Kiferle, Ivan (1856–1943)

Kiferle Ivan, citraš in izdajatelj »Slovenskih narodnih pesmi za citre in petje«, r. 15. maja 1856 v Borovnici. Ljudsko šolo je obiskoval v Borovnici in Lj., učiteljišče v Kopru. Kot učitelj je služboval na Ciril-Metodovi šoli v Trstu, Škrbini, Dutovljah, Podbrezju, Naklem in Preski. Sedaj živi kot upokojen šolski upravitelj v Lj. Razen v Trstu je kot učitelj bil hkrati tudi organist in cerkveni pevovodja in uglasbil nekaj cerkvenih pesmi, ki niso natisnjene. V »Zvončkih« je objavljenih več njegovih mladinskih pesmic, n. pr. »Dudeldajčki«, »Kadar vzhaja beli dan«, »Rijaraja«, »Slovo«, »Zimski večer«, »Zadnji hleb« itd. Glasbene teorije se je naučil pri pevskem zboru, na citre pa ga je poučeval po Umlaufovi šoli njegov starejši brat, ki se je citre igrati naučil na Dunaju in bil usmiljeni brat. Precej je pridobil tudi od Franja Šviglja, ki se je igranja na citre učil v Lj. pri Blumlacherju. Nekaj pesmi, ki jih je v domači hiši slišal, je 1880–84 napisal in priredil za citre, n. pr. »Dolenjska«, »So ptičice zbrane«, »V dolini prijetni«, »Mati lepa«, Otožnica (Vigred), »Selsko veselje« in nekaj nabožnih. Prve tri zvezke »Slov. nar. pesmi za citre in petje« je izdal 1912, 1913 je izšel IV. Zvezek, 1916 V., 1917 VII. in VIII., 1918 IX., 1920 X. zvezek. 1920 je izšel tudi zvezek »Slov. nabožnih pesmi za citre in petje«. 1923 je izšel XI. zvezek, ki vsebuje pesmi s Koroškega. Med tem so izšli nekateri prejšnji zvezki v novih izdajah. 1927 so izšle »Šaljive pesmi za citre in petje«. Tudi so 1927 izšli že v drugi pomnoženi izdaji »Grajski odmevi«, ki jih je K. zložil med svetovno vojno na lj. gradu. Poleg naštetih je izdal še nekatere manjše zbirke. Zvezek XII. je pripravljen za tiska K. je spretno izpolnil vrzel na polju slov. citraštva in dal slov. nar. pesmim častno mesto v slov. citraški glasbeni literaturi. Pl.

Kiferle Ivan, učitelj, citraš in glasbenik, r. 15. maja 1856 v Borovnici, u. 25. jun. 1943 v Lj. Oče Anton je bil bajtar in delavec na železnici, mati Marija Novak. Po osn. š. v Borovnici se je izučil klobučarstva ter delal kot pomočnik v Lj. in Borovnici, nato je odšel za eno leto v Lj. na pripravnico, od tod na učiteljišče v Koper, kjer je maturiral 1890. Učil je na Ciril-Metodovi š. pri Sv. Jakobu v Trstu (1890–94), v Škrbini, Dutovljah, Podbrezju, Naklem in Preski, ko je stopil 1924 v pokoj kot š. upravitelj. Razen v Trstu je bil v vseh krajih tudi organist in cerkveni pevovodja ter je uglasbil nekaj nabožnih pesmi, ki niso izšle. Ko je 1914 avstr. vojska zasedla Beograd in so zmago proslavili v Preski z zvonjenjem, je kot zaveden Jugoslovan to komentiral v razredu, zato so ga zaprli na lj. grad, potem pa prepeljali v Gradec pred vojno sodišče. Po 6 mesecih zapora je prišel domov na pol slep in poln revmatizma, tudi ni dobil službe do konca vojne. K. je napisal več mladinskih pesmi, ki so izšle v Zvončku: Dudeldajčki, Kadar vzhaja beli dan, Rijaraja, Slovo, Zimski večer, Zadnji hleb idr. Važnejši pa je kot citraš. Na citre ga je poučeval po Umlaufovi šoli njegov starejši brat, ki se je igranja naučil na Dunaju in bil usmiljeni brat. Nekaj pesmi, ki jih je slišal doma, je 1880–84 zapisal in priredil za citre, npr.: Dolenjska, So ptičice zbrane, V dolini prijetni, Mati lepa, Selško veselje in nekaj nabožnih. 1912 je začel izdajati Slovenske narodne pesmi za citre in petje in tega leta so izšli prvi trije zvezki, 1913 je izšel IV. zv., 1916 V. in VI., 1917 VII. in VIII., 1918 IX., 1920 X., 1923 XI., pozneje še XII.; doživeli so 6 ponatisov in preko 100.000 izv., vseh pesmi pa je nad 300. Leta 1920 je izdal Slovenske nabožne pesmi za citre in petje, 1927 Šaljive pesmi za citre in petje in drugo, pomnoženo izdajo Grajskih odmevov, ki jih je zložil v zaporu na lj. gradu. »K. je spretno izpolnil vrzel na polju slov. citraštva in dal slov. nar. pesmim častno mesto v slov. citraški glasbeni literaturi« (Premrl).

Prim.: NadškALj.; St. Premrl, SBL I, 456; Vilhar, 75; Savli, PDk 28. okt. 1977, 4 s sl.; Sv. Jakob, 106–07.

Jem.