Kavčič, Andrej (1752–1826)

Kavčič Andrej, ustanovitelj štipendije in šolnik, r. 25. nov. 1752 v Rihtarovcih (župnija Kapela pri Radgoni), u. 30. jun. 1826 v Gradcu. Gimn. je dovršil v Mariboru, modroslovje in bogoslovje z odličnim uspehom v Gradcu. 1770–71 je bil na desetmesečnem potovanju po Italiji, nato nadaljeval študije v Gradcu pri jezuitih in dominikancih ter bil 8. dec. 1775 posvečen. Po kratkem službovanju v Radgoni ga je škof Spaur poslal na Dunaj, kjer je študiral »ius naturae, ius publicum universale et particulare Germaniae« in se tudi seznanil z novo normalno in katehetično metodiko. Ko je 1779 njegov pokrovitelj Spaur odšel v Brixen, je moral zopet za kaplana v Radgono, v sept. 1780 za misijonarja v Schladming, 1782 v Lipnico, odtam v Riegersburg. V jan. 1784 je postal mestni vikar v Mariboru, 1785 tamkajšnji mestni župnik, pozneje dekan. 1786–94 je bil obenem ravnatelj mariborske gimn. 3. okt. 1807 so ga imenovali za kanonika v Gradcu, kjer je 1808–10 bil začasni ravnatelj bogoslovja, od 1823 pa stolni kustos in višji šolski nadzornik. Bil je dr. phil. in theol., po mišljenju jožefinec, v Schladmingu zaupnik protestantov, ki jih je skušal ohraniti cerkvi kot »reformatorni« element. Kot prosvetljenec je bil prijatelj šoli, pri čemer si je pridobil zaslug predvsem s svojo naklonjenostjo do materinščine. Za njegovega ravnateljevanja se prvič omenja na mariborski gimnaziji slovenščina: koncem šol. l. 1790/91. je učenec gramatike, Josip Emenz, govoril o koristi slovenskega jezika, 1794 pa se je določilo 20 štipendij po 15 gld. iz verskega zaklada za one učence, ki bi se zasebno najmarljiveje učili slovenščine, ter tako postali sposobnejši za dušno pastirstvo; tozadevni pismeni izpiti so se 1794–1804 vršili pod njegovim vodstvom. Tudi v Gradcu se je pri vsaki priliki neustrašeno potegoval za svoje rojake in veljal za »slovenskega škofa« (v času 1812–1824 je sekovska škof. stolica bila nezasedena!); slovenski dijaki so se zbirali okoli njega in ga čislali kot svojega očeta. Nanj se je mislilo kot izvedenca, ki naj predlaga primerno osebo za slovensko stolico v Gradcu (Kres 1881, 342). Morda je poleg izpremenjenega političnega kurza tudi to bil vzrok, da v graških letih pri vladi ni bil več »persona grata« kakor prej v Mariboru, kjer ga je okrožni urad hvalil, da se pri službi božji točno drži predpisov. Ljubezen do slov. mladine je pokazal tudi v oporoki, s katero je svoja posestva v Krčevini zapustil mariborski mestni župniji s pogojem, da mestni župnik vsako leto dvema nadarjenima dijakoma s Spod. Štajerskega oskrbi hrano, stanovanje in obleko. K zlati maši 1825 mu je J. A. Zupančič posvetil brošurico prigodnega značaja. — Prim.: Winklern, Steierm. Zschr. 1842, 102; program marib. gimn. 1858, 95; H[ofrichter], Lebensbilder a. d. Vergangenheit, 5; Orožen I, 23; Zapletal, Die Domcapitel d. Diöcese Seckau in Graz u. d. Diöcese Leoben in Göß, 31; Strelec, P 1896, 20; Ilešič, ČZN 1904, 130; 1905, 20; ZMS 1905, 192; A. Grießl, Gesch. des Seckauer Diözesan-Priesterhauses, 128; Slekovčeva zapuščina. Gr.