Kočevar, Ferdo (1833–1878)

Kočevar Ferdo, publicist, r. 8. apr. 1833 v Žalcu, u. 11. okt. 1878 v Feldhofu pri Gradcu. Obiskoval je gimn. v Celju, jo dovršil 1854, študiral medicino na Dunaju, a opustil študije radi pomanjkanja sredstev, bil kratek čas bogoslovec, dobil v Zagrebu službo pri računovodstvu ter opravljal računske posle pri univerzi in akademiji. Prošnja za službo pri dež. računovodstvu v Lj. je bila 1867 odklonjena. Že v gimn. je bil naročnik N in v hiši njegove matere, ki je imela dijake na stanovanju, je obstojala biblioteka, ki so jo dijaki sami vzdrževali. Iz Zagreba je pričel dopisovati N, pozneje SG, SGp, Einspielerjevemu Slovencu in SN. — V N se je javil prvič z opisom hriba Vipota pri Celju (1855, 195), razpravljal je še pred Levstikovim nastopom o pesmih in njih presoji (N 1856, 316, 320), zahteval o kritiki, da nam kaže, kakšna je stvar in kakšno vrednost ima in, ali je po »javnih pravilih« nastala, ter je skušal podati najnujnejše zakone o liriki, epiki in dramatiki. Razpravljal je o vzrokih, zakaj propada hrvaško in se razvija slovensko slovstvo, ter je ugotovil, da so se Slovenci v korist književne sloge bližali Hrvatom več ko na pol pota, a da so bili zavrnjeni in da se širi slovenski vpliv po Zagorju na škodo hrvaške književnosti (Hrvatska in slovenska književnost, N 1857, 75). V članku O zadevah naše književnosti (ib. 146, 150) je zagovarjal potrebo bližati slov. književni jezik srbo-hrvaškemu sprva samo v onih knjigah, ki niso pisane za prosti narod, v knjige za prosti narod naj bi se le polagoma in oprezno uvajal vzajemni književni jezik; izdajal naj bi se beletrističen list v jeziku, ki bi bil Slovencem in Srbo-Hrvatom razumljiv in tiskal naj bi se v latinici in cirilici. Primer vzajemnega jezika je podal v povesti Mlinarjev Janez, slovenski junak, ali vplemitenje Teharčanov (odlomki v N 1858, 381, 388, 396, 405, 411; samostojno v Zagrebu 1859; v Celju 1892², 1905⁴, 1910⁵, 1922⁶), ki je izzval v N le pomisleke in lahko grajo (N 1859, 234), a v SG (1859, IV, 50–7) Valjavčevo uničujočo kritiko, na katero je odgovoril v zagrebških Narodnih Novinah (1859, št. 265; meni nedostopno, gl. N 1860, 5), ker so N in SG odklonile odgovor. Apeliral je že 1857 na slov. duhovnike, naj zbirajo narodne pesmi, pravljice, poslovice, običaje, malo znane besede in starine (Franjo Jukič, N 1857 107) in bil med prvimi, ki je mislil na MS, predlagajoč, naj bi se postavil Vodniku živ duševen spomenik, naj bi bila nabrana glavnica »mala matica slovenska« in služila v »obče zajemalo« pisateljem za izdajanje knjig (N 1858, 372). Spomnil se je Vrazove literarne zapuščine in pozval one, ki jo hranijo, naj jo izdajo (N 1858, 359). V spisu Slovenske narodne potrebe (N 1860, 350, 359, 367, 375) je zopet poudarjal potrebo zbližanja slov. in srbo-hrvaškega književnega jezika, ker so Slovenci le majhen narod in si sami ne morejo ustvariti velikega slovstva, sicer pa podal vrsto pravilnih opazovanj in inicijativne pobude; poudarjal je potrebo, da se v vseh plasteh ljudstva prebudi narodna zavednost, ker le tako se lahko pokažejo Slovenci svetu kot narod, da se vpelje slovenščina v urade, šole, cerkev in društveno življenje, da se ustanovi neodvisen političen list, združi Slovenija, osnuje diletantsko društvo in gledališče v Lj., izdajo dramatična dela, priredi nova izdaja Korytkove in Kastelčeve zbirke narodnih pesmi, organizira znanstvena književnost in ustanovi slovenska matica, za kar naj se porabijo denarji, nabrani za Vodnikov spomenik. Naslednje leto se je zopet zavzel za ustanovitev političnega lista (N 1861, 4) in v poročilu o Strossmayerjevi darilni listini akademiji (ib. 150) za skupen književni jezik; Slovenci naj bi ne opustili svojega jezika in sprejeli srbohrvaščine, način zedinjenja naj bi bil »slitek« v bližnji bodočnosti, ter je prevzel v obče Kurelčev nauk (Recimo koju, Zagreb 1860, gl. zlasti 145–5, 153). Razen navedenih člankov je objavil v teh letih v N številna poročila o hrvaškem kulturnem in političnem življenju in je opozoril na potrebo prirediti jugoslov. stenografijo (N 1861, 392, 400). – Pri SG je sodeloval 1859, se zavzel ob Levstikovem nastopu za potrebo kritike (SG 1859, III, 36–7), skušal naslikati z Butelj-Matevžem žalostno usodo zavednega in za narod delujočega Slovenca (Značaji iz življenja našega naroda, SG 1866, 263, 302, 370, 389, 428) in načel slov. literarni program in vnovič vprašanje slov. književnega jezika (Pomenki o naših literarnih zadevah, SG 1867, 205, 218, 278, 343, 360; 1868, 66, 104, 145, 212). Izhaja od trditve, da ni naš obstanek kot narod zagotovljen, dokler nimamo z našimi sosedi enakovrednega slovstva, kot Slovenci pa imamo le malo pogojev in še manj sredstev, da bi ustvarili veliko slovstvo, le kot »celoviti del slovanstva« lahko postanemo slovstven narod. Snov naj bi zajemali pisatelji samo iz slovenskih društvenih krogov, iz narodnega gibanja, obdelovali naj bi socijalno-politične zadeve, ponemčevanje našega naroda, volivne boje, prebujenje narodne zavesti i. dr. O slov. književnem jeziku sodi, da ne smejo Slovenci nobene minute zamuditi, da si ustvarijo splošen književni jezik, če jim je resno mar za obstanek jezika, in raziskuje, kako bi bilo mogoče ustvariti skupen jezik. Ker je jezik organična živa stvar, podvržena zakonom, ker ga lahko gojimo in negujemo, sile mu pa delati ne moremo, odklanja hrvaško formulo, opustitev slov. jezika, odklanja bližanje na tak način, da bi sprejeli Slovenci mesto zapadnogorenjskega vzhodno narečje v svojo knjigo, Srbo-Hrvati pa mesto Vukovega Kurelčev jezik, in sploh dvomi, da bi mogli Srbo-Hrvati zagotoviti naš obstanek. Odklanja ustvarjanje vseslovanskega književnega jezika na podlagi staroslovenščine, ker nima ta oživljajoče moči, odklanja tudi ruščino kot vseslovanski jezik in jo dopušča kvečjemu kot skupen parlamentarni jezik. Iz spoznanja, da ne bodo slov. narodi nikdar enako govorili, pride do sklepa, da bodi vseslovanski književni jezik tisti, ki vse druge obseže in objame, »ne ena trohica, ne ena mrvica slovanstva naj se ne pusti v nemar pri stvarjanju vseslovanskega književnega jezika«. Narodi ne bodo nikdar enako govorili, možno pa je pisati vsa slovanska narečja enako. Tako prihaja K. do ločitve književnega jezika (Büchersprache), ki se opira na frazeologijo, gramatikalno pravilnost in sintakso, od pismenega jezika (Schriftsprache), ki se le bere in piše in ima svoj kriterij v načelu in načinu pisave. Vsak slovanski jezik naj se po svoje razvija, občna na etimologiji osnovana pisava pa naj vsa slov. narečja v en jezik združi. Pravopisna pravila naj bodo vsem slov. jezikom enaka, pravila o izgovarjavi individualna. Pogoj, da to dosežemo, pa bi bil etimologikon z restitucijo slovanskih korenik. – V SGp je nastopil proti slovenskim dunajskim poslancem (Naši poslanci in prvaki, SGp 1867, št. 34), jim očital, da se niso postavili v parlamentu za zedinjeno Slovenijo, karakteriziral lj. prvake kot kliko, »ki se trese za svoje osebne interese in ki narodne interese pod svoje osebne koristi podklopiti hoče«, poudarjal potrebo novih voditeljev (SGp 1868, 7–8, 18–9; N 1868, 24) in ožigosal nemško uradovanje kranjskega dež. odbora. Poročal je o Vrazovi literarni zapuščini (SGp 1868, 81, 86, 90, 94), sodil, da umetnega blaga ne kaže v sedanji obliki objaviti, ker vzhodna slovenščina ne more postati književni jezik in ima le nalogo, da »po časih v naš književni jezik vteka ter … jegov še dosta skaljeni tok čisti«, podrobno razpravljal o narodnih pesmih Vrazove zbirke, pozval duhovnike in dijake k nabiranju narodnega blaga in apeliral na MS, da skrbi za izdajo. V ta namen je stavil predlog, naj sklene MS razpisati razglas, v katerem naj se pozovejo rodoljubi na nabiranje narodnega blaga, h kateremu spadajo narodne pesmi, pripovedke, pregovori, običaji, vraže, uganke, igre, plesi in osebni ter topografski imenik (N 1868, 244–6; 366). Nabiral je tudi sam narodno blago (zapuščina v študijski knjižnici v Lj.), objavil nekaj narodnih pesmi iz Vrazove zbirke (Sv. Marjeta in sv. Jurij orožnik, N 1868, 238; 254; Bernekarjev grad, 272; Legenda, 315; Kaj se po svetu godi, SG 1868, 201), iz svoje zbirke pesem iz zagrebške okolice (ib. 148) in pozneje še Slovenski kmečki koledar (KMD 1871, 167–81), Slovenska zvezdna imena (Zora 1872, 51–2) in opis Lov na narodne pesmi v zagrebškej okolici (SN 1873, št. 98–9). Na podlagi do tedaj natisnjenih narodnih pesmi in Vrazovega gradiva je napisal razpravo Naše narodne pesmi (SGp 1868, št. 28–50 s presledki) in podal ž njo prvo dobro analizo, razpravljajoč o rimah, epitetih, germanizmih, živalstvu in rastlinstvu v nar. pesmih i. dr. – Pri SN je sodeloval od prvega letnika, bil z A. Kos-Cestnikovim stalni zagrebški dopisnik za politične in kulturne zadeve, objavil številne članke in posegel tudi v slovenske kulturne in politične probleme. Pridružil se je kritikom oportunistične politike staroslovencev in opozoril Bleiweisa, da bi utegnil priti čas, ko ne bo več našel naroda za seboj (SN 1868, št. 7). Opisal je praznovanje sv. Štefana v Zagrebu (Na kraljevo v Zagrebu, ibid. št. 78 do 80), se izrekel v spisu Nemška kultura in mi (ib., št. 89–91) za prihodnost slovanske kulture in svetovno misijo slovanstva, reklamiral v poročilih o jugoslovanski akademiji Varaždince za Slovence (ib., št. 92) in priporočal MS živahnejše delovanje (ib., št. 102). Podal je zgodovino zvez Slovencev s Hrvati (ib., št. 67) in zagovarjal njih duševno zvezo. V Narodopisnih slikah iz našega naroda (SN 1868, št. 111–3; 1869, št. 10–2, 31–4, 47–50, 111–4, 116, 149–50, 153) je opisal na podlagi narodnega gradiva in lastnih opazovanj ljubezen med fantom in dekletom, slovensko vas, zlasti vzhodno, s poudarjanjem socijalnega ustroja, vinske običaje, babo, ženitovanjske običaje in škrijca-nemškutarja. Bil je med prvimi, ki se je bavil s socijalno-gospodarskimi vprašanji, skušal pregnati predsodke sodobnikov o socijalizmu, podal zgodovinski pregled poskusov in teorij, regulirati ljudsko imetje in onemogočiti prekomerno kopičenje kapitala v rokah posameznikov, opisal slovansko zadružno familijo, se izrekel proti aristokratično-birokratičnemu konstitucijonalizmu zapada za svobodo avtonomne občine, kakor jo ima ruski narod, videl rešitev socijalnega vprašanja pri Slovencih v kmečki občini, obstoječi iz zadružnih familij, in opozoril na nujno potrebo, da se začnejo Slovenci baviti s socijalnimi vprašanji, ki so narodu bližja nego politična, da se snujejo delavska društva in ustanovi v Lj. slov. ljudska banka (Socijalno vprašanje, SN 1869, št. 80–6, 88). Bavil se je z jezikoslovnimi vprašanji, kjer ga je pa speljalo premišljevanje o postanku človeškega jezika do zgrešene metode (Jezikoslovna razmišlavanja, SN 1870; 1. Vzhodna slovenščina; 2. Pol-vokal, št. 51–2; 3. Glasovi, št. 74–6; 4. Glas r v slovenščini, št. 115–7), opisal je gospodarske razmere na Hrvaškem (Kupčija na Hrvaškem, SN 1870, št. 47–8; Narodno gospodarstvo na Hrvaškem, KMD 1873, 160–9), Zgodovino in delovanje Ilirske Matice (SN 1870, št. 120–1), slovenske naseljence (Slovenci na Hrvaškem, ib., št. 145) in se je zavzel deloma že pred jugoslovanskim shodom v Lj. za jugoslovanski program (Ideja jugoslovanstva ib., št. 141, 144–6, 150). Ideja jugoslovanstva, ki je plod nemških zmag na Francoskem, zedinjene Nemčije in evropskega gibanja, da se tvorijo velike države na temeljih narodnosti, je »zaveza jugoslovanskih narodov«, ki naj bi bila na zunaj enotna, znotraj pa federacija avtonomnih narodov. Ona je del vseslovanskega vprašanja in morebiti prvi korak do njegove rešitve. Dokazuje, da je združitev Jugoslovanov v interesu Madžarov in Habsburžanov, ki morajo pričeti na Orientu z drugo politiko. Združenim Jugoslovanom habsburške monarhije bi se pozneje pridružili tudi turški Jugoslovani. Opozoril je Slovence na nevarnost, ki jim preti od združene Nemčije in njene ekspanzivnosti k Adriji. Kot prvi je označil gospodarski pomen združitve Jugoslovanov (Ljubljanski program, SN 1871, št. 2, 11, 20): Slovenija potrebuje gospodarske pridelke Hrvaške in Slavonije, ta pa izdelke slov. obrtništva, vsem pa je treba istrskega in dalmatinskega morja; opozoril na kulturne koristi politične združitve, možnost enotne duševne individualitete, kulturne ustanove, načel je vprašanje, ali naj se izvrši združitev v okviru ogrske krone ali Cislajtanije ali neodvisno od obeh neposredno z dinastijo, ter je smatral kot najbolj ugodno pot do končne samostojnosti združitev v okviru ogrske krone, ker so Madžari slovanskim zahtevam manj sovražni nego Nemci. Obžaloval je tudi, da je lj. program radi strahopetnosti staroslovencev dobil premalo odločno lice. V poročilu o Ligi za mednarodni mir in vseobčo svobodo (SN 1871, št. 28) je poudarjal njeno stremljenje po republikanski drž. obliki in federaciji evropskih po narodih razdeljenih držav. Opisal je pomen razvojničenja vojniške krajine (SN 1871, št. 79), zborovanje učiteljskega zbora v Zagrebu (ib., št. 90), posledice nove postave za hrvaške županije (ib., 105), s humorjem naslikal zagrebškega volivnega agitatorja (Hrvatski korteš, ib., št. 47) in prizore iz zagrebškega življenja (Burkljarije iz zagrebškega življenja, ib., št. 142, 144, 147–8, 150; 1872, št. 5). Socijalno-gospodarska premišljevanja je nadaljeval s članki Slovenska narodna banka (SN 1872, št. 26–7, 39, 31, 36, 42, 51), kjer je razložil bančno poslovanje, sodil o zavarovalni banki »Sloveniji«, da nima namena postati slovenska narodna banka in da so pri njej merodajne koristi akcionarjev. Treba je organizirati nepetične mase in najti regulativ za razdelitev kapitala, ker pride sicer do krvavega boja med kapitalom in proletarijatom. Za mirno in sukcesivno reševanje socijalnega vprašanja naj bi služile asocijacije in kot njih upravitelj narodna banka, ki bi bila naš veliki trgovec in obrtnik, ter bi združila vse male trgovce in obrtnike, v katero bi nalagale denar zraven posameznikov vse slovenske gospodarske, kulturne in politične organizacije. Objavil je Slovenski dolžni list iz l. 1613 (SN 1873, št. 104), Slovensko dolžno pismo iz l. 1630 (ib., št. 244), oboje iz Lopašičeve zbirke, Manifest cesarice Marije Terezije od l. 1766 (SN 1875, št. 45), poročal o izvodu Vramčeve kronike v Gajevi knjižnici (Slovenska bibliografična rariteta, SN 1875, št. 61), o Salghetti-Driolijevi sliki Jugoslavija (SN 1874, št. 40–1) in dr. MD je izdala njegovo drugo samostojno publikacijo Kupčija in obrtnija, denar in blago (SV, 26. zv., Celovec 1872), prvo sistematično delo te stroke. Psevdonimi in šifre: K. Žavčanin, K. Ž., Ž., –r, –č–, –p, F. K. — Prim.: Kos-Cestnikov SN 1878, št. 240, 268; Marn XXV, 87–8; Macun 154–5; Glaser III, 54, 174, 190, 305; Kidrič, ČZN 1910, 346–7, 359; Breznik, DS 1913, 195; Glonar, SNP IV * 4–6, *9; Prijatelj, RDHV I, 11–4; II, 128, 132–4, 140–1, 145–7, 195–7; IV, 65, 118, 133; ČJKZ V, 63–5; Gantar SMI 1927, 135 do 136, 160–2. Slika: ASK 31. Pir.