Kette, Dragotin (1876–1899)

Kette Dragotin, pesnik, r. 19. jan. 1876 na Premu na Notr., u. 26. apr. 1899 v Lj. v stari cukrarni. Oče Filip (r. 22. apr. 1849 na Vrhniki), je bil tedaj tam učitelj in organist, nato je služboval še na Colu (1878 do 1880), v notr. Zagorju (1880–89) in u. v Košani 12. apr. 1891, ko je bil Dragotin v prvem letniku pripravnice v Lj. Mati Ana r. Valenčič je u. več let pred očetom. Očeta s poetiško licenco živo popisuje Kette sam v feljtonu »O smrti očetovi«, ki ga je objavil 1896 v Slovencu. Duhoviti in dovtipni oče je brez dvoma odločilno vplival na značaj dečka, ki ni poznal materine vzgoje. Kette sam je trdil, da je zelo očetu podoben. Po očetovi smrti je bil Dragotinov varih materin brat Ivan, trgovec v Trnovem, ki je po vsej priliki tudi skrbel zanj; mnogo ga je podpirala tudi teta, tako da kot dijak ni trpel posebnega pomanjkanja. — V lj. gimn. je vstopil 1888; po dokončani drugi šoli je v 1890/91 prestopil na učiteljišče in z dobrim uspehom dovršil I. letnik pripravnice. To leto je užival tudi drž. ustanovo 50 gld. Najbrž po stričevi in tetini volji, ki sta tudi pozneje pričakovala, da bo študiral teologijo, se je naslednje leto vrnil na gimn. in vstopil v III. b razred. V prvem tečaju 1893/94 je bil kot petošolec kaznovan s štiriurnim zaporom in »manj primernim« v vedenju radi »zlaganja spotekljivih pesmi«. To je bila kazen za politično pesem proti škofu Missiu (objavil Aškerc v Uvodu); naivni dijaški izraz pojasnjuje razmere v tedanjem kulturnem boju, obenem pa tudi jasno kaže Kettejevo tedanjo dijaško orijentacijo. 1895 je bil kot šestošolec 9. aprila črtan, ker ni plačal šolnine. Po pričevanju sošolcev je bil zbolel in opustil je šolo, odločilno je na zadevo najbrž vplival lj. potres, ki je šolo za tisto leto končal. Tesno ga pa je že tedaj vezalo prijateljstvo z Iv. Cankarjem, ki se je potem isto leto ponesrečil pri maturi. Tudi prof. mu niso bili naklonjeni. To dobo je prebil z instrukcijami in podporami, pisal podlistke in snoval velike lit. načrte, dokler ga ni pesnik Iv. Resman otel in pregovoril, da je naslednje leto (1896) šel v Novo mesto, kjer je po sprejemnem izpitu vstopil v VII. šolo. Maturiral je 1898. Ker pa je bil kot sedmošolec potrjen, je moral po maturi mesto na Dunaj za tri leta v Trst k vojakom. Brezupno vojaško življenje ni prijalo niti njegovemu značaju niti njegovemu zdravju. Nakopal si je jetiko in bil 1. apr. 1899 odpuščen. Pred smrtjo je po Aškerčevem posredovanju izročil svojo pisateljsko imovino L. Schwentnerju in določil za svojega dediča Podporno dr. za sl. visokošolce na Dunaju. Sedaj leži v skupnem grobu slov. »Moderne« v družbi s Cankarjem in Murnom pri Sv. Križu v Lj. — Pesniti je bil začel zgodaj. Osemleten je napisal prvo pesem očetu za god. Po pričevanju S. Sardenka je imel v drugi šoli cel album pesmi. Bil je tudi agilen član lj. Zadruge, lit. in pol. dij. društva, in njen poslovni tajnik v letih 1893/94 in 1894/95. Kot zadružan se je menil bolj za literature kakor za politiko, bral svoje pesmi, predaval o literaturi in uvedel in vodil pouk v ruščini. Za njegovo naziranje je značilno, kar je kot tajnik govoril v hudi debati 24. febr. 1895. »Poudariti moram koj s početka, da se naše društvo ravna popolnoma po geslu: ,Bog i narod‘ in da se, kar se tiče verskih razmer, ne bode dalo nikdar voditi od prenapetežev, bodisi te ali one stranke, kar se tiče naroda bode imelo vedno pred očmi njegov blagor; trudilo se bode po svoji moči, da mu pripravi ugled med drugimi narodnostmi, trudilo se bode, da se vsaj dostojno pripravlja za boj za nar. pravice in njegov ugled…« (DS 1920, 13). Član Zadruge je ostal tudi potem, ko so ga v šoli črtali, vendar pa je to leto manj marljivo zahajal vanjo. Tesno prijateljstvo z Iv. Cankarjem in svobodno življenje ga je Zadrugi odtujilo in ko je bil 7. marca 1896 iz nje izključen Iv. Cankar, je tudi K. solidarno izstopil. Prav tedaj se je s svojimi pesmimi pojavil v javnosti. LZ je v maju prinesel prvo pesem »Na blejskem otoku«, njegove mladinske pesmi pa sta prinašala Vrtec in Angelček. Tudi v Novem mestu se je s K. prihodom ustanovila Zadruga, z istim geslom in programom. Zadražani so se spočetka shajali na K.-jevem stanovanju in gojili govorništvo in literaturo. Duša društva in njegova avtoriteta je bil K. Tudi tu je uvedel učenje ruščine, predaval je o literaturi in politiki. Značilno za to Zadrugo je, da je bila naročena na Edinost in da je brezplačno dobivala več izvodov Slovenskega lista. — Iz dnevnikov (izvlečki v Aškerčevem uvodu) vidimo, kako zgodaj je K. hotel priti vsemu do dna. Načrtov za življenje in delo ima vse polno. Poleg ruščine se je oprijel italijanščine, francoščine in angleščine, vse radi literature. Najočitnejši dokaz iskanja prave smeri pa je korespondenca prijateljem, ki se začenja po prihodu v Novo mesto. Razvoj svojih pesniških tovarišev motri s pazno kritičnostjo in jim tudi sam pošilja pesmi v presojo, je poln vere v Cankarja in Župančiča, dvomi o Murnu, večino drugih sodobnikov že tedaj pravično odstavlja v kot. S »subjektivno« poezijo (tedanjo dekadenco) se ne more sprijazniti, odbija ga tudi nastopajoči naturalizem. Išče nove sinteze v umetnosti, nov realizem in čuti, da se mora nasloniti na narod, dočim so drugi iskali oddaljenih in nedomačih snovi. V svojem predavanju v Zadrugi »O lirični poeziji«, je poudaril: Ako pregledamo pesnike, zapazimo, da so največ uspeha dosegli oni, ki so peli naravno, priprosto, narodno. Leto pozneje piše Cankarju: »Zakaj bi sploh ne jemal iz življenja svojega naroda, ne vem. Izraz, obliko pa od drugod niti ne morem jemati, nego od njega. (20. jun. 1897.) Na drugem mestu mu piše: »Ravno zato ker rad spoznavam tuje misli in tuja čustva, so mi tudi nar. pesmi prirasle k srcu (1. jan. 1898). V obliki mu ugaja mirnost in harmonija klasikov (20. jun. 1897), a ve, da je za pravega pesnika prvi pogoj notranja razgibanost, strast. »Ljubezen je strast — neizcrpen vir lirike — pregrešna, pst, to ne sme biti v pesmih katoliških pesnikov. Jeza je strast — neizcrpen vir satir — pregrešna; doli z njo, enthusiazem za karkoli je strast, a brez njega pišejo naši pesniki. Jaz pa nimam kar nič veselja za njihove umetne cvetke, najsi bodejo še tako lepo barvane, ko so pa brez — duhá, ko pa nimajo svojih korenin v srcu človeškem… (1. jan. 1898.) Svojih pesmi bi najbrž ne bil izdal tako kmalu; bolj in bolj ostro je sodil svoje delo: »Zame bi bilo boljše, da nisem stopil v javnost. Spisal bi morebiti manj, a kaj boljšega. In jaz — nočem pisati za denar: to se mi tako zdi, ko da bi prodajal svojo dušo čifutom za rumeno zlato… Skoraj čez vse sonete bi najrajše naredil križ. Aut — aut!« V tem nedatiranem pismu Murnu piše dalje: »Jaz jo grem iskat pravo pot, ki vodi do prave poezije… Iskati bi moral tisto pot zato, ker vodi do resnice, pa ne zato, ker je tam moja sreča.« Pesniška šola mu je bila predvsem lastno življenje, odločilnih vplivov pri njem skoraj ni najti; med starimi klasiki ga je najbolj pritegoval Ovid (prevajal je Amores), občudoval je Homerja, Tassa in Goetheja; mnogo je bral ruske pesnike, zlasti Kolcova; vidneje je vplival nanj Maeterlinck, a ne toliko pesniško kot miselno. Dasi njegova razposajena ljubavna pesem spominja med modernimi na Bierbauma, ga gotovo ni poznal, ker je apriorno odklanjal »dekadenco«. Njegova najznačilnejša oblika je bil sonet, ker je vanj moral ukleniti misel in kljub temu, da je pisal Župančiču (11. avg. 1898), da se jih je naveličal in da bo »poizkusil pobrenkati na druge strune«, je ostal v svojih najboljših pesmih pri sonetu. Dasi ga je mikala tudi proza, in je pisal svoji poeziji odgovarjajoč blesteč slog, se je odločil za poezijo. — V prvih dijaških letih je bil otroško veren, pozneje je doživljal hude duševne krize in na smrtni postelji je del svoje literarne zapuščine uničil. Za njegovo mišljenje je bil značilen Rousseaujev izrek: »Vrnimo se k naravi.« Bil je nenavadno zgodaj zrel duh, tudi v šoli, dasi se ni mnogo menil zanjo. Že v Lj. je veljal za genijalnega. Bil je dobrodušen, tih in skromen, zunanje cel zrel mož, njegova narava pa je bila nervozna in hitra.

K.-jev pesniški tekst se docela ne da ugotoviti. Sestoji iz objavljenih pesmi in zapuščine, marsikaj se je raztrosilo. Svoje mladinske pesmi in basni je priobčeval od 1896 v Angelčku, oz. Vrtcu (psevdon. Siluška), redkejše pesmi je objavljal LZ (ps.: Mihael Mihajlov, Zor, Zvonoslav), a najsvobodnejša njegova poezija, zlasti erotična, je v Novi Nadi od 1897–99. Basni in otroške pesmi se odlikujejo po nežnem čustvovanju in izvirni miselnosti; nobena ni napravljena kot tekst k tujim klišejem, Ogromen pesniški razvoj pa se kaže v ostalih poezijah. Od domovinsko ljubezenske »Na blejskem otoku« do sonetnega cikla »Spomini« je ogromen miselni razmah. V dobrih treh letih javnega pesniškega nastopa je dosegel prvi vrh slov. moderne in podal njen najmnogovrstnejši in najzrelejši tekst. Spočetka je njegova pesem begotna dijaška ljubezenska romantika brez stalnega predmeta; hudomušnost in rahla reflektivnost najde navadno epsko-lirski izraz, bodisi da popisuje vrtoglavega pijančka ali resigniranega zaljubljenega starčka. Bohotno pa se razvije njegova erotika, ko najde svoj osrednji predmet v Angeli (od maja 1897); spočetka je še šegava, nato intimno impresivna, pozneje polna trpkega nemira, dokler se ne zapre v resignirano bolečino in v zrelo razumevanje ženske in življenja. V ozadju te erotike se blesti ostro zarisana idilična dolenjska pokrajina in Novo mesto s Krko in Gorjanci, pozneje pa se nam odpre široki svet s Trstom in morjem — široka objektivnost. Na tej višini imamo tudi zaključek njegovega neprestanega miselnega in religioznega iskanja, sonetni ciklus »Moj Bog«. — Kette je za razvoj naše pesniške oblike velikega pomena. Pretrgal je shematični ritem in uvedel naravno svobodno ritmiko in lahkotni izraz, zato je tudi njega sodobnost štela med »dekadente«. Ritmično svobodnost je prav tako uporabljal v sonetu, vendar pa je našel zopet sonetovo notranje bistvo, tako da so njegovi soneti prvi poleg Prešernovih. Tudi v gazeli je iskal mnogovrstno zunanjo obliko. — Prvi, ki je K. pomen prav razumel in ocenil njegovo vrednost, je bil Iv. Cankar, njegov največji prijatelj. Postavil ga je na višino svetovnih lirikov, poleg Goetheja in Prešerna. Cankarjevi očitki, da je Aškerc za izdajo pesmi popravljal, se ne dado docela razjasniti. Ker nimamo K. rokopisov in se tudi rokopis za 1. izdajo ni ohranil, se ne da ugotoviti, kaj je morda K. že sam popravil. Aškerc je popravljal predvsem pravopis in uredil pesani, kot pravi: po obliki in hronološko; vendar se je hronologije slabo držal. V dopolnitev v II. izdaji zbranega teksta bi bilo še dodati: »O lirični poeziji« (DS 1914, 202), »Ob smrti očetovi« (Slovenec 1896, 23.–30. marca), »Muzek in Puzek« (Vrtec 1897, 21), Zimska romanca (SN 1901, 4.–7. febr.). Ta proza bi se dala spopolniti z nekaterimi podlistki v Slovencu 1896, ki še niso dognani. Burka: Naši dijaki (objavil 1926 P. Strmšek), Ribičan v peklu (Cankarjev Zbornik). Pesmi: Kuplet za abiturientsko veselico (Cankarjev Zbornik 46); V spominsko knjigo (Slovan 1906/7, 321); Romarski berač (Cankarjev. Zbr. sp. II, XXIII). K. je prevajal tudi za Rusko antologijo (str. 14, 46, 185, 193, 218); ohranjen je tudi prevod iz Fausta: Jerica pri kolovratu (Zora 1904). — Prim.: SN 1899, 26. in 27. apr.; Slovenec 1899, 27. apr.; LZ 1899, 312; Zora 1899, platnice; Poezije, uredil A. Aškerc, I. izd. 1900; II. izd. 1907. Ilustr. M. Gaspari, založil L. Schwentner; isto leto ljudska izdaja. (Ocene: I. izd. DS 1900, 411; LZ 1900, 512.; II. izd. DS 1907, 426; LZ 1907, 566; Slovan 1907, 286 in 349); Zora 1904; Iv. Cankar: Konec literarne krčme (DS 1911); Iz. Cankar: Iv. Cankar v »Zadrugi« (DS 1920); R. Mole: Kette v novomeški Zadrugi (Cankarjev Zbornik); Iv. Dolenc: Krekovi izbrani spisi II, 20; Iz. Cankar: Obiski (Iv. Cankar, S. Sardenko); isti: Kettejeva pisma Cankarju (DS 1926); Fr. Albrecht: Spomenik prijateljstvu (Jubilejni zbornik za 50letnico O. Župančiča 17–20); Iv. Cankar, Zbr. sp. II. zvezek (Urednikov uvod XX—XXV); III. zv. 294–313, deloma Literarno pismo 314–18; V. Zupan: Sledovi Maeterlinckove poezije pri Ketteju (Lit. pratika za l. 1914); N. Velikonja: Trenotki ob sonetnem ciklu »Moj Bog« (Zora 1913/14 (op. ur.: 1912/13)); Niko Zupanič: Dragotin Kette (Prilozi za književnost, jezik, istoriju i folklor, Beograd 1922, tudi ponatis); LZ 1928, 256. — Podobe: DS 1907, 426; Aškerc: Poezije spredaj in XXXVII. Kr.

Kette Dragotin (Karel), pesnik, r. 19. jan. 1876 na Premu na Notranjskem, u. 26. apr. 1899 v Lj. v stari cukrarni. Bil je najstarejši med štirimi oblikovalci slov. moderne, a je tudi najprej umrl, še ne 23-leten. Oče Filip, učitelj in organist (r. 1849 na Vrhniki, u. 1891 v Košani), mati Ana Valenčič, ki pa je umrla v dečkovem četrtem letu starosti (1880). Še isto leto je dobil mačeho Frančiško Fatur, ki je lepo skrbela zanj. Ko je imel dve leti, se je družina preselila na Col, čez dve leti pa v Zagorje ob Pivki. Tu je preživel otroštvo, se že v najzgodnejši mladosti tesno spojil z naravo, ki jo je gledal kot notranje skladno in človeku ustrezno živo stvarnost. Če je mati prezgodaj umrla, pa mu je oče vtisnil svoj značaj: ni bil samo veseljak, ampak prepričan rodoljub in prizadeven kulturni delavec, ustanovitelj in vodja pevskega društva, pobudnik in organizator amaterskih predstav in čitalniških večerov, središče društvenega življenja v Zagorju. Sin ga je skušal posnemati, saj je bil v lj. in novomeški Zadrugi združevalna osebnost. Po osn. š. v Zagorju je v Lj. dovršil 4. razr., da bi se pripravil za gimn. Leta 1888 je vstopil na klas. gimn., ker pa je bil oče prestavljen v Košano, kjer je zbolel, se je K. po dokončanem drugem razr. prepisal na učiteljišče, da bi čim prej dobil učiteljsko službo. Uspešno je dovršil I. letnik pripravnice, užival je tudi drž. ustanovo 50 gld. Ker pa je oče umrl, je postal njegov varuh materin brat Janez Valenčič, trgovec v Trnovem, podpirala pa ga je tudi teta, zato kot dijak ni trpel posebnega pomanjkanja. Najbrž sta želela, da bi postal duhovnik, zato se je vrnil na gimn. in stopil v III. razr. Kot petošolec je napisal pamflet na tedanjega lj. škofa Missia, zato je bil kaznovan s štiriurnim zaporom in »manj primernim« v vedenju zaradi »zlaganja spotekljivih pesmi«. 1895 je bil kot šestošolec 9. apr. črtan, ker ni plačal šolnine. Tedaj je zbolel in opustil šolo, vplival pa je tudi lj. potres, zaradi katerega so zaprli šole. Ker mu je stric ukinil podporo, se je preživljal s poučevanjem in s pisanjem podlistkov. Veliko se je družil s Cankarjem in zahajal v dijaško Zadrugo. Pesnik in rodoljub Ivan Resman ga je pregovoril in podprl, da je odšel v jeseni 1896 v Novo mesto, kjer je po sprejemnem izpitu vstopil v VII razr. in maturiral 1898. Novo mesto ga je s svojo ljubko okolico močno pritegnilo in mu navdihnilo mnogo lepih pesimi, tu je doživel tudi svojo pravo, idealno ljubezen: maja 1897 se je zaljubil v Angelo Smoletovo, hčerko sodnega svetnika, in ta neuslišana ljubezen je trajala skoraj do njegove smrti. Ustanovil je dijaško društvo Zadruga in navezal stike z revijo mladih Nova nada v Zgbu, v kateri je objavil nekaj ljubezenskih pesmi. Rad je zahajal v novomeško okolico, od Kandije do Trške gore, obiskoval plesne vaje v Čitalnici, močno se je trudil, da bi si z branjem izpopolnil izobrazbo. Poleg starih klasikov so ga pritegnili predvsem ruski pisci: Puškin, Lermontov, Gogolj, Tolstoj, všeč mu je bil posebno Koljcov in maloruske dume, cenil je polj. romantika Mickiewicza, nemška mojstra Heineja in Goetheja, enako je visoko vrednotil domačo ljudsko pesem, svežo, doživeto in preprosto. O počitnicah se je rad ustavil v Lj., sicer pa si je dopisoval s Cankarjem in Župančičem, ki sta bila že na Dunaju, in z Murnom v Lj. Sedmošolca K. so potrdili 1897 pri vojaškem naboru – ker še ni bil dokončal gimn. z maturo – na triletno vojaško službo. Zato je moral po maturi v Trst, da odsluži rok kot navaden vojak. Vojaška oblast mu je že prej odložila službovanje do mature, potem so posredovali njegovo prošnjo na cesarja, ali preden je bila prošnja rešena, je moral k vojakom. Težko vojaško življenje ni prijalo ne njegovemu značaju ne njegovemu zdravju. Nakopal si je jetiko, in ko ga v vojaški bolnišnici niso mogli pozdraviti, so ga 15. mar. 1899 odpustili. Bivanje v Trstu je našlo pomemben odmev v njegovem pesniškem delu, saj je dosegel najvišji vzpon svoje lire, pa tudi v svojo notranjost je najgloblje posegel. Iz Trsta se je zatekel v Lj. k Murnu v staro cukrarno in čez mesec dni umrl na Murnovi postelji. Pred smrtjo je po Aškerčevem posredovanju izročil svojo pesniško zapuščino založniku L. Schwentnerju in določil za dediča Podporno društvo za slov. visokošolce na Dunaju. – K. je začel pesniti zgodaj. Ko mu je bilo osem let, je napisal prvo pesem očetu za god. Po pričevanju S. Sardenka je imel v drugi gimn. cel album pesmi. Pridružil se je rokopisnemu glasilu lj. gimnazijcev Dijaška sloga in v njem priobčil svojo prvo pesem baladnega značaja Za materjo. Izšla je prav na dan očetove smrti (12. apr. 1891) in je edina, v kateri se je spomnil mrtve matere. List je izhajal od 8. mar. do 10. jul. 1891 (12 št.) in v njem je K. priobčil šest pesmi pod psevd. Dragotin Zagorski. Izdajatelj lista je v zadnji št. o njih zapisal: »To vam je pesnik! Njegove pesmi vzbujajo splošno zanimivost, kajti on ne klati prazne slame, temveč opeva rad kaj idealnega in branja vrednega.« (Oznaka in citati v knjigi Juraj Martmovič, D. K., Lj. 1978, 28–34). V liter. in polit. dijaškem društvu Zadruga je bil zelo agilen in v letih 1893/94 in 1894/95 njen poslovni tajn. Tu je bral svoje pesmi, predaval o literaturi in uvedel in vodil pouk rušč. Za njegovo naziranje je značilno, kar je kot tajn. govoril v hudi debati 24. febr. 1895: »Poudariti moram koj s početka, da se naše društvo ravna po geslu: "Bog i narod" in da se, kar se tiče verskih razmer, ne bode dalo nikdar voditi od prenapetežev, bodisi te ali one stranke, kar se tiče naroda, bode imelo vedno pred očmi njegov blagor; trudilo se bode po svoji moči, da mu pripravi ugled med drugimi narodnostmi, trudilo se bode, da se vsaj dostojno pripravlja za boj za nar. pravice in njegov ugled...« (DS 1920, 13). Član Zadruge je ostal tudi potem, ko so ga v šoli črtali, ko pa je bil 7. mar. 1897 Cankar iz nje izključen, je tudi K. iz solidarnosti iz nje izstopil. – K-ev pesniški razvoj kaže tri razdobja: ljubljansko (zgodnje), novomeško (izredno plodno) in čas pred odhodom v Trst (kratko, a izredno po vzponu). V javnosti se je najprej oglasil v mladinskih listih Vrtcu in Angelčku 1896 pod psedv. Siluška. Tu so izšle njegove uspele: Legenda o skopulji z nogavico, Pravljica o ubogi Terezinki, Pravljica o šivilji in škarjicah (vse tri v A 1896), vrsta mladinskih pesmi in basni. Istega leta, maja 1896, je LZ prinesel njegovo prvo pesem Na blejskem otoku. Prehod od študentskega lj. okolja v novomeško je tudi prehod v mirnejše, zrelejše ustvarjanje, saj je tedaj dosegel znaten vzpon, plodnejše oblikovanje. K temu so privedli pesnika tudi nekateri bridki udarci usode, kot je bila očetova smrt; tedaj je prišel do sinteze življenjskih spoznanj. V Novem mestu je ustanovil Zadrugo in bil njena avtoriteta in duša, predaval je o liter. in polit. Uvedel je učenje rušč., zaradi liter. pa se je oprijel ital., franc., in angl. Iskal je pravo smer in to je očitno v pismih prijateljem iz novomeške dobe. Pazljivo je opazoval razvoj svojih tovarišev in jim tudi sam pošiljal pesmi v presojo. Veroval je v Cankarja in Župančiča, njegovi možati in resni naravi pa ni ugajala nova dekadenca, prav tako ne naturalizem. Iskal je nove sinteze v umetnosti, nov realizem in čutil, da se mora nasloniti na narod. V predavanju v Zadrugi O lirični poeziji je poudaril, da so največ uspeha dosegli tisti, ki so peli naravno, preprosto, narodno. Leto pozneje je pisal Cankarju: »Zakaj bi sploh ne jemal iz življenja svojega naroda, ne vem. Izraz, obliko pa od drugod niti ne morem jemati, nego od njega« (20. jun. 1897). Pol leta pozneje mu je pisal: »Ravno zato, ker rad spoznavam tuje misli in tuja čustva, so mi tudi nar. pesmi prirasle k srcu« (1. jan. 1898). V obliki mu je ugajala mirnost in harmonija klasikov (20. jun. 1897), vendar se zaveda, da je za pravega pesnika prvi pogoj notranja razgibanost. Ker je veliko bral, si je močno razširil obzorje. Pri branju si je izpisoval določene misli, npr. o resnici, ki se vsakomur kaže po svoje, ali misli: »Bodimo delavni, ker delo je življenje... Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo.« Ali iz beležnice: »Srečen je človek, ki misli, kajti le njemu se odkrivajo večni zakoni in večne ideje.« Življenjsko spoznanje večkrat poveže z ljubeznijo v smisel svojega življenja, kot dokazuje ena izmed njegovih maksim: »Popolnitev bodi moj edini vzor, / luč, resnica moje delovanje! / Ljubica, ti bodi mi izvor / sreče - smrt po delu sladke sanje!« K-eva idejnost in notranje iskanje se je zateklo v panteistični idealizem, potem v globoko vernost, kot dokazuje ciklus Moj Bog, ki odraža njegovo dušeslovno razmišljanje. O tem priča pismo, ki ga je pisal prijatelju Franu Štamcarju s počitnic v Trnovem pri Ilirski Bistrici 27. jul. 1898: »Zlata srednja pot je - žal - takó malokomu, da ne rečem nikomur znana. In vendar je baš v sedanjem času velicega pomena, da ni človeik pojednostranski. To pa ne bó, če se drži načela, da se mora vedno, brez nehanja popolnjevati telo in duh naš in naših bližnjih zató, da se bolj in bolj približamo vsi onemu visokemu vzôru, ki se zove Bog, ki je sam večna harmonija, izvor vseh prikaznij na svetu, izvor umetnostij, znanostij, vsegà, vsegà...« Zato je postavil Maeterlinckove verze na čelo sonetnega cikla Moj Bog: »Vsak človek mora najti zase posebno možnost višjega življenja v skromni in neizbežni stvarnosti vsakdanjosti.« Prebiral je filoz. razmišljanja Emersona, Micheleta, proti koncu omenjenega Maeterlincka (Zaklad ubogih) in Nietzscheja. O. Župančič je o njem dejal, da je bil »najbolj univerzalen človek med nami« (Obiski 174). Med njegovimi pesmimi je omeniti predvsem naslednje: radožive v kitični obliki: Ah, zapojte, Besedo si izrekla zlo, Take so; Na poljani je iz enotnega kova; Na Krki, Jagnjed, Večer so impresionistične slike iz narave iz novomeške okolice; serenada Na trgu, v svojski kitični obliki, je kaj kmalu izvabila glasbenika; med soneti so znameniti Na očetovem grobu, Jesen, Morituri, V kripti in cikli sonetov: Slovo, Spomini, Tihe noči, črne noči, Adrija, Moj Bog, Izprehod; posebno obliko ima cikel Na molu San Carlo. V oblikovnem pogledu je največ njegovih pesmi v stalnih pesniških oblikah, predvsem v sonetu, ki ga je K. reformiral v rimi in ritmu, in v gazeli. Nekaj ima epskih pesmi, nekaj prevodov, poskusil se je tudi v prozi. Svoje delo je zelo ostro sodil, kakor je razvidno iz pisma J. Murnu: »Zame bi bilo bolje, da nisem stopil v javnost. Spisal bi morebiti manj, a kaj boljšega. In jaz - nočem več pisati za denar: to se mi tako zdi, kakor da bi prodajal svojo dušo čifutom za rumeno zlato« (Trst, 9. febr. 1899). V LZ se je podpisoval s psevd.: Mihael Mihajlov, Zor, Zvonoslav. – K-eve pesmi je uredil A. Aškerc pod naslovom Poezije. Založil Lavoslav Schwentner v Lj. 1900 (str. XIII + 150). Napisal jim je uvod, Cankar pa mu je očital, da je pesmi popravljal. Ker ni rokopisov in se tudi rokopis za I. izd. ni ohranil, ni mogoče ugotoviti, kaj je morda že K. sam popravil. Aškerc je izjavil, da je popravljal predvsem pravopis, pesmi pa da je uredil »po obliki in hronološko«. Leta 1907 je Aškerc oskrbel drugo izdajo. Cankar ga je prvi pravilno razumel in ocenil K. vrednost. Postavil ga je na višino svetovnih lirikov, poleg Goetheja in Prešerna. Brez dvoma so K-eve Poezije pomenile umetniško najbolj dovršeno, notranje najbolj enotno in najbolj zrelo knjigo slov. moderne. Vse K-eve pesmi in prozo je izdal 1940 Fr. Koblar v Zbranem delu (Lj., Nova založba) s temeljito uvodno študijo. Isti je uredil in z opombami opremil Zbrano delo I-II, ki je izšlo 1949 pri DZS v zbirki Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev (druga, nespremenjena izdaja 1976). V I. knj. so vse pesmi (119 naslovov) in pesmi in proza za otroke (23 naslovov); v II. knj. so črtice, pisma in do-stavki: pesmi iz Dijaške sloge, iz lj. Zadruge, iz novomeške dobe, prevodi, proza iz lj. in novomeške Zadruge, iz zapisnikov in nalog in burka v dveh dejanjih Naši dijaki. – O K. je pisateljica Mimi Malenšek napisala biografski roman Pojoči labodi (DZS, Lj. 1970, 411 str.). – Izčrpen znanstveni življenjepis o K. pa je napisal Juraj Martinović (zbirka Znameniti Slovenci, Partizanska knjiga, Lj. 1978, 204 str. in vrsta fotografij).

Prim.: SBL I, 452–54 in tam navedena liter. do 1928; važnejše novejše razprave: J. Ribarič, K-evo življenje, M 1936; Al. Merhar, Okoli K. in Murna, Slov. jezik 1939; Fr. Koblar, Lj. dijaška Zadruga, SR II, 1949; Isti, Člani lj. dijaške Zadruge, SR III, 1950; J. Kos, O družbenem izvoru slov. moderne, Beseda 1955: F. Koblar, D. K., Pesmi, Lj. 1965 (spremna beseda); Niko Grafenauer, Poezija D. K. in sodobnost, v knjigi D. K., Poezije, Mrb. 1971; B. Paternu, Slov. poezija, Sdb 1972; Fil. Kalam, Zadrega o K., Sdb 1976; Juraj Martinović, Poezija D. K., SM, 1976 (izpopolnjena doktorska disertacija); Isti, D. K., že omenjeni življenjepis, 1978, 199–200 bibliografija; Joža Mahnič, ZSS V, 1964, 34–46; Fr. Zadravec, ZSS V, Mrb. 1970, 175–85 idr.; v vseh liter. zgod.; pesnikovo podobo je narisal B. Jakac za K-evo ZbD 1940.

Glavič