Kocen, Blaž (1821–1871)

Kocen Blaž, geograf in kartograf, r. 24. jan. 1821 v Hotunju pri Ponikvi ob juž. žel.; u. 29. maja 1871 v dunajskem predmestju Hernalsu. Šolal se je na gimn. v Celju (1834–39), dve leti liceja je dovršil v Gradcu. Po želji staršev je nato vstopil v bogoslovje v Celovcu in bil 1. avg. 1845 pri Sv. Andražu na Kor. ordiniran. Kaplanoval je pri Sv. Rupertu nad Laškim (1845 do 1847), v Šoštanju (1847–49) in Rogatcu (1849–50). Ob preosnovi gimn. (1849) je vlada potrebovala večje število prof., ter je pozvala tudi mlade duhovnike, naj se posvetijo temu poklicu. Tudi K. se je odzval in poučeval kot suplent na gimn. v Celju (1850–52). Zanimanje za prirodne vede ga je spravilo 5. dec. 1852 na Dunaj v fizikalni zavod univerze, kjer je z odliko položil 9. okt. 1853 tudi izpit iz prirodopisja, fizike in matematike. Bil je takoj sprejet na gimn. v Lj. in postal s 30. jan. 1854 pravi prof. Kot svobodomiseln prof.-duhovnik pa se je zameril cerkvenim krogom kot tedanji šolski oblasti. Morda tudi radi stalne bolehavosti (jetika) je bil s 24. sept. 1855 premeščen v Gorico, kjer je po preteku poskusnega trienija postal stalen (9. jun. 1857), z 18. jul. 1858 pa na nemško gimn. v Olomucu. Tu nastopa K. 1870 tudi kot član izpitne komisije za osnovne in meščanske šole z nemškim učnim jezikom. Avg. 1870 je dobil dopust radi nadaljevanja kartografskih študij. Da bi nadziral izvršitev svojih kartografskih del, se je preselil na Dunaj in tu za vročinsko boleznijo nanagloma u. Bil je čudak, živel samotarsko, a s svojo svobodomiselnostjo je zbujal odpor okolice. Kot prof. je bil čemeren in strog, vkljub temu pa dobrega srca. Spočetka nasprotnik slov. nar. gibanja, se ni v šoli nikdar poslužil slovenščine. Pozneje pa se je med moravskimi Čehi ogrel tudi za nar. stvar in postal zaveden Slovenec; svoje ime je pisal Kozenn le radi tega v tej obliki, da prepreči napačno izgovarjavo.

Ker se je vršil geografski pouk večjidel v tesni zvezi z zgodovino, je geografija spadala v njegovo skupino učnih predmetov le deloma; poučeval jo je v 1., kvečjemu tudi v 4. in 8. razr. Vendar si jo je K. izbral za predmet posebnega znanstvenega zanimanja. Za službovanja v Lj. ga najdemo v domoznanskem krožku, ki je s K. Dežmanom na čelu pripravljal prvi letnik publikacij muz. društva za Kranjsko. Na prvem mesečnem sestanku 4. jul. 1855 je K. tudi predaval o razvoju astronomije od najstarejših časov do Hiparha. Ali iz domoznanstva nam je mogel dati edino razpravo »Das Klima von Görz« v gor. progr. 1857, pač pod vplivom lj. meteorologov K. Dežmana in H. Mitteisa. Ko ga je kmalu usoda zanesla daleč od domačih krajev v Olomuc, se je posvetil zgolj zboljšanju geografskih učnih sredstev. Na srečno izbrani metodi geografskega pouka je K. že doma zasnoval učbenike, ki so kmalu zasloveli po vsej Avstriji za najboljše. Prva knjiga »Grundzüge d. Geogr. f. d. I. Cl. d. Mittel.- u. Bürgerschulen« (Pest-Wien 1858, Verlag Ed. Hölzel, Olmütz) je za njegovega življenja dosegla 5, do 1898 v prireditvah K. Jarza 12 izdaj; poslužil se je je tudi J. Erben ob 2. izd. »Počátkův v zeměpisu« (Olomouc 1863). 1868 je K. izdal pri istem založniku; ki je tedaj še imel svoj sedež v Olomucu, učbenika: Spezielle Geographie in Geogr. u. Statistik d. ö.-u. Mon. Zbirka teh učbenikov, pod skupnim imenom »Leitfaden der Geographie«, a pod prireditelji F. Krautschneider, H. Vogel in K. Jarz, je, razdeljena pozneje na štiri knjige, gospodovala do 1898 na večini avstrijskih srednjih šol. Sličen učbenik je napisal K. tudi za osnovno šolsko stopnjo: Erdbeschreibung f. Volksschulen (Wien-Olmütz 1868, 11. izd. 1878). Ta knjižica je bila prevedena na več jezikov Avstrije, v slovenščini jo je bil izd. I. Lapajne kot Kocenov zemljepis za nar. šole (Maribor 1877, Dunaj 1879). Nagibi in ideje, ki so vodile K.-a pri spisovanju učbenikov, so podani v olomuškem progr. 1871 z razpravo »Geographische Lehrmittel«. Mesto mehaničnega kopiranja zemljevidov, ki je bilo dotlej v navadi, je K. postavil princip umstvenega memoriranja geografske karte. Še večje uspehe na zunaj je imel kot kartograf. Mnogobrojne avstrijske šole so bile dotlej glede atlantov in stenskih kart navezane zgolj na uvoz iz Nemčije. Zdaj je našel K. v olomuškem knjigarju Ed. Hölzlu (u. 1885) moža, ki je imel toliko podjetnosti in poguma, da je ustanovil na Dunaju prvo privatno kartografsko podjetje. Tu so pod K. strokovnim vodstvom, deloma tudi pod njegovim artističnim udejstvovanjem — glavni risar je bil F. Köke, — začeli izhajati različnim šol. stopnjam namenjeni atlanti, ki so se izkazali v mnogočem za primernejše od drugih. K.-ove karte so bile na eni strani preglednejše, z imeni manj natrpane, na drugi strani pa so se ozirale predvsem na avstrijske dežele. Atlant za osnovne in meščanske šole je izšel prvič 1860, za srednje šole 1861. Ta je neprestano izpopolnjevan po F. Umlauftu, V. Haardtu, W. Schmidtu in R. Heiderichu doživel do 1921 43 nemških izdaj. Karte so sicer prvotno, od K. dano lice izgubile že davno, vkljub temu je na atlantih stalno blestelo ime njihovega prvega avtorja. Radi pretežno nemškega učnega jezika na naših predvojnih šolah slov. izdaje ta atlant ni doživel, pač pa hrvatske (od 1887 dalje) po Dobriloviću, Hraniloviću, Modestinu in Šenoi, v poslednjem času že brez K.-ovega imena. V 3. izd. iz 1863 zbuja zanimanje zemljevid alpskih dežel, ki prinaša poleg slov. nar. meje po Czörnigu tudi poseben seznam slov. krajevnih imen, česar ne najdemo na nobeni drugi K. karti slovanskih dežel. V atlantu iz 1875 imamo celo posebno karto slov. dežel z naslovom »Krain, Istrien, Görz, Unterkärnten und Untersteiermark«. K.-ov atlant v češčini je priredil najprej (1862) Jos. Jireček, za njim J. Metelka in A. Balcar (1909 v 15. izdaji), v poljščini S. E. Stöger (1884), v italijanščini M. Stenta (1904). Od K.-ovih stenskih šol. zemljevidov so nam znani tile: poluti, Evropa, Štajerska, Koroška (1:148.000), Zgor. in Spod. Avstrija in češke dežele; Palestina je n. pr. izšla 1874 tudi v cirilici. Po vsem se zdi, da je K. skrbno pripravljal tudi veliko stensko karto slov. dežel. V osebi Josefa Jirečka, ki mu je bila (1850–71) v naučnem ministrstvu poverjena skrb za učbenike, je K. brez dvoma imel svojega pospeševatelja. In ker je bil 3. nov. 1863 imenovan za zunanjega člana v gimn. sekciji prosvetnega sosveta, je bila K.-u dana prilika, da uveljavi svoje poglede na geografski pouk in na šolstvo sploh tudi na pristojnem mestu na Dunaju. Geografija se je 1871 osamosvojila na eni strani od historizirujoče in statistične smeri, na drugi iz pretesne zveze s prirodnimi vedami v sebe zadovoljujoči predmet srednješolskega pouka poprej ko v Nemčiji, morda ne v zadnji vrsti po zaslugi K.-a. Predvsem na njegovo pobudo je bil ustanovljen tudi tip avstrijske realne gimn. Smemo ga torej po pravici šteti med pionirje moderne geografije in današnjega srednjega šolstva sploh. 1898 so mu odkrili spominsko ploščo na šolskem poslopju na Ponikvi, 1921 pa na rojstni hiši v Hotunju. — Prim.: Progr. gimn. Olomuc 1871, 53; Zschr. f. Gymn. 1864, 290; Müllner, Argo 1898, 86; Jahresheft MK 1856, 47; Mitt. d. Geogr. Ges. Wien 1898, 90; J. Kotnik, P 1898, 324; M. Pirnat, DS 1898 (s sliko); I. Zabukovšek, INK 1899 (s sliko); S. R(utar), LZ 1899; Oest. ung. Buchhändlerkorrespondenz 1910, Festnummer, I, 89; Kaučič, SN 1906, 276; J 25. jan. 1921; P. Strmšek, KMD 1923, 69; Bohinec, GV 1925, 8. Rus.