Kardoš, Janoš (1801–1873)

Kardoš Janoš, prekmurski pisatelj, r. 13. febr. 1801 v Noršincih pri Murski Soboti kot sin siromašnih roditeljev na posestvu grofa Batthánya, u. 12. avg. 1875 (op. ur.: 1873) v Hodošu. Dovršil je gimn. in evang. bogoslovje v Šopronu, nadaljeval študije več let v Nemčiji, služboval v Sepetniku v komitatu Zala (1830 do 1835) in nato 40 let kot evang. duhovnik v Hodošu. Za Štef. Küzmičem je najplodovitejši in najpomembnejši pisatelj prekmurskih evangeličanov. Za verski pouk šolske mladine evang. občin je izd.: Lutrov Mali katekizmus (Pešta 1837, graški ponatis ok. 1855), Kratki návuk krščanstva… za deco okrogline slovenske, k stoli gospodnovomi obprvim prihajati želôčo (Pešta 1837) in Malo historio biblisko (Körmendin 1840). V razvoju pesmarice prekmurskih evangeličanov od Mih. Severa iz Vaneče, Štef. Küzmiča, Rakoša in Barle značijo K.-eve Krščanske cerkvene pesmi (V Köszegi 1848, graški ponat. ok. 1855) višek. Razdelitev vsebine se z nebistvenimi spremembami krije z Barlovo zbirko, le njegovih 5 delov z mnogimi pododdelki je K. pregledneje razvrstil v 17 skupin z dodatkom nekaterih šolskih pesmi, a temeljiteje jih je predelal v oblikovnem oziru, tako da jih je med 510 pesmimi le neznatno število ohranilo prvotno obliko; splošno se kaže tendenca po večjem številu kitic. Za K.-evo nar. mišljenje je značilna 404. pesem Lübezen domovine, ki spominja na Vörösmartyev nacijonalni »Klic« (Szózat). Pesem mu je važen del bogoslužja, verna spremljevavka v vseh življenskih okoliščinah, »i rávno za toga zroka volo je potrêbno i vu pesmaj krščanskih, kakti vu ednom najznamenitêšem táli návuka vere ino žítka, vse mogôče nástaje gorivzéti, naj te pobožen vu vsákom pripetjê, — tak pri dômi, kak vu hiži božoj — želno hráno dühovno naide, i črêda Jezušova se vu spravišči ti odebráni po cílavnom spêvanji z vugodnim talom naprêpriprávla na gotovo prijétje vsake istine one, štero ji njé pastér na spoznanje dêl i skrovnost boži ino dühovno cimpranje glásiti má.« Sestavil je Pobožne molítvi za posebno čést božo (Körmendin 1853, graški ponat. kot dodatek k pesmarici, ok. 1855, str. 425–458), preložil Lutrov veliki katekizmus (1851) in izdal Nôvi abecedár (1853); večina navedenih del je izšla na stroške »plem. vdovice pok. Balog Andráša i Udvardy Ferenca, knigvézara Körmendinskoga«. Za grofa Fil. Sigraya, poslanca sobotskega okraja, je preložil »1867a leta vogrskoga orsáčkoga správišča posvečeni právdeszklenje« (1868), čigar prevod je Bož. Raić zaradi nepotrebnih madžarizmov odklonil. Na stroške prof. Sam. Kámorya je izdal ABC ali návuk na pisajôč — čtenjé za slovenske vučevnice (Dunaj 1867). Po naročilu peštanskega naučnega ministrstva je preložil Gönczyeve Nôve ABC i začétne knige čtenjá za vesnički šol prvi zlôč (Buda 1871) in njegov Návod vu slo venske ABC-ske i začétnoga čtenjá knjiga za vučitele (1878), J. Gáspárjeve Nôve knige čtenja za vesnički šol drügi zlôč (1870), za III. zlôč (1871, 1872), za IV. zlôč (1873), Nagyev Návod na flisanja vu govorênji i razmênji za vesnički šol prvi i drügi zlôč (1870), Jezična flisanja za vesnički šol II. zlôč (1871) in Návod na vogrski jezik za vesnički šol I. i II. zlôč (1871) ter Maszákovo metodiko risanja: Pôtikazáč na začétno rovatanje (1871). Za prevode teh šolskih knjig mu je ogrska vlada priznala 800 gld. nagrade, s katero si je kupil primerno gospodarstvo. Iz literarne zapuščine so bila izdana sledeča dela: Starišinstvo i zvačinstvo (anonimno; Monošter 1898, 1909, 1911), prevod Aranyevega epa 'Toldi (I. del. 12 spevov; Budapest 1921), Toldia starost i smrt (Düševni list 1925), Moses i Josua. Petére knige Mosesa i knige Josue ali Glávni tál svétoga písma stároga zákona. Priložba Düševnoga lista (Murska Sobota 1926–28); njegove pesmi sta ponatiskovala peštanska Domovina in Düševni list. — Prim.: Raić, Nar. kol. in LMS 1870, 67; Domovina (Budapest 1822, št. 7–8); Fliszar, Düševni list 1925, št. 8. Šr.