Kersnik, Janko (1852–1897)

Kersnik Janko, pripovednik, r. 4. sept. 1852 na Brdu pri Lukovici, u. 28. jul. 1897 v Lj., pokopan na Brdu. Oče mu je bil Jožef K., mati pa Berta Höffern zu Saalfeld (r. 2. jul. 1830, poročena 14. jan. 1852, u. 12. okt. 1909 na Brdu), po očetu iz saksonsko-kranjskega uradniško-plemiškega rodu, po materi pa vnukinja slov. kmetiškega sinu dr. Janeza Burgerja, graščaka na Brdu in frc. ilir. mêra (r. 4. jul. 1761 v Vogljah na Gorenjskem, u. 25. jul. 1822 na Brdu). V K.-ovih žilah pa je tekla po ženi dr. Burgerja in ženi prof. K.-a tudi laška kri. Mladost je preživel v Lj. (I. nadstr. vogelne hiše med Židovsko ul., Dvornim trgom in Ljubljanico); 1858–02 je dovršil normalko, prva tri leta kot priv. učenec, učeč se pod materinim nadzorstvom, poslednje leto pod M. Ivanetičem (prim. Stritar, Lešniki). 1862 je stopil v lj. gimn. in bil prvi dve leti odličnjak; ker mu je v tretji šoli nagajala grščina, je dobil 1865 domačega učitelja Fr. Levca, ki ga je poučeval do odhoda na univerzo (1867); ostala sta si prijatelja vse življenje. Po odhodu staršev v Stično je stanoval K. z bratom pri sodnem kanclistu Čelešniku na sed. Sv. Jakoba trgu 7 in se živahneje ko prej udeleževal nar. gibanja slov. dijaštva. Zato so mu proti koncu sedme šole naprtili dolgotrajno disciplinarno preiskavo, češ, da se je udeležil znanih protiturnarskih demonstracij na Jančjem (23. maja 1869); to sicer ni bilo res, a bil je dovolj črn že, ker je naročil zase in za nekatere sošolce iz Prage češke čepice in je izdajal nekaj tajnih dijaških listov. Zato ga je oče vzel pred koncem šolskega leta iz šole in ga pridržal naslednje šolsko leto doma. Zrelostni izpit je naredil kot eksternist v jul. 1870 s ponavljalnim izpitom iz latinščine 11. okt. Še isti večer se je odpeljal na Dunaj, kjer se je vpisal na pravoslovni fakulteti. A ostal je tam samo prvo leto, in še to je prebil po veliki noči doma, jeseni 1871 pa je odšel v Gradec, kjer je dovršil zadnjih 6 semestrov z drugim drž. izpitom 3. jun. 1874. S 1. sept. je nastopil poizkusno prakso pri finančni prokuraturi v Lj. ter postal 24. okt. 1874 koncipijent. 1875 je dobil dopust za pravnozgodovinski rigoroz. Po očetovi smrti se je po posvetovanju z materjo in njenim hišnim svetovavcem notarjem dr. Jernejem Zupancem odločil za notarijat, in stopil s 1. okt. v notarsko prakso pri dr. Zupancu. Ostal je pri njem do 12. dec. 1878, ko je prevzel po smrti notarja Rotha posle notarskega substituta na Brdu. Med tem je dovršil 23. maja 1878 drugi (judicijelni) rigoroz, 30. jul. 1878 pa tretji (politični) drž. izpit. Notarski izpit pa se mu je zavlekel še v l. 1880. Tedaj je odšel 2. jan. v Gradec in naredil 30. marca pismeni, 3. apr. 1880 ustni izpit z odliko in postal nato v poletju notar na Brdu (Wiener Zeitung, 15. jul. 1880). Brdsko posestvo samo, nad 200 oralov, je bilo še last njegove matere in tete Mine Höffernove; ko pa se je 15. febr. 1881 oženil z Alojzijo Tavčarjevo, hčerko lj. hotelirja in posestnika Luka T., mu je mati prepustila sogospodarstvo na svojem delu, 1883 pa je sam od tete kupil njen del, pa ni bil posebno dober gospodar. Leta 1883. je bil izvoljen za dež. poslanca, kar je ostal do smrti, od 1885 je bil tudi župan lukoviške občine. Na Štefanovo 1895 se je na nekem lovu prehladil, a se za bolezen ni menil; ko ga je zvabil bivši študentovski tovariš dr. Šavnik s seboj v Kranj (18. dec. 1896 do 15. febr. 1897) in ga začel zdraviti, je bilo že prepozno; imel je sušico v grlu. Sredi maja 1897 je šel v zdravilišče Gleichenberg na Štajerskem, zaman; napol mrtvega ga je pripeljala soproga 27. jul. v Lj., kjer je naslednji dan v stanovanju svojega tasta umrl.

Pisateljski talent je pognal korenine v K.-u že na očetovem domu. Podobno kakor na Puškina njegova njanja Arina Rodionovna je vplivala na K.-a stara rodbinska pestunja Urša Lončarjeva (1795–1889) iz Prevoj, baje nekdanja »rokovnjaška baba«, s svojim neizčrpnim zakladom nar. pesmi, pravljic, pripovedek, vraž in molitvic. Tudi s književnostjo samo, slov. in nemško, se je seznanil K. v izobraženem rodbinskem krogu že prav zgodaj; »že v prvih gimnazijskih letih je imel veliko veselje do knjig in zlasti do leposlovnega beriva. Jenkove pesmi je znal do malega vse na pamet, v Jurčičevih povestih, kolikor jih je izšlo do tedaj, je dodobra poznal vsako osebo« (Levec). Že kot tretješolec je delal nemške pesmi, med dr. v nekoliko opotekavih heksametrih pisan rodoljubni slavospev Ode an den Triglav. Na Levčevo opozorilo, da imajo Nemci že sami dovolj velikih pesnikov, mu je dal K. čez pet tednov pokazati že zvezčič slov. poskusov, ki sta jih nato prerešetala, in K. je naglo napredoval. V prvih dneh pete šole je videl že prvo pesem (Gomila) natisnjeno v SG, 1. okt. 1866. Po Levčevem odhodu na Dunaj je postal šestošolec K. vodja književnega gibanja med lj. gimnazijci, zbiral je dijaške naročnike za SG in bil poverjenik za Cvetje iz domačih in tujih logov; bil je duša po I. Resmanu ustanovljenega splošnega (nemško-slov.) književno-govorniškega, svobodomiselno orijentiranega dijaškega kluba, kmalu nato podobnega slov. društva. Ustanovil je v šesti šoli dijaški rokopisni listič »Vejica« (1868), naslednje leto »Kres« (1869); radi čuječnosti prof. pa jima je bilo prisojeno le kratko življenje (izšle so le po tri štev.). Sodeloval je tudi pri SG, ki je prinesel 1867 in 1868 po 4 K.-ove pesmi, in v Zvonu 1870 (5 pesmi). Iz teh gimn. let se je ohranil tudi še precej obsežen rokopisni zvezek (174 str.) s pesmimi iz 1866–69, večinoma datiranimi, in še drugi z datiranimi pesmimi iz l. 1869. S pesništvom se je bavil K. tudi še na vseučilišču; pesmi iz te dobe, rokopisno ohranjene na posameznih lističih brez datumov, so izšle pozneje skoraj vse v Zvonu 1876–77. Konec vseučiliiščnih let je K. opustil pisanje verzov, ker se je preizkusil že v prozi, ki je njegovemu živahnemu temperamentu bolje prijala; le slučajno je nastala pozneje še »Naša pesem« (LZ, 1. marca 1882); kot odgovor na »Lied der Deutschen in Oesterreich«, polno nemške rabulistike in zgodovinske neresnice. K.-ove pesmi iz gimn. dobe nosijo na sebi znak Heinejeve, posebno pa Jenkove Muze. Kar mu je ugajalo na obeh, to je tista »blagoglasna, melodična ritmika z lahno, samo božajoče v verze dahnjeno idejo«. K.-u je poezija »neko pasivno zazibavanje v občutja«; za plastično oblikovanje, ki se kaže n. pr. pri Jenku pogosto v ljubkih konkretnih podrobnostih in točno podani idejni vsebini, K. ni imel smisla; dosti mu je bilo, če je pesem zazibala čitatelja v razpoloženje, in naj mu je utonila v nedoločnem ritmično-muzikaličnem valovanju časih tudi ideja. Na ta nedostatek je K.-a opozoril že Levec v pismu 10. sept. 1870, češ, da je hvalil njegove pesmi celo Levstik, »se ve, da ne brezpogojno. Glavna tvoja napaka je, da začete misli do konca ne spelješ. ‚Leta okrog ideje kakor veša okrog luči‘, je enkrat drastično rekel Levstik, ,čez plot se zaganja, pa vendar čez ne skoči, okrog hiše leta, pa vrat ne vidi.‘« (Prijatelj.) Vplivalo je nanj tudi Stritarjevo svetobolje, a bolj na njegovo estetično teorijo kot na pesem. Glede oblike je skoraj preveč odvisen od Jenka, posebno od njegovih »Obrazov«. V vseučiliščni ljubavni liriki je krenil bolj za Prešernom. Trajnega kot pesnik ni ustvaril. To je čutil tudi sam (prim. LZ 1889, 127 v Listnici uredništva).

Kot vseučiliščnik je postal K. prozaist-listkar. Prvi poskus leposlovne proze sega sicer tudi že v gimn. dobo; med 20. in 30. jul. 1868 je snoval načrt za romantično kriminalno Povest o dveh bratih Vevčarjih, uredil si je vsebino za 9 poglavij tik do katastrofe, a ga ni dosnoval. Bolj kot pravo pripovedništvo ga je mikal v začetku feljton, saj se je že na očetovem domu lahko seznanil s to književno vrsto v praški Politiki in raznih dunajskih listih. Kakor v pesmi se je poskusil tudi tu najprej v nemškem jeziku. Kakor poroča 14. dec. 1870 materi, je pisal na Dunaju ob priliki listke za Tagespresse in za Wandererja. Resno se je oprijel slov. listkarstva v času prvega slov. kulturnega boja 1873 (do sredi l. 1874). Prvi poskus z »Muhastimi pismi«, v katerih se je hotel baviti predvsem s kranjskimi nemškutarji in Nemci, uživajočimi mogočno zaščito dunajske in lj. vlade, se mu ni obnesel, ker mu je že prvo pismo, polno zbadljivk na takratnega kranjskega dež. predsednika Aleks. Auersperga, s tisto številko SN vred (17. maja 1873) zasegla policija, drugo pa urednik Jurčič sam. Svetoval mu je, naj se vrže na »nedolžnejše« stvari. V »Nedeljskih pismih« (I—XVIII, SN, vsako nedeljo od 15. jun. do 12. okt. 1873) se je lotil zato v prvi vrsti »Staroslovencev«, zlasti, ker se je prav tedaj vnel hud boj med Bleiweisovo konservativno stranko, ki se je družila z državno »pravno stranko« (Rechtspartei) vseh avstrijskih katoliških federalistov, osnovano 1872, in med »mlado-slovensko« liberalno stranko. Poleg satire na staroslov. politike in književnike (Costa, Bleiweisa, Kluna, Jerana, Marna i. dr.) in na razne nemško-nemškutarske korifeje vsebujejo tudi izpoved svetovnega naziranja mladoslov. novega rodu, ozirajočega se mimo Raičevega liberalnega krščanstva in Stritarjevega bolj splošnega liberalizma k znanstvenemu pozitivizmu z evolucijsko poento. V posameznem poznejšem (XIX.) Nedeljskem pismu (SN, 19. dec. 1875) si je privoščil še posebe Jos. Marna radi zasmehljive »Predpotopne poslanice« o Stritarjevem književnem delu ob obetani poživitvi Zvona (Slovenec, 1875, št. 146). Bolj splošnega značaja so ›Pisma iz Gradca« (I–III SN, 13.–23. dec. 1873, 10. jan. 1874). Satirično je pismo »Od Mure« zoper dr. Costo (SN, 14. febr. 1874), in vrsta izredno sarkastičnih listkov »Postna premišljevanja (I, SN, 26. febr. 1874, III—IV, 7.—15. narca, VI, 29. marca 1874), zoper Kluna, duhovnike, konservativno politiko i. dr. Iz poznejše dobe so K.-ova šaljivo-satirična literarna pisma »Stricu v Ameriko« (I—III, V, SN, 17. jun. do 7. sept. 1882), naperjena zlasti proti Haderlapovemu Ljudskemu glasu« in celovškemu konkurentu LZ-a »Kresu«, posebe proti njegovemu kritiku prof. Janku Pajku radi recenzije Gregorčičevih Poezij in sledeči ji polemiki; v vrsti listkov »Vieux Saxe« (I—XII, Lj. List, od 1. marca do 9. jul. 1884) iz časa ostrega spora med radikalci in »elastikarji« v slov. liberalni politiki se obrača K. zoper radikalne politike in časnikarje, dr. Zarnika, prof. Jesenka (radi serije listkov »Časnikarji in časnikarstvo« v SN), Iv. Hribarja in dr. I. Tavčarja, urednika »Slovana«, radikalnega glasila in nevarnega konkurenta LZ; v listkih s podrednim naslovom »Domovina križem potovanja« in podpisom Kretoslav Prostanov pa persiflira psevdopoetično napredno-rodoljubno listkarsko maniro Prostoslava Kretanova, potovalnega agenta banke Slavije Vatroslava Holza, ted. sourednika Hribarjevega Slovana, in njegovega potovanja »Križem domovine« (SN, 1881–85). Nadaljeval je te listke z naslovom »Snežene muhe« (I—III, Lj. List, 17, 22. nov., 1. dec. 1884); v zadnjem je travestija Prešernove Nove pisarije, obrnjena na spor med elastikarji in radikalci. Sem bi bilo šteti tudi vrsto kratkih zbadljivk z napisom »Mušice« (SN, od 2. jan. do 18. febr. 1896), ki jih je spustil K. na politične nasprotnike, največ dež. poslance. K. je s svojimi listki prvi uvedel v naše slovstvo to književno panogo s tistim značilnim lahkim, šaljivim ali satiričnim tonom, s tistim lahko komičnim naglim prehajanjem s snovi na snov, prvi često docela tujo, in s tisto galantno elegantnostjo v besedi in kretnji, zastrti tupatam s sentimentalno tenčico. Dispozicijonalno osnovo za svoje listkarstvo pa je prevzel v glavnem po dunajskem feljtonstvu, tako po Spitzerju v Deutsche Zeitung in po J. J. K., ki je priobčil v Wandererju serijo feljtonov, K.-ovim prav podobnih, prav v času, ko je tudi K. sodeloval v tem listu (Prijatelj, K., I. 226, 244). Vzporedno s satiričnimi feljtoni je napisal K. za listek SN-a tudi nekaj leposlovnih črtic. Prvi tak listek »Corpus iuris«, ki v njem, humoristično pretiravajoč, opisuje samega sebe in svojo zaljubljenost in svojega sostanovalca medicina (Šavnška) in njegovo kritično razsodnost in vseh treh sostanovalcev gmotne težave, je K. napisal in poslal SN že v jan. 1872, a je izšel šele 13. nov. 1874. Ko pa mu je po tisti nezgodi z »Muhastimi pismi« Julij Polec z Jurčičevimi besedami nasvetoval v pismu 27. maja 1873, naj bi se poskusil tudi z beletristiko, je od časa do časa res napisal kako leposlovno malenkost, tako šaljivo črtico o ponesrečeni ljubezni in poeziji nadobudnega poeta Jaroslava Podgolovškega (Nadepoln, SN, 28. jun. do 3. jul. 1873); vrsto kratkih satiričnih in sentimentalnih pripovednih črtic »Raztreseni listi« (I–V, SN, 15. nov. do 20. dec. 1874), lahno socijalno poentirano sličico o mladosti in ljubezni, o starosti in smrti tržaškega najdenčka, pastirja in hlapca »Bojanovega Matejka« (SN, 7. marca 1875) in vrsto lirično uglašenih leposlovnih kozerij SN, 1875 (Na starega leta dan, 1. jan., Pomlad, 11. apr., Mokra poezija, 31. okt.). Nekaj podobnih je izšlo tudi še pozneje, (Sprehod v Slatino, SN, 30. avg. in 14. sept. 1879, Ivje, SN, 14. dec. 1885, Pesmi v prozi, SN, 1. febr. 1888, Piruhi, SN, 31. marca 1888, Prekrasna gospodična SN, 2. jun. 1895).

V času, ko ni izhajal Stritarjev Zvon (1871 do 1875), posebno odkar sta došla skoraj istočasno (konec sept. in v začetku okt. 1872) v Lj. Levstik in Jurčič, se je izvršil tu pod njunim vplivom v književnoestetičnem naziranju odločilen preobrat od idealizirajoče svetobolne romantike Stritarjeve k bolj realistično usmerjenemu opazovanju življenja in književnemu snovanju. Levstik in Jurčič sta bila kljub romantični zaljubljenosti v slov. kmetiško ljudstvo kot jedro našega naroda vendar le v bistvu realista z bistrim očesom in trezno sodbo o svetu. S tem je bilo tudi v zvezi, da se je lj. pisateljski krog bolj zavzemal za pripovedno in celo za dramatično književnost ko pa za pesništvo, posebno liriko (LZ je imel zato pozneje neredko težave s potrebnim pesniškim gradivom). Ob Jurčiču, s katerim se je bil seznanil že kot bodoči šestošolec v Stični (1867) in sta postala zdaj prava prijatelja, se je oprijel tudi K. v Lj. pripovedništva. Zunanji povod je bila ustanovitev Jurčičeve »Slov. knjižnice« (1876), do LZ glavnega glasila lj. pisateljskega kroga. Napisal je zanjo konec 1875 in v začetku 1876 svoje prvo večje pripovedno delo, »roman« (prav za prav povest ali novelo) »Na Žerinjah« (Slov. knjižnica, 4. zv., izšel 3. jun. 1876). Začetniški spis, ki sloni skoraj še docela na književnih vzorcih. S svojo nekoliko brezbarvno glavno osebo, slikarjem Rogulinom, nečakom in dedičem razborškega graščaka grofa Selskega, spominja nekoliko na Lovra Kvasa in Leona Retlja v Jurčičevem Desetem bratu in Cvetu in sadu (prva polovica je bila priobčena že 1867–1868); na Desetega brata spominja tudi to, da posega ob odločitvi v potek glavnega dejanja stransko dejanje iz prejšnjih časov, tudi posamni motivi dejanja samega (n. pr. smrt grofa Aleksandra Waldena po prepiru z grofom Selskim — poboj Marijanov po prepiru z Lovrom). Še večji pa je vpliv obledele epigonske romantične realistike nemške družinske povesti v dobi meščanskega liberalizma, ki so jo gojili posebno družinski listi, kakor Gartenlaube, Chronik der Zeit, Über Land und Meer, An der schönen blauen Donau i. dr., dohajajoči tudi na K.-ov dom. To kaže že glavno dejanje s svojimi plemenitaši, častniki in umetniki, s svojimi konvencijonalnimi rekviziti izletov z ljubavnimi razkritji, skrivnih sestankov, prisluškovanj, dvobojev i. pod. in s svojo meščanskoliberalno protiaristokratsko tendenco; še bolj pa medla slika življenja: delujoče osebe vidimo samo pri zabavanju in ljubavanju, o delu in duševnem prizadevanju pa komaj kaj slišimo, in iz njihovega dejanja in nehanja niti ne izvemo kaj o njihovi narodni in verski pripadnosti. Dejanje se sicer vrši na slovenskem, imena krajev so slovenska in krajina ima znake Brda in okolice, a ljudje niso Slovenci; da so pa Nemci, tudi ne izvemo. In vendar znači ta začetniški poskus v marsičem važen napredek za naše slovstvo. Odlikujejo ga poetični orisi prirode in njenega življenja (Levstik in Jurčič sta imela oči samo za ljudi), spretno risanje družbe, družabnih prireditev, zabav, izletov, zlasti pa okretno podajanje neprisiljene izobražene družabne konverzacije, ki jo je imel Levstik (v Potovanju iz Litije do Čateža) za nemogočo in ki je Jurčič dotlej še nikoli ni zmogel (moti kvečjemu negentlemansko prerekanje med Rogulinom in Sorijem kot priprava na drugače premalo motivirani dvoboj). Največji napredek pa se kaže v karakterizaciji izobraženega ženstva; dobro je risana pred vsem pravkar iz penzijonata došla še napol otroška baronica Ana, ki je označena s celo vrsto ljubkih individualnih potezic, in stara samska kontesa Amelija Waldenova (K. je risal v njih menda svojo izvoljenko Lojzko Tavčarjevo in teto Mino Höffernovo). Ostale ženske osebe so orisane bolj tipično, tudi Veronika, in najsi je imel K. tudi zanjo pred očmi živ model; zlasti je docela nejasen njen nagli, z ničimer pripravljeni niti motivirani preobrat (da bi jo oče iz kakršnega koli vzroka v to prisilil, iz povesti ni razvidno). Izmed moških je lahkoživi ulanski lajtnant baron Gernau dobro zadet družabni tip, dočim so ostali označeni samo bolj na lahko. Kmetiški ljudje in služabniki, dasi je imel K. baje tudi za nekatere izmed njih pred očmi resnične osebe, se z Jurčičevimi podobnimi tipi ne morejo meriti. K.-ovo zaslugo s to povestjo je označil že Stritar z besedami: »K. se zna kaj ljubeznivo in graciozno sukati z ženskim spolom, tudi po parketih!« (Zvon, 1878, 93). Ni čuda; saj je bil kot sin napol uradniške, napol plemiške rodbine vedno v tesnem stiku z izobraženimi sorodnicami in sorodniki in kot odličen družabnik in voditelj družabnih prireditev v lj. čitalnici in med uradništvom tudi s širšimi krogi uradniške in meščanske družbe. Realistična smer, v kateri koreninijo prednosti K.-ovega pripovedovanja, se je v naslednjih letih utrdila s študijem sodobne evropske realistične pripovedne umetnosti. Ne vidimo sicer vpliva največjih zapadnih realistov, Balzaca, Dickensa, niti tedaj še malo »modernih« najboljših nemških realistov Th. Storma, W. Raabeja, G. Kellerja i. dr., pač pa se je seznanil med drugimi že s predhodnikom moderne R. Hamerlingom, s severnjakom B. Björnsonom, zlasti pa s sebi najbolj sorodnim Rusom-zapadnjakom Iv. S. Turgenjevim, ki so nekateri njegovi spisi do tedaj izšli že v slov. prevodu dr. M. Samca: Dim, Gradec, 1876 (3 leta za originalom), Pomladanski valovi, Listki, 1874. Tudi teoretično je izpovedal K. to svojo realistično usmerjenost nasproti Stritarjevemu romantičnemu idealizmu in svetobolju v predavanju »o poeziji in kulturi v lj. čitalnici 4. marca 1877 (Razvoj svetovne poezije, SN, 4.–10. jan. 1878), ki ga završuje z besedami: »Ako pogledamo okrog sebe, vidimo, kako je vzela slovo duhteča, pa sedaj že ovenela romantika, kako se je sam udušil oni čisti idealizem, ki je pred malo deceniji še edini prevladoval poezijo. Naš cilj ni več idealističen… treba je spoznati svet v njegovi objektivnosti, in kakor je bila prej vera in mitologija podlaga slovstva, tako bode odslej in je deloma že sama vednost prava in edina podlaga literarnemu razvitku. Les extremes se touchent — na idealizem je prišel realizem… Na Norveškem stoje z Björnstjernom na čisto narodni podlagi, in idealizem narodne povesti se lepo in mehko strinja z realizmom…. Preko življenja polnega realizma Turgenjevovih novel polaga se, kakor nikjer, srebrni pajčolan zdravega idealizma.« S tem je nakazal v bistvu že svoj »poetični realizem«, ki ga je označil pozneje v obširni oceni Aškerčevih »Balad in romanc«, odklonivši i naturalizem novejšega Tolstega, Ibsena, Zolaja i. dr. i sentimentalni pesimizem Jenkov in Stritarjev s sledečimi besedami: »In kako mi razumemo ta (sedaj vladajoči pravi) realizem? Slikati, opisovati vse, kakršno je vse v resnici, a vendar opisovati to le tako in v takem vzporedu in v taki zvezi, da mora vzbujati estetično zadoščenje, hrepenenje po nekaj nedosežnem, skratka — da mora ustvarjati ideal v gledavcu, v čitatelju samem: torej ne golo življenje – golo resnico samo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tenččico idealizma« (LZ, 1890, 637). Prvo priliko, da je uporabil iz Björnsona in Turgenjeva izluščeno metodo opazovanja in prikazovanja za prav realne slovenske razmere, je nudila K.-u slavnostna enodejanka za sedemdesetletnico narodnega prvoboritelja Bleiweisa »Berite Novice!« (igrana 18. nov. 1878 v čitalnici, Slov. Talija, zv. 44., 1879) z dobro uspelim, a za našo dramatiko pač ne več novim tipom nemškemu režimu slepo pokornega uradnika-bojazljivca. Težko nalogo je prevzel, ko je moral 1881 radi dobrega glasu pravkar ustanovljenega LZ-a nadaljevati in dovršiti vodilno povest lista, Jurčičeve »Rokovnjače«; Jurčič jih je bil privel pred smrtjo z 11. poglavjem neposredno do odločilnega preobrata. Ostalih 18 poglavij je dovršil K. V gradnji je sledil migljajem, ki jih je dobil iz že dovršenih poglavij, v kolikor je v njih bodoči razvoj že pripravljen, pa tudi Jurčičevim zapiskom in spominom na osebne pogovore s prijateljem o Rokovnjačih; saj je ta snoval povest 1879 prav pri njem na Brdu. Prav tako tudi glede karakterizacije; to mu je bilo olajšano, ker je dobro poznal pokrajino okoli Brda in Kamniške Bistrice in Črnega grabna in tamošnje ljudstvo, ki ga je bil med tem še podrobneje spoznal kot notar na Brdu, posebno pa, ker je sam pomagal Jurčiču iskati med njimi modele za rokovnjaške tipe (n. pr. Mozolovo Polonico); Rajtguznu, Tomažu Velikonji, pisarju Raku in drugim Jurčičevim rokovnjačem je kongenijalno dodal dobro uspelo postavo izgubljenega študenta Petra Točo v okviru sijajnega orisa rokovnjaškega tabora ter dovršil tako roman, kolikor moremo soditi, prav po namenih Jurčičevih. Tudi v slogu se je K., kolikor mu je bilo mogoče, ljubeznivo prilagodil Jurčiču in s tem kar moč skladno in lepo zaokrožil prijateljevo osirotelo delo.

V naslednjih letih, glavni dobi njegovega umetniškega ustvarjanja, se je gibala K.-ova pripovedna umetnost sporedno po dveh potih. Na eni strani je bil K. pred vsemi drugimi slovenskimi pisatelji poklicani slikar slovenske malomestne družbe in podeželske inteligence, ki jo je prikazoval v celi vrsti družabnih romanov, povesti, črtic in humoresk (vse v LZ; romana: Cyklamen 1883, Agitator, 1885; povesti: Lutrski ljudje, 1882; Gospod Janez, 1884; Rošlin in Vrjanko, 1889; Jara gospoda, 1893; črtica: Mamon, 1891; humoreske: Dva adjunkta, 1887, Nova železnica, 1888, Dohtar Konec in njegov konj, 1888, Kolesarjeva snubitev, 1892). Na drugi strani je pisal K. tudi kmetiške povesti, povesti za ljudstvo in »Kmetiške slike« (kmetiške povesti v LZ: Testament, 1887, Očetov greh, 1894; povesti za ljudstvo, v KMD: Kako je stari Molek tatu iskal, 1889, Znojilčevega Marka božja pot, 1890, Za čast, 1895, Rejenčeva osveta, 1896; »Kmetske slike« v LZ: Ponkrčev oča, 1882, Rojenica, 1884, Mačkova očeta, 1886, Mohoričev Tone, 1886, Kmetska smrt, 1890); pridružujeta se še kot nekaka sinteza obeh smeri v LZ kmetski sliki V zemljiški knjigi (1884) in »Otroški dohtar« (1887). V družabnih povestih in romanih se čuti še dalje časa precej močan vpliv tiste nemške rodbinske povesti z noto zabavne literature, ki je dala življenje povesti »Na Žerinjah«. Prav jasno se vidi ta sorodnost še v povesti »Lutrski ljudje« z glavnim motivom ljubezni plebejskega slikarja in hčere nemškega graščaka luterana; siloma zaročene z blaziranim aristokratskim upnikom očetovim, in z nasilno rešitvijo konflikta s pobojem slikarjevim po njenem zaročencu in bratu častniku. (Prim. s prvo polovico »Na Žerinjah!) In zopet slikar, graščak, častnik in aristokrat, k temu še Rim, njena slika na razstavi, sentimentalno tragični sklep: slikarjeva smrt za sušico, prav ko mu hoče dati bivša izvoljenka z ločitvijo od moža in združitvijo ž njim zadoščenje za pretrpelo krivico. Vendar pa je dejanje zdaj varno zasidrano v realnosti življenja v slovenskih krajih pred marčno revolucijo; rahlo je motiviran celo sprejem nemške deklice s slovenskim vprašanjem (v Rimu), naznačeno je tudi socijalno in narodnostno nasprotje med slovenskim kmetom in nemško zemljiško gosposko. Podobno je tudi s sentimentalno ljubavno zgodbo Vranovo v noveli »Gospod Janez« (1884). Kot domači učitelj se je na potovanju v Koloniji ob Renu seznanil in zaročil ubožno zasebno učiteljico Nemko, ki pa se je naposled naveličala čakanja in se poročila z drugim. Kot sodnik pa se sreča ž njo na Dolenjskem, kjer je kot pruska baronica Milde graščakinja na Rudniku, in stara strast se jima zopet prebudi; strezni ju nezgoda, ki se pripeti baronu in strogi nastop prijatelja župnika. Nad povprečnost one zabavne literature dvigajo novelo orisi pokrajine (okrog Dolenjskih Toplic) in značajev, zlasti podoba župnika gospoda Janeza, risana po K.-ovem prijatelju župniku K. Pavliču iz Podpeči. Na enako romantično nitko (Vranovi docela slično ljubavno zgodbo dr. Hrasta) je nanizan tudi še K.-ov prvi družabni (za nas že kulturnohistorični) roman iz l. 1878, tik pred padcem Auerspergove in Lasserjeve vlade, »Cyklamen« (1883). Odvetnik Hrast v Borju si je pred več leti kot koncipijent na Dunaju pridobil ljubezen neimovite sorodnice svojega šefa, Katinke z Moravskega, in jo nato iz »praktičnih« razlogov zapustil, nakar je »vzela bogatega posestnika, toda starega, bolnega moža«. Po ljubavni epizodi Hrastovi z narodnega graščaka Boleta nemško guvernanto (iz Renske province!), ki se poroči z nemškutarskim graščakom Medenom, pa pride Katinka s svojim neozdravljivo bolnim možem nenadoma v Borje, stara ljubezen se zopet obnovi, in Katinka pred njo ubeži; mož pa ji umre in dve leti nato se s Hrastom vzameta. Okrog tega ljubavnega osrednjega motiva je razvrščena bogata slika družabnega življenja v slovenskem podeželskem trgu, prebujajočem se pravkar iz prejšnje nemškujoče duševne letargije k narodni zavednosti, a še vedno nagibajočem se h kompromisarskemu klanjanju pred gospodujočim nemštvom. Nasprotje med narodno in nemškutarsko stranko v Borju, ki je tu latentno, je pokazal K. v drugem družabnem romanu »Agitator« (1885) v boju ob deželnozborskih volitvah 1883; razširil je s tem sliko borjanske družabnosti tudi na politično plat. Ljubavno dejanje je tu preprosto (narodni Hrastov koncipijent Koren zmaga pri Boletovi hčerki nad nemškutarskim koncipistom Rudo) in tesno zvezano s političnim dejanjem (zato pri volitvah Hrast propade po Rudovi intrigi proti Medenu). Sorodnost K.-ova z nemško povestjo liberalne dobe pa se kaže tu z antiklerikalno tendenco; dočim je boj med slovensko napredno in slov. konservativno stranko z gesli »Prvo narodnost!«, »Prvo vera!« upodobljen historično pravilno; celo z vso nejasnostjo, s katero se je vodil, prav tako boj med slovensko napredno in nemškutarsko stranko, je zveza med slov. konservativno in nemškutarsko stranko z zmago nemškutarskega kandidata vred tendenčno izmišljena, kar jemlje realističnemu umotvoru ne le zgodovinsko; ampak tudi dobršen del umetniške vrednosti. Slika borjanske družbe je v obeh romanih razmeroma temna; osvetljuje jo samo zmagujoča narodnostna misel. Še temnejša je slika družbe v družabni povesti »Rošlin in Vrjanko«, v kateri je ob osrednjem motivu (kdo se bo oženil na očetovo posestvo, mati ali sin?) sivo v sivem prikazana mestno-graščinska inteligenca na Dolenjskem z rahlo označbo nasprotja v mišljenju starih in mladih in idejne orijentacije mladih v smeri nejasnega teizma; prav tako v malomeščanski povesti »Jara gospoda«, v kateri K. ob nepremišljeni ženitvi sodnika Vrbaneja in prešuštva njegove žene ponovno riše malomestno družbo z moralno mizerijo uradništva, propadajočega v duševnem brezdelju. Iz istega osredja so tudi K.-ove lahke humoreske, dočim je »Mamon« drobna, a silna črtica o duševni bedi duhovnika skopuha. Glavna sila K.-ova v družabnih povestih in romanih je v sijajnem orisništvu družabnih prireditev, čitalniških »besed«, izletov, slavnosti, kresovanja, lova, zabav in družabnih sestankov po gradovih in gostilnah, pa tudi mnogovrstnih tipov iz trško-malomestno-podeželske inteligence, in v virtuoznem obvladanju družabne konverzacije. Tu se izživlja njegov realizem, naslanjajoč se večinoma na resnične razmere in žive modele. Zlasti velja to za ženske značaje, posebno take, kakršne je lahko spoznal v svoji neposredni okolici. Glede tega nima predhodnika v naši književnosti. Prav tu pa je tudi meja njegove umetnosti. Slike družabnega življenja ni omel razširiti v sliko življenja samega. K. opazuje in sodi ljudi, zlasti moške, le po njihovem vedenju v družbi, zunaj doma, ne vidi jih pa doma in v delavnici, v ožjem rodbinskem krogu in pri poklicnem delu; in prav tu šele pokaže človek svoje pravo lice, svoje umske in etične sile. K. ne doživlja svojih ljudi, zlasti moških, od znotraj, iz njihove duše, ampak jih gleda kot hladen opazovavec od zunaj, sodi jih bolj po zunanji oliki ko pa pa notranji vrednosti; ni jim prodrl v dušo. Zato tudi vprav ob odločilnih preobratih kar na lahko preskoči kritično dobo in mesto duševnega razvoja pokaže same njega rezultat. To so hibe vse književne smeri, rodbinske povesti liberalne dobe, iz katere je K. vzrastel. Ker je središče njene »poezije« zmeraj ljubavna zgodba, se ji oženjeni ljudje ne zde več interesantni, če niso vprav predmet kake prešuštne afere, še manj pa filistrsko vsakdanje delo: »Njena bližina ni preprečila, da ne bi bil pričel (Meden) dvakrat ali celo trikrat pogovora z Boletom o lesni kupčiji. Kramarske narave tudi ljubezenska strast ne uduši« (Cykl., konec 8. pogl.). Kakor tej književni smeri, nedostaja tudi K.-u globina svetovnega naziranja (taka vprašanja so njemu in njegovim osebam nadležna), njegovim družabnm povestim pa življenskofilozofske in etične perspektive, ki jo imajo vsi veliki zastopniki poetičnega realizma v svetovnem slovstvu. Radi svoje razvojne pogojenosti je povzel K. od njih, kolikor jih je poznal, tudi od Turgenjeva, s katerim je po snoveh svojih povesti zelo soroden, bolj zunanjo tehniko in metodo opazovanja ko pa notranje jedro. Zato je nastajala »moderna« v nasprotju ž njim. Globlje je K. prodrl v kmetiško dušo; ker pač od kmeta ni zahteval tiste družabne izobraženosti in mu je bila dovolj njegova samonikla svojskost v govoru in mišljenju; saj je kmeta tudi laže spoznal pri njegovem delu, njegovih skrbeh in strasteh, občujoč ž njim po poljih in gozdih, po potih in v pisarnici, časih tudi po domovih. Zato so se mu tudi moški kmetiški značaji, zlasti možje, bolj posrečili ko pa ženske, zlasti dekleta, ki so risane po večini bolj splošno tipično. K. ne gleda kmeta več z istimi očmi kot Jurčič, ki mu je bil kmet kot edini stan slovenskega naroda vseskozi simpatičen v nasprotju s tujim in potujčenim uradništvom, gledal ga je objektivno z njegovimi vrlinami, pa tudi z njegovimi napakami, med katerimi sta poleg alkoholizma in fantovske spolne lehkomiselnosti najusodnejši pohlep po blagu in zemlji ter pravdarska strast. Konflikti mu v kmetiških povestih ne izvirajo več ko pri Jurčiču iz nasprotja z drugimi stanovi, ampak iz njega samega. V »Rokovnjačih« stoji sicer še ves v Jurčičevi kmetiški romantiki, tudi v prvi izmed »kmetskih slik« (Ponkrčev oča); in v prvi večji kmetiški povesti »Testament« je nakopičena še precejšnja kopica zločinskih in drugih romantizmov iz nekdanje rokovnjaške pokrajine Črnega grabna. Ostale kmetiške črtice in povestice pa so že resnične slike iz življenja, kakršnega je spoznal K. v svoji bližini (Rojenica, Mohoričev Tone), nekatere pa so velike umetnine z globokim tipičnim pomenom, tako »Mačkova očeta« in »Kmetska smrt« pa tudi sliki iz sodne prakse »V zemljiški knjigi« in »Otroški dohtar«, s perečo ostjo zoper brezdušnost sodnega birokratizma. Tudi »Očetov greh«, najboljša K.-ova povest, bi jim bila docela enakovredna (prvi del, poln življenja in sile, to tudi je), ako bi bil drugi del, zlasti glede sinove neveste-sestre nekoliko manj površno motiviran. Za realistično umetnost K.-ovo je značilno, da se mu vse kmetiške povesti vrše v realni krajini, v bližnji in daljni okolici Brda, in da se odlikujejo orisi krajine po topli domačnosti poezije. To velja tudi za povesti za ljudstvo. »Kako je stari Molek tatu iskal«, »Znojilčevega Marka božja pot« in »Za čast« so z Erjavčevo povestico »Ni vse zlato, kar se sveti« po dobri karakterizaciji, prirodnem humorju in neprisiljeni poučnosti med najboljšimi te vrste na Slovenskem; »Rejenčeva osveta«, osnovana po resničnem dogodku, pa je po nepotrebnem spojena z Jurčičevim romantičnim motivom odloženega otroka (Golida).

Izmed K.-ovih kritik (v LZ) so najbolj pomembne ocene Mahničevih »Dvanajstih večerov« (1888, 57), L. Pesjakove »Beatinega dnevnika« (1888, 379), Aškerčevih »Balad in romanc« (1890, št. 6–7, 10–11). Kot politik je bil K. že od mladih nog eden glavnih borcev za mladoslovensko, poznejšo nar. napredna stranko. Za časa Taafejeve vlade in Winklerjevega predsedništva je bil v nasprotju z radikalnimi politiki svoje stranke s Šukljetom za kompromisno sodelovanje z vlado (elastikar); l. 1896. se je po njegovem prizadevanju sklenila v dež. zboru zveza med slov. nar. napredno stranko in nemškim veleposestvom, ki jo je šele 1908 zrušil Jan. Krek. — Prim.: Glaser, IV, 111 (s prejšnjo literaturo); Vl. Levec-Prijatelj, J. K.-a Zbrani spisi, I—V; Murko, Ottův Slovník Naučný, članek Jihoslované, 420; Prijatelj, J. K., njega delo in doba (Zbr. sp. VI, 1–3), 1910, 1914 (s sliko); ocene: LZ, 1910, 310; Slovan, 1910, 320, 1915, 29, 63; Veda, 1914, 433; DS, 1914, 327, 1915, 67; Grafenauer, Kratka zgodovina slov. slovstva, 1920, 242; Nar. encikl. SHS, II; Erjavec Flere, J. K. Izbrani spisi za mladino, 1924 (s sliko), ocena LZ, 1924, 249; arhiv fin. prokurature v Lj. Grf.