Kočevar pl. Kondenheim, Franc (1833–1897)

Kočevar pl. Kondenheim Franc, pravnik, r. 7. jan. 1833 v Planini pri Rakeku, u. 19. dec. 1897 v Lj. Dovršivši gimn. študije v Lj. in pravniške, je vstopil 1856 kot konc. praktikant pri dež. vladi v Lj., postal ob organizaciji t. z. mešanih okr. uradov aktuar na Brdu, prebil 1858 polit.-upravni, 1860 tudi sodni izpit, bil 1866 imenovan za sod. pristava v Lj., 1870 za namestnika drž. pravdnika v Celju, 1871 v Lj., 1875 za dež. sod. svetnika v Lj., 1879 za svetnika viš. dež. sod. v Gradcu, 1884 v Lj.; s tem zadnjim mestom je bila takrat združena funkcija namestnika predsednika dež. sodišča. 1885 je bil, po smrti predsednika Kapretza, imenovan za predsednika dež. sodišča. Večkrat odlikovanemu je bilo podeljeno 1895 plemstvo s predikatom »Kondenheim« (njegova soproga rojena Konda). Dičila ga je temeljita pravniška izobrazba, obsežno in globoko poznavanje zakonov, nenavadna marljivost in bistroumnost, s katero je zanesljivo izvrševal najtežje praktične primere. Mnoge njegove upravne odredbe, ki jih je izdal za svoje okrožje, so se uvedle splošno za vso državo. Skrbel je, da so se Pražákove jezikovne naredbe točno izvrševale, poudarjajoč, da raba slov. jezika pri sodiščih ni vprašanje politike, marveč dobre justice. Po nalogu pravosodnega min. Pražáka je 1886 in 1887 sestavil veliko število slov. sodnih obrazcev, ki so v tiskovinah olajšali in pospeševali slov. sodno uradovanje. Ko se je 1888 po Pražákovi pobudi zopet pojavil SP, sta sodelovala tudi K. in njegov namestnik Gertscher. K. je napisal nekaj zanimivih razprav v SP (1888, 65–70, 76–79, 97–103, 130–145, 194–202, 257 do 266) z oznako X, ki jih je koncipiral v nemščini, prevedel pa mu jih je tedanji urednik, avsk. J. Babnik (v čigar zapuščini so se 1928 še našli K.-ovi koncepti). Ko pa je po Pražákovem odstopu zapihala ostrejša sapa, K. ni pripuščal več razsežnejše interpretacije Pražákovih jezikovnih naredb in se je popolnoma umaknil iz slov. gibanja. V pravosodstvu je glede točnosti in kakovosti tekom svojega 12 letnega delovanja kot predsednik lj. dež.-sodnega okrožja začrtal globoke brazde, ki so še sedaj neizbrisane po delovanju pod njegovim vodstvom neposredno in posredno izobraženega sod. osobja. — Prim.: SP (Majaron) 1898, 87–88; LZg 1897, 290, 292; SN 1897 20. dec. (dr. Tavčar); Glaser IV, 389; arhiv bivše dež. vlade v Lj., spisi personalne komisije za organizacijo mešanih okr. uradov št. 352; Vošnjak, I, 88–90; SP 1891, 95. Pc.