Kleinmayr, Julij, pl. (1847–1913)

Kleinmayr pl. Julij, književni zgodovinar, r. 9. maja 1847 v Višnji Gori, u. 28. dec. 1913 v Trstu. Dovršil je gimn. v Lj. (1858–1866), študiral zgodovino in slavistiko na Dunaju in v Gradcu in postal po Umkovi smrti (1871) suplent na gimn. v Celovcu; ko je dovršil delni usposobljenostni izpit (za nižje razr. sr. šol), je služboval, od 1877 kot prov., od 1890 (po spregledu) kot stalen glavni učitelj na učiteljišču v Kopru, Gorici in zopet v Kopru; upokojen v jeseni 1898. Priredil je 2. izd. Janežičevega slov.-nem. slovarja (1874), a ni proučil metode, po kateri je Janežič sam že predelal nem.-slov. slovar (2. izd. 1867), zato je ostala v njem še vsa ilirska in Pohlinova navlaka iz l. 1851. Slovarju je pridal kratek »Spisek nekterih delavcev na slov. slovstvenem polju« (15 str.), ki je izšel tudi posebe (1874). Sodeloval je pri Soči, Besedniku, E, SN, SV, Kresu i. dr. z informativnimi članki književnozgodovinsko bijografske in zgodovinske vsebine. Stritarjev Zvon je prinesel razpravico o lipi v slov.-nar. in umetni poeziji (1879, 114); nabiral je nar. pesmi na Koroškem in jih deloma sam priobčil v Kresu (1881), deloma izročil z zbirkami učencev vred Štreklju za SNP. Izdal in založil je brošuro »Pripomoček k zgodovini slov. slovstva« (1879) in obširnejšo »Zgodovino slov. slovstva« (1881). Za Čopom (Šafaříkom) je to prvi poskus, da bi se podala slov. književna zgodovina v pragmatični zvezi, a se ni posrečil, ker je tedaj vobče še nedostajalo skoraj vseh pripravljalnih del, pisatelju pa posebe književnih pripomočkov, znanstvene erudicije, znanja in kritičnosti. Vendar pa je bila silovita Levstikova kritika v LZ, 1881 (Zbr. sp. 5, 113 sl.), po obliki mnogo pretrda in tudi sama ne brez pomot. — Prim.: Glaser, 4, 211; Breznik, RDHV, 3, 172; Jahrb. des höheren Unterrichtswesens in Oesterreich, I (1889) sl.; Katalogi I. drž. gimn. v Lj. Grf.

Kleinmayr pl. Julij (v krstni knjigi Josef Julius Kleinmeier), literarni zgodovinar, r. 9. maja 1847 v Višnji gori na Dolenjskem, u. 28. dec. 1913 v Trstu. Oče Jožef je bil kmet iz Novega Bečeja v Vojvodini, mati Jožefa Graul iz Višnje gore. Osn. š. je dovršil v Višnji gori, gimn. v Lj. (1866), zgod. in slavistiko je študiral na Dunaju in v Gradcu. Po smrti prof. in pesnika A. Umka-Okiškega je dobil mesto suplenta na gimn. v Celovcu. Po delnem usposobljenostnem izpitu (za nižje razr. sred. šol) je služboval od 1877–82 kot začasni učitelj slov. na učit. v Kopru in Gorici (1882–90), 1890 so mu spregledali izpit in ga poslali spet na učit. v Koper (1890 do upokojitve 1898). V Celovcu je po lastni izjavi »priredil in pomnožil« 2. izd. Anton Janežičevega slovensko-nemškega slovarja (1874), vendar ni preučil metode, po kateri je Janežič predelal svoj nem.-slov. slovar (1867), zato je pustil v njem veliko Pohlinovih in hrv. besed. Knjigi je napisal predgovor in ji dodal Spisek nekterih delavcev na slov. slovstvenem polji (I–XIII). Ta spisek je popravil, dopolnil in izdal kot Pripomoček zgodovini slov. slovstva. 1550–1880. Založil pisatelj, v Kopru 1879. Natisnila tiskarnica DsM v Clcu. V knjižici (32 str.) je po abecedi 287 pesnikov in pisateljev z osnovnimi podatki, 25 slikarjev, kiparjev in skladateljev, seznam društev in časopisov 1879 ter kratek sestavek O pisavi s cirilico, grš. črkami in slov. gajico. Knjižico je izdal, ker »obširnejše zgodovine slov. slovstva še nimamo« in se je prepričal, »da tudi majhen spisek naših imenovanja vrednih slovstvenih delavcev nekako vgaja in je v malej obliki neke vrednosti za šolo in dom«. Leto pozneje je napisal Kratek pregled avstrijske zgodovine (SV 35, 1880, 57–76). Sodeloval je v Soči, Besedniku, E, SN, SV, Kresu, Z idr. s članki biografske, literarno-zgod. in zgod. vsebine. Na Koroškem je nabiral nar. blago in pesmi in jih deloma priobčil: Narodno blago (Kres 1881, 33–34) in Razne pesmice (Kres 1881, 35–36 si., 15 pesmi, naslovi so v MohBibl 400). Svoje pesmi in zbirke učencev je izročil Štreklju za SNP. Osrednje K. delo je Zgodovina slov. slovstva. Spisa in založil J. plem. K., c. kr. prof. v Kopru 1881. Natisnila tiskarnica DsM v Clcu, 228 str. Za Čopom (Šafarik), ki se je ustavil pri letu 1830, je to prvi poskus, da bi se podala celotna slov. liter. zgod. v pragmatični zvezi. K. je razdelil slov. slovstvo v dve veliki obdobji: v Staroslovensko slovstvo do 1550 in v Novoslovensko slovstvo (1550–1881), ki ga deli v tri dobe: od 1550 do 1770, od 1770 do 1843 in od 1843 do 1881. Avtor je pregledal ogromno materiala od stare cerkvene slovanščine do svoje dobe, toda manjkalo mu je »skoraj vseh pripravljalnih del, pisatelju pa posebe knjižnih pripomočkov, znanstvene erudicije, znanja in kritičnosti« (SBL I, 460). Preveč je vključil malo pomembnih piscev, večje je skromno označil, zagrešil pa je tudi napake. Skozi vso knjigo je čutiti ljubezen do slov. jezika in literature: »Slovstvo je cvet omike, slovstvo priča, kaj zamore narod sam iz sebe... Ljubimo, gojimo, izobražujmo svojo milo materinščino; hranimo jo v svoj najdražji zaklad!« (Predgovor). Levstik je knjigo že isto leto v LZ robato in ironično raztrgal, po Slodnjaku ga je tedaj že napadala smrtna bolezen, ki ga je delala še bolj razdražljivega, vendar se je tudi sam motil, »s pretirano ostrostjo in zadirčnostjo se je zameril na levo in desno« (Levstikovo ZbD VII, 1958, 385).

Prim.: Ž. arh. Višnja gora; J. pl. K., Zgod. slov. slovstva, Clc 1881, 205; SBL I, 460; M. Bartol, Iz mojega življenja, Razgl 1948, 157; Vilhar, 74; ZSS III, 140; ZSS IV, 100; Zgod. slov. slovstva so ocenili: Jak. Sket, Kres 1881, 244; J. Pajek, Kres 1881, 419–20; Fr. Levstik, LZ 1881, 377–85 si. (ZbD VII, 1958, 108–196).

Jem.