Koder, Anton (1851–1918)

Koder Anton, pripovednik, r. 21. maja 1851 v Radomljah pri Kamniku, u. 21. febr. 1918 v Lj., pokopan v Cerkljah. Dovršil je gimn. v Lj. (1863–71) kot sošolec Tavčarjev in Detelov. Po vojaškem letu je postal 1872 poštni uradnik; služboval je najprej v Lj., prišel 1874 v Alo, 1875 v Innsbruck, 1890 v Trident in nekaj let pozneje v Bregenz, kjer je bil na zadnje ravnatelj poštnega urada; po upokojitvi se je naselil 1909 v Lj. Začel je kot dijak 1869 zlagati pesmi in jih je zlagal po pričevanju njegove zapuščine do starosti (poslednja 1909). Nekaj poskusov je priobčil v UT (Domovini), bil nato eden glavnih pesnikov v Trstenjakovi Zori, nekaj pesmi je prinesel tudi še Kres (šifre –1–, y, M–k). Kot dijak je objavil tudi prvi prozaični spis v N (Ena noč na gorenjskih planinah), nato je zalagal s slikami iz prirode in povesticami Zoro, pisal potopise, krajše pripovedne prispevke in daljše povesti v SN (Črne oči, Hči starega sodca, Kupa brinjevca, Na naših gorah); nekaj obrazov je prinesel celo Stritarjev Zvon (Lastavica, Prepelica, Prizori, 1876). Kresu pa je bil K. glavni pripovednik: priobčil je v njem tri romane (Zvezdana, 1882, Luteranci, 1883, Kmetski triumvirat, 1884) in 1881–85 daljšo vrsto krajših pripovednih spisov (Viženčar, Rokovnjaška ljubica, Na Slemenih, Oreharjev Blaž, Na višavi, Rozamunda Kacenštajn). Sodeloval je tudi pri LZ, v katerem je izšlo več krajših spisov (Drobne povesti, Stari Grivar, Grogov Matijče, 1881; Iz življenja, 1889; Ženin Martinek, Napoved, 1894; Višnjeva pola, Samski spomini, 1895), in pri MD, za katero je spisal več poučnih člankov o pošti in železnici, poštni hranilnici, pavoli ali drevesni volni, brambovski postavi, črni vojski i. dr., pa tudi razne kratke povesti (Najdenček, KMD 1882, Naš vsakdanji kruh, SV 40, Na krivem potu, SV 42, Gospod Anton, SV 43, Škorčeva povest, SV 44, Mir ljudem na zemlji, SV 45, Brat Evstahij, SV 46) i. dr. V posebni knjigi je izdal idilo (povest) Marjetico (1878, 1909³) in povest V gorskem zakotju (Nar. bibl. 4, 1883, 1911²). Več pripovednih spisov je tudi še nenatisnjenih. K. je izšel iz Jurčičeve pripovedniške šole a se ni dokopal do znatnejše samostojnosti; pretirana sirovost, ki jo je prikazoval v risanju kmetiških značajev in prizorov, je dala Mencingerju pobudo za hudo oponašajočo satiro Cmokavzar in Ušperna (LZ 1883). Mnogo je deloval tudi kot časnikar; dasi je bival v tujini, se je vendar živo zanimal za naša javna vprašanja; o tem priča skoro nepregledna vrsta njegovih člankov v raznih političnih listih. V njih je razpravljal o splošno narodnih potrebah in nevarnostih, gospodarskih in prosvetnih vprašanjih, a puščal vnemar sporne strankarske zadeve; tako je sodeloval pri narodno naprednem SN, pri konservativnem Slovencu in celo pri slovenskem vladnem glasilu Ljubljanskem listu. Za SN je spisal v l. 1880–1889 blizu 200 člankov, večinoma uvodnikov, s šiframi L, L-s, Liberius, za Slovenca skoro v isti dobi (1883–91) 55 spevov (v prozi) Sviftijade, 30 Kritičnih pisem, 5 listkov Čemerike in 45 Nedeljskih misli. Od l. 1909 do vojne je bil blagajnik SM. K. je tudi mnogo popotoval, posebno odkar je bil upokojen, tako je prehodil Nemško, Švico, Francosko, Angleško, Italijo; bogate žetve književno ni več utegnil uporabiti. — Prim.: Glaser, IV, 126–9; Šlebinger, LZ 1918, 443–4; Slov. družina I, 63 (s sliko). Slika: ASK 59 Grf.