Kocijančič, Josip (1849–1878)

Kocijančič Josip, glasbenik in skladatelj, r. 16. marca 1849 v Kanalu ob Soči, u. 10. apr. 1878 ravnotam. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, gimn. v Gorici (matura 1869). Že kot tretješolec je začel tovariše poučevati petja; pobudo sta mu dala bogoslovec Trepal s svojim izvrstnim bogoslovskim kvartetom in »oče goriških Slovencev« dr. Lavrič s svojimi navdušenimi govori. Na veliki »besedi« v Gorici je s svojimi 40 pevci dosegel popoln uspeh. S pomočjo bar. Pina, takratnega goriškega okr. glavarja, ki ga je K. na priporočilo gimn. ravnatelja Holzingerja poučeval slovenščine, je odšel na dunajsko univ. študirat pravo (6 semestrov). Vendar mu učenje ni šlo od rok, veselila ga je bolj glasba; poučeval je z velikim uspehoma petje v »Sloveniji« in se težko preživljal. Odkar se je bar. Pinu zameril, ga je največ podpiral Ign. Gruntar. 1875–76 je študiral na graški univ. in napravil pravno-zgodovinski izpit. Enoletno prostovoljno vojaško službo je odslužil na Dunaju. Kot notarski koncipijent je prakticiral nekaj časa pri dr. Kollerju v Kanalu in en mesec pri dr. Geršaku v Ormožu. Na vojaški vaji se je na Opčinah pri Trstu tako prehladil, da ni več okreval. Bolan je doma v Kanalu še vedno prepeval, poučeval petje (bil je prvovrsten pevovodja), nabiral nar. pesmi in jih prirejal za zbor ter samostojno skladal. U. je za jetiko. — K.-ova posebna zasluga je, da je s slov. pesmijo zlasti na Goriškem zbudil in utemeljil nar. zavest. Kot šestošolec je ustanovil v Kanalu Čitalnico, 1874 je v Gorici sprožil misel o »Slavcu«, pevskem zboru za celo Primorsko, ki je v začetku lepo uspevalo, pozneje pa kmalu zaspalo. V glasbi je bil nadarjen samouk, pridobil pa je mnogo v pogovorih s Tovačovským, tedanjim pevovodjem »Slovanskega pevskega društva« na Dunaju, ki je pri njem sodeloval. Ravno tako v občevanju z goriškimi glasbeniki Ant. Hribarjem in Avg. Lebanom. Izdal je 2 zvezka slov. nar. pesmi (42) in en zvezek lastnih skladb pod naslovom »Čuti v napevih« (osem moških zborov), ki jih je posvetil Ign. Gruntarju (Lj. 1881). Tretji zvezek nar. pesmi, za tisk pripravljen, je po K.-evi smrti hranil njegov brat Karel, a se je pozneje izgubil. K.-eve prireditve nar. pesmi so preproste, a dobre, značaj nar. pesmi je v njih popolnoma ohranjen. V izvirnih skladbah je bil K. otrok svoje dobe in se ni dvignil nad vrstnike: je nekoliko sentimentalen, v deklamaciji neprisiljen, v obliki ne popolnoma brezhiben, v melodiji in harmonizaciji preprost. — Prim.: Rakuša, Slov. petje; NA 1913, št. 3 in 4 (Kocijančičeva številka). Pl.

Kocijančič (Kocjančič) Josip, narodni buditelj, pevovodja, skladatelj in publicist, r. 16. mar. 1849 v Kanalu in tu u. 10. apr. 1878. Oče Peter, kmet, mati Marija Kofol. Osn. š. je obiskoval v Kanalu, gimn. v Gor. (1860–69). Na Dunaju se je vpisal na pravo, vendar brez pravega zanimanja in ambicij. V dunajskih letih (1869–73, vrnes eno leto doma) je tako bolj mislil na glasbo kot na študij, kateremu se je resneje posvetil šele v š. letu 1875–76 v Gradcu, kjer je končno opravil tudi prvi izpit. Enoletno prostovoljno vojaško službo je že prej odslužil na Dunaju. Kot koncipient je služboval pri notarju dr. Kollerju v Kanalu in mesec dni tudi pri dr. Geršaku v Ormožu. Tu je bil že močno načet od bolezni, ki se je začela med močnim deževjem na vojaških vajah pri Opčinah in se potem stopnjevala v jetiko. Za K-evo življenje je bila bolezen usodna, saj ji je že kmalu po prihodu iz Ormoža podlegel, vendar se je do zadnjega dne razdajal glasbi in narodu. Dočakal je torej le 29 let, a se je kljub temu pomembno uveljavil s svojim glasbenim delom, ki je potekalo v več smereh. Zanimivo je, da je bil K. v glasbi samouk, brez rednega pouka, zato je toliko bolj občudovanja vreden njegov »naravni čut za harmonično blagoglasje in neprisiljeno peljavo glasov«. Ob poslušanju kvarteta bogoslovca Trepala se je tudi sam navdušil za glasbo in kot tretješolec že sam vodil dijaški zbor, s katerim je najodmevnejši uspeh dosegel na veliki »besedi« v Gor. K-evo narodno buditeljsko vnemo je še posebej krepilo sodelovanje z dr. Lavričem, do katerega je kazal pravo sinovsko ljubezen. Kot šestošolec je 1867 v rojstnem kraju, v katerem so do tedaj prevladovali it. vplivi, ustanovil čitalnico in z njo začel utrjevati narodno zavest. Na Dunaju, kjer so K-evi pogovori s pevovodjem Tovačovskym pripomogli h glasbeni poglobitvi, je vodil zbor Slovenija, v Gradcu pa petje Slov. pev. društva. Seveda je imel pev. zbor tudi v Kanalu, kjer je ustanovil odličen kvartet in v njem sodeloval s sijajnim baritonom. S pevsko-voditeljskim talentom je ob temeljiti pripravi s pevci dosegal izredne uspehe. Skrb za kvaliteto petja veje tudi iz njegovih kritičnih člankov, ki jih je objavljal v gor. Soči. Pomembne zborovske zasluge si je pridobil tudi s pobudo za ustanovitev Slavca – »pevskega zbora za celo Goriško«, ki je prinesel kvalitetno prelomnico v pev. razvoju Primorske. Stebra Slavca sta bila ob K. še njegova prijatelja Ant. Hribar (PSBL I, 546) kot glavni pevovodja in Avg. Leban kot njegov namestnik. Na glasb. ustvarjalnem področju so ljudske pesmi glavno in najvažnejše K-avo delo. Izdal je dve zbirki slov. ljudskih pesmi za moški zbor. Njegova ljud. pesem je »svobodna, zdrava, naravna... preprosto otožna, kjer poje o žalostnih dogodkih, odkrito vesela, kjer poroča o veselih trenutkih življenja... takšna, kakor bi jo zapeli kmečki fantje«, tako da je bil »K. prvi, ki je dal narodni pesmi, kar ji gre«. Njegove izvirne skladbe pa so izšle šele po njegovi smrti v zbirki Čuti v napevih (Lj. 1881, osem moških zborov). Pesmi je posvetil svojemu najboljšemu prijatelju in velikemu narodnjaku Igo. Gruntarju (PSBL I, 510–11), ki je bil tudi njegov mecen vse od tistega časa, ko se je K. ob volitvah za drž. zbor zameril baronu Pinu, gor. akr. glavarju, ki ga je K. na priporočilo gimn. ravn. Holzingerja poučeval slov. Gruntar je potem poskrbel tudi za izdajo te zbirke in ohranil pri tem posvetilno stran nespremenjeno na izrecno K-evo željo. Večje zanimanje so vzbudile skladbe Vabilo, Njega ni, Oblačku, Slovo in Popotna pesem.

Prim.: SBL I, 482–83; LZ 1882, 120–21; Rakuša, 74–78; NA 1913, zv. 3–4 (Kočijančičeva številka); KolGMD 1927, 32–34; Jelerčič, 63–67 in 89–81.

B-n