Klodič vitez Sabladoski, Maks (1875–1953)

Klodič Maks, vitez Sabladoski, inženjer, r. 13. avg. 1875 Antonu K.-u v Trstu. Ljudsko šolo in nižjo gimn. je dovršil v Trstu, nato 4 leta pomorske akad. na Reki, potem maturiral na realki v Gorici (1894). 1901 je bil diplomiran na dunajski tehniki za inženjerja in vstopil v službo kot gradbeni adjunkt pri direkciji drž. žel. v Beljaku, od tam prešel h gradbi bohinjske železnice in bohinjskega prodora kot gradbeni vodja. 1905 je bil premeščen h gradbi železnice čez Ture, 1909 pa kot nadzorni konstrukter h gradbi belokranjske železnice, kjer je projektiral mnogo mostov. 1915 je prišel k direkciji drž. žel. v Trstu, ki je takrat bila v Lj. Tukaj je povečaval železniške naprave in gradil nove železnice med Gorico in Trbižem. 1918 ga je Narodno veće postavilo za tehničnega podravnatelja pri direkciji drž. žel. v Lj.; 1919 je postal šef inspektorata ravnotam, 1920 podravnatelj v direkciji drž. žel. v Zagrebu. 1923–24 je bil v privatni službi pri zagorskem hrvaško-belgijskem premogokopnem podjetju »Concordia« v Zagrebu, ter obenem fungiral kot izvedenec pri zgradbi železnic in luk. 1924 se je vrnil na prejšnje mesto v Zagreb, bil 1925–27 v prometnem ministrstvu član raznih komisij za razširitev železniške mreže v državi, 1927 upokojen in imenovan za izvedenca pri gradnji novih železnic s sedežem v Beogradu,du in delokrogom v Macedoniji, Dalmaciji in Sloveniji, koncem 1927 imenovan za pomočnika direktorja pri direkciji drž. žel. v Lj. z nadzorstvom nad izdelavo detajinega projekta proge Kočevje–Vrbovsko. S Hrovatom in Kavčičem je bil duša borbe za zvezo Slovenije z morjem preko Kočevja in Črnomlja mimo Vrbovskega na Srpske Moravice; ta trasa je bila 1922 uzakonjena in z nekaterimi izpremembami od prometnega ministrstva 1927 končno sprejeta. Načeloval je pri izdelavi projekta Dubica–Ogulin–Drežnica–Vinodol–Sušak, oz. Malinska na otoku Krku, in izdelal projekt luke Martinščice. Izd. je sledeče brošure: Nova železnica s Koroškega skozi Karavanke, Bohinjske gore in čez Kras v Trst (kratek opis v tehničnem in turističnem oziru, Lj. 1906); v Denkschr. dunajske akad., math. naturw. Cl. 82 geološki podolžni profil bohinjskega predora v merilu 1:2000, v Allg. Bauzeitung 1911–12 opis gradbe bohinjskega, karavanskega in turskega predora; Železniška zveza Slovenije z morjem, Lj. 1922; Izlaz Slovenije na more i pitanje luke na Kvarneru, Zagreb 1924; Železniška zveza Slovenije s Sušakom, Lj. 1926. — Slika: IS 1928, 147. *

Klodič Maks, vitez Sabladoski, inž., graditelj železnic, r. 13. avg. 1875 v Trstu, u. 11. nov. 1953 v Lj. Oče Anton, šolnik in pisatelj (gl. čl.), mati Matilda Pagliaruzzi iz Kobarida. Osn. š. in nižjo gimn. je dovršil v Trstu, 4-letno pomorsko akademijo na Reki, maturiral je na realki v Gor. 1894. Na Tehnični visoki š. na Dunaju je 1901 diplomiral za inž. in stopil v službo pri drž. železnicah. Najprej je bil gradbeni adjunkt pri direkciji drž. železnic v Beljaku, odšel za gradbenega vodjo h gradnji bohinjske železnice in predora, 1905 je bil prestavljen h gradnji železnice čez Ture, 1909 kot nadzorni konstruktor h gradnji belokranjske železnice, kjer je projektiral mnogo mostov. 1915 je prišel k direkciji drž. žel. v Trstu, ki je bila takrat zaradi vojne v Lj. Tukaj je povečeval žel. naprave, zgradil več premikalnih postaj in prometne trikotnike v Lj. med gorenj., dolenj. in južno železnico. Vojaško poveljstvo je zahtevalo nujno zgraditev normalnotirne dovozne železnice od Logatca čez Hotedršico in Godovič do Črnega vrha. V nekaj mesecih je bil precejšen del proge proti Godoviču že dogotovljen (I. Mohorič, 293), zaradi prebitja bojne črte pri Kobaridu pa so dela ustavili. Za vojsko je gradil tudi nove železnice med Gorico in Trbižem. 1918 ga je Narodno veće iz Zagreba postavilo za tehničnega podravn. pri direkciji drž. žel. v Lj.; 1919 je postal šef inšpektorata tam, 1920 podravn. v direkciji drž. žel. v Zagrebu. V letih 1923–24 je bil v službi pri zagorskem hrvaško-belgijskem premogokopnem podjetju Concordia v Zagrebu, istočasno pa je deloval kot izvedenec pri gradnji železnic in luk. 1924 se je vrnil na prejšnje mesto pri železnici v Zgb, 1925–27 je bil v prometnem ministrstvu član raznih komisij za razširitev žel. mreže v državi, 1927 upokojen in imenovan za izvedenca pri gradnji novih železnic s sedežem v Bgdu in s področjem v Makedoniji, Dalmaciji in Sloveniji; proti koncu 1927 je bil imenovan za pomočnika ravn. pri direkciji drž. žel. v Lj., nato ravn. do upokojitve. K. je bil s Hrovatom in Kavčičem duša borbe za zvezo Slovenije z morjem preko Kočevja in Črnomlja mimo Vrbovskega na Srpske Moravice. Vsi trije so izdelali načrt in 1922 ga je vlada uzakonila. Proti temu načrtu so sestavili še pet drugih, zato je bila 1926 v Bgdu. žel. konferenca. V slov. delegaciji je bil tudi K., ki je predlagal, naj se delegacija »zedini za uzakonjeno progo Kočevje-Stari trg-Vrbovsko« (Mohorič, 407), vendar ni uspel, 1927 pa jo je prometno ministrstvo z nekaterimi spremembami sprejelo. K. je načeloval pri izdelavi načrta za progo Dubica–Ogulin–Drežnica–Vinodol–Sušak, oz. Malinska na otoku Rrku, in izdelal načrt luke Martinščice. V jeseni 1928 mu je Generalna direkcija drž. žel. poverila nalogo, da na kraju samem preveri osem raznih variant za povezavo Savinjske doline s kamniško progo. K. jih je obdelal in jim dodal stroške in gosp. poročila (opis v Mohoriču, 418–19). Istega leta je po naročilu Direkcije za graditev železnic preštudiral teren, sestavil načrte in poročila za progo Domžale–Škofja Loka in od tod do it. meje v dveh variantah (Mohorič, 420–21). že pred zadnjo vojno je začel propadati žel. viadukt pri Borovnici na progi Ljubljana–Postojna, »zato je žel. direkcija naročila ing. M. K., da izdela načrt variante za žel. zvezo z Borovnico brez viadukta. K. je leta 1928 izdelal naročeni generalni načrt.« Med zadnjo vojno je bil viadukt porušen in »takoj leta 1945 so začeli pripravljati graditev nove proge na podlagi K. načrta... Prometno ministrstvo je 19. jun. 1945 odobrilo dopolnjeni Stibilj-Klodičev načrt« (Mohorič, 501). Jun. 1939 so začeli graditi progo Črnomelj–Vinica–Vrbovsko. Progo je gradilo državno režijsko podjetje Odbor za graditev proge Črnomelj–Vinica. Preds. je bil K., a zaradi vojne proge niso dogradili. Sept. 1940 je predlagal, naj se vzame za rešitev lj. železniškega vozlišča »poglobitev za podlago nadaljnjega študija in naj jo biro tehnično tudi podrobno izdela« (Mohorič, 432). Na mestu je pregledal še načrte in sestavil podrobna poročila za progi Kamnik–Polzela in Šempeter–Motnik–Domžale. Izdal je naslednje knjige: Nova železnica s Koroškega skozi Karavanke, Bohinjske gore in čez Kras v Trst. (Kratek opis v tehničnem in turističnem oziru. Lj. 1906). V knjigi je 10 slik in načrt ozemlja, po katerem teče železnica; založilo jo je SPD; Geologisches Detaillängenprofil des Wocheinertunnels mit einem Beitrag über die Wasserverhältnisse im Tunnel, Akademie der Wissenschaften, Wien 1906; Der Bau des Wocheiner-, Karawanken- und Tauerntunnels v Allgemeine Bauzeitung (Wien 1911–12); Železniška zveza Slovenije z morjem (Lj. 1922); Izlaz Slovenije na more i pitanje luke na Kvarneru (Zgb 1924); Železniška zveza Slovenije s Sušakom (Lj. 1926). O žel. zvezi Slovenije z morjem in drugih železniško-prometnih vprašanjih je pisal v J, S, SN, Tehnični list, PrimL, Obzor idr. V mladosti je tudi slikal (gl. čl. o bratu Pavlu).

Prim.: SBL I, 463–64; J. C. Oblak, Nova železnica s Koroškega..., LZ 1906, 567; PV 1907, 40 o knjigi Nova žel. s Koroškega...; Spominski almanah slov. strokovnih pisateljev, publicistov in projektantov, Lj. 1939, 295; I. Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem, Lj. 1968, 293–94, 407, 418–21, 432, 459, 501 (inž. K. je dal gradivo za to knjigo); slika IS 1928, 147; Je umru v Ljubljani inž. M. K., Matajur IV, 16.-30. nov. 1953, 2.

Jem.