Klavžar, Ernest (1841–1920)

Klavžar Ernest, politik, časnikar in kmetijski izvedenec, r. 8. jan. 1841 v Vipavi, u. 10. nov. 1920 v Mariboru. Obiskoval je ljudsko šolo v Gorici, šest gimn. razr. v Lj. (1852–8), dobil službo gozdarskega praktikanta v Krnici v Trnovskem gozdu, stopil 1865 v dež. službo v Gorici, prevzel 1886 tajniške posle pri dež. odboru, bil 1901 upokojen in se naselil po izbruhu avstrijsko-ital. vojne v Mariboru. Izšel je iz Lavričeve šole in bil med prvimi njegovimi sotrudniki, bil soustanovitelj Soče, ki jo je nekaj let tudi urejeval in ji ostal sotrudnik do razkola, ter soustanovitelj političnega društva Soče, kateremu je skoraj ves čas tajnikoval. Pridružil se je mladoslov. gibanju in inicijativno sodeloval pri organizaciji taborov na Goriškem (N 1868, 366; 1869, 142), pri katerih je govoril za slov. uradovanje v škofijskih in cerkvenih uradih (tabor pri. Šempasu 1868), za slov. uradovanje v javnih uradih, zahteval naj govorijo slov. poslanci v goriškem dež. zboru slov. in naj se zborovi sklepi tudi v slov. jeziku predlagajo vladi (tabor v Brdih 1869), razpravljal o § 19 (tabor v Tolminu 1870), o zedinjeni Sloveniji (tabor v Sežani 1870) in še 1878 na taboru v Dolini o pogozdovanju Krasa (E 1878, št. 23). Tabor pri Šempasu je opisal tudi v posebni brošuri (Gorica 1868). Naslednja leta se je pridružil Ant. Gregorčiču, bil njegov namestnik pri Slov. bralnem in podpornem društvu, poučeval na Šolskem domu deklamatoriko ter se ob razkolu pridružil 1899 katoliški (Gregorčičevi) stranki. Sodeloval je kot prvi goriški dopisnik pri SN do Jurčičeve smrti, s številnimi članki pri Soči in Gorici, se udeležil ob razkolu polemike med obema listoma (Volilci zapeljani — ljudstvo zapeljano, Gorica 1900, št. 11–2; Kdo slepari, Gorica 1900, št. 59 i. dr.) in bil na shodu slovanskih časnikarjev v Pragi 1898 poročevavec o slov. časnikarstvu (Soča 1898, št. 51). — Posebno se je zanimal za pravne in nar.-gospodarske zadeve (Občinski pravnik, Soča 1896; Posledica vinske klavzule v trgovinski pogodbi z Italijo, Gorica 1900, št. 5; Ceste na Kanalskem ibid., št. 20–3; Zakon o uredbi domovinskih razmer, Gorica 1901, št. 2–3; Jeli plačevati namestek od lovskega prava, Gorica 1900, št. 11–2 i. dr.), bil odbornik goriške kmetijske družbe, pomagal pri ustanavljanju kmetijskih, sadjarskih in mlekarskih društev, urejeval Kmetovalca (1876), Gospodarski list (1887–90, 1894 do 1901), izdal Dež. postave za Goriško (Gorica, 1876), Priročni zakonik za… Goriško in Gradiško (Gorica, 1891), Priročni zakonik o ljudskih šolah za… Goriško in Gradiško (Gorica, 1891), Cestni zakonik za… Goriško in Gradiško (Gorica, 1894), napisal zgodovinske črtice o prvi dobi goriške kmetijske družbe Pred 125 leti… (Gorica, 1891 in prej v Soči 1885, št. 36–8, 40, 42), Občinsko gospodarstvo na Goriškem (Gorica, 1892), Pregled zemljarinskega katastra … (Gorica, 1896), poslovenil Iv. Bolleta Svilorejo na Japonskem (Gorica, 1898), Ripperjev Kraški teran, Maderjevo Sadjarstvo na Goriškem in sestavil brošuro o sadni razstavi pri Sv. Luciji ob Soči (1901). Pomagal je snovati vse čitalnice goriške okolice, vodil več desetletij dramatične predstave goriške Slov. čitalnice, ustvaril stalen diletantski krožek, ki je nastopal tudi pri drugih društvih, vodil dramatične predstave v goriški okolici, sam prirejal primerne igre in poslovenil Tri igre za žensko mladino (Gorica, 1901). Psevdonim v Soči: Cahej; šifre: E. K., E. Kl. — Prim.: Vošnjak, Slov. tabori; K.-jevo odprto pismo v Gorici 1900, št. 19; Vošnjak, Spomini II, 76; Lončar 142; Lenart, Poslednji taborit, Straža 1920, št. 126–7; Tabor 1920, št. 65; Šuklje I, 71; slika: KGM 1922, 29. Pir.

Klavžar Ernest, politik, časnikar in gospodarski izvedenec, r. 8. jan. 1841 v Vipavi, u. 10. nov. 1920 v Mariboru. Po osn. š. v Gor. je dovršil šest razr. gimn. v Lj. (1852–58), stopil v službo gozdarskega praktikanta v Krnici v Trnovskem gozdu, 1865 prestopil v dež. službo v Gor., prevzel 1886 tajniške posle pri dež. odboru, bil 1901 upokojen in se naselil po vstopu It. 1915 v prvo svet. vojno v Mrbu. Izšel je iz šole dr. Karla Lavriča (gl. čl.) in prvič nastopil na veselici gor. Slov. čitalnice 14. dec. 1862, dve leti pozneje je na njeni veliki besedi deklamiral Vilharjevo Ljudmilo. Pridružil se je mladoslov. gibanju in sodeloval pri organizaciji taborov na Goriškem (N 1868, 366; 1869, 142). Na njih je govoril za slov. uradovanje v škofijskih in cerkvenih uradih (tabor pri Šempasu 1868, za katerega je sopodpisal poseben oklic); za slov. uradovanje v javnih uradih, zahteval, naj govorijo slov. poslanci v gor. dež. zboru slov. in naj se zborovi sklepi tudi v slov. jeziku predlagajo vladi (tabor v Brdih pri Dobrovem 1869); razpravljal o § 19 (tabor v Tolminu 1870); o zedinjeni Sloveniji (tabor v Sežani 1870) in o pogozdovanju Krasa (tabor v Dolini 1878; E 1878, št. 23). Tabor v Šempasu je opisal v posebni brošuri (Gor. 1868). V naslednjem desetletju je bil še vedno v prvih vrstah. Bil je soustanovitelj političnega društva Soče, zapisnikar na njenem občnem zboru (23. febr. 1871) in potem skoraj ves čas njen tajnik. Ko je začela 31. mar. 1871 izhajati Soča, jo je nekaj let urejal in ji ostal sotrudnik do razkola (1889). Pri Slov. bralnem in podpornem društvu je bil Gregorčičev namestnik. Aktivno se je udeležil boja proti poslancu A. Černetu (PSBL I, 230–31), ker se ni pridružil federalistom in je zato dobil mar. 1872 na shodu kraških volilcev v Sežani nezaupnico. Bil je v odb. za Prešernovo besedo v Gor. 1873. O narodnem prebujenju Slov. je govoril ob obisku sekcijskega načelnika Wittkeja in dvornega svetnika Wurmba po Vipavski dolini, ko so si ogledovali bodočo traso vipavske železnice. Ob ponovnem razkolu 1899 se je pridružil katoliški Gregorčičevi stranki in bil 1901 izvoljen v gor. dež. odbor, čeprav ni sam kandidiral. Proti njegovi izvolitvi je Soča ostro protestirala in na prvi seji novega dež. zbora je bil K-ev mandat razveljavljen. Udeležil se je občnega zbora Narodne tiskarne v Lj. 1873 in predlagal, naj bi se ustanovila njena podružnica v Gor. Udeležil se je prvega zborovanja Slov. novinarskega društva v Pragi 1898 in na njem prebral Gabrščkovo poročilo o slov. časnikarstvu od Vodnikovih Ljubljanskih novic do takrat. To poročilo je Jan Lego prevedel v češčino in je izšlo v Pragi kot posebna knjižica na stroške Novinarskega društva. Kot prvi gor. dopisnik je sodeloval pri SN do Jurčičeve smrti (1881), veliko pisal v Sočo in Gorico in se udeležil ob razkolu polemike med obema listoma: Volilci zapeljani – ljudstvo zapeljano (Gorica 1900, št. 11–12), Kdo slepari (Gorica 1900, št. 59) idr. Posebno se je zanimal za pravne in narodno-gosp. zadeve: Občinski pravilnik (Soča 1896), Posledica vinske klavzule v trgov, pogodbi z It. (Gorica 1900, št. 5), Ceste na Kanalskem (Gorica 1900, št. 20–23), Jeli plačevati namestek od lovskega prava (Gorica 1900, št. 11–12), Zakon o uredbi domovinskih razmer (Gorica 1901, št. 2–3) idr. Kot kmetijski strokovnjak se je najprej posvečal gozdarstvu, bil odb. gor. Kmetijske družbe, pomagal pri ustanavljanju kmetijskih, sadjarskih in mlekarskih društev, urejal Kmetovalca (1876), Gospodarski list (1887–90, od 1894 do konca izhajanja 1901 bil odg. ur.). Izdal je naslednje knjige: Priročna izdava deželnih postav veljavnih za pokneženo grofijo Goriško in Gradiško, I. del, II. del (1876); Pred 125 leti. Zanimivosti iz prve dobe c. kr. kmetijskega društva v Gorici (1891); Priročni zakonik o ljudskih šolah za pokneženo grofijo Gorico in Gradiško (1891); Priročni zakonik za pokneženo grofijo Goriško in Gradiško (1891); Občinsko gospodarstvo na Goriškem (1892); Priročni zakonik. Cestni zakonik z dne 21. maja 1894 za pokneženo grofijo Goriško in Gradiško (1894); Pregled zemljarinskega katastra (1896); Revisione del catasto dell'imposta fondiaria (1896); Goriške češnje. Ital. spisal I. Bolle (PSBL I, 97–98), poslovenil E. K. (1898); Moder Carlo, Sadjarstvo na Goriškem. Poslovenil E. K. (1898); Sviloreja na Japonskem. Sporočil Ivan Bolle... poslovenil E. K. (1898); Kraški teran. Spisal Maksimilijan Ripper... poslovenil E. K. (1912); sestavil je brošuro o sadni razstavi pri Sv. Luciji (1901). K. je pomagal snovati vse čitalnice gor. okolice, vodil več desetletij dramatične predstave gor. Slov. čitalnice, ustvaril stalni diletantski oder, ki je nastopal tudi pri drugih društvih, re-žiral in igral glavne vloge, poučeval v Šolskem domu deklamatoriko, prirejal primerne igre in poslovenil Tri igre za žensko mladino (1901, vsebujejo: V posredovalnici. Burka v enem dejanju. – V hudih zadregah. Vesela igra v enem dejanju. – Gospa Kordula. Vesela igra v dveh dejanjih). K. je bil eden najvidnejših in najmočnejših delavcev ob vodilnih osebnostih, »resen in trezen garač, nesebičen človek, ki je bil ves navdušen za slovenstvo, za nacionalni razvoj na Goriškem, ki je posvetil temu vse svoje sile in zagrabil, kjer je bilo potrebno« (M. Brecelj). Psevdonim v Soči: Cahaj; šifri: E. K., E. KI.

Prim.: SBL I, 458–59; Gabršček, I, II pass.; Lenart, Poslednji taborit, Straža 1920, št. 126–27; J. Lovrenčič, Goriški memento. Čas 1921, 79, 85; SGL II, 287; M. Brecelj, Ernest Klavžar, v ana-statičnem ponatisu Klavžarjeve brošure Tabor pri Šempasu, NGor. 1968, s Pregledom Klavžarjevega publicističnega dela in s sl.; B. Marušič, Osem neobjavljenih pisem E. K. Franu Levcu, JKol 1975, 199–205 z dvema sl.; Isti, Dodatek k neobjavljenim dopisom E. K. F. Levcu, JKol 1976, 234–35; Isti, Taborsko gibanje na Primorskem, PrimSreč 1981, št. 27/28, 78–81.

Jem.