Kidrič, Franc (1880–1950)

Kidrič Franc, literarni zgodovinar, r. 23. marca 1880 v Radanski vasi pri Rogaški Slatini. Dovršil je gimn. v Mariboru, študiral slavistiko na Dunaju, promoviral 1906 z disertacijo »Revision der glagolitischen Kirchenbücher«, bil od jan. 1908 uradnik v dunajski dvorni knjižnici, se mudil od spomladi do jul. 1914 v Rusiji, se 1919 habilitiral na dunajski univerzi za slovansko filologijo, bil nov. 1920 imenovan na lj. univerzi za rednega prof. za zgodovino starejših slovanskih literatur s posebnim ozirom na slovensko, rektor 1923/24, predava od 1925/26 tudi primerjalno književnost. Kot sotrudnik AslPh je ocenil Sketovo Slov. slovstveno čitanko za 7. in 8. razred srednjih šol, 2. izd. (1906, 152), poročal o razpravah o slovanski liturgiji na Poljskem (1906, 614), napisal nekrolog Aleks. Kočubinskemu (1907, 033) ter po aktih očrtal Bogišićevo delovanje na dun. dvorni knjižnici (1909, 305); v »Zborniku u slavu Jagiću« je priobčil članek »Češko-ilirski pravopis na Štajerskem do Novic« (Berlin 1908, 656). Ob 400 letnici Trubarjevega rojstva je v 32 feljtonih z raznimi novimi ugotovitvami opisal njegovo življenje, delovanje in pomen (Domovina 1908, 80–143), opozoril na nepriobčeno bijografijo Trubarjevo (IMK 1909, 24), ocenil Trubarjev Zbornik MS (NZ 1909, 7) in Bučarjevo Povijest hrv. protestantske književnosti za reformacije (LZ 1911, 275). V »Pomotah in potvarah za razne potrebe« je zavrnil napačne trditve o slovenstvu admontskega očenaša, admontske »vindiške« abecede, o slovenskem zapisovanju admontskih podložnikov in maši v »vindiškem« jeziku (NZ 1909–10); dokazal je Kopitarjevo sotrudništvo glede slovanskih krajevnih imen pri knjigi: Die illyrischen Provinzen u. ihre Einwohner. Wien 1812 (Carn. 1910, 97), poročal je o slovenski literaturi v l. 1909 (SPř 1910, 326) in o Zusnerjevih nemških prevodih iz Prešerna (LZ 1910, 58); iz zbornika Korytkove literarne ostaline in drugih virov je nabral »Paberke o Korytku in dobi njegovega delovanja v Lj.« (LZ 1910) in jih izpopolnil z objavo pisma grofa W. Ostrowskega Korytku (ČZN 1915, 156). Za jubilejno publikacijo »Spominu Stanka Vraza« v ČZN 1910 je prispeval Paberke o Vrazu (V. prvič v Lj., V. jurist v Gradcu, V. in Grün, V. in Korytko), beležko o Herzogu kot sredniku med Vrazom in Grünom ter pregledno biblijografijo Vrazovih spisov in korespondenc; priobčil je korespondenco med Prešernom in Vrazom (ZMS 1911). V komentarju Prešernovega soneta »Pov’dò let starih čudna izročila« je prvič izrazil pomisleke proti podmeni, da bi se bil Prešeren ravnal po shemi matematične arhitektonike pri ustvarjanju skupine Sonetov nesreče, v Krstu in prirejanju Poezij (LZ 1911, 428). Po Grafenauerjevi publikaciji rokopisov »Iz Kastelčeve zapuščine« je podal pojasnila Iz prvih časov slov. umetne pesmi (Veda 1911, 155), ocenil istega avtorja Zgodovino novejšega slov. slovstva, I. del. (tam, 97), priobčil Donesek k zgodovini kočevske narodne pesmi (Carn. 1912), objavil v latinici glagolski rokopis »Oblega Sigeta v sodobnem hrvaškem opisu« ter mu dodal zgodovinsko in jezikovno analizo (ČZN 1912), preciziral svoje mnenje o slovenskem preporodu (Veda 1912, 161) ter obsodil L. Lenarda neznanstveno v poljščini pisano razpravo o zgodovini slovenskega jezika (SN 1913, 111). Iz poročil dunajskega policijskega arhiva je zajel gradivo za spisa: Francosko-ilirska loža prijateljev kralja rimskega in Napoleona v Lj. (Slovan 1914) in Framasonske lože hrvaških zemelj Napoleonove Ilirije (Rad 1915, knj. 206); napisal je nemško monografijo o Bart. Georgijeviću (Dunaj 1920; srbski posnetek: Južna Srbija, knj. IV, Skoplje 1923, ponatis 1926). Z obširno študijo o Iv. Ungnadu v prognanstvu (ČJKZ I–II) se je po daljšem presledku zopet vrnil k raziskavanju slov. protestantske dobe ter je s habilitacijsko monografijo »Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrh. Eine literarisch-kulturhistorisch-philologische Untersuchung. Heidelberg 1919« ustvaril »prvo strogo znanstveno delo na polju slovenske literarne zgodovine starejše dobe, epohalno po svoji vsebini in po svoji metodi.« (Ramovš: LZ 1919, 503). Literarno in kulturno stran slov. protestantizma je pojasnil s članki: Trije prispevki k zgodovini slov. pismenstva v 16. stoletju (Kdaj je izšla prva slov. knjiga? Ta prvi psalm 1579; Kdo je priredil 4. izd. slovenske protest. pesmarice? JF II, 301), O sumljivih naslovih knjig v zgodovini južnoslov. pismenstva reformacijske dobe (Slavia I, 360), Slovenske knjige v protest. stanovski šoli v Lj. od 1563–1598 (ČJKZ IV, 130), iznova je objavil in ocenil Hrenove doneske za zgodovino reformacije na Slovenskem (ČZN 1924, 20); Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti pri Južnih Slovanih v XVI. veku (Litogr.; izd. društvo slušateljev filoz. fakultete v Lj. 1927). Razen zgoraj navedenih spisov o Trubarju je še priobčil: o njegovem delovanju v Kemptenu (ČJKZ II, 114), Trobarji na Raščici (tam, 251), Trubarjevi na votivni sliki v Derendingenu iz l. 1587 (ZUZ II, 1), Ogrodje za biografijo Prim. Trubarja. Obenem analiza Andreaejevih, Hrenovih, Rosolenčevih in Valvasorjevih doneskov (RDHV I.); Jurij Kobila (ČJKZ II, 276); o Kreljevi Otročji bibliji 1566 po Jopsonovem prepisu (ČJKZ IV, 121); Bohoričev Elementale Labacense cum nomenclatura (tam, 128; V, 157); monografije o Bohoriču, Dalmatinu v SBL. — Med lit. prispevki za protireform. (katol.) dobo je omeniti Doneske za zgodovino slov. lekcionarja in slov. pridige od konca srednjega veka do l. 1613. (BV 1923, 149), v Opombah k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slov. pismenstva je objavil popoln biblijografski pregled od 1612–1765 s kritičnimi beležkami (ČJKZ III), napisal razpravi o Fra Gregoriju Alasii da Sommaripa (LZ 1924, 102) in Stapletonu med Slovenci (ČJKZ IV, 76); iz predštudij za zgodovino slov. cerkvene pesmi je objavil: Primož Lavrenčič in njegova cerkvena pesmarica (ČZN 1925, 80); revidiral in izpopolnil je podatke o dramatičnih predstavah v Lj. do l. 1790 (1. del: ČJKZ V), pojasnil zadevo s problematičnim Tomažem Markawitschem in ilirskim, oz. lj. gledališčem (tam, 143), opisal dotlej neznani primerek Linhartove tragedije Miss Jenny Love (ČJKZ I, 213); uvedel je v lit. evidenco diskalceata Gregorja Vorenca (ČJKZ IV, 139), izpopolnil poročila o Ant. Brezniku in njegovi Večni pratiki (ČZN 1924, 112), ugotovil čas postanka in avtorje za nekatere pesmi v Ahacljevi zbirki (tam, 39) ter posvetil Andr. Smoletu ob odkritju spominske plošče v Lj. daljši članek (Jutro 1926, 122). Iz priprav za novo izdajo Prešernovih poezij je priobčil razne prispevke za njih komentar ter z novimi razlogi odklonil iskanje zavestne matematično-geometrijske arhitektonike in simbolike številk v Prešernu (LZ 1925, 23, 128, 191; prim. tudi Pomenke v LZ 1928), negativno je ocenil Puntarjeve nazore o Prešernovem razmerju do Danteja (LZ 1925, 629, 691), nas seznanil s Prešernovimi odklonjenimi prošnjami za advokaturo (RDHV III, 45) in z rodom Prešernov od konca 15. do srede 19. stoletja (ČJKZ VI, 165). Podrobni načrt o nameravani izdaji Prešerna je razvil v članku »O literarni zgodovini« (LZ 1927, 449), kjer je tudi pojasnil metodo in smeri zgodovine pismenstva in starejše literature Slovencev, kakor je praktično pokazal v obeh pregledih slov. literature do srede 19. stol. v informativni knjigi o Slovencih (Srpska književna zadruga, Novi Sad 1927, knj. 202) in v NE IV, 162–178. Za SBL je napisal 94 člankov in sodeluje pri NE. — Prim.: Prijatelj, ČJKZ II, 114; Jagić, AslPh 37, 522; Glonar, LZ 1921, 573; Babinger, Ungarische Jahrbücher II (1922), 75; Murko, Die Bedeutung der Reformation u. Gegenref. Prag 1927, 158–167; Grafenauer: NE II, 323; Puntar, DS 1928, 154–7. Slika: ASK 85, pril. LZ 1927, avg. Šr.