Kastelic, Miha (1796–1868)

Kastelic Miha, urednik in pesnik, r. 1. sept. 1796 v Gor. vasi pri Stični, u. 22. okt. 1868 v Lj. Oče mu je bil mali kmetiški posestnik. Dovršil je gimn. (1810–16) in licej v Lj. (1816–1818), pravne in politične vede pač na Dunaju, prakticiral 2 meseca pri komorni prokuraturi ter postal 24. nov. 1823 uradni praktikant pri ilirski upravi državnih posestev v Lj., 5. febr. 1825 skriptor licejske knjižnice v Lj., bil po Čopovi (od 8. avg. 1835 do 14. nov. 1836) in po Likavčevi smrti (13. jan. 1850) biblijotekarjev namestnik ter imenovan s ces. odl. z dne 29. maja (?) 1850 za biblijotekarja (kustosa). Oženil se je šele na starost s 46letno Julijano Marijo Homanovo (poročena v župni cerkvi na Bledu 6. nov. 1854). Po 40 letnem službovanju je bil upokojen 30. jun. 1865. in je 24. jul. 1865 izročil knjižnico nasledniku dr. Muysu.

Zgodovinska zasluga K-eva je ustanovitev KČ. Danes je zopet znano, da je bil K. oni, ki je misel na nov slovenski pesniški almanah sprožil in jo tudi izvedel, da pa je bil tudi resnični njega urednik. O ustanovitvi nam je prvotni vir poročilo Kosmača v SG 1864, 246 (Marn, 24, 78) iz časa, ko sta s K.-em še zmeraj skupaj službovala na lj. študijski (licejski) knjižnici kakor v dobi KČ. Prim. tudi Čop-Šafařík 43. Z ustanovitvijo KČ je izvršil epohalno delo v slovenskem slovstvu, kajti vse bolj kot Pisanice, ki se jih spominja v uvodni pesmi 1. bukvic »Prijatlam krajnšine«, je KČ mejnik v razvoju slovenske poezije ne samo po Prešernovih pesmih, ki dajejo KČ za vse čase neminljiv sijaj, ampak tudi po splošnem kulturnem pomenu. Namenjena je bila v nasprotju s sodobno poljudno knjigo Metelkovih učencev, ki se je odlikovala od prejšnje proze le po čistejšem jeziku, pred vsem slovenskemu izobraženstvu, ki ga je hotela opozoriti na slovenski jezik, zbuditi v njem zanimanje za napredek slovenske poetične umetnosti: hotela je dvigniti višino naše kulture nad zgolj praktične potrebe kmetiškega ljudstva. Pri vsem tem pa KČ ni izgubila stika s tradicijo; Vodnikove pesmi zavzemajo častno mesto v njej v vseh petih bukvicah, še celo v Pohlinovo dobo je posegla nazaj z objavo Devove pesmi Medved per Čebelah iz nepriobčenega IV. zv. Pisanic (Šlebinger, Izvestje II. drž. gimnazije v Lj. 1904/5, 11, »Sladnost Satyra«). Prav tako se uveljavljajo v njej narodne pesmi iz Vodnikove, Smoletove, Čelakovskega, Žakljeve in drugih bere. Duševni vodja K.-ev pri tej usmeritvi pa je bil Čop. Pokazal je KČ.-i pot, po kateri naj bi dospela preko Vodnika in posnemanja narodne pesmi, bodisi slovenske ali srbske (ki jo je nasvetoval Kopitar), do nove evropski enakovredne slovenske umetne poezije, kar ji je tudi uspelo po Prešernu. (Prim. Čopov koncept pisma Kopitarju 16. V. 1830, ZSM, V., 96–98, Čopov dodatek k Čelakovskega kritiki KČ, 1–3., IB, 23. febr. 1833, Prešernovo Novo pisarijo.) KČ pa je utrla tudi dobršen kos poti h kulturnemu in jezikovnemu zedinjenju slovenstva. Dasi je zbral K. v 1. bukvicah okrog KČ razen edinega neljubljanca Holzapfla samo bližnje znance iz knjižnice in iz Lj., se je zgrnilo v naslednjih treh bukvicah okrog nje vse, kar je premogla tedanja Kranjska pesnikov, raztegnila pa je z zopetnim natiskom starejših Jarnikovih pesmi krog sodelavcev tudi preko kranjskih mej na Koroško. Ko pa je hotel stopiti po Vrazu v čbeličarsko kolo tudi vzhodni Štajer, ki je živel do tedaj čisto svoje ločeno književno življenje, je KČ žal že zaspala. K.-a je bila oplašila jeza Kopitarjeva, ki se je zlila nad njo s Prešernom in Čopom vred radi Čelakovskega kritike s Čopovimi dostavki ob cenzuri IV. bukvic in ob pravdi radi metelčice (Žigon, ZSM, V., 99 sl., 114 sl.), in ko so se zakasnile 4. bukvice za dobro leto (tisk. 2. jul. 1834), je odlašal z izdajo 5. zvezka, da ga je prehitela smrt Čopa, ki jo je dotlej z modro, pa tudi pogumno besedo uspešno branil proti mogočnemu nasprotniku in njegovim somišljenikom. In dasi so imeli prvi zvezki za tiste čase prav ugoden knjigarski uspeh, saj je bilo treba ponatisniti I. bukv. že 1834 (sledili sta 1847 in 1849 še novi izd. 2. in 3. bukv.), se je vdal K. resignaciji, iz katere ga ni zbudilo ne drezanje Prešernovo niti drugih prijateljev slovenščine, niti ponovne pesemske pošiljke Vrazove za KČ (še 1837, Murko ČZN, VII, 271 sl.). Šele v jeseni 1847 se je odločil K. za izdajo 5. zv. in priobčil v Novicah (1847, št. 42) pesem »Nedolžnim« s pristavkom uredništva, da »nam je (s tem) 5. zv. (KČ) obljubljen, kateriga že davnej pričakujemo«. Izšel pa je šele po prevratu 1848. Prinesel je vrsto pesmi, ki se poprej niso mogle ali smele natisniti. Ohranjeni rokopisi nam pričajo, da K. ni bil le ustanovitelj KČ in nabiratelj prispevkov, ampak tudi resnični urednik, ki je na vso moč popravljal in pilil pesmi ostalih čbeličarjev. O tem priča Holzapflova zbirka za 1. bukv., pa tudi Zupanovi, Potočnikovi rokopisi za KČ, posebno pa Levičnikova »Žal po prijatlam v vojski« (Grf., Iz Kastelčeve zapuščine, 89–101, 76–78). Tu in tam je sprejel kak K.-ev popravek, ponajveč pravopisnega značaja, celo tudi Prešeren. Pomagala sta mu pri tem poslu časih tudi J. Zupan, ki ga je upošteval K. le pri njegovih pesmih, in Prešeren, posebno pri narodnih pesmih, nekoliko tudi Čop.

K. je bil sam tudi eden najplodovitejših pesnikov KČ. Poskusil se je bil poprej že v IB, kjer je objavil sam Pesem za god rojstva Svitliga Cesarja (1828, št. 8) in Pesem svitlimu Cesarju Francu I. našimi preljubeznivimu Očetu, peto v Prulah per znamnju 17. velkiga Serpana 1829 (1829, št. 35), skupno z Zupanom pa O godu rojstva našiga svitliga Cesarja Franca I. ino Karoline naše svitle Cesarice (1829, 7) in prevod pesmi Das Grab — Grob Joh. Gaudenza v. Salis Seewis (1828, 14.). Od 1830 pa je posvetil svoje književno delo skoraj izključno samo KČ. Objavil je v prvih štirih bukvicah 28 pesmi in 31 napisov ali »štirivrstičnih«. V 5. bukv. je dodal še z imenom 16 pesmi in mnogo enokitičnih. Drugod kot v KČ so izšli razen pesmi Nedolžnim (N 1847, št. 42) in Pesmi lj. narodne straže, ki je tudi izšla v N. (1848, št. 58) prej ko v KČ, le še prigodnici Na grobu slavniga pesnika Franceta Prešerna (N 1849, št. 7.) in Valentinu Vodniku o stoletnim rojstnim godu (Vodnikov spomenik, 1859, 116) in še tista pola zaljubljenih napisov za sladkarije (92 jih je, med njimi dva pobožna), ki jih je založil M. Grilc, a je ne moremo šteti med literaturo. Dosti pesmi je K.-u ostalo tudi še v miznici. K.-eve pesmi ne kažejo ne močnega čustva, niti globine notranjega doživljenja, niti miselne globine. Posrečilo se mu je tu in tam le kako idilično občutje (Zadovoljna nedolžnost, Poletni večer), kak prirodni oris (Natura), kaka domoljubna, svobodoljubna ali pobožna misel (Prijatlam Krajnšine, Blagor prostim, Zaterti), tu in tam kak krotek epigram. V njegovih številnih zaljubljenih pesmih in pesmih o ljubezni občutno pogrešamo resničnega čustva; to so ali lahkomiselno okrogle ali osladno otožne, omledno moralistične in psevdonarodno fantovske; v njegovih refleksijah in epigramih pa le redkokdaj najderno strnjeno svojstveno misel: hibe, ki mu jih je grajal že Prešeren v Sršenih, glede tega prav nič preveč strupenih (Pušičarjem, Čebelarju). Prav tako po pravici pa je Prešeren proslavil tudi K.-eve resnične zasluge za slovensko književnost (v sonetu Mihu K.-u). Po jezikovni in metrični obliki je K. znatno okretnejši od ostalih Čbeličarjev (razen Prešerna), zlasti starejših, ki so ubirali večinoma stopinje bolj ali manj spretno za Vodnikom; kosati se moreta ž njim glede tega le še Potočnik in Grabner. Metrum in ritem sta mu mnogovrstnejša in blagoglasnejša, dikcija naravnejša; celo romantični obliki oktave (Prijatlam Krajnšine, 1. bukv.), s katero se je pojavil vštric s Prešernom (Slovo od mladosti) in soneta, za katerega je potreboval več časa (po en v 4. in 5. bukv.), se mu podajata, v primerni razdalji za Prešernom seveda, prav dostojno; kot edini izmed čbeličarjev pa se je lotil, da bi osramotil z distihi Zupanov eksperiment (Tadle po Posidipu, Hvale po Metrodoru, 2. bukv.; prim. Prešernov Sršen »Heksametristam«, 2); njegovim distihom (štirje epigrami v 2., trije v 3. bukv., Natura, 4. bukv.) tudi z današnjega stališča kar nič ni ugovarjati.

Kot urednik je bil K. v stikih ne le s sodelavci KČ in s slov. kulturnimi delavci, ampak tudi z raznimi preroditelji ostalega slovanskega sveta, ki so se obračali nanj, občevala ž njim, če so prišli v Lj., in si nekaj ž njim tudi dopisovali (Vraz, Glaser, ur. Ost u. West i. dr.). Prešeren je nameraval 1833 ž njim »posnažiti in natisniti Linhartovi dve komediji« (ZMS, VI., 179), a K.-a je še po sedmih letih prehitel Smole. S Prešernom in Smoletom se je bavil tudi K. z nar. pesmimi, ki jih je nekaj po Vodniku, Smoletu, Čelakovskem, Žaklju-Ledinskem, deloma po Prešernu predelane, priobčil v KČ, nekaj pa s Prešernom in Smoletom poslal tudi Vrazu (Prijatelj, IMK, 1909, 8, ZMS, IV., 190 sl.) S Kosmačem se je zavzel tudi za Korytkovo zbirko Slovenske pesmi krajnskiga naroda (od raznih neimenovanih zapisovavcev) in oskrbel tisk v Blasnikovi tiskarni in založbi. Ne malo zaslugo si je pridobil K. s tem, da je ohranil naši književni in kulturni zgodovini dragoceno rokopisno gradivo iz Vodnikove in Čopove zapuščine in mnogo tudi iz najvažnejše dobe Prešernove, dobe KČ. Vodnikov rokopis je kupil iz zapuščine licejskega knjižničarja Kalistra in ga potem še izpopolnil s prepisi pesmi, ki jih v kupljenem gradivu ni bilo. K. se je pripravljal od 1831 na novo, kolikor moči popolno izdajo Vodnikovih pesmi. Po dolgem oklevanju je vendar le uredil za izdajo Vodnikov rokopis, ki ga je hotel za kontrolo besedila prepustiti licejski knjižnici, priredil je iz množice inačic tudi že večinoma besedilo in ga prepisal, objavil je vrsto pesmi v KČ, napisal naposled 11. marca 1839 tudi predgovor, zbirke same pa le ni priobčil. Tako ga je naposled 1840 prehitel Smole. K. se je zanimal tudi za predvodniško slov. pesništvo, o čemer priča pesem Medved per čebelah in prepis Zoisovega prevoda Burgerjeve Lenore z njegovimi opomnjami vred in nekega njegovega kupleta (L. Pintar, ZMS, VI, 160 sl.; Grf. Iz Kastelčeve zapuščine, 86 sl.), oboje v licejki iz Zoisove knjižnice. K. je kupil tudi vso rokopisno in knjižno zapuščino Čopovo in nam ohranil dobršen del Čopove korespondence in rokopisov. Hkrati ž njimi se je ohranilo tudi obilo rokopisov iz dobe KČ, med njimi mnogo dragocenih rokopisov Prešernovih, pa tudi drugih čbeličarjev v originalu ali K.-evem prepisu, ostanki rokopisov KČ, med njimi skoro ves prevažni rokopis IV. bukvic. Nedvomno gre K.-u tudi kaj zasluge radi predloga lic. knjižničarja Likavca z dne 12. avg. 1845 za posebni drž. prispevek v nakup bogate Kopitarjeve knjižnice, s katero so prišli v Lj. z večjim delom Supraselskega kodeksa še razni drugi važni rokopisi, slovanski in slov. prvi tiski in edini izvodi. — Prim.: Juventus caesarei regii gymnasii Labacensis, 1814–16 (katalogov na I. drž. gimn. v Lj iz te dobe ni več); katalogi lj. liceja, 1817–18; Šafařík (Čop), 43, 76, 84; Trdina, LČ, 1850, št. 76; Kosmač, MHK, 1857, 64; SG, 1864, 246–7; Radics, Österr. Wochenschrift, 1864, 749–750; Marn, 15, 4; 16, 8; 23, 74–76; Glaser, 2, 143–144; Žigon, ZMS, V., 122; Stefan, MMK, 1907, 1–116; Prijatelj, IMK, 1908, 51–56; Jelovškova, Spomini na Prešerna, 17; Vrhovnik, DS, 1926, 248–251; arhiv licejske knjižnice in dež. vlade. Korespondenca: Žigon, Kronološki pregled, 76 (K. Prešernu); Levec, LZ, 1888, 572–573 (K.-u, ne Čopu pisano); Pintar, ZMS, VI., 185; Bilý, Korespondence Čelakovského, II., (538–539), 608–610; Vraz, Dela, V., 145–148; Murko, ČZN, VII, 476; Ilešič, ZMS, XIII, 45–47 (Vraz K.-u: o izgubljenih pismih gl. Kidrič, ČZN, VII, 358, 372); Žigon, Kronološki pregled, 4 (Holzapfel K.-u). Za K.-a je treba upoštevati tudi toliko kot vso obširno literaturo o Prešernu, KČ in Čopu, mnogo tudi o Vrazu, Korytku i. dr., in njih korespondence; navedem le najvažnejše: Žigon, ZMS, V, 89 do 154; isti, Carn., 1910, 214–221; isti, Carn., 1918, 12–37, 122–135; Grafenauer, Iz K.-ove zapuščine, Čas, 1910, in posebe, 1911; Štrekelj, LZ, 1911, 51, 106; Kidrič, Veda, 1911, 155–168; Žigon, DS, 1919, 157 sl., isti DS, 1926, 155–286 (dodatek: Kidrič, ČJKZ, VI, 257); France Prešeren poet in umetnik, 1914, zlasti Pripomnje; isti, Prešernova čitanka, 1922, zlasti Kronološki pregled; Prijatelj, IMK, 1909, 1–24, 79–91; Kidrič, LZ, 1910, 198, 491, 554. 686. Grf.