Lj. Delal je v javnem življenju (ustavodajna skupščina) in 1923 postal ravn. Delavske zbornice za Sjo v Lj.

Prim.: SBL I, 496; Tuma, pass.; Gab 2, 137, 550; Enc Sje 5, 254–55; Regent, Spomini, Lj. 1967, pass.; Zapuščina H. Tume (Zgod. inštitut ZRC SAZU, Nova Gor.); NadškALj (pismo 1. febr. 1993).

B. Mar.