Kokošar, Ivan (1860–1923)

Kokošar Janez, glasbenik, cecilijanec, r. 13. aprila 1860 v Hudi južini pri Oblokah (Primorsko), u. 16. maja 1923 v Grahovem pri Sv. Luciji. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, gimn. v Gorici. Z glasbo se je pečal že kot gimnazijec in dobival prvi pouk od Mihaela Kamela. V goriški bogoslovnici se je pričel učiti orglanja in je že po malem zlagal. Prvence mu je harmoniziral Danilo Fajgelj. Po ordinaciji 1883 je služboval kot kaplan v Cerknem, kjer je takoj ustanovil cerkveni pevski zbor in izvajal skladbe v strogo cerkvenem duhu. Pozneje je deloval kot župnik v Šebreljah in mestni župnik pri Sv. Ignaciju v Gorici. Zadnjih 10 let je preživel v Grahovem ter opravljal dušno pastirsko službo ondotnega vikarijata. Bil je strog cecilijanec; o tem pričajo vse njegove skladbe in njegovi spisi o cerkveni glasbi. V CG 1882 in 83 so izšli 3 Tantum ergo, 4 lat. evh. himni, 1888 lavretanske litanije, 1897 Ave Maria in nekaj slovenskih cerkvenih pesmi. V štirih, po goriškem Cec. društvu izdanih zvezkih Cerkvenih pesmi se nahajajo pesmi, nabrane in prirejene od Fajglja in K.-a, ki se jima je pri 4. zv. pridružil še Laharnar, K.-ev učenec v glasbi. V zbirki Tantum ergo in Litaniae lauretanae, izdani tudi po goriškem Cec. društvu, je troje K.-jevih litanij, v zbirki Offertoria, izdanih od istega društva, ofertorij Terra tremuit, 1927 je v Lj. izšel Requiem za en glas z orglami. V rok. je še mnogo K.-jevih cerkv. skladb. Nabral je nad 700 slov. nar. pesmi, mnogo harmoniziral in sestavil več Venčkov. »Zveza slov. pevskih zborov« je 1924 izdala 6 nar. pesmi, ki jih je E. Adamič priredil po napevih iz K.-jeve zbirke. Njegovo muzik. zapuščino je prevzel R. Pahor. K. ima zasluge kot soustanovitelj Cec. društva za gor. škofijo, kot pevovodja, kot učitelj petja v gor. semenišču in kot vnet dopisovavec v razne slov. liste: CG, SN, Slovenca, Sočo i. dr. Tudi njegovih cerkv.-glasb. člankov je ostalo nekaj še nenatisnjenih (Roman Pahor je priobčil v CG 1925 »Zbirko iz Škofje Loke«). — Prim. CG 1923, št. 7, 8; Mantuani, Kazalo spisov … v CG 1878–1926, 12. Pl.

Kokošar Ivan, skladatelj in nabiratelj ljud. napevov, r. v Hudajužni (Obloke) 13. apr. 1860, u. 16. maja 1923 v Grahovem. Oče Martin, kmet, mati Marija Drole. Po osn. š. v domači vasi je obiskoval gimn. v Gor. kot gojenec malega semen. (1871–79) in tam študiral tudi teologijo (1879–83). Tu bil ordiniran 9. sept. 1883. Služboval je kot kpl. v Cerknem (1883–88), nato bil žpk v Šebreljah (1888–1901) in žpk mestne župnije sv. Ignacija v Gor. (1901–14), od 2. jan. 1903 je bil sinodalni spraševalec. Po upokojitvi (24. febr. 1914) je do smrti živel v Grahovem in tam opravljal službo vikarja (1914–23). Z glasbo se je začel ukvarjati še kot gimn. v Gor. in si je pridobil solidno glasbeno znanje pri Mih. Komelu (gl. čl.) in D. Fajglju (PSBL I, 344–45). V Cerknem je ustanovil pevski zbor, poučeval petje in izvajal c. skladbe v cecil. duhu. Bil je eden ustanoviteljev Cecilijinega društva za gor. nadškof. V Šebreljah je nadaljeval glasbeno-pedagoško delo in tam ustanovil tudi posojilnico, nato je v gor. semenišču poučeval petje (od 1894) in bil predsednik društva Alojzijevišče (1902–08). Ves ta čas je skrbno nabiral slov. ljud. pesmi in c. napeve in sodeloval pri odb. SM za nabiranje slov. ljud. pesmi. Z D. Fajgljem je za gor. CecD pripravil Cerkvene pesmi nabrane med slov. narodom v štirih zv. (Lj. 1885, 1886, 1888, 1893). J. Aljaž je eno njegovo harmonizacijo uvrstil v svojo Slovensko pesmarico II. (Clc 1900, 1911; Prevalje 1923), a Zveza slov. pev. zborov mu je izdala 6 ljud. pesmi v priredbi Emila Adamiča (Lj. 1924). Sestavil je tudi več venčkov slov. ljud. pesmi in zapustil veliko in po njem samem izredno urejeno zbirko nad 700 posvetnih in c. ljudskih pesmi (v NUK in GNI Lj.). Veliko pesmi je sam harmoniziral (triglasno), po njem zapisane napeve pa so obilno pozneje izkoriščali v svojih priredbah in harmonizacijah posamezni skladatelji, tako zlasti Mat. Hubad, E. Adamič in njegova učenca J. Laharnar (gl. čl.) in R. Pahor (gl. čl.), ki je posmrtno objavil njegovo Zbirko iz Škofje Loke (CG 1925). Pomembno je bilo tudi K-evo glasbeno pedagoško delo. Sestavil je Najkrajše prehode in kadence (1882) in Pevsko šolo, okrajšan trudnavod za podučevanje petja (1892), za šolo pa je priredil primerne napeve (Otroške pesmi – zabavišče slov. otrokom; Zapojmo – preprosti napevi za šolo). K. je znan tudi po svojih glasbeno teoretičnih člankih v duhu cecil. gibanja v gor. RK, kot so: Nekaj o glasbi sploh (1890), Glasba v cerkvi (1891 in 1892), Glasba – umetnost (1891), Glasba s tekstom (1891), Kdo je dolžan skrbeti za dobro glasbo v cerkvi? (1893). Sodeloval je s prispevki in dopisi še v drugih sodobnih časnikih in časopisih (SG, SN, S, Soča idr.). Na K-evem tekstu sloni tudi anonimna brošura Ljudsko petje v cerkvi (Gor. 1927). – Kot skladatelj se je K. pojavil že 1882, skladateljsko delo pa je skoraj izključno usmeril na c. skladbe, ki so tehnično odlične in strogo v cecil. duhu. To so skladbe, objavljene v CG: Tantum ergo (1882, pril. 2; 1883, pril. 4; 1897, pril. 11), dve mašni pesmi (1897, pril. 11), Lavretanske litanije (1888, pril. 4), Ave Maria (1897, pril. 11) in c. pesmi: O Jezus, čudopoln vladar (1882, pril. 1), Affectus s. Ignatii (ibid., pril. 2), Jesu dulcis memoria (ibid., pril. 7), O sacrum convivium (1883, pril. 4) in Jesu Redemptor (1900, pril. 9). Troje K-evih litanij je v zbirki Tantum ergo ac Litaniae lauretanae (Lj. 1888), en ofertorij v zbirki Offertoria pro festis maioribus anni (Lj. 1889), več skladb pa je izšlo tudi pozneje (npr. v zbirki Gradualia et offertoria pro maioribus festis totius anni). V samostojnih tiskih so izšle skladbe: Razglašenje Gospodovo. Dva prizora v smislu cerkvenih molitev, psalmov in antifon (Gor. 1911); Zdrava Marija! Marijine pesmi za gorenje glasove (Gor. 1921); Requiem za glas z orglami (Lj. 1927). – V njegovi zapuščini je ostalo še veliko skladb, tako več gradualijev in ofertorijev za mešani in moški zbor, Asperges me, več Ecce Sacerdos magnus in Te Deum, nekaj marijanskih antifon, responzorijev, motetov idr. ter dvajset slov. blagoslovnih pesmi, nekaj Marijinih pesmi, skladba v čast sv. Cirilu in Metodu itd. Napisal je tudi spevoigro Sveti Trije kralji. K-eve skladbe so ocenjene v LZ 1886, 308 in v M 1921, 208.

Prim.: NUK in GNI Lj., Kokošarjeva zbirka; NadškAGor.; Glaser, 286; R. Pahor, CG 1923, 57–59; V. Vodopivec, M 1923, 318 s sl.; KolGMD 1925, 107; M. Zjalić, Crkvena muzika, Samobor 1925, 81; SBL I, 490; J. Mantuani, Kazalo spisov... v CG 1878–1926, Lj. 1927, 12; Isti, Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka II, Zgb 1927, 369; Gabršček I, 316; II, 442; N. Kuret, Slov. knjiga, Lj. 1939, 203; Plesničar, 105; S. Premrl, CG 1942; V. Vodopivec, CG 1943, 79–81; Zgod. glasbe, 489, 491, 516; Cvetko III, 215, 244, 248, 251, 358, 434; Slov. Alojzijevišče v Gor. – 70 letnica. Gor. 1961, 10; D. Cvetko, Historijski razvoj muzičke kulture u Jugoslaviji, Zgb 1962, 440, 444, 446, 475; Isti, MuzE II, 38; 2. izd., II, 349–50; Trabina, 99, 112, 118, 127, 177; F. Bernik, Pisma Frana Levca, III, Lj. 1973, 125, 351; še, J. K., Družina 24. jan. 1982.

Lc.