Kaffol, Jakob Filip (1819–1864)

Kaffol Jakob Filip, cerkveni govornik, r. 4. maja 1820 (op. ur.: 4. jul. 1819) in u. 29. febr. 1864 na Pečinah pri Tolminu. Šolal se je v Gorici, bil 1845 ord., služboval v Volčah, Ročinju in Batujah. 1857 je stopil v misijonsko družbo sv. Vincencija Pavl., ki se je bila 1852 naselila pri sv. Jožefu nad Celjem, odkoder so ga poslali v novicijat v Pariz (prim. SPj 1857, 149–56). Naslednje leto se je vrnil domov. Potoval je skozi Italijo in obiskal Rim in Loreto (prim. SPj 1858, 382; ZD 1858, 102). Kmalu nato je izstopil iz družbe in postal župni upravitelj v Nemških Rovtah, od koder se je 1859 preselil na Pečine. V tem času je bil dež. poslanec (prim. N 1861, 246, 251); veljal je za najboljšega govornika v goriški deželni zbornici. Pisal je v ZD, ki je n. pr. 1851, 198 prinesla njegovo slavnostno pesem ob stoletnici goriške nadškofije in 1862, 278 poziv k praznovanju 1800 letnice sv. Mohorja, za katero je v SV 1863 objavil spis o cerkvici sv. Moh. na tolminskih Pečinah. V Drobt. 1852, 61 je natisnjena pesem Marija, naša ljubezniva mati. Misijonsko družbo je ohranil svoje žive dni v dobrem spominu; malo pred smrtjo je poslal ZD nedovršen spis »Gospodje lazaristi« (prim. ZD 1864, 276). Preden je šel v misijonsko družbo, je objavil dve obsežni zbirki pridig: Domači ogovori po nedeljskih evangeljih za verne ljudi na deželi, 2 dela (Celovec 1853); Domači ogovori po prazniških evangeljih za verne ljudi na deželi (Lj. 1856). Ko je zapustil družbo, je izdal 2 zv. misijonskih pridig: Večne resnice v pogovorih za ljudske misijone po slov. deželah (Gorica 1861, 1862). Nekaj pridig je po avtorjevi smrti prinesel SPj 1805, 1876, 1877. Kot cerkvenega govornika ga je dobro ocenil Slomšek, ko je v Drobt. 1862, 45 zapisal o njem in o Šmajdeku, da »nam kažeta mnogo zgovornega zrnja v gladki slovenščini in dobro dela, kdor za njima teka«. — Prim.: ZD 1864, 64; N 1864, 80; SV 1878, 37; Marn XXV, 59; Medved VBV 1907, 295; Lončar, Polit. življ. Slov. 142; Glaser III, 120, 276; id. IV, 268. Lkn.

Kafol (Caffou, Coffol, Kofol) Filip Jakob, duhovnik, pridigar, nabožni pisatelj, politik, r. 4. jul. 1819 (popravi SBL I, 421) na Pečinah pri Tolminu in tam u. 29. febr. 1864. Oče Anton (iz čepovanske rodbine), kmet, mati Marija Klemenčič. Osn. š. opravil v domačih krajih, gimn. v Gor. (1835–39). 1841 stopil v gor. sem., 21. sept. 1845 posvečen v duhovnika. Nekaj let kaplanoval v Ročinju in Volčah, 15. mar. 1854 postal kapl.. v Batujah na Vipavskem. Ker v vasi ni bilo š., je K. poučeval mladino v farovžu. Ko je 1855 na Goriškem razsajala kolera, je K. neutrudno skrbel za bolnike iz Batuj in iz bližnjega Sela. Dobil je zato pohvalno pismo od Namestništva v Trstu. 1857 je dosegel, da se je Selo odcepilo od kamenjske župnije in se pridružilo Batujam, ki so postale samostojna župnija. Istega leta je K. iz neznanih razlogov zapustil Batuje in odšel v Celje k lazaristom. Iz Celja se je v avg. odpravil v pariško sem. očetov lazaristov z namenom, da bi postal misijonar sv. Vincencija. Po končanem noviciatu je apr. 1858 odpotoval iz Pariza in se vrnil preko Marseilla in skozi It. (maja je bil tudi v Rimu, kjer je prejel blagoslov papeža Pija IX., in v Loretu) na Štajersko. Tam je bil nastavljen za ljudskega misijonarja pri Sv. Jožefu v Celju. Šibko zdravje in nemirni značaj sta ga prisilila, da je izstopil iz družbe. Vrnil se je na Tolminsko, najprej kot župni uprav. v Nemški Rut (1858–59), nato jun. 1859 kot vikar v rojstno vas Pečine (1859–64). V tistih letih je K. nameraval sezidati v Gor. cerkev za gor. Slov. in slov. zavod za majhne otroke. Zaradi njegovega neutrudljivega delovanja na verskem in prosvetnem polju ga je vsa Tolminska poznala in visoko cenila. 1861 je bil izvoljen za poslanca v gor. dež. zbor in se tam uveljavil kot eden najboljših govornikov. Na zasedanju gor. dež. zbora 10. apr. 1861 je zahteval, naj se zapisnik seje piše tudi v slov. jeziku, in je zato po nasvetu poslanca A. Goriupa (PSBL I, 452) postavil pismen predlog. Na seji, ki je bila 22. apr., se je razvila na podlagi omenjenega predloga splošna in ostra debata o rabi jezikov v dež. zboru. It. poslanec Doliac je ob tej priložnosti priznal, da je treba tudi slov. govornikom prepustiti rabo materinega jezika, ker imajo vsi poslanci enako pravico govoriti v jeziku, v katerem bolje izražajo svoje misli. Na isti seji je K. v slov. utemeljeval predlog za gradnjo ceste Sv. Lucija–Cerkno, prosil, da bi se odpustile davčne doklade k ces. davkom za prebivalce bovškega, cerkljanskega in tolminskega okraja ter zahteval, da bi zbor vzel v pretres postave, ki so prepovedovale kozjerejo in tako povzročale veliko škodo manj premožnim kmetom. 25. jun. 1861 je odložil poslanski mandat, »ker se je po deželi govorilo, da so bile volitve poslancev povsod bolj ugodne in uspešne kakor na Tolminskem«, in »ker se ne zlagajo dolžnosti poslanca z opravili duhovske službe na Pečinah«. Istočasno se je tudi odpovedal zahtevam, katere je postavil na seji 22. apr. Na Pečinah je K. začel hudo bolehati in je zato povsod iskal zdravja. V začetku 1864 je prosil za premestitev v solkansko župnijo, da bi prišel v milejše podnebje. Želja se mu ni izpolnila, ker ga je že febr. dohitela smrt. K. je bil dopisnik N v letih 1848, 1849, 1861. Pisal je tudi v ZD (psevdonim Pečan) 1850, 311; 1851, 198 (pesem Dan XVI. listopada 1851 po Goriški nadškofiji); 1853, 143 in 164. K. je bil zelo cenjen govornik in njegove pridige, ki se odlikujejo po ognjevitosti, veliki govorniški sili in lepem jeziku, spadajo med najboljše v slov. slovstvu. V Drobt. 1852, str. 43–50, je objavil pridigo Marija naša ljubezniva mati. Naslednje leto je objavil zbirko pridig Domači ogovori po nedeljskih evangeljih za verne ljudi na deželi (Clc 1853, I-II). Nato so izšli Domači ogovori po prazniških evangeljih za verne ljudi na deželi (Lj. 1856). Nekaj let pozneje pa je objavil Večne resnice v pogovorih za ljudske misijone po slovenskih deželah (Gor. 1861–62, I-II). K. se je bavil tudi z zgod. rojstnega kraja. V SV, Clc 1863, 8, str. 3–28, je izšel spis Cerkvica sv. Mohora na Tolminskih Pečinah. Po K-ovi smrti je SPj objavil še nekaj njegovih pridig (1865, 1876, 1877). K. je zapustil več rokopisov: Častiti gospodje Lazaristi (do VII. pogl.), Razlaganje evangeljiev in listov za vse nedelje in praznike (spisan za 3/4 leta), Zgodovina tolminske grofije. Začel je tudi katekizem Krščanski nauk za misijon, a dela ni dokončal. Njegovo knjižnico je podedoval nadšk. kancler Štefan Kafol.

Prim.: LibBapt. na Pečinah; žpk. kronika v Batujah; osebni arh. dr. R. K.; Juventus... (Gymnasium) 1835–39; SBL I. 421; F. Blažič, Kratka povestnica gor. nadšk., Clc 1853; SPj 1857, 149 in 1859, 382; Sejni zap. 1861, 7, 16; NadškAGor., Šematizmi; ArchProv., sezione II, sottosez. I, fascic. 2; N 1861, 152, 24243 in passim; 1864, 80; ZD 1850, 211; 1851, 198; 1853, 143, 164; 1856, 3; 1861, 62–63; 1862, 70: 1864, 64, 276; 1871, 316; UG 28. febr. 1864; Glas 20. sept. 1872; Glaricini, 302; Kociančič, Hist. Archid.; FoliumGor 1882, 315; Rutar, Tolm., 208–09; Gabršček I, 58, 160–61; S. Stanič, Filip Jakob Kofol, KolGMiD 1939, 65–66; SlovPrim 20. sept. 1945; Moder, 111, 113, 125; B. Marušič, Razvoj polit. življenja gor. Slov. od uvedbe ustavnega življenja do prvega polit. razkola, ZČ 1969, 1/2, 7–11; JKol 1977, 205–06, 209–10.

Vh