Kočevar, Štefan (1808–1883)

Kočevar Štefan, zdravnik, nar. buditelj in politik, sin Miklavža iz razširjenega K.-jevega rodu, ki izhaja po ustnem izročilu od vojaškega begunca Andreja Strgarja iz Kočevja, r. 14. avg. 1808 v Središču, u. 22. febr. 1883 v Celju. Študiral je gimn. v Mariboru (1821–7), licej v Gradcu (1827–9) in medicino na Dunaju, promoviral 1834. Bil je od 1835 okr. fizik v Podčetrtku in od 1852 v Celju (1877 ces. svetnik, 1881 upokojen), kjer je ostal do smrti. – V Gradcu se je seznanil z Gajem in Demetrom, iskal na Dunaju družbo slovanskih dijakov in razumnikov, žaloval radi zaostalosti Slovencev in črpal pogum ob pričetku literarnega gibanja v Lj., ob delu Prešerna, Slomška in Zupana. A. Murko ga je opozoril na Miklošiča in Vraza, s katerim se je seznanil 1832 pri Ferd. Dominkušu v Gradcu, ter bil odslej ž njim v prijateljski zvezi. Zasledoval je njegovo delo, ga denarno podpiral, se zavzel za Vrazovo kandidaturo za stolico ilirskega jezika (1845), Vraz pa je bival skoraj vsako leto, zlasti tudi ob bolezni, pri K.-u v Podčetrtku in Celju. – K. si je že rano postavil nalogo delati za prebujenje naroda, a popreje si je hotel utrditi stališče in je prigovarjal tudi Vrazu, naj se česa uči, kar bi mu »kruha doneslo«, ter ga vabil v ta namen na Dunaj (1834). Podpiral je vsako akcijo, ki je obetala uspeh za nar. prebujenje Slovencev, za zbližanje in medsebojno spoznavanje slovanskih narodov, zlasti Slovencev in Hrvatov, pošiljal je knjige in obljubil tudi denarno podporo graškemu društvu za zbiranje slovanskim. knjig (1833, 1835, 1838), pridobil kot sotrudnike za nameravane Miklošič-Vrazove Cvetlice z vrtov vsakega izobraženega Jan. Čopa, Mažgona in Zupanca, od katerih je prevedel prvi Conte Ugolino in nekaj španskih romanc, drugi pa Virgilijev Georgikon (1835), bil med prvimi, ki je dosledno rabil gajico (1833), in zahteval, da mora izhajati nameravani Metuljček v gajici, ker bi ga sicer ne podpiral (1837), razširjal je knjige in časnike med ljudstvom, prevzel v svojem okraju prodajo Vrazovih in ilirskih knjig, a tudi Čbelice in Krsta, sam napisal nekaj pesmi v svojem narečju (1834, 1836), zbiral narodopisno gradivo in širil narodno zavednost med razumništvom in ljudstvom. Pridružil se je ilirskemu gibanju, želel, da bi se južni Slovani vsaj »dušno« zedinili, kar je možno le ob priznanju vsega »stvorenja in lastnosti« vsakega naroda, a želel istočasno literarno tekmovanje štajerskih Slovencev s Kranjci in Hrvati. Dvomil je, da bi bilo možno povzdigniti slovenščino za književni jezik, smatral samo Prešerna za to zmožnega (1839), visoko cenil njegove pesmi, a vendar priporočil Vrazu, naj v prozodiji ne posnema Kranjcev, naj ne kopiči enozložnic in naj naglaša dolge korenske zloge (1835). Kot sredstvo za združitev južnoslovanskih narečij v en književni jezik je snoval slovar, ki naj bi obsegal ves besedni zaklad Slovencev, Hrvatov in Srbov, združil gradivo obstoječih slovarjev in upošteval tudi glasovne razlike. Naredil je zanj načrt, iskal in pridobil sotrudnike, ki naj bi bili sami Štajerci (Muršec, Ulaga, Drobnič, Pirš, Orožen, Matjašič in Caf, pozneje se je pridružil Ravnikar-Poženčan), a večletno delo (1843–8) je ostalo brez uspeha in 1849 je poslal K. nabrano gradivo slov. društvu v Lj. Čeravno je zasledoval vse javne pojave, se s politiko v predmarčni dobi ni pečal in je svetoval tudi Vrazu, naj jo opusti (1844). – Po marčni revoluciji je zastopal v provizoričnem štajerskem dež. zboru manjša mesta in trge mariborskega okrožja, a ga je kmalu zapustil ali se sej vsaj redno ni udeleževal (zastopal ga je Pet. Trummer). Pridružil se je agitaciji za združenje Slovencev s Hrvati in jo zastopal kot pooblaščenec graške Slovenije na hrvaško-slavonsko-dalmatinskem zboru v Zagrebu (jun. 1848). Bil je govornik na shodu v Poljčanah (jul. 1848), kjer je hotel ljudstvo pridobiti za slov. narodnostne zahteve, kar se mu pa ni posrečilo, ker so bili kmetje razburjeni radi odsotnosti dež.-zborskega poslanca Sturma, radi davkov, desetine, kmečke odveze in odkupnine, tako da so sklenili prireditelji shoda ne več klicati ljudstva, temveč samo odbornike. Sklenili so protest proti frankfurtskemu parlamentu, prošnjo do nadvojvoda Ivana, ponovljeno prošnjo za slov. zahteve na drž. zbor ter pismo in priporočilo Jelačiču. Shod v Poljčanah je sam opisal v Celjskih Slov. novinah (1848, 35), pri katerih je tudi sicer sodeloval (šifra K; to šifro je rabil tudi Val. Konšek, gl. članek), zavrnil nemške trditve o panslavizmu Slovencev (Mi Slovenci nemoremo se čisto svobodno deržati, 16, 13), svetoval, naj bi dunajski drž. zbor pomiril Hrvate in Madžare (Iliri ino Madžarovi, 16, 22), svetoval uradnikom, naj se učijo slovensko (16, 91) in pošiljal politična poročila Od Hervaške meje (16, 54, 107). Pazljivo je zasledoval dogodke na Hrvaškem, ni povsem odobraval Jelačičevega pohoda na Dunaj, ker je bil Nemcem dokaz, da pomaga Jelačič reakcijonarni stranki, in želel, naj bi se vrnil na Hrvaško in branil deželo proti Madžarom. Nov. 1848 je pričakoval od zagrebškega sabora rešitev ilirskega vprašanja, priporočal Vrazu, naj javno zahteva, da dobijo kmetje svoje zastopnike, da se poviša število zastopnikov mest, ker bi drugače madžaroni imeli večino. Sabor bi moral biti »liberalen«, ker je le tako mogoče pridobiti male plemiče in neplemiče za ilirstvo. – V Celju je dobilo K.-jevo delo slovenski znak, bil je središče društvenega in političnega gibanja Savinjske doline, med ustanovitelji in večletni predsednik celjske čitalnice, ki jo je otvoril s slavnostnim govorom (N 1862, 67–8), snoval je vinarsko in sadjarsko društvo in skliceval politične sestanke. Na sestankih dec. 1867 in jan. 1868, kamor je povabil Dominkuša, Hermana, Razlaga, Serneca in Vošnjaka, je bilo sklenjeno izdajati trikrat na teden političen list, bile so določene denarne priprave (delnice à 250 gld.), smernice lista (1. štev. SN izšla 2. apr. 1868) in ustanovitev političnega društva. Za prebujenje naroda je priporočal, naj bi ljudstvo čitalo slovenske knjige, pridobivanje članov za MD, izdajo političnega katekizma in skrb, da bi imeli v vsaki občini vsaj enega zanesljivega domoljuba, ki naj bi bil župan ali občinski tajnik. Več let je bil član celjskega mestnega sveta (odstopil 1865, Slovenec 1865, št. 64). – Kot zdravnik je snoval z Vošnjakom društvo slov. zdravnikov na Štajerskem, ki se pa ni ustanovilo, in napisal poljudno-znanstveni pouk o pravilnem ravnanju z nosečimi ženami in porodnicami in o negi dojenčkov: Slovenska mati… (Lj., 1882). Pri sodobnikih je užival radi nesebičnega dela, ki ga je vršil vztrajno in brez hrupa, globoke simpatije, Trstenjak in Flegerič sta ga slavila tudi v pesmih, H. Penn mu je posvetil prevod Prešernovega Krsta. — Prim.: K.-jeva pisma Muršcu, obj. Ilešič, ZMS VI, 133–41; Prešernu, obj. Bleiweis, LMS 1875, 158; Sernecu, obj. Lončar, Veda 1914, 123–6; Vošnjaku v lj. muzeju; Vrazu v vseučil. bibliot. v Zagrebu (Prijateljevi ekscerpti), seznam obj. pisem in odlomkov Kidrič, ČZN VII, 373–4; Vrazova pisma K.-ju, obj. Petračić, Děla Stanka Vraza V, 182–8, 384–8, 397, 426–8; Macun, 90, op. 88, 100; SGp 1868, 82; Děla St. Vraza V, str. VI, X, XII, XIII, XX, XXIV, 168, 335; Petračić, Crtice o Vrazu, Vienac 1878; Marković, St. Vraz, Izabrane pjesme str. XXV, LXXXVIII do XCII; Vošnjak, LZ 1883, 63–7; 1893, 236; Macun, 6, 125–6; Šrepel, Kočevar prama Ilirstvu, Vienac 1883; P 1883, 62; E 1883, št. 17; Lapajne, Zgodovina štajerskih Slovencev 261; Apih, 14, 21, 90, 128–30, 132, 167, 171; Glaser III, 12–3, 18, 142–3, 290 z literaturo; Šurmin, Preporod I, 189, 206, 031–2; Ilešič, ZMS VI, 117–8; VII, 24, 28–9, 42, 46, 66–7, 69, 150–2, 160–1; Vošnjak, Spomini I, 63, 81, 120–4 155, 180, II, 4, 135, 211; Kidrič, Zbornik u slavu V Jagića 656–8; Drechsler, Vraz 4; Ilešič, IMK 1909, 96–7, 107–9; Prijatelj, ČZN 1910, 148–50, 155, 157, 176–8, 181, 189; Prijatelj, Kersnik I, 192; Kovačič, Trg Središče, 252–4 (slika na tabli XIX); Lončar 32, 142; Ilešič, ČZN 1927, 49–50. Pir.