Kmet, Marija (1891–1974)

Kmet Marija, pisateljica, r. 31. jan. 1891 učitelju v Št. Lovrencu ob Temenici na Dolenjskem. Ko ji je štiriletni umrl oče, so jo vzgajali večinoma sorodniki. Ljudsko šolo je obiskovala v Št. Lovrencu in v Mariboru, meščansko pri uršulinkah v Lj. 1910 je napravila maturo na drž. ženskem učiteljišču v Lj. in istotam 1916 izpit za meščanske šole iz jezikovno-zgodovinske skupine. Službovala je 1910–19 na šoli Družbe sv. Cirila in Metoda pri Sv. Jakobu v Trstu. 1920 je bila radi bolezni od države upokojena kot mešč. šol. učiteljica; živi v Lj. in sodeluje pri uredništvu Mladike. Kot preparandka je potovala trikrat v Bosno, 1925 v Assisi in 1927 v Rim. — Pisati je začela 1909 v Zvončku, nato sodelovala s pesmicami in črticami pri Vrtcu, DP, SN, Slovanu, LZ, Ženskem svijetu (Zagreb). Najboljše prve spise je zbrala v knjigi »Bilke« (Lj. 1920). LZ 1920 je prinesel novelo Brez tal, ki je izšla posebej pod naslovom Helena (Lj. 1921, češki prevod 1924). V LZ 1923 je izhajal roman V metežu (ponat. Lj., 1925). Izd. je še Večerna pisma (Lj., 1926), Sv. Frančišek Asiški (Prevalje, 1926) in prevedla S. Lagerlöf Kristusove legende (Prevalje, 1927). Poskusila se je tudi v dveh krajših dramah: Mati in Notturno. — Kmetova je najboljša slov. pisateljica najnovejše dobe. V prvih, večinoma refleksivno uglašenih črticah, ki dihajo življenjski pesimizem, se kaže zunanji vpliv Iv. Cankarja. Oblikovno je vplival nanjo tudi Meško. V poznejših spisih se skuša osamosvojiti in v svojih obširnejših delih (Helena, V metežu) s psihološko realistiko odkriva sodobno žensko življenje in mu išče izhoda v idealistični smeri, v veri in žrtvovanju. Nihanje med subjektivizmom in realizmom kažejo številni motivi, zajeti iz lastnega življenja in preneseni v tuje zgodbe. Najrajša postavlja svoje osebe v veliko mesto, v Trst. V teh delih se kaže tudi vpliv nordijskih in ruskih pisateljev. Zadnje knjige pomenijo zaključek razvoja, obračun s svetom in umirjenost. Večerna pisma so večinoma ritmično izlite, religijozne izpovedi in premišljevanja; tako da je Sv. Frančišek potekel dosledno iz te zadnje faze. Njeni spisi, posebno krajši, se odlikujejo po nežnosti v izrazu in lepi odkritosrčnosti. — Prim.: Levstik, LZ 1920, 566; Zorec LZ 1922, 116; (Debeljak, LZ 1925, 556; Pregelj, DS 1926, 286; Koblar, DS 1927, 159; Pregelj, DS 1927, 160; Karlin, LZ 1927, 759. Slika: ASK 104. Kr.