Kociančič, Štefan (1818–1883)

Kociančič Štefan, jezikoslovec in zgodovinar, r. 25. dec. 1818 v Vipavi, u. 9. apr. 1883 v Gorici. Ljudsko šolo je obiskoval doma, gimn., filoz. in teol. v Gorici. Po 2. gimn. razr. se je začel baviti s hebrejščino; pozneje je kot gimnazijec osnoval na svojem stanovanju domače gledišče. Ko je študiral bogoslovje, je bil vzgojitelj v družini okrožnega glavarja Gleispacha; tu se je seznanil z Val. Staničem, ki ga je menda navdušil za slovenščino. Po ordinaciji 26. dec. 1841 je ostal v semenišču do srede 1842, potem je prišel za kaplana v Ločnik k staremu dekanu Jos. Stibielu, čigar »Pridige in druge slov. spise« je po njegovi smrti izdal (Gorica 1853). V tem času je priredil molitvenik »Vodnik pobožnega kristjana« (Celovec 1845, 1867). Jeseni 1846 je bil pozvan za prof. starozakonske vede in semitskih jezikov v Gorico; na tem mestu je ostal do smrti. Od 1851 je bil prostovoljno knjižničar in postal zadnje mesece semeniški ravnatelj. Knjižnico je v teku let na novo uredil in jo pomnožil na okroglo 16.000 zvezkov. V njej ga je 5. apr. 1883 zadela kap. Leta 1875 je bil imenovan za častnega kanonika. K. se je naučil do 30 jezikov, a najljubša mu je bila hebrejščina, ki si jo je tako prisvojil, da je v njej zložil nekaj pesmi (prim. ZD 1855, 109). Njegova jezikoslovna dela, nekatera med njimi zelo obsežna, so (in bodo) ostala v rokopisu; o njih prim. poročilo F. Podgornika v LZ 1883, 398 in Marn XXV, 58. Izšlo je samo delce »Specimina lectionis scripturae hebraicae« (Gorica 1853, 1860) in nekaj jezikoslovnih razpravic v časopisih. Kot orijentalist je bil znan pri inozemskih veščakih. Iz področja predmeta, ki ga je predaval, je objavil v goriškem in tržaškem škof. listu več razprav; dve sta posebej natisnjeni: Observationes biblico-geologicae in histor. creationis Mosaicam (Gor. 1875), Prima hominum aetas (Gor. 1878). Poleg jezikoslovja je gojil domačo zgodovino. Mnogo poljudnih zgod. razprav je natisnjenih v SB, SPj, Glasu, Besedniku; SV 1861 poročajo o goriškem rojaku misijonarju Jan. Mesarju, Goriški letnik 1864 je prinesel zgodovino goriške grofije. Posebej je izšla knjižica Maria Cel nad Kanalom (Gor. 1853). Pisal je tudi v Arkiv za jugoslav. povjestnicu (1854). V goriškem in tržaškem škof. listu je objavljal raziskovanja o domači cerkveni zgodovini in biografije zaslužnih mož; ponatisnjena sta življenjepisa: Caffou Fel. Ant. et Crobath Jos. Frid. (Gor. 1877); Dr. Joann. Nep. Hrast (Gor. 1875). Mnogo zgodovinskega gradiva je ostalo v rokopisu (prim. Marn XXV, 58). — V semenišču je začel predavati staroslovenščino, pa je to zopet opustil, ker nekaterim visokim gospodom ni bilo všeč. Goriške usmiljene sestre je več let učil slovenščine, posebno pa je navduševal bogoslovce za slov. jezik in jih spodbujal k pisanju (prim. ZD 1861, 395). Pod njegovim vplivom so nastale n. pr. knjige: Stari Urban ali zimski večeri dobrih kmetov (Celovec 1853; prevod iz ital.); F. Blažič, Kratka povestnica goriške nadškofije (Celovec 1853); F. Blažič, Zrkalo lepih zgledov iz cerkv. zgod. (Lj. 1854). Sam je spisal v slovenščini najprej nekaj šolskih knjig, pozneje več poljudnih spisov versko-spodbudne, poučne in zabavne vsebine. Sprva mu je bil jezik okoren, v teku let ga je izlikal in je pisal gladko in lepo. Take poljudne knjige so: Abecednik za šole po mestih (Trst 1846); Povestice za prvo začetno šolo (Trst 1846); Kranjska pismenost okrajšana za male šole (po Vodnikovi; Trst 1847); 26 povesti za mlade ljudi (Gor. 1847); Mali zaklad duše. Iz češkega (Gradec ok. 1850); Podučne povesti. Spisal v laškem jeziku Fr. Soave (Gor. 1851, 1870, 1876); Sveta Povestnica. Spisal L. Fleury, 2 dela (Gor. 1852); Sto povestic (Trst 1852); Tovarš pobožnega kristjana (Gor. 1856, 1876; tudi skrajšano pod naslovom: Šopek lepih mašnih in drugih molitvic); Kristusovo življenje in smrt v premišljevanjih in molitvah. Poleg Gašp. Erharda, 2 dela (Celovec 1868 in 1873; nova izd. 1905 in 1906). K. je sodeloval pri Slomškovem Djanju svetnikov božjih. Razen v prej navedene časopise je pisal tudi v ZD. — Prim.: Dr. A. M(ahnič), Kres 1883, 276; Rutar, LZ 1883, 331; Podgornik, LZ 1883, 398; ZD 1883, 123; SN 1883 št. 81; KMD 1885, 11; Soča 1887, št. 35–39 (avtobiografija); Marn XXV, 55–58; Glaser III, 121, 277. Lkn.

Kociančič Štefan, duhovnik, jezikoslovec, pisatelj in zgodovinar, r. 25. dec. 1818 v Vipavi, u. 9. apr. 1883 v Gorici. Oče Jakob, kmet, mati Marjana Uršič, gospodinja. Osn. š. je obiskoval v Vipavi, 1829 se vpisal na gimn. v Gor. »Dobro se spominjam – pravi v svojih spominih – one žalosti, ki je polnila moje srce, ko sem prvič prišel od doma v Gorico, da bi obiskoval šole. Tri ali štiri dni sem neprenehoma jokal in se le polagoma potolažil. To se je potem ponavljalo še kaka tri leta vedno, ko sem se vračal s počitnic, da bi nadaljeval študije.« Kot gimnazijec je hodil na počitnice k svojemu bratu, ki je bil vikar na Bukovem. Pri njem mu je prišla v roke hebrejska slovnica in začel se je z vso vnemo učiti hebrejščine, ki mu je postala izmed vseh tujih jezikov najljubša. V četrti šoli se je seznanil z Val. Staničem in se navdušil za slovenščino. V gimn., kjer ni bilo ne duha ne sluha o slov., je začel deklamirati slov. pesmi, zavedajoč se, da ima za seboj veleučitelja, ki sam zlaga pesmi in jih izdaja, še kot študent je bil 1838 Staničev sotrudnik. Hvaležnost svojemu učitelju je pokazal, ko je ob stoletnici Staničevega rojstva priobčeval v gor. Glasu (1873) toplo pisane spomine nanj. Srednje šole je K. z odliko končal 1837 in vstopil v gor. semenišče in bil posvečen v duhovnika 26. dec. 1841. Eno leto je kot hišni kaplan in inštruktor služil pri družini okrož. glavarja Gleispacha v Gor. Od 1842–46 je bil za kaplana v Ločniku pri starem dekanu Jos. Stibielu, čigar »Pridige in druge slov. spise« je po njegovi smrti izdal (Gor. 1853). 2. nov. 1846 je bil poklican za prof. v gor. bogoslovje in je tu ostal celih 36 let do smrti. 1875 je bil imenovan za častnega kanonika, leto pred smrtjo pa za ravn. semenišča. Poleg profesure je ves čas v semenišču prostovoljno opravljal službo knjižničarja. Knjižnico je v teku let na novo uredil in jo pomnožil na okroglo 16.000 zvezkov. K-a lahko prištevamo med največje genije, kar jih je imel slov. narod. Njegova izredna nadarjenost je bila povezana z veliko vztrajnostjo, pa tudi z neverjetno zmogljivostjo za delo. Njegova zanimanja so bila mnogostranska, kar pa je verjetno tudi negativno vplivalo, da ni postal »summus« v nobeni določeni disciplini. Bolj kot jezikoslovec je bil poliglot. Znani it. slavist Arturo Cronia (PSBL I, 207–08) ga upravičeno primerja s slavnim kardinalom Mezzofantijem. Popolnoma je obvladal vsaj 16 jezikov, dokaj dobro pa je poznal vsaj drugih 15. Poleg slov., it., nem., lat. in gršč., ki so mu bile povsem domače, se je uspešno ukvarjal s franc., angl., špan., portug., romun., turšč., perzij., koptščino, arab. in seveda z vsemi slovanskimi jeziki vključno s staroslovanščino. Toda njegov pravi konjiček je bila hebrejščina in njej sorodni jeziki. Sv. pismo je razlagal samo po originalnih hebrejskih tekstih. V hebrej. je celo zložil nekaj pesmi, tako npr. tisto na čast nadškofu And. Gollmayru (PSBL I, 444–46) ob njegovem škofovskem posvečenju. Mnoge evropske visoke šole so zavidale gor. semenišču, da se lahko ponaša s tako izrednim poznavalcem hebrejskih in starosemitskih tekstov. Ni čuda, da si je prijateljsko dopisoval s priznanimi hebrejisti svojega časa; tako s Samuelom Davidom Luzzattom in s še slavnejšim jezikoslovcem Graziadiom I. Aseolijem (PSBL I, 20–21). K. pa ni bil samo učenjak. Kot narodno zaveden Slovenec se je zanimal za vsa verska in kulturna dogajanja med Slov. in jim sledil. Ljubezen do slov. domovine ga je gnala, da je večkrat prepotoval Koroško, Štajersko in Kranjsko in se seznanil z Einspielerjem, s Slomškom, z Bleiweisom in še z drugimi pomembnimi možmi tedanje dobe, od katerih je njegovo domoljubje mnogo pridobilo, ko je dobil med njimi pravi vpogled v vse naše narodno hotenje in prizadevanje. Vse to ga je vzpodbudilo, da se je lotil tudi književnega in zgodovinopisnega dela. Napisal je ali iz tujih jezikov prevedel vrsto šolskih, mladinskih in splošno vzgojnih knjig. Preučeval je preteklost slov. naroda, še prav posebno se je zanimal za zgod. svoje ožje domovine in svoje škofije. Pri vsem tem je K. ostal vedno vzor gorečega katol. duhovnika. Ob njegovi smrti je it. katol. list L'Eco del Litorale (Gor. 12. apr. 1883) med drugim zapisal: »Bil je ves predan molitvi in študiju... vse njegovo življenje je bilo cerkev, šola, knjige. Stalno je imel pri sebi Hojo za Kristusom in jo med kratkimi odmori prebiral. Odtod njegova svetobežnost, skromnost in ponižnost. Če bi svoji obširni učenosti znal dodati malce tega, kar imenujemo "savoir faire", bi se bil povzpel v krog najbolj učenih mož svojega časa v Evropi.« K-eva kulturna zapuščina je ogromna in še zdaj nezadostno raziskana. Mnoga dela so se izgubila; mnoga so ostala samo v rokopisih (gor. semeniška knjižnica). Njegove spise lahko razdelimo v štiri skupine, in sicer: a) v verske in nabožne, b) v šolske in splošno vzgojne, c) v zgod. in biografske, č) v jezikoslovne. Verske ali nabožne narave so: Pridige in drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smrti zapustil Jožef Stibiel, Paternolli, Gor. 1853; Povestnica stare zaveze (prevod po Fleuryju), 2 dela, Paternolli, Gor. 1852; Vodnik pobožnega Kristjana (Molitvenik), Clc. 1845, 1867; Tovarš pobožnega kristjana, Gor. 1856, tudi v skrajšani izdaji pod naslovom Šopek lepih mašnih in drugih molitvic; Kristusovo življenje in smrt v premišljevanjih in molitvah. To je gotovo najobširnejše K-evo delo, saj obsega 1397 strani in 2 dela, izdala pa ga je celovška MD 1868 in 1873; nova izdaja 1905 in 1906; priredil ga je po Gašp. Erhardu. V lat. je izdal Ohservationes chronologicae in Genesis capita 1X1 (Ex Folio Dioec. Tergeste; De Historia Creationis Mosaica, Gor. 1871 (Extrac. Folio Archid. Gorit.); Observationes biblico-geologicae in historia creationis Mosaica, Gor. 1875; Tractatus de liturgia ecclesiae Aquileiensis; Prima hominum aetas, Gor. 1878, idr. Med vzgojne knjige spadajo: Abecednik za šole po mestih, Trieste 1846; Podučne povesti. Spisal v laškem jeziku Fr. Soave, Paternolli, Gor. 1851, 1870, 1876; 26 povesti za mlade ljudi, Paternolli, Gor. 1847; Povesti, ktere sta spisala v laškem jeziku H. Parea in A. Bramieri, Paternolli, Gor. 1877; Povestice za pervo začetno šolo, Trst 1846; Sto povestic, berilo za otroke, Trst 1852; Vodnikova Kranjska pismenost okrajšana za male šole, Trst 1847; Mali zaklad duše. Iz češkega, Gradec okr. 1850. Od mnogih zgod. in biografskih spisov so važnejši: Marija Cel nad Kanalom, kratek pregled zgodovine te božje poti, Seitz, Gor. 1853; Historia Seminarii Centralis Goritiensis, 1868, Extr. ex Folio Dioec. Tergest.; Historia Archidioecesis Goritiensis, 1875, ex Folio Period. Arch. Gorit. V Folium gor. nadšk. 1882 je K. objavil kratke zgod. župnij Capriva, Kanal, Romans, Šempas, Šempeter, Fiumicello, Prvačina, Ločnik, Gradiška, Sv. Lucija, Villesse, Batuje, Oglej, Nemški Rut itd. Biografije: Caffou Felix Antonius et Crobath Jos. Fridericus, Mailing, Gor. 1877; Doctor Nepomucenus Hrast, Mailing. Gor. 1875; Album 30 sacerdotum XXV presbiteratus celebrantes; Jubilaeum Historica Dissertiuncula, Mailing, Gor. 1875. Dalje je napisal kratke biografije o gor. misijonarju in mučencu Janezu Krstniku Mesarju DJ († Tonkin 1723), o Valentinu Staniču, o dekanu Stibielu, o pesniku Matevžu Hladniku itd. Sodeloval pa je tudi pri Slomškovem Djanju svetnikov božjih. Jezikoslovna vprašanja je obravnaval v nešteto člankih, ki jih je priobčeval v gor. Glasu in drugih časopisih. Tako npr. Rezijansko narečje, O začetku Slovanov, Našim puristom. Najvažnejše delo pa je brez dvoma Specimina lectionis scripturae hebraicae tj. hebrejska slovnica za njegove učence. Knjiga Specimina je izšla v Gor. 1853 in še v popravljeni izdaji 1860. Nekatera poglavitna K-eva jezikoslovna dela pa so ostala samo v rokopisu (knjižnica gor. semenišča). Tako npr. Slovensko-nemški slovar (na 1800 straneh!), ki ga Cronia ocenjuje kot dragoceno delo in obžaluje, da nikoli ni bilo objavljeno. Pa še turško-nemški slovar; etiopsko-latinski slovar; staroslovanska slovnica, prevodi bolgarskih ljudskih pesmi itd. K. je objavljal v Glasu, SB, SPj, šolskem Prijatlu, SV, Besedniku, ZD, v zagrebškem Arkivu za povestnicu jugoslavensku (1854) itd.

Prim.: L'Eco del Litorale, 12. apr. 1883; D. A. M.(ahnič), Kres 1883, 276; Rutar, LZ 1883, 331; Podgornik, LZ 1883, 398; ZD 1883, 123; Marn XXV, 55–58; SBL I, 481–82; B. Marušič, Stopetdeseta obletnica rojstva Š. K., PDk 29. dec. 1968; B. Marušič, Il Friuli Goriziano nelle opere di Štefan K., Società Filologica Friulana, Udine 1969; A. Cronia, Studi goriziani, vol. XVI, 1954, 18–19; Spominski plošči Š. Kociančiču in Juriju Grabrijanu (v Vipavi), PDk 28. dec. 1968; Družina, 16. nov. 1980; Dr. Maria Guglielmi in Maniacco, 11 Padre S. Kociancic e la sua esegesi dell'Esamerone (Doktorska teza, Università degli Studi di Trieste, Facoltà di Magistero, Anno accademico 1978–1979).

Rij.