Jurčič, Josip (1844–1881)

Jurčič Josip, pisatelj, r. 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki na Dol., u. 3. maja 1881 v Lj. J.-ev rod izhaja bržkone s Hrvaškega (Jurišič), oče, Marko J. iz Jablanice pri Kostanjevici, se je kot stiški kočijaž priženil na četrt kmetije k Pajštbarju na Muljavo, kjer je imel nekaj let tudi branjarijo in žganjetoč. V šolo je začel hoditi J. prvič (brez uspeha) s sedmimi leti, drugič uspešno z devetimi. Šolal se je na Krki, Višnji Gori in na normalki v Lj. (1855–57) ter stopil potem v gimn. Ker je dovršil 1. šolo z odliko, so ga 1858 sprejeli v Alojzijevišče, v katerem je ostal do konca 7. šole. V 8. si je služil kruh že s pisateljevanjem; Janežič mu je pošiljal za njegove spise mesečno toliko, da se je mogel skromno preživljati. Po maturi (1865) se je nato na jesen napotil na Dunaj in se vpisal na filozofski fakulteti; poslušal je tri semestre slavistična in klasično - filološka predavanja. Kmalu pa je moral izprevideti, da ob napornem pisateljskem delu, s katerim pa se je vendar le komaj branil gladu, njegove študije ne morejo napredovati. Zato že od poletnega semestra 1867 ni bil več vpisan na vseučilišču, vendar upanja, da se razmere izboljšajo in da potem dovrši študije, ni opustil in je le še vztrajal na Dunaju. Ko pa je proti koncu l. 1867. začela slabeti finančna moč Janežičevih književnih podjetij in so prispevki prihajali manj redno, mu je začel kloniti duh, in ko je pomladi 1868 prenehalo »Cvetje«, s 1. jun. 1868 pa še SG, je obupal nad dovršitvijo študij in si dobil v začetku jul. 1868 službo v uredništvu SN, ki so ga bili v apr. ustanovili v Mariboru in mu je bil glavni urednik J.-ev prijatelj in ožji rojak Anton Tomšič. Leta 1870. je bil J. zopet na Dunaju, da je pomagal Stritarju pri urejevanju »Zvona«, a godilo se mu je slabo in proti koncu leta je odšel v Sisek kot slov. sourednik jugoslovansko - nar. časnika »Südslavische Zeitung«, ki je začel tam izhajati v začetku l. 1871. Po smrti Tomšičevi (27. maja 1871) je sredi julija prevzel glavno uredništvo SN v Mariboru; ž njim se je preselil v okt. 1872 v Lj. V jeseni 1879 je že prej vedno bolehni J. zbolel za tuberkuloznim vnetjem porebrnice in ni več okreval popolnoma, dasi je iskal kot rekonvalescent v marcu 1880 popolnega zdravja na jugu, v Gorici in v Benetkah. Ob ponovnem prehladu v dec. 1881 se ga je lotila pljučna sušica, za katero je v kratkem umrl.

Osnovo za pripovedniški dar je prejel J. v otroških letih od svojega deda, materinega očeta (u. 1858), čigar ljubljenec je bil. V Alojzijevišču so študijski predstojniki, med njimi posebno stari prefekt in poznejši ravnatelj zavoda Čbeličar Jurij Grabner, kmalu spoznali njegove izredne darove in mu dali priliko, da se je seznanil s spisi slov. pesnikov in pripovednikov, pa tudi raznih tujih pisateljev. Največjega pomena za mladega pisatelja so bili spisi Levstikovi v SG in N. »Napake slov. pisanja«, ki jih je čital v N (1858), so mu pokazale, katerih hib naj se ogiba, in ga navajale, da se je treba učiti jezika tam, kjer ga hranijo še v prvotni sili in slikovitosti, pri kmetiškem ljudstvu, posebno na Dolenjskem. V »Potovanju iz Litije do Čateža« (SG 1858) je videl, kako je »treba pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja,« in kako je treba upodabljati domače ljudi, da jih vidiš kakor žive pred seboj; hkrati se je učil tu ljubiti in nabirati nar. pesmi, pravljice in pripovedke, predvsem pa se je seznanil z Levstikovim načrtom, kako naj bi se pospešil razvoj in razcvit slov. slovstva, posebno pripovednega; za roman naj bi bil zgled Goldsmithov »Župnik Wackefieldski«: vzeti bi se moral kak veljaven domačin in ob njem bi se vrstile druge manj pomenljive osebe, kakršnih nam ne bi zmanjkalo tako hitro, saj imamo tip prebrisanega Ribničana in dovolj pripovedk o vojaških begunih, rokovnjačih in desetih bratih. Za novele pa imamo tudi »dovolj gradiva, dovolj pravljic zlasti iz turških bojev«. V »Martinu Krpanu (SG 1858) pa je našel J. vzoren zgled, kako si je mislil Levstik tako na nar. izročilih zgrajeno povest, hkrati najboljše delo dotedanje slov. proze. In J. se je »lotil dela«, kakor si je želel Levstik; najprej je začel nabirati nar. blago, pesmi, pravljice in pripovedke. Ob koncu l. 1861. je prinesel SG prvi tak zapisek iz njegovega peresa, »Pripovedko o beli kači«; nekaj tega blaga, nabranega največ 1861–2, sta priobčila še pozneje SG in Stritarjev »Zvon«, dosti ga je ostalo v rokopisu. Razen tega si je J. zapisoval značilne izreke, krepke primere, slikovite govorne podobe iz ust muljavskih domačinov bodisi na vasi ali v očetovi žganjariji. Tako nabrano blago je začel potem po Levstikovem zgledu uporabljati za nove pripovedne umetnine. Po dovršeni šesti šoli je postavil v N 1863 s »Spomini na deda« trajen spomenik svojemu prvemu učitelju pripovedništva; vdelal je v njih nekaj značilnih zgledov ljudskega pripovedovanja v okvir skupnih potov z dedom in prizorov iz vaškega življenja na Muljavi. Podpisal je te Spomine kot J. J. Zavojšček (ker stoji Pajštbarjeva hiša v onem delu vasi, ki spada v faro na Krki, kjer se v cerkvenih matrikah zove Závod), prav tako poučni povesti, ki ju je poslal MD, »Prazna vera« (KMD, 1864) in »Uboštvo in bogastvo« (SV, XI, 1865). Obe kažeta isto narodopisno smer pripovedovanja kakor »Spomini na deda«; prva je po vodilni misli nekoliko podobna »Pozimskemu večeru na slovenski preji« v »Spominih«, druga pa je zgrajena najbrž na kaki krajevni pripovedki. Dr. Prijatelj prišteva ti dve povestici poleg Erjavčeve »Ni vse zlato, kar se sveti« in Kersnikovega »Starega Molka« k najboljšim poučnim povestim v slov. slovstvu. Brez takega poučnega namena je J.-ev prvi spis v SG »Jesenska noč med slovenskimi polharji« (1864), odlikuje se pa po slikanju domačega življenja in pristnih muljavskih vaških originalov. Snov za ta spis, vsaj glede nar. vraž o polhu, je dobil J. iz Valvasorja, kjer je tedaj že pridno iskal snovi za zgodovinske povesti. Seznanil se je bil namreč že pred dobrim letom s spisi Waltherja Scotta in to znanje je bilo zanj prav tako odločilno kot znanje z Levstikom. Ko so mu prišli Scottovi romani (v nemškem prevodu) pri sošolcu Fr. Ullrichu prvič v roke (1862), jih je prebiral skoro noč in dan. To so bili sijajni zgledi za pisatelja, ki je hotel v povestih prikazovati slov. zgodovino ali tudi življenje na kmetih, posebno na podeželskih gradovih, vse boljši in zlasti za mladega, romantično razpoloženega človeka dosti mikavnejši od Župnika Wackefieldskega, ki mu je bilo težko najti para v slov. življenjskih prilikah. Zdaj, ob Scottovih romanih, se je šele odprlo J.-u oko, da je videl, kako bi mogel dati načrtom, podanim mu po Levstiku, pravo obliko, kako bo mogel vdihniti življenja dotlej še spečim kalem slov. zgodovine in ljudske povesti. Zdaj mu je vstala pred očmi taka »pravljica iz turških bojev«, kakor jih je priporočal Levstik za novele, zajemljiva zgodba o ugrabljenem grajskem sinu, vzgojenem za janičarja in povrnjenem zopet rodu in domovini, in se mu strnila v enoto z nar. izročili iz turških časov in z zgodovinskimi dogodki domačega kraja, izporočenimi nam po Valvasorju. Vse te dogodke je vdelal v dobro znani okvir domačih krajev, bližnjih in daljnejših gradov, domače vasi in župnije ter stiškega samostana. Tako je nastala povest iz 15. stol. domače zgodovine »Jurij Kozjak, slovenski janičar« (MD 1864). Razvoj dejanja sicer ni povsod dovolj utemeljen, nekateri značaji so preveč šablonski, a neposrednost pokrajinskih orisov in živahni dramatični način pripovedovanja so zagotovili delu nenavaden uspeh: dasi je bilo Mohorjanov samo 2173, so morali knjigo dvakrat natisniti, vselej po 2500 izvodov; »stari stiški župnik Hinek je tri nedelje zaporedoma pri krščanskem nauku pridigoval samo o Juriju Kozjaku in iz vse okolice so ljudje kar vreli v cerkev« (Levec). Takoj zatem je napisal J. domačo povest iz 18. veka »Domen« (SG 1864), eno svojih najboljših povesti. Za snov si je izbral zapet po Levstikovem nasvetu »pripovedko o vojaških begunih« iz časov, ko so župani še »lovili mlade moške in dajali jih posili v vojsko«. Ta motiv je J. v tej povesti podredil glavnemu, čisto svojevrstnemu motivu sovraštva med nezakonskim očetom in sinom. Karakterizacija oseb je že mnogo realnejša in jasnejša ko v Juriju Kozjaku, dejanje živahno in polno dramatično zgrajenih prizorov. Levstikova pobuda se čuti tudi v povesti iz kranjskega domačega življenja »Tihotapec« (SG 1865); snov mu je nudilo pripovedovanje sosedovo o hrvaških tihotapcih; po karakterizaciji enakovreden »Domnu«, po zgradbi in motivaciji dogodkov pa preprostejši in doslednejši od njega. Tedaj nekako je priredil za tisk zanimive Pajkove »Spomine starega Slovenca« (SV, XIII, 1865). O veliki noči 1865 je izdal J. s sošolcema osmošolcema Fr. Celestinom in Fr. Marnom leposlovni zbornik »Slovenska Vila« in v njej malo posrečeno zgodovinsko povest iz luteranske dobe »Jurij Kobila«, ki dokazuje, da se še ni dovolj spretno gibal v gosposkih krogih, in toliko boljšo novelico iz življenja izobražencev »Dva prijatelja«. V tej zbirki je izšlo tudi nekaj pripovednih pesmi J.-evih, kakršnih je pošiljal tudi SG-u. V osmi šoli je nastala tudi humoreska »Vrban Smukova ženitev« (SG 1865), študija kmetiškega ubožca in posebneža, nekakega predhodnika Krjavljevega in Spakovega.

Dunajska leta so bila prvi višek J.-eve pisateljske delavnosti. Že v počitnicah 1865 bržkone je dovršil poljudno zgodovinsko povest iz časa bitke pri Sisku »Grad Rojinje« (SG 1866), čigar dejanje je lokalizirano na grad, ki je stal baje nekdaj nad Kravjakom pri Muljavi. Na Dunaju so nastale naglo po vrsti nekoliko kriminalistična povest iz 18. stol. »Kloštrski žolnir« (SG 1866), postavljena v kostanjeviško okolico, zajemljiva kulturna slika iz 15. stol. ljubljanske zgodovine »Hči mestnega sodnika« (SG 1866) in zgodovinska anekdota iz zatona francoske Ilirije »Golida« (SG 1866). Glavno delo dunajske dobe J.-eve pa je prvi njegov roman »Deseti brat« (Lj. 1866/7). Pobudo za delo je dobil J. zopet od Levstika, ki je priporočal za epizodno figuro v romanu prav desetega brata, pa tudi od Levstikovega skrivnostnega »Desetega brata« (Naprej, 1863) samega; podobne posebneže je poznal in študiral tudi sam med ljudstvom. Pri snovanju so mu bili pred očmi kraji in ljudje, posebno grajski na Kravjaku (Slemeničah) pri Muljavi (Obrhku), najbolj pa njegovo prijateljsko razmerje do grajske hčere Johanne Ottove, ki ji je bil o počitnicah 1864 učitelj slovenščine. V spomin mu je pa prihajal tudi Scott in mu pomagal pri tehnični zgradbi romana. Ogrodje dejanja je zato v nekaterih glavnih potezah res posneto po Scottovem romanu »Starinoslovec«, a v slikanju kmetiškega življenja, v risanju značajev, zlasti pa vaških originalov, je pokazal J. tako silo ustvarjanja in hkrati toliko samobitnega, le nekoliko grotesknega humorja, da je postal ta prvi slovenski roman v teku časa prava ljudska knjiga. V času, ko je pisal Desetega brata, se mu je posrečilo tudi, da je privabil ob izdaji Prešernovih pesmi v »Klasju« (1866) h književnemu delu tudi do tedaj molčečega Stritarja. Že naslednje leto je prišlo po Jurčiču zasnovano literarno društvo na Dunaju pod Stritarjevo vodstvo in prevzelo dejansko urejevanje Janežičevega SG in tudi J. je začel snovati svoj novi roman »Cvet in sad« sporazumno s Stritarjem in vsaj deloma tudi pod dojmam njegovega romantičnega idealizma in svetobolja; kot za oddih je grede spisal »Nemškega valpta« (SG 1867), nesmrtno »Kozlovsko sodbo v Višnji gori« (SG 1867) in poljudno povest »Dva brata« (KMD 1868), celo glavna oseba v romanu, prof. Vesel, je posnet po Stritarju. Dejanje je zgrajeno na isti način ko v Desetem bratu. Glavno dejanje, ki se vrši pred nami, in stransko, ki se je izvršilo v preteklosti, in ki se obe nazadnje strneta, sta zajeti iz življenja izobražencev, tzv. »civilnih ljudi« na kmetih; prepletajo ju epizode iz kmetiškega življenja, ki stoje po sili karakterizacije in pa svojem originalnem humorju više od glavnega dejanja; vendar pa je individualizacija značajev tu tudi v glavnem dejanju večja kot v Desetem bratu. Delo je bilo že zgotovljeno in je pričelo izhajati v Cvetju, ko je prejel Levstikovo oceno Desetega brata, v kateri ga je ta opozoril na nekatere hibe njegovega dela. Zato je hotel zdaj še nenatisnjeni del romana zopet predelati, saj je imelo delo iste hibe ko Deseti brat. Delo pa mu ni šlo od rok; rajši je hotel zastaviti novo kmetiško povest, ki bi bila po dejanju in po značajih brezhibna. Začel je pisati »Sosedovega sina«; roman pa je čakal še devet let, da ga je dovršil, pri čemer je izpremenil prvotni tragični konec. »Sosedov sin«, ki ga je z veseljem začel pisati pomladi 1868 in ga z muko končal v izpremenjenih razmerah v jeseni, je postal res najboljša J.-eva povest, verna slika kmetiških ljudi in selskega življenja na Dolenjskem. Odlikuje se po izborni, življenju odgovarjajoči karakterizaciji, po dobro motiviranem razvoju dejanja in preprosti enotni zgradbi.

Po Janežičevem književnem načrtu naj bi bil J. v družbi s Stritarjem na Dunaju osnoval namestu umrlega SG nov, strogo književen list, dočim je sam ob novem letu ustanovil poljudni zabavni list »Besednik« (1869–78). Z J.-evim odhodom z Dunaja je bil ta načrt onemogočen, kar mu je Stritar v začetku zelo zameril. Poskus, da bi J. sam v Mariboru oživotvoril novi »Glasnik, list za zabavo, književnost in pouk« (1869), je doživel le eno številko; zato pa je v začetku l. 1870. začel na Dunaju izhajati Stritarjev »Zvon«, ki so pri njem zopet sodelovali vsi trije mladikarski tovariši. Po prehodu k časnikarstvu je nastal namreč v leposlovnem delu J.-evem daljši premor; l. 1868/9 je bilo leto odlomkov: nedovršen je ostal »Cvet in sad« v Cvetju, »Doktor Karbonarius« v SG (1868), ves mariborski Glasnik (1869); s trudom je bil dodelan »Sosedov sin«, brez pravega veselja tudi »Sin kmetskega cesarja« (Besednik, 1869), zgodovinska povest o sinu Gregoričevem, maščevavcu očetovem, predhodniku rokovnjačev; sicer je pa samo še v SN izšel listek »Črtica iz življenja političnega agitatorja« (1868). V »Zvonu« (1870) je objavil J. karakterno povest »Lipe«, žalostno zgodbo o »Pipi tobaka« in zgodovinsko črtico iz dobe po razpadu Napoleonove Ilirije »Moč in pravica«; v prvi se je romantična zajemljivost dejanja že močno umeknila bolj realističnemu slikanju življenja, posrečila se mu je posebno označitev glavne osebe, povprečnega, nesamostojnega mladeniča, ki se pozneje razraste v dobrodušnega moža. Ostali dve povesti sta pisani bolj površno, dejanje ni povsod dovolj utemeljeno. V naslednjih petih letih je izšla povest »V vojni krajini« (Zora, 1872), v kateri stopa karakterizacija in notranji razvoj oseb v ozadje napram slikanju kulturnih razmer v Vojaški granici, zajemljiva črtica »Telečja pečenka« (SN 1872), ki se odlikuje po intimnem risanju glavne osebe, duševnega ubožca penzijonista, in površno pisan zgodovinski tendenčni roman »Ivan Erazem Tattenbach« (SN 1873). Zadnja dva spisa sta izšla tudi v »Listkih«, ki jih je urejeval iz izdajal J. od 1872–74. L. 1876. pa, ko je na Dunaju zopet oživel Stritarjev »Zvon«, je ustanovil J. v Ljubljani »Slovensko knjižnico« (1876–1880), perijodično zbirko večjih leposlovnih del, izvirnih slovenskih in prevedenih. V njej sta izšla še isto leto dva, pač že prej pripravljena nova J.-eva romana »Doktor Zober« in »Med dvema stoloma« in tragedija »Tugomer«. »Dr. Zober« je zgrajen še pa načinu »Desetega brata« z naslovom po glavni osebi stranskega dejanja, izrazitimi potezami risanega starega mizantropa, »Med dvema stoloma« pa je krepka realistična zbirka iz življenja izobražencev na kmetih z galerijo dobro pogojenih značajev. Snov za »Tugomerja« je zajel J. iz smrtnega boja polabskih Slovanov z nemškimi sosedi in naseljenci. Začel ga je pisati že 1870 v trohejskih verzih, a ga dovršil nato najprej v prozi; po Levstikovem nasvetu in z njegovo pomočjo pa ga je nazadnje prelil v jambske verze in izboljšal tudi še marsikaj v gradnji in karakterizaciji. Kljub temu pa je »Tugomer« še vedno bolj roman v dijalogih kot pa prava dramatična umetnina. Sodeloval je J. tudi v Zvonu; objavil je v njem novelico »Bojim se te«, nekak epilog k romanu »I. E. Tattenbach« (1876), naslednje leto roman »Lepa Vida«, dočim je Slov. knjižnica prinesla dokončani »Cvet in sad« (1877). »Lepo Vido« je zasnoval J. po motivu nar. pesmi; odlikuje se ob vsej romantiki dogodkov po realnem risanju značajev pokrajine in okrožja, kraške obale pri Devinu in temnih kotov beneških. Nato je snoval načrte za veseloigro »Olikani Slovenec«, za tendenčni roman »Nemški naseljenec«, za tragedijo »Veroniko Deseniško«, zbiral gradivo za roman »Baron Páravič« in pisal zgodovinski roman v treh knjigah o sv. Metodiju »Slovenski svetec in učitelj«; dovršil je samo prvi del (LZ 1886). Za MD je napisal živahno humoristično črtico iz bosenskih bojev »Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel« (KMD 1880) in lepo poučno povest »Ponarejeni bankovci« (SV, 35. zv., 1880), za »Zvon« veselo kmetiško povest iz svojega domačega kraja »Pravda med bratoma« (1879) z izborno sliko sodnika Jož. Kersnika, očeta pisateljevega, in za SN več krajših listkov (Moj prijatelj Jamravec, 1877; Šest parov klobas, 1878; Po tobaku smfdiš, 1879; Ženitev iz nevoščljivosti, 1879; i. dr.). Ker je Stritar napovedal, da hoče s koncem l. 1880 ustaviti izdajanje »Zvona«, je sklenil J. v družbi z Jankom Kersnikom, Fr. Levcem in Ivanom Tavčarjem, da ustanovi v Lj. nov leposloven list, LZ; prva št. je izšla o novem letu 1881. Dasi je bil J. tačas že smrtno bolan za sušico, je spisoval za list roman »Rokovnjači« (1881); zasnoval ga je deloma pod vplivom Gerstäckerjeve nemške povesti iz ameriškega življenja »Die Flusspiraten des Mississippi« in ga lokaliziral v kamniškem okraju. Dodelal pa je samo 11 poglavij, a v njih podal enega svojih najsijajnejših tipov, Blaža Mozola; ostala poglavja je spisal po J.-evem načrtu Janko Kersnik. Hkrati je pisal zgodovinsko tragedijo »Veroniko Deseniško« (Lj. 1886), zajeto iz viharne zgodovine poslednjih celjskih grofov; dokončal jo je, a ne več opilil, na smrtni postelji. — J. je bil prvi veliki slovenski pripovednik; njegovo ime nam znači prvi razcvit slovenske novele, prve čase slovenskega romana, začetek naše tragedije; glede poljudne izbire snovi iz narodnega življenja in preteklosti, glede slikanja zdaj že skoro izginilih očakov in posebnežev ga pač še nihče ni prekosil. Velikansko delo J.-a časnikarja in urednika pa še do danes ni ocenjeno po zaslugi. — Prim.: Stritar, Zvon, 1877, 30 sl. (Zbr. sp., V., 216. sl.); Levec, SN 1881, 101–4; LZ 1881, 325; Spomini na J. LZ 1888, 418 sl.; Zarnik, SN 1881, 106; Fr. Selak, Politik, 1881; Obzor, 1881; Agramer Zeitung, 1881; 1889, 545; 1890, 267; Vošnjak LZ 1889, 145 sl.; 1890, 266 sl.; VI. Levec, X-NE-Starina, Jurčič in parket, E., 1897; Glaser, IV, 81 sl., 98 sl.; D. Šanda, J.-Scott, DS 1905, 76 sl.; Grafenauer, J.-Gerstäcker, DS 1908, 296 sl.; Jubilejno literaturo 1911/2 gl. pri Šlebingerju »Slov. bibl. za l. 1907 —1912«, st. 252 sl.; razen tega: dr. Lokar, J.-ev I. E. Tattenback, Slovan, 1912, 107; Čremošnik, J.-ev I. E. Tattenbach, LZ 1915, 185 sl.; O. Zupančič, »Levstik o J.-evem Desetem bratu«, LZ 1917, 40 sl., J.-ev Deseti brat v prvotnem načrtu, LZ 1917, 54 sl.; Žigon, Prispevek k petdesetletnici, LZ 1918–1919; Grafenauer, Kratka zgod. slov. slovstva, 1920, 210 sl., 239 sl.; Prijatelj, J. J. Zbrani spisi, uvodi in opomnje, 1919–27, 5 zv.; Grafenauer, J. J., Spisi (izbrani); 1917–23, 10 zv. Grf.