Kaš, Igo (1853–1910)

Kaš Igo, pisatelj, r. 26. jun. 1853 v Vojniku pri Celju, u. 25. jan. 1910 v Badnu pri Dunaju. Dovršil je kot odličnjak gimn. v Celju (1865–1873), študiral na fil. fakulteti (prirodopis) v Gradcu, udeležil se kot poročnik zasedanja Bosne in Hercegovine in služil še potem nekaj časa v zasedenem ozemlju in v južni Dalmaciji, pozneje kot stotnik v Badnu pri Dunaju; po upokojitvi je učil tam klasična jezika, nemščino in zgodovino na zasebnem zavodu. Umrl je kot protestant za neko srčno in ledvično boleznijo. Napisal je vrsto spominskih, potopisnih in krajepisnih črtic iz časa svojega bivanja v Bosni, Hercegovini in Dalmaciji, tako »Popotne spomine« iz Hercegovine (Kres, 1883); izlet na »Bosanko« nad Dubrovnikom (LZ 1890); »Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije« (LZ, 1891); »Spomine iz jugovzhodne Bosne iz l. 1878. (INK, 1894); spomine iz bojev avg. 1878 v dolini Bosne »Na vojnem pohodu« (Slovan, 1913); pisal je tudi o »Ostalinah nekdaj slovenskih naselbin okoli Dunaja« in o naselbini »Arbanasi« pri Zadru (Slovan, 1887) ter orisal v pesniškem jeziku po Kačiću in drugih »Skenderbega« (INK, 1895). Poskusil se je tudi kot pripovednik. Prvi leposlovni poskus je nezrela, tragična in hudo romantična črtica z obrnjenim ojdipskim motivom očeta-ženina svoje hčere z etničnim ozadjem poljskih Karpatov »Osveta« (Kres, 1882), nekoliko podobna ji je krvava ciganska zgodba »Mara« (Kres, 1884), ki jo K.-u pripisuje morda po osebni informaciji Glaser, dasi je podpisan »Ivan Krst. K.«, ne Igo. Pozneje je kakor vojna mu tovariša Perušek in Maselj-Podlimbarski napisal niz etnografsko romantičnih povestic s slovanskega juga, »Dalmatinske povesti« (LZ, 1891–2, posebe 1920); risal je v njih dalmatinske pastirje in ribiče, tihotapce in junake, njih zveste žene in dekleta, večinoma na ozadju dogodkov pred zasedanjem Bosne in po njih, in jih prepletal z bolj ali manj idealiziranimi, večinoma romantično nenavadnimi ljubavnimi zgodbami; pisane so po vzorcu »Italijanskih novel« P. Heyseja in »Obrazov ze Slovacka« G. Preissove, morda tudi sorodne jima hrvaške dalmatinske novelistike epigonsko spretno, a brez narodopisne in dušeslovne poglobitve. K. je pisal tudi feljtone v praško Politik in je za Reformo prevajal Gregorčičeve in druge slov. pesmi v nemščino. —Prim.: Glaser, IV, 145–146; Šlebinger, LZ, 1911, 109–110; Pregelj, DS, 1922, 351; Zapiski župnije v Vojniku, evang. župnije v Badnu, gimn. v Celju. Grf.