Komel, Emil (1875–1960)

Komel Emil, glasbenik in skladatelj, roj. 14. febr. 1875 v Gorici, sin vadniškega učitelja in organista. Začetni glasb. pouk je dobil od očeta, katerega je nadomestoval pri orglah že kot 8 leten deček. Klavirske študije je nadaljeval pri konservatoristu Gasteigerju v Gorici. Harmonijo, kontrapunkt in kompozicijo se je učil pri Dan. Faiglu. V Klosterneuburgu pri Dunaju je študiral pomologijo in enologijo ter istočasno obiskoval konservatorij na Dunaju, kjer je, po dokončanih študijah v Klosterneuburgu, nadaljeval glasbene študije. Nadalje se je učil eno leto v Rimu, posebno gregorijanski koral pri p. Ang. De Santiju. Nadaljeval in izpopolnil se je potem na Dunaju in tudi napravil drž. izpit iz glasbe. Majhne skladbe so bile objavljene v prvih štev. NA, večji meš. zbor v »Prvih plamenih«. Druge so še v rokopisu. Veliko zaslugo ima za širjenje umetne in nar. pesmi v Goriški okolici, kjer je 10 let pred vojno poučeval pri raznih društvih, posebno v takih krajih, kjer se je že začela širiti ital. pesem. Po vojni je prevzel vodstvo zbora in šole Pevskega in glasbenega društva v Gorici.*

Komel Emil, skladatelj, r. 14. febr. 1875 v Gor., u. 14. avg. 1960 tam. Sin vadniškega učitelja in glasbenika Mihaela (gl. čl.), ki mu je dal tudi prvi pouk v glasbi in orglanju (kot osemletni deček je že orglal). Gimn. je obiskoval v Gor. (1885–93) in se hkrati učil klavirja pri prof. Gasteigerju, harmonije, kontrap. in komp. pa pri Danilu Fajglju (PSBL I, 344–45). Čeprav si je želel, da bi nadaljeval študij glasbe na dun. akademiji, je zaradi staršev po maturi šel študirat agrarne vede (pomologijo in enologijo) na agronomsko učilišče v Klosterneuburgu (1893–95). Vendar ga je glasba tako vlekla, da je hkrati začel obiskovati tudi konservatorij na Dunaju in že 1895 na njem diplomiral v kompoziciji. Nato je študiral gregorijanski koral v Rimu pri A. De Santiju (1896) in še nadaljeval glasbeni študij na Dunaju, kjer je tudi naredil državni izpit iz glasbe (1898). Potem se je vrnil v Gor. in se posvetil izključno glasbi. Najprej je bil pevovodja PD v Vrtojbi in tam izučil pevski zbor za jubilejni koncert ob 60-letnici obstoja ter zaslovel kot odličen pevovodja. 1901 je bil imenovan za stalnega pevovodjo Pevskega in glasbenega društva v Gor. (pozneje podružnica lj. GlasbM), a po ustanovitvi društvene glasbene šole (1902) je prevzel tudi pouk klavirja, orgel in glasbene teorije na tej šoli in ga obdržal v vsej dobi njenega delovanja (1902–27, 1945–58), izvzemši čas prve svet. vojne, ko je moral k vojakom. Ko je faš. onemogočil vsako prosvetno delo in tudi zatrl glasbeno šolo, se je preživljal s privatnimi lekcijami. Po drugi svet. vojni je poučeval tudi na slov. učiteljišču v Gor. Nad 60 let pa je orglal v c. sv. Ignacija v Gor. in vsako nedeljo izvajal na daleč znane koncerte z improvizacijami na orglah. Istočasno je s svojim pevskim zborom in orkestrom prirejal tudi koncerte z zahtevnimi skladbami (opere, kantate), organiziral in vodil glasbene tečaje za organiste in pevovodje, bil ustanovitelj (s Sr. Kumarjem) učiteljskega pevskega zbora v Gor., vodil petje v škof. malem semenišču, v času faš. pritiska pa poučeval pevce v društvih gor. podeželja. Po drugi svet. vojni je pripravil koncert, posvečen S. Gregorčiču, in zanj skomponiral pesem Goriškemu slavčku. Od Zveze prosvetnih društev Slov. je prejel zlato kolajno za 50-letno kult. delo (1958). Bil je v prijateljskih stikih s sodobnimi skladatelji (Pietro Mascagni, Lorenzo Perosi), zlasti z Vinkom Vodopivcem. – K-ove skladbe so zelo dognane, sproščenega in gibkega glasbenega toka, v melodiji živahno razigrane (ni maral statičnosti v melodiji), tekoče, dobro harmonične. V gradnji vokalnih skladb, napisanih sicer za zmogljivost izvajalcev, se K. strogo drži pomena in duha besedila, ne izogiblje pa se tudi iskanju novih izrazov. Zato so K-ove pesmi sveže, neposredne, učinkovite, v njih je hkrati čutiti pristnost ljud. pesmi in so zato pogosto izvajane. Napisal je veliko c. skladb, tako več lat. maš, lavretanskih litanij, križevih potov, Tantum ergo itd., posebno pa je omeniti pesmi: Pozdravljena, Brezmadežna; Vsi zbori zadonite; Hitimo, o zemljani; Ponižno stopimo; Podati hočem ti srce; Veselo pesem naj doni. Sem sodijo tudi številne skladbe za orgle. Nekatere njegove posvetne zborovske skladbe so zelo zaslovele, tako npr. Opomin k veselju (za mešani zbor) in Korotanki (za moški zbor), priljubljene pa so tudi njegove uspele priredbe slov. ljud. pesmi. Posebnost predstavlja vrsta K-vih večjih in zahtevnejših zborovsko-instrumentalnih skladb v obliki kantat, kot so npr: Vstajenje; Psalm na višini; Kmetova pesem; Goriškemu slavčku; Fantje na vasi; Obisk pri Vodopivcu idr. K. je svoje skladbe objavljal v NA (1901), v Zborih (1926–34), v S. Kumarja zbirki Prvi plameni, sedem pesmi za mešane in moške zbore (Trst 1923) in v zbirkah trž. GlasbM Petnajst zborovih pesmi (Trst 1920, 1922). Svoje pesmi je prispeval za c. pesmarice GMD, tako 7 skladb za Božje speve (1929), 6 skladb za Gospodov dan (1930), 7 skladb za Zdrava Marija (1933) in več skladb za zbirko Ecce sacerdos magnus, posvečeno goriškemu nadškofu Margottiju (1934). Samostojno je izdal: Missa pro defunctis ad unam vocem comitante organo vel harmonio (Gor. 1924; Lj. 1941); Fugirane predigre. 50 preludijev (Gor. 1936); Tri božične pesmi za mešani zbor (Lj. 1944). K. je bil tudi izreden glasbeni teoretik in je zasnoval delo o osnovnih naukih iz harmonije, kontrapunkta in kompozicije kot ustrezno navodilo o skladanju glasbenega stavka za pevovodje in organiste. V tisku je žal od treh pripravljenih del izšla le prva knjiga: Harmonija (Gor. 1934). Faš. oblasti so namreč delo zaplenile in prepovedale nadaljnje izdajanje. Za Kol GMD je napisal več člankov (npr. Izvor in razvoj orgel; Duša glasbil; Razvoj glasbe in naših domačih inštrumentov itd.).

Prim.: SBL I, 493; F. Marolt, LZ 1926, 74–78; I. Grbec, Luč II, 1928, 66–81; Gabršček I, 28; II, 22, 34, 78–79, 194; Zgod. glasbe, 494; V. Ukmar, ibid., 514, 523; PDk 1953, št. 41 s sl.; NL 1955, št. 38; Soča 1955, št. 8; M. Pirnik, SlovJ 1955, št. 7; V. Mirk, NZb 1957, št. 5, pril. str. 25 s sl.; Z. Jelinčič, PDk 1960, št. 200 s sl.; Soča 1960, št. 33 s sl.; PrimN 1960, št. 35 s sl.; M. Filej, KolGMD 1961, 115–17 s sl.; Z. Harej, KolGMD 1970, 114–16 s sl.; Trobina, 187–88, 195; Z. Harej ZbGMD, 92–97; A. Bratuž, KolGMD 1976, 129–33 s sl.

Lc.