Kalan, Andrej (1858–1933)

Kalan Andrej, stolni prošt in generalni vikar v Lj., r. 2. dec. 1858 v Pevnu pri Stari Loki, je študiral 1871–79 gimn., 1879–83 teologijo v Lj. in bil 1882 ordiniran. Službe: kaplan 1883/84 v Predosljah, 1884/85 Preddvorom, 1885/86 v Cerkljah na Gor., 1886 kaplan in provizor v Preski, 1886–90 kaplan v Trnovem v Lj., 1890–96 stolni vikar v Lj., 1896–1919 stolni kanonik (Čemažarjev kanonikat). Po smrti A. Zamejca (1907) je bil primo loco predlagan za stolnega dekana, dež. predsednik pa je s svojim poročilom o političnem delu K.-oveni pred l. 1900 dosegel, da ga cesar ni imenoval (akt v arhivu bivše kranjske dež. vlade). Ko naj bi bil deset let pozneje (1917) postal naslednik stol. prošta I. Sajovca, ga je dun. vlada iz političnih razlogov zopet odklonila; šele po prevratu je bil 1919 od sv. stolice imenovan za stol. prošta. V istem letu ga je po smrti gen. vikarja Jan. Flisa škof imenoval za svojega gen. vikarja. 1908 je postal papežev hišni prelat. K. je mož zelo obsežne izobrazbe, bistre in trezne sodbe, nežno-čutečega srca in žilave delavnosti. V javnost je stopil 1882, ko je kot bogoslovec priobčil v 16. zv. Glasov Katoliške družbe za Kranjsko spomine s pota v Rim (1881). Živo katoliško zavest, združeno z gorkim slov. in slovanskim čuvstvovanjem, ki govorita iz tega prvenca, je vedno ohranil. Naslednji zv. Glasov je prinesel K.-ov spis Prvi lustrum Leona XIII.; 19. zv. (1885), posvečen 1000 letnemu spominu Metodove smrti, ima tri K.-ove prispevke: sonet z akrostihom Apostolu Metodu, članek 1865–1881–1885 (t. j. tisočletnica prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko, Leona XIII. okrožnica Grande munus in tisočletnica Metodove smrti) in razpravo Sv. Ciril in Metod. Ko je prišel v Lj., se je z vnemo udeleževal dela v Katoliški družbi, v kateri je bil več let odbornik in imel daljša predavanja; 1887 je govoril o gledišča solnčni in senčni strani (Slovenec 1887, 69–75), 1888 o Jezičniku v slov. slovstvu (Slovenec 1888, 47 do 68 in ponat.). Kot trnovski kaplan je izd. slov. prevod knjige Tomaža Kempčana Hodi za Kristusom (MD, Celovec 1888; 2. izd. Hoja za Kristusom, Lj. 1920), napisal za Drobtinice XXI. (1887) slavnostni spis o zlati maši Leona XIII. (tudi ponat.) in za Slovenca o zlati maši A. Einspielerja (Slov. 1887, 189–209 (tudi ponat.). 1887–89 je objavil v DPast več dobrih cerkvenih govorov. Kot stolni vikar je izd. Šmarnice Marijina visoka pesem ali magnifikat (Lj. 1891). Ves čas je tudi sodeloval pri ZD, in ko se je že živahno politično udejstvoval, je po Jeranovi smrti 1896 prevzel uredništvo 1896/97. — Ko je 1888 F. Lampe ustanovil DS, je v 2. letniku objavil načelno razpravo Ali je umetnost sama sebi namen? z zaključkom: »Umetnost torej ni sama sebi namen, ampak je hčerka božja v službi pri ljudeh, da jih vodi k Bogu. Lepi umetniji, pravi J. Marn, geslo edino je pravo: Sursum corda!« (DS 1889, 239.) V poznejših letnikih se je oglasil z življenjepisnimi prispevki: Josip Marn (1891); Spomini na dr. F. Lampeta (1900); Viktor Hugo (1902); Friderik Ozanam (1913); Ustanovitelj DS (1917). V DS 1913, ki ga je uredil z dr. E. Lampetom, je objavil več svojih formalno skrbno izpiljenih sonetov. Nekaj pesmi je natisnjenih tudi v Drobtinicah XXXI (1900), med njimi pesem v spomin dr. Fr. Lampetu in sonet v spomin mlademu pesniku J. Voljču. V te Drobtinice je napisal tudi bijografijo F. Lampeta. Z leposlovjem se je mnogo bavil; priučil se je slovanskim in drugim jezikom, da je poglavitna dela evropske literature čital v izvirniku. Iz francoščine je preložil Bourgetov roman Razporoka (Lj. 1906). Za vsa nova gibanja v domači literaturi se je vedno živo zanimal in bil z mnogimi literati v osebnem stiku. Iv. Cankarju je bil več let tih dobrotnik. — Kot trnovski kaplan je stopil v politično areno. Najprej kot Slovenčev člankar pod psevdonimi Šumevec, O—v (Omanov) in anonimno (prim. I. Dolenec, J. E. Krek, Izbrani spisi I, 56/57). 1888 je na njegovo pobudo začel izhajati poljudni list Domoljub, najprej kot priloga Slovencu. O njega postanku je napisal članek v slavnostni številki ob 25 letnici (Domoljub 1912, 27). List je 11 let sam urejeval. Podlistke je izdal v 12 zvezkih z naslovom Povesti slovenskemu ljudstvu v pouk in zabavo (Lj. 1891–99); 1909 je izšel še en zv. z istim naslovom, pa v večjem formatu in brez tekoče številke. 1890–96, ko je bil stolni vikar, je stopil v prve vrste kat. nar. pokreta. 1891–1900 je bil urednik Slovenca. 1892 je prišel v Lj. dr. Krek, prav v dnevih I. kat. shoda. K. in Krek sta stopila v ozko zvezo in organizirala delo v smislu pokreta z močno socijalno noto. Literarne delavce je združil J. Benkovič v Ligi. Vsak član se je zavezal, vsaj enkrat na mesec poslati Slovencu dopis, signiran z besedo Liga in določeno mu številko. K. je imel številke 9, 22, 59, 60 (gl. I. Dolenec, l. c. II/1, 6–9). 1892 sta K. in Krek dobila stike s srednješolskim dijaštvom; o tem prim. I. Dolenec, l. c. II/1, 16–21 in Trentar (J. Abram), Spomini na dr. J. E. Kreka v Mentorju 1926/27, 62 sl. K. je bil sploh vedno velik prijatelj dijakov; imel je zanje radodarne roke — po Jeranovi smrti je prevzel skrb za dijaško mizo v ljudski kuhinji — in očetovsko srce za njih težnje, boje in zmote. 1895 je bil lj. občinski svetnik. V jeseni 1895 je bil z Otonom Detelo v kmetskih občinah volilnega okraja Kranj-Tržič-Loka izvoljen v kranjski dež. zbor. V zbornici je bil spreten in vedno pripravljen debater in zelo delaven član v odsekih. V debatah sta večkrat trčila drug ob drugega z dr. I. Tavčarjem, pa sta si bila vedno lojalna nasprotnika, ki sta drug drugega osebno spoštovala; nastala je med njima simpatija, ki se je tako lepo pokazala v zadnjem letu Tavčarjevega življenja in ki ji je K. dal izraza v članku Dr. I. Tavčarju v spomin (Slovenec 1923, št. 43). Hude borbe je imel z dež. predsednikom baronom Heinom in proti njemu nepopustljivo zastopal slov. stališče. Pri deželnozborskih volitvah 1900 ni več kandidiral. Za več let se je umaknil iz Javnega političnega življenja. V novembru 1900 je namreč šel za ravnatelja v Marijanišče, deško sirotišče Vincencijeve družbe, ki ga je po smrti Fr. Lampeta začasno vodil Evg. Lampe. Z veliko ljubeznijo se je posvetil skrbi za sirote (prim. pesem Oj ven, oj ven iz labirinta! Drobtinice XXXI, 65) in je pri njih ostal, ko mu je bilo za Kulavcem ponujeno mesto semeniškega ravnatelja. V Marijanišču je prenovil in razširil gospodarska poslopja in povečal, deloma s svojimi sredstvi, zemljiško posestvo. 1909 in 1910 je prvotni stavbi na Poljanski cesti št. 30 prizidal veliko hišo (Poljanska cesta št. 28), kjer je v jeseni 1910 otvoril konvikt za srednješolce. Kot vodja konvikta si je s svojim tenkim čutom za mladinsko dušo pridobil vprav očetovsko avtoriteto in si osvojil naravnost sinovsko zaupanje gojencev. Svojo vzgojno skrivnost je razodel v sonetu Mladeniču na pot v življenje (DS 1913, 248). Z bivšimi gojenci je vedno vzdrževal zveze in zlasti v preizkušnjah svetovne vojne je marsikateri marijaniščnik v njem imel moralno oporo. V domačem listu Plamenu so se vežbali mnogi, ki imajo danes ime v literaturi. V novejšem času se je Plamenu pridružil Izvir, domač list za nižješolce. Ko se je po ustanovitvi lj. univerze osnovalo podporno društvo za akademike, je K. podprl nabiralno akcijo, obenem pa dal v Marijanišču na razpolago kuhinjo, shrambo in obednico za akademsko menzo. — V politiki je zapet stopil v ospredje 1917. Dne 15. sept. 1917 je sopodpisal izjavo za majniško deklaracijo. Sledili so tedni, ko je že delj časa obstoječe nasprotje med dr. Šusteršičem in dr. E. Lampetom na eni strani (»starini«) in pretežno večino stranke (»mladini«) stopalo vedno jasneje na dan. 17. nov. 1917 sta poslanca dr. Šusteršič in Jaklič izstopila iz Jugoslovanskega kluba v dunajski drž. zbornici. Na seji izvršilnega odbora 22. nov. je dr. Š. proglasil razdružitev SLS. Opozicija je na to odgovorila, da načelnik nima oblasti razpustiti stranko in je izvolila začasen izvršilni odbor s K. na čelu. Slov. kat. delavska demokracija se je takoj pridružila. S 27. nov. 1917 je izšel oklic s K.-ovim podpisom, v katerem se je ugotovilo, da se je SLS izčistila (Slovenec 1917, 276). Zbor zaupnikov kranjske SLS se je vršil 27. doc. 1917 (Slovenec 1917, 296), takoj za njim občni zbor Vseslov. ljudske stranke, ki je izvolil dr. Korošca za šefa (Slovenec 1917, 297). Omeniti je še K.-ov govor v Unionu 23. marca 1918, na večer pred slovesno izročitvijo podpisov slov. ženstva za jugoslovansko deklaracijo dr. Korošcu (Slovenec 1918, 69). O prevratu je stopil v Narodno vlado kot poverjenik za poljedelstvo in je tudi v poznejši Dež. vladi za Slovenijo vodil ta oddelek do pomladi 1920. — 1911 je na marijaniškem vrtu (mesto malega Lampetovega čebelnjaka z napisom: Muha, daj kruha! postavil nov vzoren čebelnjak, pri katerem se je pred vojno in po vojni vršilo več čebelarskih poučnih tečajev. Odtod je izšla pobuda za moderniziranje čebelarstva v Sloveniji. K.-u čebelarstvo ni samo gospodarska panoga, marveč vir veselja (prim. sonet Roj, DS 1913, 209). 1919 je bil izvoljen za predsednika čebelarskega društva, ki je raztegnilo svoje delovanje na vso Slovenijo in je temu primerno izvedlo popolnoma novo organizacijo ter ustanovilo lasten blagovni oddelek. — Ogromno delo je izvršil kot predsednik Kat. tiskovnega društva. Za predsednika je bil izvoljen 1903, prej pa je bil že mnogo let v odboru. Predsednik je še danes. 1907 se je položil temeljni kamen za novo tiskarno na oglu Kopitarjeve ulice in Poljanskega nasipa. Stavba je bila v naslednjem letu dovršena in v avg. 1908 otvorjena in blagoslovljena (prim. Slovenec 1908, 196 s slavnostno prilogo; o 25 letnici Kat. tisk. dr. Slovenec 1908, 94; Druž. pratika za l. 1909.). Po vojski se je podjetje razširilo in moderniziralo, razširila in izpopolnila se je tudi knjigoveznica. Prav tako se je preuredila in povečala bivša Katoliška bukvarna, sedaj Jugoslovanska knjigarna, ki je last Kat. tisk. dr. Kljub velikim investicijam je Kat. tisk. dr. razdelilo znatne vsote za karitativne, književne in prosvetne namene (prim. poročilo na občnem zboru 1918 v Koledarju KTD za l. 1919.). V društvu samem je 1917 nastopila notranja napetost vsled političnega postopanja dr. Šusteršiča. K. je znal s svojim mirnim in preudarnim ravnanjem pomiriti duhove (prim. njegov govor na občnem zboru 6. avg. 1918 v Koled. KTD za l. 1919., str. 36–39). 1926 se je pod pritiskoma zunanjih razmer preosnovalo Kat. tisk. dr. tako, da ima neposredno pod seboj svojo lj. prodajalno (prej H. Ničman) in podružnico v Novem mestu, Jugoslovanska tiskarna in knjigarna pa sta posebni zadrugi. — Prim.: XLII. letno poročilo Centralnega sveta in konferenc… Družbe sv. Vincencija Pavelskega. Lj. 1928, s slikami; IS 1925, 49; Ob 25 letnem jubileju ravnateljevanja v Marijanišču v Lj. 1900–1925 (slike, spored slavnostne akademije). Lkn.