Klun, Karel (1841–1896)

Klun Karel, politik, r. 15. okt. 1841 v Prigorici, župnija Dolenja vas pri Ribnici, u. 8. jul. 1896 (op. ur.: 8. jun. 1896) v Budapešti, pokopan v Lj. Študiral je gimn. (1854–61) in bogoslovje (ordin. 1865) v Lj., služboval kot kaplan v Gorjah in od 1867 kot korm vikar v Lj. Po izvolitvi v lj. mestni občinski svet (III. Razr., 1867–8) ga je premestil škof Pogačar, baje na intervencijo dež. predsedstva (Widmann) ali lj. župana Ant. Laschana, kot vikarja v Zagorje, čemur se je K. uprl, bil suspendiran, se sam odpovedal službi, a je dobil jul. 1876 Rauberjev beneficij pri stolnici, čeprav je bil zaradi ugovora dež. vlade kanonično investiran šele jul. 1879; 1884 je dobil od dež. odbora Flachenfeld-Wollwizov kanonikat in postal 1887 škofijski konzistorijalni svetnik in prosinodalni eksaminator. Njegova premestitev v Zagorje je izzvala pri Slovencih proteste, volivci III. razr. so mu poslali zaupnico (po LT sta jo sestavila Jurčič in Regali), zlasti se je zanj zavzel Bleiweis, ki je očitno nastopil proti škofu, polemiziral z Nemci, ki so škofovo ravnanje odobravali, in načel tudi vprašanje slov.-nemškega dela Wolfovega slovarja, očitajoč škofijstvu zanemarjanje dolžnosti. (N 1876, 136, 146, 152–4, 160, 162, 173–4, 178, 182–3, 186, 189–91, 195–6, 201–2, 207, 218, 251; 1877, 32, 241; LT 1876, št. 93, 97, 101, 104, 111, 134; Laibacher Diöcesanblatt 1876, 104, 120; 1879, 104). — V Lj. je prevedel z A. Zamejcem Zwergerjev spis Nar lepši čednost in nar gerši pregreha (Lj., 1879) in bil član omizja, ki se je zbiralo pri njegovem stricu korarju Fr. Kramerju, čigar avtobijografijo je izdal in dopolnil s politično-zgodov. podatki o 1869–77 (Franc Ks. Kramer, poslednjič korar v Lj. Njegovo življenje in delovanje… Lj., 1893). Pri Kramerjevem omizju se je rodila misel o ustanovitvi novega političnega časnika in po duhovnih vajah 1873 so se zbrali domači in štajerski duhovniki ter posvetni politiki (Bleiweis, Costa) in sklenili ustanovitev Slovenca. K. je bil prevzel poročevavstva in se ponudil, da brezplačno urejuje list (urednik do 1879). — V Vaterlandu 1872 in v Slovencu je nastopil proti mladoslovencem, s katerimi je prišel v konflikt tudi ob prvem občnem zboru delničarjev Narodne tiskarne (N 1873, 255–6, 232–3, 242–3); vodil je z Marnom kulturni boj 1873–4, katerega se je od nasprotnikov udeležil zlasti Šuklje, medtem ko je Kersnik smešil K.-a v Postnih premišljevanjih (SN 1874, št. 46). V katol. polit. društvu je predložil in zagovarjal 1873 adreso na cesarja, naj ustavi pogubonosno ravnanje vlade in pokliče take može, ki bodo na podlagi popolne enakopravnosti uresničili zaželjeno spravo med narodi (ZD 1873, 41). K.-ov nastop, ki se krije časovno v shodom katol. federalistov na Dunaju in ustanovitvijo državnopravne stranke (okt. 1872), kaže izrazito katol. smer in odločno nasprotovanje svobodomiselnim tendencam mladoslov., katerim je skušal škodovati zlasti ob volitvah; pobijal je izvolitev Šukljetovo (1882–3), Tavčarjevo (1883), Kersnikovo (1883), Hrenovo (1883, pismo Globočniku) in Hribarjevo; zadnja je bila na njegov predlog (1889) v dež. zboru izročena posebnemu odseku. Po razcepu slov. dež.-zborskih poslancev (1892) je osnoval nar.-katol. klub, prišel ponovno v polemiko s Tavčarjem in Kersnikom, a se tudi izrekel za zopetno združitev pod starim geslom Vse za vero, dom, cesarja (1892–3, 1896). Te izjave je smatrati za poskus, da se zavleče organizacija mladoslov. in napredne stranke v korist katoliške stranke, ker ni bila možna nobena združitev spričo zahteve pp popolni likvidaciji svobodomiselnih idej, ki jo je stavil Kaulus (Klun? Marn?) v Slovencu (1875, št. 25), spričo K.-ove izjave, da se morajo duhovniki trdno ustaviti mladoslovencem (1883), in njegovega zagovarjanja škofovskega političnega delovanja (1892–3) ter hijerarhične avtoritete v politiki (1895). — V dež. zboru je zastopal kmečke občine Kranj-Tržič-Škofja Loka 1877–95, Kočevje-Ribnica-Velike Lašče 1895–6, bil član nar. in (po razcepu) katol. nar. kluba, član raznih odsekov, ponovno poročevavec odsekov, redno finančnega v šolskih zadevah. V debatah o šolstvu se je zavzel za pravice občin, govoril proti šolstvu, ki ga je uvedla nemška večina (1880), interpeliral o delovanju Schulvereina na Kranjskem, govoril za slov. šolstvo v mešanih občinah (1882), proti obligatnemu pouku nemščine na ljudskih šolah (1882), se zavzel za obstoj in reaktivacijo gimn. v Kranju (1877, 1888, 1893) in za ustanovitev zavoda za gluhoneme in slepce (1892–4). Govoril je proti zakonskemu načrtu gospodarskega odseka za odvezo zemljišč od davščin v naturalijah za cerkve, župnije in njih organe (1880), se zavzel za Bleiweisov predlog o zopetni uvedbi dovoljenja za sklepanje zakonov (1880) in stavil sam tozadevni zakonski predlog (1883); udeležil se je debate o volivni reformi, podal zakonski načrt o spremembi § 13. in 15. volivn. reda za kranjski dež. zbor in govoril proti nameravani 5. kuriji Schweglovega predloga, v kateri naj bi volili vsi upravičenci, ker bi s tem pridobili soc. demokrati pristaše med manjšimi davkoplačevavci (1895); zavzel se je za železnico Škofja Loka-Divača (1893 do 1894) in za vrhniško železnico (1896) ter stavil in zagovarjal 1896 s Povšetom predlog, naj se žumberški in marindolski okraj nekdanje vojaške granice zopet združita s Kranjsko (1896). Glede združene Slovenije je izjavil, da jo hočemo doseči le v administrativneon oziru, postavnim potom in s pomočjo avstrijske vlade, ne pa z razkosavanjem obstoječih kronovin, z združenjem s Hrvatsko in s trganjem dualizma. — V drž. zboru je zastopal kmečke občine Lj.-Litija-Ribnica 1879–96, bil ves čas član Hohenwartovega kluba, nov. 1888 s Hohenwartom, Vošnjakom in Poklukarjem pri prvem pogovoru s Taaffejem in je zagovarjal koalicijo z nemško levico, h kateri je pristopil le radi tega, ker je bila obljubljena izpolnitev slov. kulturnih zahtev, za kar je zahteval garancije (1888). Bil je izvoljen v odsek za opustitev časopisnega in koledarskega kolka (9. zased.), za revizijo krošnjarskega patenta (9. zased.), član šolskega odseka (9. zased.), obrtnega (10.–11. zased.), adresnega (11. zased.), budžetnega (11. zased.), odseka za volivno reformo (11. zased.), namestnik in član kontrolne komisije o drž. dolgovih (10.–11. zased.), član delegacij (26., 30., 32. zased.) hi namestnik za delegacije. O delovanju obrtnega odseka je stalno poročal v Vaterlandu, 1882 v Lj. na shodu kranjskega obrtnega društva (Slovenec 1882, št. 82–4) in dal pobudo za marsikatero soc.-pol. akcijo. Zagovarjal je slov. politične in kulturne zahteve, se zavzel za slov. šolstvo na Koroškem (1883, 1888, 1889, 1890–1, 1895; Mir 1888, št. 9, 1899, št. 7–8, 1890, št. 10, 1891 št. 22), predložil peticijo koroških Slovencev, da bi se nemščina pričela učiti šele od četrtega razr. in izzval z ostrim nastopom Gautschev odgovor, da smatra šolsko agitacijo slov. celovškega Katol.-polit.-gospodarskega društva za premišljen načrt, ki mora škodovati mirnemu sožitju obeh narodnosti in gojitvi ter znanju nemščine, ki je za Avstrijo neodklonljiva potreba (1891). Zahteval je slov. ljudske in srednje šole, odnosno paralelke v Trstu, Istri, Celju, Gorici in Pazinu (1890, 1891, 1895, Spinčićev predlog 1896), reaktivacijo gimn. v Kranju (1888, 1890, 1891), stolico slov. jezika na graški univerzi (1896), pospeševanje obrtno-strokovnega šolstva (1885), ustanovitev obrtno-strokovne šole za kovinarstvo v Lj., za železno industrijo na Gorenjskem in za kamnoseštvo v Postojni (1890) ter stavil resoluciji, naj se uvede na drž. srednjih šolah slov. ozemlja slov. učni jezik, kolikor obstojajo učni pripomočki (1880); na ljudskih šolah bodi izključno slov. učni jezik, ako bi pa želeli vzdrževatelji šole nemščino kot učni predmet, naj se uvede brez nasilstva in ne pred dovršenim 3. šolskim letom; na učiteljiščih v Lj. in Mariboru bodi nemški učni jezik samo za pedagogiko, nemščino, geografijo in zgodovino (1887). Zagovarjal je versko šolo, ureditev družabnega reda po krščanskih načelih (1889), bil edini slov. poslanec, ki je podpisal princa Liechtensteina predlog za versko šolo (1888) in obžaloval njega prestop h kršč. socijalistom, ker se je s tem zmanjšalo upanje na dosego verske šole (1895). Zastopal je gospodarske interese Kranjske, pedal številne resolucije za pomoč po ujmah prizadetim krajem in zahteval ob vladnem zakonskem predlogu za pomoč Češki, Kranjski in Goriški (1890) za Kranjska še izredne kredite, se zavzel za kranjske cestne in rečne zadeve (1891) ter zahteval z resolucijo zakonski načrt o prispevanju države za osuševanje lj. barja (1891), zagovarjal železniške interese Slovencev (1893), novo zvezo Trsta z zaledjem in železnico Kranj-Tržič. Bil je proti Taaffejevi volivni reformi in zahteval kot poročevavec minoritete ob vladnem predlogu spremembe zakona o drž. zastopstvu in drž.-zborskem volivn. redu, da se priznata Kranjski v splošni kuriji dva mandata, ter se izrekel za opustitev parlamentarnega zastopstva trgovskih in obrtnih zbornic (1896). — Bil je v zvezi z nemškimi katol. konservativci, ki so glasovali tudi za slov. zahteve, a nasprotnik krščanskih socijalcev. Odklonil je v dež. zboru sodelovanje ž njimi (febr. 1895), ker nasprotujejo njih načela starim konservativnim vodilom in ker je treba ta načela zavračati z verskega in nar. stališča; z verskega zato, ker ne poslušajo nobene avtoritete, z nar. pa, ker ne glasujejo za naše zahteve. To mnenje se mu je še okrepilo, ko so glasovali kršč. socijalci z nemškimi liberalci proti celjski postavki (jul. 1895). — Z ustanovitvijo Slovenca, katol. nar. stranke in kluba ter katol. pol. društva je pričel načelno katoliško politiko in pripravil pot I. katol. shodu (1892). — Prim.: Stenographische Protokolle des Abgeordnetenhauses; Obravnave dež. zbora kranjskega; KMD 1890, 101–2 (s sliko); Mir 1896, št. 17; Pfeifer, Die Landtagsabgeordneten; Prijatelj, Kersnik I, 202, 208, 239–41, II, 57, 66, 71, 203, 215, 219–23, 227, 230, 234–5, 238, 243–5, 249, 252, 269, 277, 280–5, 303, 318, 367, 380, 476–80, 542, 556–7, 580; Kolmer III, 41, IV 327, 448, V, 368, 511, 514, 531–2, VI 149; Vošnjak, Spomini II, 82, 185, 200, 233–9 (s sliko); Trdina, LZ 1913, 354; Lončar 150, 53–5, 62, 65, 70, 142; Šuklje I, 96–7, 100 (s sliko). Pir.